Darko Macan – “V zadnjem tednu sem ubil tri stripe …”

Le komu se lahko uspe izmuzniti s trojnim naklepnim stripocidom? “Tretjerazrednemu” risarju stripov? Scenaristu ameriških superuspešnic? Obskurnemu balkanskemu založniku? Ali morda neusmiljenemu stripovskemu kritiku? Odgovor je: vsem naštetim, ampak samo, če so vsi Darko Macan. Gre torej za popolnega stripocentrika, ki mu k zgoraj navedenim grehom lahko pripišemo še stripovski aktivizem, urejanje stripovske revije, teoretiziranje medija in teroriziranje scene.

Leta 1966 v Zagrebu rojeni stripofil se včasih skriva za psevdonimom Cecile Quintal. Po izobrazbi je zgodovinar in arheolog, zato ne preseneča njegovo navdušenje nad stri-povsko sceno, kot je nekoč obstajala in cvetela. Potrditev je doživel z uspehom na ameriškem tržišču, ko je pisal scena-rije za seriji Grendel Tales in Star Wars za Dark Horse Comics. Sodeloval je z eminentnimi risarji kalibra Dave Gibbons, prodal pa se je tudi Disneyu. Med njegove najbolj znane stvaritve na Hrvaškem sodijo Borovnica, Sergej, La Bête Noir in Silver City. Piše mladinsko in znanstveno fantastično literaturo, za katero je bil večkrat nagrajen. Poleg tega jeMacan danes že institucija hrvaške stripovske scene in osebnost, mimo katere ne moremo. Prava skrivnost je, kako mu ob vsem tem uspe še prebrati kak strip.

Darka Macana sta zasliševala Gašper Rus in Domen Finžgar (Mimo).

 photo nemam-rechi_zps1d255aa4.jpg

 

Kateri strip trenutno bereš ali katerega si nazadnje bral?

 

Strip, ki se ga trenutno najbolj veselim, je Bakuman. Gre za online mango, ki izhaja tedensko. Privlači me prav ta ‘filing’, da ga objavljajo tedensko. Ko sem preko interneta obveščen, da je novo nadaljevanje poskenirano in objavljeno, ga grem takoj brat. Zame je to isti ‘filing’ kot takrat, ko so časopisi izhajali tedensko; vedno me zanima, kaj se bo dogajalo v naslednjem nadaljevanju. To je redkost in to je trenutno moj najljubši strip.

 

Hrvaška stripovska scena, kot jo vidimo iz slovenske per-spektive, deluje zelo produktivno; imate veliko stripovskih izdaj in dobrih avtorjev … Kako nanjo gledaš kot insider?

 

Odgovor ni enostaven. Ko se ozrem na slovensko sceno, vidim vse tisto, kar bi jaz rad imel na Hrvaškem. S tem mislim na opuse ter na avtorje s temi opusi, ki se jih lahko spremlja skozi njihove albume. Imate veliko močnejšo avtorsko sceno, pri vas več ali manj vsak piše svoje materiale. So tudi izjeme, a v bistvu je scena avtorska. Hrvaška ima risarje in založnike. To slednje se je na Hrvaškem razcvetelo šele pred približno petimi ali šestimi leti. Na domači strip to ni vplivalo. Ne gre toliko za to, da založniki ne bi bili pripravljeni objavljati, ampak avtorji, ki postanejo dobri, zbežijo ven delat za denar. Ko pogledam na hrvaško sceno, nikoli ne vidim ničesar dobrega, vidim samo tisto, kar ni dobro oz. tisto, kar jaz pogrešam. Ni stripa, ki bi prihajal do bralcev, bralci zanj niso zainteresirani in posledica tega je, da na Hrvaškem tisti, ki bi radi živeli od stripa, gredo ven delat za denar. To ne bi bil problem, če bi to bilo kot v primeru Tomaža Lavriča, ki gre in za francosko tržišče dela svoje stripe, temveč delajo stripe po naročilu in živijo od tega, toda ti stripi niso njihovi najboljši izdelki. Cel kup srbskih in hrvaških avtorjev dela v tujini kot najemna delovna sila, tam prodajajo svojo »roko« in veščino. Ne pravim, da je to slabo, a meni je vseeno žal, da je tako. Hrvaške scene ne vidim v tako rožnatih odtenkih, kot jo opisuješ, a moj pogled je subjektiven, od znotraj, in zaznamovan s poskusi in neuspehi.

Kako bi primerjal stripovsko produkcijo v državah nekdanje Jugoslavije danes in nekoč na tem istem področju? Vidiš kakšne razlike?

