CIRIL HORJAK: Mostovi

Razstava Mostovi Cirila Horjaka in Mateja Turnška v ljubljanskem razstavišču Kresija je del procesa izdaje skupinskega strip albuma s srbskimi avtorji underground stripa: Miroslav Lazendić, Vladan Nikolić, Mr. Stocca, Maja Veselinović, Wostok ter najbolj znan srbski stripovski avtor Aleksander Zograf. Projekt je razdeljen v štiri faze, od katerih sta bili prva – raziskovalna pot in pogovori s srbskimi avtorji – ter druga – razstava v Kresiji – izvedeni letos, izdaja skupnega stripa ter mednarodni razstavni projekt pa bosta izpeljana v letu 2007.

Pot po Srbiji je poleg obiska stripovskih avtorjev in skupnem premlevanju idej za strip izdajo, ter Turnškovem beleženju okoliških mostov v skicirko in spomin fotografskega aparata, predvsem za Horjaka imela tudi vlogo sentimentalnega spomina na otroštvo. V Srbiji, natančneje v Vavarinu, ki so ga pred osemnajstimi leti spoznavali osnovnošolci na Ravnah, je Horjak spoznal Dejana, fanta, ki ga je gostil, ter srečal bežen pogled Nine, ki mu je kasneje pisala prijateljsko /ljubezensko/ pismo. Po tem spominu je pred štirimi leti nastal strip Nina iz Vavarina, ki ga je Horjak odnesel s seboj v Srbijo, da ga pokaže Dejanu. Povezovanje sedanjosti in preteklega spomina, ki ga avtor niti ne želi obuditi, je vodilo k tematiki mostov – ti lahko povezujejo v prenesenem pomenu različne narode ter kulturne prostore v državah bivše Jugoslavije in po celem svetu.

Strip Nina iz Vavarina, ki zavzema večji del razstavne brošure, obnavlja povezanost narodov v pretekli državi na skromnejši ravni dragocenega Horjakovega spomina. Deklica Nina v spominu ni nikoli odrasla in predstavlja otroku sicer smešen, odraslemu Horjaku pa dogodek z drugimi pomeni: prijetno misel neznane deklice nanj. To brezciljno hrepenenje avtor počasti na koncu stripa z vprašanjem: »Kje si Nina?«, ki ga spusti v nočno nebo nad mestom.

Otroško preprost pogled na svet bi lahko povezali s kasneje narisanima stripoma Ride (2003) ter Neverjetne dogodivščine Robinzlnovega Kruzija (2005). V kontekstu razstave bi posebej izpostavil strip album Ride, kjer Horjakov alter ego in pravljično bitje Mišima v brošuri Mostovi nastane iz Mateja Turnška in ki bo spremljevalec tudi v nastajajoči stripovski knjigi. Mišima je v resničnem svetu lahko kdorkoli – pogoj, da nekdo postane Mišima je, da spremlja Horjaka del poti in se z njim pogovarja. Na ravni zgodbe bi vse tri stripe označili kot oživljanje dogodkov: Nina iz Vavarina še nosi trdno zgradbo zgodbe z nekoliko patetično romantičnim koncem, medtem ko Ride in tudi Kruzlijeva dogodivščina temeljita na razbiti zgodbi, pri kateri avtor uporablja absurdnost situacij: neresnični čas (pot iz Ljubljane do Raven traja vsaj dva dni), mešanje resničnih in domišljijskih likov (miš Mišima in avtor), pojasnjevanje očitnega (Kruzi mora splezati na goro in ugotoviti, da je na otoku), ter nedokončane in odprte vmesne pripovedi. Kljub tem absurdnim momentom, ki jih prvoosebna in nekoliko vzvišena pripoved še stopnjuje, pa je pomen stripov pri Horjaku predvsem hvalnica otroškega dojemanja vsakdana. Zgodbe so kratke, zabavne pripovedi, a medtem ko so gostilniške zgodbe doživetja in anekdote, so v Horjakovih stripih to osebne pripovedi, ki so že šle skozi sito domišljije.

