Ciril Horjak a.k.a. Dr. Horowitz (Slovenija) – intervju, Stripburger 63, april 2014

Dr. Horowitz, kakor si sam pravi Ciril Horjak, je unikum v slovenskem prostoru. Nebrzdano leti od projekta do projekta, se udejstvuje na družbenih področjih, predava o stripu, sodeluje v radijski oddaji Risanka, hkrati pa redno skrbi za stripe in ilustracije v časopisu Večer, za svoje štiri otroke in verjetno še za marsikaj. Njegovemu življenju je nemogoče slediti, njegov blog je vedno zastarel. Zato je prava poslastica, ko ga srečaš nekje v Ljubljani in ti v petih minutah navede vsaj deset novih stvari, ki jih je prebral ali doživel. Intervju z njim je torej logično obsežnejši, kot so navadni intervjuji v Stripburgerju, a o njegovih zgodbah bi bilo treba napisati knjigo.
Čeprav živi v Ljubljani, se z njim težko srečaš v živo. Njegov telefonski odzivnik ti pove, da raje ne poskušaj, s projekti je zaseden do konca leta 2014.

Nebodigalen sem ga torej po Skypu zasliševal Domen Finžgar.

Kot je v navadi, začneva z uvodnimi, splošnimi vprašanji. Kateri stripi so najbolj vplivali nate?

Zelo velik vtis je name naredila zbirka Disneyjevih stripov iz tridesetih let, ki jih je konec osemdesetih ponatisnil Politikin Zabavnik. Ti ponatisi so bili fenomenalni. Očitno so morali imeti še originalne plošče, filme ali kaj podobnega, kajti stripe so natisnili tako, da so bili po občutku zelo podobni tistim iz tridesetih let. Večinoma je šlo za stare, čudovito izrisane Disneyjeve stripe. Če sem odmislil vse spornosti, ki so povezane s to korporacijo, sem lahko občudoval zelo izčiščeno risbo zgodnjega Disneyja. Kot bi se bralec nahajal v nekem časovnem stroju!

Danes sploh še najdeš čas za branje stripov? Spremljaš stripovske novitete?

Da. Zaradi mobilnih telefonov z večjimi zasloni, ki so sprožili novo možnost branja stripov. Stripe imaš spet lahko v žepu in kupuješ jih za zelo nizke cene, vsega nekaj centov. V Ameriki so okoli leta 1880 zmanjšali davek na časopise, papir se je pocenil, tako da je bil časopisni strip izjemno dostopen. Zdaj se dogaja podobna revolucija. Minimalne cene, denimo 50 centov za digitalni strip, navkljub moji že omenjeni naklonjenosti starim, dišečim ponatisom na lepem papirju omogočajo nekaj povsem drugega. Stripi so v dobri ločljivosti, posamezne sličice lahko močno približaš in opazuješ detajle. To prinaša novo kvaliteto branja.
Trenutno berem stvari, ki so mi bile do sedaj zelo tuje – ameriški superherojski strip. Še vedno je to žanr, ki ni po mojem okusu, mi ne steče. Ampak to branje dojemam kot domačo nalogo.
Berem zgodnje stripe Hulka, zgodnje Batmane, resnično odkritje zame pa je bil Superman. Superman je namreč v svojih zgodnjih številkah predstavljal zagovornika sindikatov, nasprotnika kapitalističnega izkoriščanja, čeprav se je še vedno zavzemal za t. i. american dream. Zgodnji Superman je bil naiven, z nasilno akcijo je znal znotraj kapitalistične paradigme stvari regulirati. Če bi bilo to mogoče, bi bil idealen nadzornik za banke. Sedaj v filmih preganja lopove namesto bančnih malverzacij. Včasih je prepuščal lopove policistom, red je delal v sejnih sobah.

Vedno si veljal za zagovornika uporabe novih tehnologij, v Sloveniji si bil eden prvih striparjev, ki so tuš in čopič zamenjali za digitalno pero. Tvoj nadimek je dr. Horowitz. Je res, da beseda doktor v nadimku pomeni doktor Photoshopa?

