BB: The Blues Brothers. Em ne … Brata Bertoncelj

PRIMOŽ BERTONCELJ: Ambrožev Paberkuum 2

revija Joker, 2009; 182 čb str., slovenščina; Strip je možno kupiti v Strip.art.nici Buch


MATJAŽ BERTONCELJ: Večstranski

KUD Apokalipsa (www.kud-apokalipsa.si), Ljubljana, 2009; 189 čb strani, slovenščina

MATJAŽ BERTONCELJ: Enostranski

KUD Apokalipsa (www.kud-apokalipsa.si), Ljubljana, 2009; 156 čb strani, slovenščina

Primož in Matjaž Bertoncelj sta na slovenskem stripovskem prizorišču prisotna že od devetdesetih let. Njuna opusa, vsaj zame, predstavljata prezrto in podcenjeno poglavje slovenskega stripa, ki bi ga moral prebrati vsakdo, ki si ga želi pobližje spoznati. Slovenskega ne pravim zato, ker ga delata Slovenca v Sloveniji, temveč zato, ker sta precej edinstvena. Tako po stilu, kot tudi po vsebinah zgodb jima težko očitam tisto, kar opažam pri vse več mladih – zatekanje k že znanim risarskim šablonam, ki so morda recept za komercialno uspešnost, nikakor pa ne zadovoljijo nekoga, ki želi v stripu spoznati avtorja kot samostojno in edinstveno osebo. 


Zdi se, da se je tudi Primož Bertoncelj zatekal k tem šablonam v svojih začetkih. V njegovih stripih, ki pod naslovom Crtič delux izhajajo v računalniški reviji Joker, spremljamo dogodivščine Jokerja, ki se mu kasneje pridružijo Neki neznanec, Zasekamož, Božiček, Nadsimbol, Zli vesoljci … Dogodivščine so bile sprva, kot se za računalniško revijo tudi spodobi, satira na stereotipnega igralca iger, ki predolgo sedi pred monitorjem, krade igre sosedovim mulcem, ali pa se jezi na Božička, ker mu je ta spet prinesel najbolj porazne igre na planetu. Strip je služil kratkemu razvedrilu bralcev, saj je bil opremljen s povprečno risbo in nič kaj smešnim humorjem (tudi za računalniškega navdušenca). Vendar Primož nikakor ni stagniral, temveč je počasi, skozi leta, pilil tako humor, kot tudi risbo, in preobrazil svoj strip v to edinstveno mešanico absurdnega humorja, preproste risbe, pingvinov in kaktusov. Pozabite na klasični časopisni humor in se poglobite v Bertoncljevega: absurdnega, polnega nesmiselnih naukov in nepričakovanih preobratov. Ta humor in efektivna črno-bela risba sta tista, ki sta navduševala in še vedno navdušujeta bralce Jokerja. Bralci Crtiča po forumih sicer pravijo, da avtorju z novejšimi stripi spet nekoliko pada kvaliteta, da mu zmanjkuje domislic, sam pa mislim, da je to le ena izmed Primoževih prehodnih stopenj ustvarjanja tega odličnega stripa, ki je postal že kar sinonim za revijo. Avtor že nekaj časa namreč ni le njen stripar, temveč njegovi liki krasijo nekatere njene naslovnice, ilustracije znotraj nje, njegovi so nekateri vsakoletno priloženi koledarji, urniki … To pa je tudi največji problem stripa. Čeprav je namreč med bralci revije močno priljubljen, je z njo tako tesno povezan, da si upam trditi, da takole, zbran v knjigi pod imenom Ambrožev Paberkuum 2, ne bo dosegel širšega občinstva. Njegov humor hočeš nočeš bazira na rednih bralcih, ki revijo poznajo, ki poznajo njen slog humorja in jim je ta všeč.

Tudi (Primožev) brat Matjaž z novima albumoma verjetno ne bo dosegel širšega bralstva; Sam pravi, da zato, ker nima vez, sam pa menim, da zaradi dejstva, ker je tudi njegov risarski slog precej svojstven. Njegova risba je za časopise neprivlačna, za galerije preljudska, za stripe pa je perfektna. Sproščena, črno bela risba skupaj z avtobiografskimi zgodbami tvori lep pogled v avtorjev svet.

 

Imeni albumov in njuna razdelitev sta povsem praktični. Čeprav bi lahko stripe iz obeh objavil v eni obsežni knjigi, se jih je odločil razdeliti na tiste, katerih zgodbe se dogajajo na eni strani, ter na tiste, ki so daljši od ene strani. Stripom v obeh albumih sledimo kronološko, kar po mojem mnenju ne deluje najbolje. Čudovitim impresionističnim stripom sledi kak absurden pripetljaj iz vsakdana, ki nekako uniči vtis predhodno prebrane zgodbe. Bralec bi bolj kot s praktičnim kronološkim principom bil zadovoljen s tematskimi sklopi. Navkljub tej nevšečnosti se bralec hitro potopi v Matjaževe zgodbe. Te so po eni strani polne stripovske agresivnosti, na katero so, tako se zdi, mlajši avtorji že pozabili (vključno z mano), nežnosti in dogodivščin iz vsakdana ter briljantnih likovnih domislic, ki ponujajo tekoče in zanimivo branje. Po drugi strani so vanje vključeni tudi bolj skiciozni poizkusi, nesmiselne enostranske ilustracije in poceni humor. Skozi branje obeh albumov se zato nisem mogel otresti občutka, da bi strožji izbor bralcu morda res preprečil podrobnejši vpogled v širok spekter njegovih stripovskih podvigov in nas prikrajšal za tisto sproščenost, ki striparju avtomatsko povleče čopič iz predala, da nariše najbolj nenavadne domislice dneva, po drugi strani pa bi tak izbor oba albuma še bolj dvignil iz množice in poskrbel, da bi bralec užival v prav vsaki strani.


Kot član uredništva revije, ki je v njegovih stripih mnogokrat negativno omenjena, ne morem mimo dejstva, da tovrstni stripi niso berljivi za povprečnega bralca, ki lahko zaradi pavšalnih obtožb, bere te zgodbe kot rumeni tisk brez znanih estradnikov. Berljivi niso niti za stripovskega navdušenca, ki njegove pobude pozna in spremlja že preveč let. Strinjam se, tudi pljuvanje je lahko snov za strip, vendar sodi v njegovo fanzinsko-undergroundovsko vejo, ne pa v profesionalno izdan album, kakršna sta Enostranski in Večstranski. 


 

 

 

Še nekaj besed o oblikovni plati vseh treh albumov. Nisem navdušen. Če ima Primožev album naravnost perfektno naslovnico, pa me motita meni vedno nezaželen velik in nepraktičen format ter trda vezava. Matjaževa albuma sicer presenečata s svojim nestripovskim izgledom, vendar naslovnici nekoliko premalo sovpadata z njuno notranjostjo. (DF)



Leave a Reply