 

Najprej opozorilo: ko je Jugoslavija razpadala, sem ravno po-stajal profesionalec, zato imam na to sceno v bivši Jugi tisti ‘rožnati’ pogled bralca in bolj “črn” pogled avtorja. Mislim, da je osnovna točka primerjave tržišče z dvaindvajsetimi milijoni bralcev. Vsi seveda niso brali stripov, toda Veliki Blek se je prodajal v stodvajset tisoč izvodih, Stripoteka v trideset tisoč izvodih itd. To so bile številke, zaradi katerih so izdajatelji Dnevnik, Forum, Dečje novine in drugi nekje v osemdesetih letih, po dvajsetih letih prevajanja stripov, začeli vlagati tudi v domačo stripovsko produkcijo. To se je končalo z ekonomsko krizo konec osemdesetih let in z vojno. Poleg tega – to je moje povsem subjektivno opažanje – je bil strip do osemdesetih let v zavesti bralcev pomemben. Sicer ga niso kupovali prav vsi, toda mnogi. Po vojni strip izgubi težo oz. pomembnost. Na Hrvaškem je pristal na margini otroškega stripa, avtorskega stripa, ki je od otroškega še manj opazen, in zbirateljstva. Ljudje so kupovali stripe, ki so jih včasih brali, sebi v uteho, ker so vedeli, kaj bodo dobili. Bralcev res ne bi rad česa obtoževal, toda njih ne zanima iskanje novih stripov, raje bi vedeli, kaj točno dobijo, ko kupijo nek strip. Prav to so njihove besede: ko kupim Zagorja, vem, kaj dobim, to berem in se sprostim. To se mi zdi rahlo žalostno, ker je daleč od moje predstave o idealnem bralcu stripa, ki vedno išče nekaj novega in zabavnega. Verjetno je podobno pri filmu, ko gledalci gledajo samo filme določnega žanra, torej ne gledajo filmov, ki bi jih spodbudili k razmišljanju, temveč da bi se sprostili. Strip je danes manj pomemben, toda to je verjetno tako povsod. Pred kakimi desetimi leti je Steven Grant rekel, da je izbire preveč, da bi lahko kateri koli medij bil množičen. V bivši Jugi sem kupoval kakih šestnajst izdaj mesečno (brez Lunovega Magnus Stripa in drugih serij) od približno tridesetih, bile so poceni in tega ni bilo nemogoče spremljati. Torej vsi so več ali manj brali iste stripe, danes pa je izbira neomejena: z internetom, s torrenti, z dostopnostjo cele filmske zgodovine. Včasih si za kak starejši film moral čakati na določen ciklus filmov na TV, si v videoteki izposojati zguljene kopije ali ga gledati v Kinoteki, danes pa si v eni uri z interneta zvlečeš film ali strip, karkoli. Nekoč smo vsi rasli na isti način, danes pa se vsak formira na svoj lasten način.

 

Ker smo že pri državah bivše Jugoslavije: Slovenija, Hrvaška in Srbija imajo najbolj razvite stripovske scene. Kako vidiš stripovsko kulturo teh držav in ali meniš, da v vsaki od njih lahko prepoznamo kake posebne značilnosti, v katerih se skozi stripe odraža nacionalna identiteta?

 

Identiteta mislim da ne, deset ali petnajst let nazaj sem izjavil, da ima Slovenija avtorski strip, Hrvaška komercialni strip, Srbija pa underground strip. Danes to ni več povsem res. Srbija je v zadnjih osmih do desetih letih na zahodna tržišča (predvsem v Francijo, nekaj malega tudi v ZDA) izvozila kakih štiridesetih risarjev, underground pa je tam malo uplahnil. Še celo Zograf je danes na nek način mainstream, Wostok in ostali pa so se malo upehali, manj so prisotni v javnosti. Hrvaška ima v pri-merjavi z ostalimi verjetno najbolj razvit strip za otroke, toda to ni merodajno, ker je to bolj splet okoliščin. Slovenija ima najbolj razvit avtorski strip, tu so avtorji, ki in pišejo in rišejo lastne albume in to počnejo že več let. Na Hrvaškem nekdo ustvari en ali dva albuma in potem ga to mine, ker se to ne prodaja in se o tem ne govori, zato odidejo v druge umetnosti ali v komercialo. Obstajajo tudi izjeme, na Hrvaškem je to Danijel Žeželj. On je pravzaprav moral zapustiti Hrvaško, da bi imel kontinuirano produkcijo lastnih stripov. V Srbiji je najboljši primer verjetno Zograf, Srbija pa ima še en zanimiv pojav. Imeli so nekaj poskusov ustvarjanja komercialnega stripa: od Milana Konjevića z njegovimi superheroji, preko Marka Stojanovića s serijo Vekovnici, do tistega, ki izdaja strip fanzin Lavirint z zabavo za celo družino. Vse to so sicer posnemanja tujih zgledov, vendar je pri tem zanimivo to, da gre za poskus preseganja slabosti, ki je tukaj prisotna: če nekdo hoče v svojem prostem času delati strip album, ga bo delal pet let. Pri tem gre za timsko delo: več avtorjev sodeluje pri istem stripu, vsak od njih prevzame le določeno nalogo. Bralci to sicer sprejemajo tako–tako, ampak to je odličen način za pospeševanje produkcije. Rezultati niso bili pretirani, zahvaljujoč entuziazmu se nekaj še dogaja, a čas bo povedal svoje.