Drži. Doktor so me klicali kolegi na Ljudmili, ravno zato, ker sem in še vedno dobro obvladam to programsko okolje. Ko denimo na televiziji v živo prenašajo moje ustvarjanje, umaknem vsa orodja in orodne vrstice z zaslona, saj so mi vse bližnjice pod prsti. Verjetno pa Photoshop obvladam tudi zaradi dejstva, da sem ga nekoč učil in takrat sem moral ponižno priznati, da ga je marsikateri študent bolj obvladal kot jaz. Verjetno sem se na teh predavanjih največ naučil prav jaz.

Tvoji zgodnejši stripi so bili dosti bolj udarni in odbiti (denimo dela v Stripburgerju in skupini Grejpfrut). Kaj te je prepričalo, da si svojo risbo omilil? Zdi se, da so tvoje ideje še vedno dovolj kritične in kontroverzne (sploh v ilustracijah za Večer), le da so ovite v milejšo podobo. So tako ideje bolj učinkovite?

Sprememba mojega dela je bila zavestna. Prvič zaradi ekonomske situacije. Strip mi je moral kar naenkrat prinašati redne mesečne dohodke. Za primerjavo, Miki Muster je skupaj z ženo svojo hišo lahko izplačal v štirih letih, jaz sem za svoje dosti manjše stanovanje trenutno na polovici dvanajstletnega kredita. Takrat so bili finančni pogoji boljši, stripar mora danes za preživetje zrisati bistveno več strani. Drugi razlog pa je ta, da opažam veliko potrebo po stripih v procesih izobraževanja.
Praviš, da sem bil včasih bolj odbit? Štirinajst dni nazaj sem na povabilo sindikatov risal afganistanskim imigrantom v Sloveniji. Risba je razlagala funkcioniranje trga dela v Sloveniji. V prihodnosti bi si želel, da bi bili moji stripi še bolj jasni, čisti. Strip, ki ga trenutno delam [diplomski strip, op. a.], govori o procesih v zobozdravstvu. Mentorja je taka risba povsem prevzela, zahteva garanje in koncentracijo. Zelo hitro se lahko skriješ za nekim artizmom. Pa to ni kritika artizma, gre le za to, da ko rišeš strip, ki bi ga moral razumeti vsakdo, se preko konstantnega prilagajanja in testiranja navadiš jasno pripovedovati.

Po svetu so risarji izobraževalnih stripov redki, v Sloveniji si menda edini. Kljub temu se zdi, da je podajanje informacij v stripu danes že del vsakdana (denimo varnostna navodila na avionih). Kako si pristal v tej zanimivi stripovski niši?

V meni je bilo vedno nekaj pedagoga. Sem ekstrovertiran, rad govorim, rad se učim in rad učim.
Najprej sem delal izobraževalne stripe skupaj s sodelavko pri DZS-ju. Šlo je za motivacijske stripe internega glasila, s katerimi smo želeli zaposlene v založbi motivirati k boljšemu odnosu do kupcev in sodelavcev. Ti motivacijski stripi so že od vsega začetka imeli kritično noto. Hodili smo po različnih lokacijah in kritizirali posledice tranzicijskega prestrukturiranja v DZS-ju. Tega stripa direktor ni nikoli podpiral. Po drugi strani pa smo zaradi stripa v podjetju postali bolj povezani. Komunikacija je stekla tam, kjer je prej sploh ni bilo. V resnici pri takih projektih ni pomemben zgolj strip, ampak tudi proces, znotraj katerega nastaja. Udeleženih je mnogo ljudi in zgodb.

Zelo cenim tvojo željo po vseživljenjskem učenju, saj menim, da lahko le tako ustvarjalec napreduje. Imaš kakšno področje, ki te še posebej zanima? Predstavlja to znanje nekakšen bazen, iz katerega črpaš ideje za svoje delo?

Teorija me izredno zanima. Vse živo. Od fizike do teorije jezikov. Novica, ki me je v zadnjem času najbolj razveselila je odkritje Neila Cohna iz Univerze TUFTS. V raziskavi je dokazal to, kar že vseskozi trdim. In sicer, da gre pri stripu za vrsto literature, vrsto jezika. O tem sem kot gostujoči predavatelj že nekaj let predaval pri prof. Andreju Blatniku. Neil Cohn je priklopil naprave za zaznavanje možganske aktivnosti na bralce stripov, jih soočil z različnimi stripi (različno strukturiranimi in različno kvalitetnimi) in dokazal, da gre za enake možganske procese, kadar človek bere besedilo, govori materni jezik ali bere stripovski jezik. S tem dognanjem stripovska teorija obrača nov list. Strip je medij z izjemno zanimivo preteklostjo in še bolj zanimivo prihodnostjo.*
*Več o raziskavi si lahko preberete v članku The Brain: The Charlie Brown Effect.