Horjakove stripe lahko vzamemo kot naivno ironijo in kritiko družbe. Neverjetne dogodivščine Robinzlnovega Kruzija so na primer posvečene kulturnemu ministru, ki morda še ni ljubitelj stripa, vendar avtor napoveduje, da še bo. Avtor je pri svojih zgodbah skrajno pozitivističen, kar je sicer lahko težava pri politično korektni obravnavi zgodb. Med drugim izjavi – v predgovoru razstavne brošure sicer trdi, da ga ne žene jugonostalgija – »da je imela Srbija ves čas vojne močno opozicijo«, kot da bi bilo vprašanje vojne krivde v Srbiji že rešeno in ozaveščeno. Čeprav so se krivice dogajale na vseh vpletenih straneh, je bila Srbija vseeno napadalec. To je še posebej pomembno pri procesu nastajanja strip knjige, v kateri bodo prisotni srbski avtorji in Horjak kot nesrb, saj so ravno srbski avtorji stripa tipa Zograf tisti, ki govorijo o shizofrenem življenju in nenehnem občutku notranjega strahu v vojnem času, ne da bi prevzeli nase vsaj del kolektivne krivde. Problematiko politične nekorektnosti lahko pripišemo tudi Horjakovi nezainteresiranosti: v primeru Kruzijevih dogodivščin se avtor nemudoma odpravi z otoka, da se ne bi vpletal v njegovo politično življenje, kar lahko beremo tudi kot zatiskanje oči pred stvarnostjo vsakdana in uresničitev želje vladajoče politike, da bi se ljudje čim manj zanimali za politiko. Avtor ima o vseh javnih in političnih dogodkih svoje mnenje, vendar o njih razmišlja bolj čustveno kot kritično, umanjka mu širši globalni pogled. V zgodbah je problematičen tudi način pripovedovanja, ki sledi Disneyevem vzorcu risanih stripov – antropomorfna miš Mišima je preoblikovani Miki Miška, najbolj znan in promoviran stripovski junak. S tem, ko Disney pripoveduje zgodbe za otroke in določene like postavi za zlikovce, ustvarja sterilen in stereotipen vzorec dojemanja sveta. Videti je, da se Horjak tega zaveda in se trudi ta vzorec razbiti s tem, da pripovedi dostikrat ne dokonča, ampak našo pozornost spelje drugam. Poleg mešanja resničnega in domišljijskega s pozitivistično držo, je kot odstop od splošnega vzorca prisotna skrb za fragmente lastnega in kolektivnega spomina.

Po formalni plati je v stripu Nina iz Vavarina še prisotna Matissovska in nekoliko akademska risba, v zadnjih dveh stripih pa tekstura avtorskega rokopisa postaja izrazito stilizirana in preprosta, kar avtorju daje možnost hitrih in spontanih potez. Liki sledijo geometričnim oblikam in nekoliko spominjajo na ameriški popularni strip. Široki plani /totali/ skorajda ne obstajajo, zaporedje sličic tvori menjavanje srednjih planov in portretov /detajlov/.

Če se vrnemo na izhodiščno tematiko razstave Mostovi, sta njena avtorja želela ustvariti pogled od zgoraj navzdol, kot je to, če stojimo na mostu. Zaprla sta pogled z ulice v galerijo in pustila le tistega iz prvega nadstropja galerije, ki je podobno mostu. Pogled od zgoraj naj bi sicer nudil večjo možnost refleksije, po drugi strani pa tudi večji nadzor. Pogled na veliko malo mesto Beograd, ki ga je Matej Turnšek ustvaril iz stiropornatih blokov, je asketski in lep. Postavitev nekoliko spominja na kulise kultnega Langovega filma Metropolis in ustvarja dodatne pomene sodobnega urbanega mesta in življenja v njem (pogled od zgoraj je prisoten tudi v aviotaksijih, ki krožijo med nebotičniki). Na »stolpnice« so projicirani stripovski liki šestih srbskih avtorjev in Cirila Horjaka, ki naj bi simbolizirali hojo čez nevidni most. Tematika mostov je podobna morda bolj slovenski tematiki zidov in ograj. Izraža hrepenenje po idealu, ki ga v njegovi skrajno patetični obliki niti ne želimo doseči. Je le del neke zgodbe, ki nas morda uči pravičnosti, vendar je osnovna potreba povezanosti že tako samoumevna, da se je niti ne zavedamo več. Prečkanje mostov simbolizira tudi povezovanje nasprotij, ki so in bodo v sodobnem času postajala na socialni in intelektualni ravni vedno večja, kljub temu, da si bo po zaslugi potrošniške logike, ki izenačuje vse ljudi zahodnega sveta, lahko vsakdo nabavil svoj most.(Zoran Srdić)



Dodaj odgovor