Glede Hrvaške težko sodim, kaj je bilo dobro ter uspešno in kaj ne, ker sem bil povsod vključen. Tisto, kar mi je v Sloveniji všeč, je ta avtorski pristop k albumom, ter Stripburger, ki obstaja že skoraj 20 let. To je zavidljiva tradicija, ki je drugi nimajo – Srbija sicer ima Stripoteko in Politikin Zabavnik, toda to je nekaj drugega. Glede nacionalnega karakterja: slovenski strip je najbolj nacionalen, ker se največ ukvarja s konkretnimi stvarmi. Zografova in Žežljeva dela so intimni portreti avtorja, nekaj stripov se je sicer ukvarjalo z nacionalnimi temami, toda nič od tega ni bilo močno poudarjeno (z izjemo nekaterih medvojnih stripov).

 

V svetu stripa si aktiven v več različnih vlogah: kot risar, scenarist, urednik, izdajatelj in kritik, zato nas zanima, ali se ti zdi to pomembno in potrebno, in v kateri vlogi lahko po svojem mnenju največ prispevaš k hrvaški kulturi?

To je dejanje iz obupa. Delal sem tisto, kar sem videl, da nihče drug ne dela. Všeč mi je bilo delati, da se kaj dogaja, da se kaj premika. Začneš z željo risati stripe: vsak, ki je vstopil v sceno, je to naredil, ker je z več ali manj uspeha poskušal risati stripe. Potem sem se razvil v scenarista, ker sem sprevidel omejitve lastnega risanja in ker sem hotel početi še druge reči, kar se je izkazalo za relativno uspešno. Med leti 1993 in 2003 smo se pogovarjali o tem, kako bi bilo, če bi imeli časopis: vsi bi delali zanj, pa četudi zastonj.

Potem sem v tej praznini, ko se doma ni nič dogajalo, vzel del denarja, ki sem ga dobil od Američanov, in ga porabil za založniške projekte. To je bilo točno deset let prepozno. Ko smo se leta 1993 začeli pogovarjati o tem, smo premogli več energije, leta 2003, ko se je to uresničilo, pa je ostalo le nekaj mlajših avtorjev. Ostali, ki so se dokazali v tujini, niso utegnili delati za domače tržišče. No, revija Q ni pokrivala stroškov, vsaka številka se je vse slabše prodajala in je vsakič razočarala koga drugega, ker tam ni našel Modesty Blaise ali Blueberryja. Ko so začeli spreminjati pogoje prodaje in distribucije, sem jo umaknil iz trafik, saj nismo več zaslužili niti tistih tristo evrov mesečno. To vse je bilo bolj iz želje, da se kaj dogaja. Pozitiven učinek tega projekta je bil ta, da so iz tega trupla vzniknili najprej Libellus, zatem Fibra, potem pa še More Comics. Moja napaka je bila ta, da je bil Q v zastarelem formatu stripovske revije, ki se prodaja v trafikah, kar je moja obsesija. Ostali so bolje kot jaz začutili pulz občinstva, izdajali so ponatise Kena Parkerja v boljših izdajah na boljšem papirju, v boljši vezavi in tisku ter z boljšim prevodom, vse je bilo bolje narejeno, kasneje pa še celotne francoske albume. To je bilo tisto, kar je občinstvo hotelo – ne stripov, doziranih s pipeto, temveč so hoteli novo, lepo, debelo, celotno zgodbo, v barvah – torej, popolnoma sem zgrešil format. Kdor je bil za mano uspešen, je bil tisti, ki se je učil iz mojih napak. Mislim, da sem paradoksalno najuspešnejši kot prevajalec. Ko me kdo hvali, me hvali za prevode.

Mislim, da sem precej dober kritik, toda “jebeš kritike” … Mislim,

da moji stripi vsaj napisani niso ravno slabo, toda večjega odziva zunaj otroškega občinstva ne dobijo, risarsko pa imam nanje največ pripomb prav jaz osebno. Anekdota: na letošnjem Mafestu sem srečal Iztoka Sitarja, ki se je napil, pristopil k Štefu in skupini kolegov ter ga vprašal, zakaj neki se druži s temi drugorazrednimi risarji in mano – tretjerazrednim, in še prav je imel. Po risarskem znanju, kompoziciji, grafičnih lastnostih in drugem so moji stripi res tretjerazredni, toda moji liki vseeno delujejo zato, ker so to živi liki v živem svetu. Sicer pa risarsko niso preveč privlačni, v tem se strinjam s kolegom Sitarjem.