Verjetno je v povezavi z raziskovanjem izobraževalnega stripa prišla tudi tvoja želja po vključevanju socialno odrinjenih ljudi. Kako lahko pripomoreš k vključitvi takšnih ljudi nazaj v družbo?

Moje delo na področju ljudi s hendikepom je trenutno manjše, kot bi si želel, zaradi družinskih in finančnih obveznosti. Na žalost je tudi Slovenija preveč toga pri obravnavi dela na tem področju, tako da tudi takrat, ko sem imel več časa, skupaj s sodelavci nismo mogli doseči velikih sprememb. Naredili smo majhne, počasne spremembe. Navkljub mojim takratnim prizadevanjem se na tem področju na nivoju organizacij in države ni zgodilo nič. Sem eden izmed osamljenih primerov, nimamo neke platforme. O tem ne govorim na konferencah, ne pišem člankov. Status quo.
Trenutno je moje delovanje na tem področju omejeno zgolj na tedenske obiske fanta z motnjo avtističnega spektra, ki pri meni barva stripe. Super je, da se ti stripi objavljajo. Po drugi strani pa je veliko tudi pedagoškega, individualno kreativnega dela, ki je mogoče še bolj zanimivo, vendar se ne objavlja. Namenjeno je razvoju tega fanta.
Na splošno je pri delu z ljudmi s hendikepom pomembna vizualizacija strukture. Narediti proces, nalogo, karkoli že, vidno. To dela pri ljudeh male čudeže. Obstajajo zakonitosti, kako nek proces vizualizirati. Will Eisner je denimo med drugo svetovno vojno risal navodila, kako popravljati džipe, za ljudi z avtizmom je treba narisati strip za opravljanje osnovnih življenjskih opravil. Obstajajo ljudje, ki ne berejo stripa. Nekateri normalno, celo nadpovprečno inteligentni ljudje stripa ne morejo dojeti kot učinkovit medij.

Govoriš v tem primeru o t. i. vizualni pismenosti?

Verjetno tu ne gre zgolj za stvar vizualne pismenosti, temveč za delovanje možganov. Skratka, ne gre zgolj za kulturno vprašanje, ampak včasih povsem fiziološko.

Ne bojiš se sodelovanja z drugimi umetniki (denimo s scenaristom Andrejem Rozmanom – Rozo). Raje delaš sam ali v sodelovanju?

Raje v sodelovanju. Trenutno sem razvil zelo jasen, generičen stil za izobraževanje in rabil bi risarja, ki bi se priučil tega sloga. Žal v Sloveniji manjka risarjev stripa. Verjetno zato, ker je na drugih področjih za enako količino dela lažje zaslužiti. Premalo imam sodelavcev.

Si izjemno družbeno aktiven. V Sloveniji te lahko spremljamo ob domala vsaki pereči temi, protestu. Nazadnje sem te videl v dokumentarnem filmu Koalicija sovraštva, ki govori o neonacistih v Sloveniji. Zanima me, kako kot človek čutiš svojo dolžnost opozarjati na družbene probleme in kako na te probleme gledaš kot stripovski avtor?

Siniša Gačić [soustvarjalec omenjenega dokumentarnega filma op. a.] mi je ob snemanju filma očital, da sem naiven. Zato, ker je bilo moje stališče takrat tako, da so tudi neonacisti ljudje s pravicami kot vsak drug državljan in da je za odpravo problema, ki ga povzročajo, potreben dialog z njimi. Ko o tem trezno razmisliš vidiš, da to ni naivno. Če ne bomo vzpostavili dialoga, če si ne bomo upali razmišljati o perečih temah, nas bodo te ujele. Če ne ujameš zveri, bo zver ujela tebe (Moby Dick). Znotraj časa, ki ga imam, naredim za rešitev družbenih problemov toliko kot lahko, to se mi zdi pomembno.
Kar pa se tiče stripa in družbene kritičnosti, to ni njegova naloga. Stripar je samo človek z orodjem. Mali Nemo v deželi sanj ne govori o perečih temah. Lahko bi celo rekli, da ima rahlo kolonialističen diskurz. Vendar pa stripe rišejo tudi ljudje, ki sami izhajajo iz socialno problematičnih okolij, iz stisk (taka sta denimo tudi avtorja Supermana). V teh stripih dostikrat čutiš, da imajo zgodbe socialno noto. Stripar je človek z orodjem, družbeni kontekst in njegova lastna odločitev pa privedeta do rezultata.

