IZTOK SITAR: Dnevnik Ane Tank

IZTOK SITAR: Dnevnik Ane Tank

UMco, Ljubljana, 2008; 109 barvnih strani, slovenščina

  Skrajno objektivno sem se potopil v branje najnovejšega Sitarjevega albuma. Zavedam se namreč, da avtor v slovenskem prostoru ustvarja že kar nekaj časa in uživa že določen ugled. Kljub temu se med branjem stripa nisem mogel otresti občutka, da gre v vseh pogledih za nekoliko posiljen album, ki ne presega denimo albuma Glave. Že sama izdaja se mi zdi prestižna povsem po nepotrebnem. Trde platnice, šablonsko nedinamično oblikovanje in prevelik format naredijo album prav nestripovski, okoren za branje in predrag. V prid ceni govori le dejstvo, da gre za strip, ki je v celoti v barvah. Navkljub neprivlačni zunanji podobi pa strip bralca hitro potegne v pripoved o deklici, ki prezgodaj postane žrtev drog. Bo že držalo, da je Sitar po pripovedni plati kvaliteten avtor. Z odličnim kadriranjem in tekočo pripovedjo bi lahko bil zgled marsikateremu mlademu avtorju. K temu pripomore tudi tipična Sitarjeva risba, ki smo jo morda nekateri res že nekoliko naveličani, vendar ji težko očitam kaj drugega kot to. Njegove tipične debele in raskave poteze suhega čopiča so zame takorekoč legendarne. Nekoliko me je presenetilo dejstvo, da se je avtor odločil celotno zadevo opremiti z barvami. Menim namreč, da njegova dela bolje izgledajo v črno-beli tehniki. Barve stripu ne dodajo nobene nove dimenzije, njihova izbira je morda celo preveč naključna in nepremišljena.  Namesto da bi se osredotočil na manj barv in z njimi ustvaril groteskni svet zadrogirane najstnice, se zdi, da bi enako lahko pobarval katerikoli svoj strip. Še ena, za moje pojme odvečna poteza. Žal dobra risba ni še nikoli rešila nezanimive štorije in tudi tokrat je ni. Na stodevetih straneh izvemo zgolj še eno zgodbo o dekletu, ki si je zavozila življenje. Problem je v dejstvu, da gre za izredno nepoglobljeno pripoved, ki našteva dejstva, ki so znana vsakemu, ki je vsaj enkrat prijel v roke Otroke s postaje Zoo ali si ogledal The Panic in Needle Park. Tisto, kar knjigi primanjkuje, je boljša analiza likov, ki se zdijo prav pretirano džankijevski in pretirano stereotipni. Tudi če ne bi dobil v roke dnevnika mlade drogerašice (če ga je Sitar zares imel priložnost brati, kot zapiše na začetku stripa), bi bil marsikdo drug sposoben ustvariti precej podobno zgodbo. Očitek zgodbi velja tudi njeni nerazgibanosti: tako je zgodba od začetka do konca enaka, brez kakih preobratov, pomembnih dogodkov, na trenutke se zdi, da gre za nizanje podatkov, kakor da bi spremljali zapis kake kronike in ne dnevnika. Konec je odsekan, epilog pa nam postreže s kratkim prostorom za razmislek. Ta preobrat je žal premajhen in preveč nepremišljeno zastavljen, da bi se primerjal denimo z Infernom (Marcel Ruijters), ki je žanrsko resda povsem drugačen, vendar na trenutke prav tako deluje preveč ponavljajoče.

Strip Dnevnik Ane Tank vsaj zame ostaja globoko v sivem povprečju. S svojo nezanimivo zgodbo nam v celoti prikrije svetle točke stripa, ki se kažejo v dobrem kadriranju, risbi in občasnih humornih detajlih ali komentarjih, ki zabavajo. Vendar tudi pri slednjih stvari ostanejo nedorečene. Strip ni ne smešen, ne žalosten, kot da se avtor ne bi mogel odločiti, na kakšen način bi bralcu predstavil usodo Ane Frank, pardon, Tank. Naslova knjige tudi ne razumem. Očitna referenca na Dnevnik Ane Frank se mi zdi povsem nepotrebna, morda celo žaljiva. Njuni usodi sta popolnoma neprimerljivi in se razlikujeta vsaj toliko, kolikor se bosta po vsej verjetnosti razlikovali tudi usodi obeh del. Dnevnik Ane Frank je namreč že prestal sodbo časa, za Ano Tank pa raje ne bi dajal roke v ogenj.  (Mimo)



Leave a Reply