MAX TILMANN: Já não há maçãs no paraíso
Chili com Carne, Cascais, 2007; 128 strani, portugalščina in angleščina
Med lanskimi izdajami portugalske stripovske založbe Chili com Carne se je znašlo grenko presenečenje. Založba je v zbirki Mmmnnnrrrg izdala konceptualno zastavljen album ilustracij nemškega slikarja in dramatika Maxa Tilmanna. Avtor je povsem neznan: uredniki knjige o njem vedo povedati samo, da se je rodil 4. aprila 1955 v nemškem Oldenburgu. Glede na to, da Tilmanna ni na seznamu častnih in znanih meščanov Oldenburga (lahko bi bil, recimo, poleg Ulrike Meinhof), bi bila še ta skopa informacija dvomljiva, če ne bi naletela tudi na podatek, da je Max Tilmann dve leti nazaj pri lizbonski založbi Campo das Letras izdal ilustrirano zgodbo Este céu cheio de terra, v kateri obsoja nacizem in holokavst. Tako sem raje podvomila v Oldenburčane: do leta 1948 so imeli na seznamu častnih meščanov namreč tudi Adolfa Hitlerja.
V dvojezični izdaji albuma z izvirnim angleškim naslovom No More Apples in Paradise najdemo še dva zgovorna podatka o Tilmannu: epigraf Williama Blakea »What is Man? The Sun’s Light when he unfolds it / Depends on the Organ that beholds it« iz l. 1793 in »biografsko« opombo, da je Tilmannovo ustvarjanje močno zaznamovalo delo Josepha Beuysa – konceptualista in performerja, ki je zagovarjal skrajni egalitarizem (»vsak človek je umetnik«), verjel v moč levičarskega aktivizma in v moč umetnosti (slednji prepričanji je združil v koncept socialne skulpture).
V Tilmannovem raju, oropanem jabolk, svetlobe in védnosti, kraljujeta nasilje in smrt. Njegove celostranske ilustracije v črni in rdeči barvi izrišejo vrhunske civilizacijske dosežke: terorizem, vojne, smrtno kazen, posilstva, lakoto, spolno suženjstvo, otroško pornografijo, revščino urbanih getov, duševne motnje, prisilno zdravljenje, aids, rak, onesnaževanje, rasizem in ksenofobijo, nasilje v družini, nezakonite abortuse, socialno izključenost, stigmatizirana telesa in življenja. Tilmannovo antiutopično grobišče deluje, kot bi avtor po asociativnem ključu plastil podobe v svojo skicirko in jih prav takšne, hipne in ekspresivne, objavil. Učinek njegovih podob je temu primeren: neposreden in bežen, saj je gnilih jabolk, ki se zvrstijo v tej knjigi, enostavno preveč; repeticija nasilnih podob končno, tako kot v večernih novicah, izniči samo sebe. Morda je Max Tilmanm v monotonijo grobišča zato posadil podobe spolnih odnosov, ki v asketskih črno-rdečih risbah, izrisanih s potezo, največ z dvema, delujejo kot izpraznjen in žalosten nadomestek za Blakeovo svetlobo in Tilmannovo védnost. Obenem spolnost obravnava kot dosežek, ki je edini vreden hvale: obojestranski užitek v spolnosti izriše kot sposobnost vzajemnega in nenehnega dogovarjanja, soobčutenja, ki če nevarno posplošim, seže onkraj seksualnega. A kaj, ko se zdi, da Max Tilmann v tej črnogledi knjigi verjame, da je onkraj erosa samo – smrt.
Ilustracije v knjigi Já não há maçãs no paraíso tematiki navkljub privlačijo z estetiko, ki spominja na sodobno poulično umetnost (street art), tu in tam celo na dela Michela Basquiata, saj različne resničnosti, zajete v en sam pogled, plasti in prekriva, kot se prekrivajo, dopolnjujejo, združujejo in spet ločujejo misli. (TH)