Kako lahko vzdržuješ družbeno kritičnost in hkrati skrbiš za redne dohodke? Izbiraš, s katerimi podjetji boš sodeloval?

Zelo izbiram. Tudi sodelavec znotraj podjetja, ne zgolj podjetje samo, mora biti v redu. Ekipa, s katero sodelujem, mora biti v redu. Želim tudi, da podjetje zagotavlja zaposlenim prijetne odnose na delovnem mestu. Logično je, da ima vsako podjetje tudi sporne točke, ampak če so lahko moji stripi soodgovorni za premikanje stvari na bolje, potem je sodelovanje možno. Ne bi pa delal z vsakim podjetjem.
Strip podjetju, če je pravilno uporabljen, prinese dobiček. Če ga uporabiš za notranje komuniciranje ali za izobraževanje, zmanjšaš stroške. Ekonomski razlog torej obstaja, hkrati pa je to zabaven način dela, tudi za resne stvari. Če ljudje v podjetju tega ne prepoznajo, je z njimi nemogoče delati.

Na nek način si zelo stereotipen stripar. Imaš svojo antropomorfno miš (z imenom Mišima), hkrati pa imaš svoj avtobiografski lik. Slednji je še bolj samozavesten, kot si sam, še bolj neposreden, zabavljaški, takšen, ki vzame stvari v svoje roke. Zakaj imamo striparji tako radi antropomorfne živali in zakaj se rišemo drugačne, kot smo v resnici?

Stripovska risba je kot nek izvijač. Nekaj prišraufaš, nekaj odšraufaš. Nekaj spremeniš. Drugačnega se narišem v želji, da bi tak postal. In dejansko s stripom spreminjaš sebe. Ko strip narišeš, se na koncu nekoliko spremeniš, spremenijo se tvoji sodelavci in ne nazadnje tudi bralci stripa. Je močno orodje.
Antropomorfne živali imajo to lastnost, da se nekoliko odmaknejo od podobnosti z resnično osebo. Zato se v njih lahko prepoznajo mladi in stari. Kot večja posoda z vodo, v kateri se lahko zagleda več ljudi. Še muce bi lahko brale stripe z antropomorfnimi živalmi in bi dojele bistvo [smeh].

Po drugi strani pa je tvoj odmik od stripovske stereotipnosti ta, da nikoli nisi imel problemov navezovati stika z ljudmi, ne nazadnje tudi v poslovnem svetu. Z delom si  zaseden do konca leta 2014. Kako ti to uspeva?

V poslovnem svetu si vsekakor pridobivam kilometrino, ne nazadnje bom kmalu star štirideset let. Na žalost je slovenski trg majhen, tudi kultura je nekoliko specifična, ljudje so bolj zadržani, manj tvegajo. Jaz imam voljo do dela, dovolj talenta in komunikativnost. V tem svetu lahko preživim. Želel bi si, da bi bila poslovna kultura nekoliko prijaznejša, da bi delo dobili tudi kolegi in kolegice, ki mogoče niso dovolj komunikativni, dostikrat pa bolj talentirani od mene.
Pri mojem snovanju risanja stripov za podjetja je dosti poslovnega razmisleka. Ko je nastala želja, da si ustvarim družino, sem zavestno začel prebirati poslovno literaturo. Tako znanje potlej pride prav tudi pri mojem delu s sindikati ali na primer z alternativnimi političnimi opcijami.

Tema tokratne številke Stripburgerja je radio. Tudi sam delaš na radiu, v petkovi oddaji Risanka na Radiu Študent, kjer v živo rišeš po navodilih klicateljev. V tej oddaji si spet lahko dosti bolj odbit, predstavlja nek povratek v tvoje zgodnejše obdobje. Kaj ti pomeni risanje v eter?

