BALADI: Frankenstein, now and forever

Frankenstein, now and forever… Naj najprej povem, da mi je bilo naravnost težko spraviti se k branju nečesa s takim naslovom. Zgodba o Frankensteinu oziroma njegovi pošasti je konec koncev ena največkrat povedanih in adaptiranih v različne oblike, še zlasti filmske, vendar tu tudi stripi niso nobena izjema. Toda takšni predsodki so odveč; Baladijeva stvaritev še zdaleč ni samo v strip prelita klasika Mary Shelley. Dejansko gre tu za pravo reinterpretacijo romana, še več: avtor v bistvu povzame samo osnovno idejo oziroma temo knjige, okoli katere potem splete čisto novo zgodbo.

 

 

 

 

 

 

Glavni junakinji sta dekleti, ki brezciljno tavata po opustelih ulicah Ingolstadta, prizorišča zgodbe o Frankensteinu. Ko med ropotijo na uličnem vogalu najdeta oguljen izvod omenjene knjige, začneta o njej razpravo, ki eno izmed njiju nadleguje še v sanjah, drugo pa spravi na rob norosti… O vsebini samo toliko. Če bi izdal še kaj več, po mojem to ne bi bilo pravično do avtorja, saj gre nedvomno za zapleteno in večplastno delo, s katerim bi se moral vsak sam srečati. Nič hudega, če vam ne bo takoj vse jasno; knjiga ni preveč dolga in je lahko berljiva, tako da jo zlahka večkrat zapored prelistate, preden si ustvarite mnenje.

Brez večje škode pa vam lahko razkrijem nekaj značilnosti samega stila. Avtor deli svoje podobe na velike črne in bele ploskve, pogosto ločene z nelagodno nazobčanimi robovi. Njegove linije so debele in namerno neelegantne; estetiziranje je zanj očitno prepoved, ki se je strogo drži. Če začenjate slutiti, da potemtakem zadeva izgleda nekoliko morbidno, vam lahko pritrdim. Vendar pa to v ničemer ne kvari užitka ob branju, saj Baladi obvlada stripovski jezik, njegova pripoved gladko teče. Vsebina sličic je omejena samo na najbolj nujno, opuščeni so detajli, ki bi pritegovali bralčevo pozornost in s tem motili tok pripovedi. Pogosti so celo kadri, ki vsebujejo samo figuro na praznem ozadju. Tekst je podobno ekonomičen; liki v zgodbi se izražajo kratko in jedrnato, vendar imajo posamezne njihove fraze toliko večjo težo.

Z ozirom na omenjene lastnosti lahko za konec izjavim, da je Baladijev Frankenstein delo, ki bi lahko delovalo težko in mučno, če bi ga narisal manj vešč avtor. Prav spretno podajanje zgodbe pa nam omogoča, da se soočimo z mračno temo na nevsiljiv in ne preveč obremenjujoč način.  (Gašper Rus)



Dodaj odgovor