Dejansko mi ta oddaja predstavlja ventil. Še iz obdobja, ko sem bil neto prejemnik družinskih financ, mi je petek vedno predstavljal ventil. Že sedem let vsak petek končujem svoje delo za Večer in ves ta čas poslušam Radio Študent. Poslušal sem ga tudi v času, ko še nisem toliko risal, in v eter RŠ-a sem tudi kdaj poklical. V oddajo, ki se je imenovala Lajdra. Ko so Lajdro ukinili, je bil to zame manjši šok, poklical sem na RŠ ter predlagal, da naredimo Risanko. Skupaj z Rokom Kušlanom [voditelj oddaje Risanka op. a.] sva uporabila tehnologijo, ki sem jo uporabil za Ljudmilo, in obiskovalci spletne strani Risanke lahko vsako mojo potezo spremljajo v živo v času trajanja oddaje.

Vidiš povezavo med radiem in stripom? Na prvi pogled ni vidne povezave …
… potlej pa ugotoviš, da sta oba medija nekoliko samotarska. Veliko striparjev je povezanih z radiem (npr. Harvey Pekar, Jessica Abel) …

Tudi zgodnji Disneyjevi stripi so izhajali pod krovnim podjetjem Radio Pictures. Radio je takrat imel denar. Lahko bi rekli, da je Risanka neka naslednica te zgodbe [smeh].
Oba medija sta po Marshallu McLuhanu (kanadski teoretik medijev), t. i. cool medija, imata namreč nizko ločljivost. Cel kup informacij je zakritih. Pri govorcih na radiu ne veš, kako so videti in si jih sam dorišeš, pri stripu pa prav tako dopolniš vse vrzeli, ki nastanejo, če narišeš nek krogec z dvema pikama in oklepajem. Malo je natančnih podatkov, veliko je dopolnjevanja.

Si nekakšen lokal patriot. Pravi Korošec. Vsi moji sošolci s Štajerske in Koroške vedo zate in všeč jim je tvoje delo pri Večeru, čeprav sami ne berejo stripov. Prav po kraljmatjaževsko zagovarjaš delavskega človeka, nič oholosti ni v tebi. Koliko ti pomeni ljudskost, dostopnost in navezanost na okolje, iz katerega izhajaš?

Moja mama je tista, ki je kultivirana, bila je knjižničarka, kot je knjižničarka tudi moja žena. Moja babica je bila prav tako gospa. Dedek nasprotno ni bil kultiviran, bil je vulgaren, vzdrževalec v železarni, ni se mu bilo problema stepsti, če je bila ‘frka’. Oboje je v meni, ta dvojnost. Ko delam stripe za DARS, mi je najlepše oditi na cesto. Spremljati te gusarje ceste, ki garajo na vročini. Odideš iz pisarne na cesto in slišiš res neverjetne zgodbe. Nositi glavo naprodaj, medtem ko ponoči precej prehitro vozijo mimo tebe avtomobili. Ko spoznaš takšne zgodbe, si lahko vesel, da nekdo drug opravlja to delo namesto tebe in enostavno ne moreš biti aroganten.
Super se mi je pri tem projektu zdelo tudi to, da sem pripeljal ljudi iz DARS-ovih pisarn na cesto in obratno. Oboji so znali bolje ceniti delo drug drugega. Všeč mi je, kadar sem lahko s stripom povezovalen.

Mislim, da ti to zelo uspeva.

Ne vem, če mi uspeva. V življenju lahko le upaš, da v glavnem delaš dobre neuspehe. Imaš samo dober in slab neuspeh. Uspeha ni.

Kako to misliš?

Zame bi bil ta hip uspeh, če bi imel vsaj ekipo petih ljudi, risarjev in scenaristov, da bi delali tudi uspešne stripe, da bi delali več s priseljenci, z revnimi, z rizičnimi skupinami, z ljudmi s hendikepom. Če bi delal takšne stripe, bi bil bolj vesel, kot sem sedaj.
Neuspeh je to, da mi vseskozi zmanjkuje časa, da vseskozi komaj lovim roke, delam ponoči, delam zato, da zaslužim denar in tako nisem dovolj z družino. Po Freudu je vloga, v kateri je človek vedno neuspešen, vloga starša. Lahko rečemo tudi, da je vloga, v kateri je človek vedno neuspešen, vloga risarja stripov. Lahko si neuspešen na dober ali na slab način. Avtorja Supermana sta bila prav tako neuspešna. Slabo sta zaščitila svoje delo, končala sta v sporih. Vendarle pa sta bila neuspešna na dober način.

Naslednji projekti?

Najprej diploma, potem pa Stripburgerjev dolg, Mostovi 3. Enkrat bodo. Treba je zaključiti to trilogijo. Vendar mislim, da sta Erič in Čoh dlje delala svojo risanko, imam še čas.
Družba zavlačevalcev.

KRATEK ŽIVLJENJEPIS
Ciril Horjak se rodi 1975. v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo obiskuje na Ravnah na Koroškem, kjer z bratom dvojčkom Metodom oznanja strip s fotokopirano revijo Packa od črnila. Izide zavidljivih pet številk. Z ustvarjanjem stripov nadaljuje na ljubljanski Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer nariše strip Lejla – vladarica svemira I in II. Med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani se pridruži vplivni skupini Grejpfrut. Generacije srednješolcev na pamet citirajo iz njihovega Poljedelskega zbornika letnega pridelka ledenih gomoljev na Kamčatki.
V devetdesetih začne sodelovati z renomirano revijo Stripburger, kjer poleg avtorskega ustvarjanja stripov vodi tudi pedagoški oddelek. Pod njegovim, in mentorstvom Mateja Kocjana Koca, se kaliljo mnogi mladi kadri; med njimi Žiga Aljaž, Olmo Omerzu, David Krančan, Milan Plužarev, Domen Finžgar in Martin Ramoveš. Svoje pedagoško poslanstvo nadaljuje z Najmanjšo veliko enciklopedijo stripa (za najmlajše) in serijo izobraževalnih stripov Kuhna (za manjmlajše).
Svojo družbeno/politično angažiranost najvidneje prikaže 2003. s serijo plakatov proti vključitvi Slovenije v Nato, ki je eden njegovih redkih neuspešnih projektov.
Ogorčen nad črkopisom in tehnično izvedbo Mausa 1 v slovenščini intervenira in naredi dodelano črkovno vrsto za ponatis nesrečne izdaje. Art Spiegelman se mu iz srca zahvali s podarjeno grafiko iz omejene serije.
Med vsemi projekti najde čas tudi za prijatelje, ki jim med srebranjem kave recitira svoje metalske in narodne komade ali pa jih sredi zime zvleče na veslanje po Ljubljanici. Na kratko pa je Ciril družinski človek svetovnega formata.

STRIPOGRAFIJA, IZBOR
Leščur, 1988
Lejla vladarica svemira, I. in II., 1994
Čudežna roža, 1997
Manijak Čiro, I. in II, 1997 in 1998
Fabrika, 1998
Fotografije za ministra, Stripburger št. 25, 1999
Ljubezen na Ravnah, Stripburger št. 26, 2000
Violina iz Varvarina, varianta I in II, 2000 in 2003
Primer Petek v 13 slikah, Večer, 2006
Serija izobraževalnih stripov Kuhna, Slorest, od 2006 naprej
Fontana di rustic amòur, Osmoza, Associazione Vivacomix  in Forum Ljubljana, 2005

BIBLIOGRAFIJA, IZBOR
Just a Matter of Time, kompilacija Miniburger, Stripburger/Forum Ljubljana, 2000
Ride, Stripburger/Forum Ljubljana, 2004
Neverjetne dogodivščine Robinzlnovega Kruzija na otoku Kokotan, Forum Ljubljana, 2005
Najmanjša velika enciklopedija stripa (z M. Rudl in M. Lotrič), ZULK Maribor 2006
Philosophieactioncomicgeschichte Traktat, Koroška galerija likovnih umetnosti, 2005
Mostovi I. in II. (z G. Rusom in I. Lovrićem), Stripburger/Forum Ljubljana, 2007
Passion de Pressheren (z A. Rozmanom – Rozo), Kud France Prešeren Trnovo, 2010
Veronika Faronika (z A. Rozmanom – Rozo), Kulturno društvo Myra Locatelli, 2013