 

Omenjaš prevajanje in moje vprašanje se nanaša prav na to. Kolikor vem, trenutno prevajaš nadaljevanje Lavričevega Rdečega Alarma. To je jezikovno precej občutljiv strip, zato predpostavljam, da je naloga precej zahtevna …

 

Prvi del Lavriča sem prevedel kakih sedem let nazaj, drugega pa še nisem začel, zato se ne spominjam konkretnih težav. Pri prevajanju se ponavadi držim načela, da tudi v idealni situaciji bralec, ki ne zna izvirnega jezika, mora brati prevod, ne da bi se mu vmes kdajkoli zataknilo. Ko so bili začetni deli Rdečega alarma objavljeni v Q stripu, je bilo nekaterim zelo všeč, da so ga lahko končno brali, ker je bil prej samo v slovenščini. To je na nek način spodbudilo interes za Lavriča na Balkanu, takrat so ga sploh začeli brati, čeprav so že vedeli zanj. Mnogi ga niso niti poskušali brati, ker je bil v slovenskem jeziku. Mimogrede: ko sem prodajal Stripburgerje, sem vedno nabavil samo po dva izvoda, ker sta ga kupovala vedno ista dva človeka. Kot da bi bil v kitajščini.

Ko besedilo prevedem, se še nekajkrat vračam v tekst, da se izgubijo vse jezikovne konstrukcije, ki v hrvaščini ne obstajajo, pa še parkrat po postavljanju, da vidim, kako prevod funkcionira na strani. Zadnjič ne berem več izvirnika, samo prevod, in če nekaj ne deluje, to zamenjam z ustreznejšo formulacijo.

Kdor je bral, je bil zadovoljen. Strip je tako na pol poti do poezije, ker z omejenim številom besed poskuša povedati čim več. Več je svobode, ker je pomembno to, da se doseže enak učinek kot v izvirniku in da se ne opazi, da se bere prevod.

 

Če smo že bili pri tvoji risbi: čeprav si do nje kritičen, se meni osebno zdi povsem korektna in imam občutek, da obstaja veliko striparjev s še skromnejšim risarskim znanjem. Pri nas je tak Matjaž Bertoncelj, v svetovnem merilu, denimo, Scott Adams z Dilbertom. Od kod ta tvoj odpor do lastne risbe?

 

To je zato, ker sem dober kritik. Gledaš druge, vidiš, kaj ni dobro in potem gledaš sebe in ne moreš trditi, da je tvoje super. Avtomatska obramba vsakega, ki si ga kritiziral, je: “Poglej, kako sam rišeš”. Nočem trditi, da jih kritiziram, ker menim, da bi to sam lahko bolje opravil, temveč zato, ker vidim, kje grešijo, tako kot pri sebi: pri sebi bi popravil vse, če bi le vedel, kako.

Kako je prišlo do moje risbe, da je taka, kot je? Zame je strip pripovedovanje zgodb. Vse, kar sem delal od devetega leta dalje, je bilo čim bolj funkcionalno pripovedovanje zgodbe. Če je pri tem videti, kaj sem risal, tega potem ne popravljam. To je odlično za pripovedovanje zgodbe, tega sem se dobro naučil, a neka-tere stvari glede grafizma, debeline črte in podobnih kvalitet sem zanemarjal. To se je malo izboljševalo, a ne veliko. Nazadnje sem ugotovil, da bi se moral nekaterih stvari naučiti že pred dvajsetimi leti, pa se nisem, danes pa tega ne morem več, ker bi v to moral vložiti ogromno dela. Zato sem se potem posvetil drugim vlogam (urejanje, pisanje itd.). Ko nekaj narišem, kar ni povsem dobro, toda dovolj dobro, potem to tako tudi pustim. Tisti, ki res dobro rišejo, pa delajo razne skice, pilijo risbo in je ne zapuščajo, dokler niso zadovoljni. Ne zdi se mi koristno biti zadovoljen z risbo, morda je bolje biti nezadovoljen. Ni dneva, ko si pri risanju sam sebi ne rečem, da bi moral že opustiti risanje in ga prepustiti komu boljšemu. Pri risanju ni ničesar, kar bi me veselilo, toda ko liki zaživijo na papirju, je le-to to. Objektivno seveda bolje pišem romane, ker imam nad besedami popoln nadzor, nad risbo pač ne.

 

S tem si delno odgovoril na moje naslednje vprašanje. Zakaj hočeš nekatere od svojih stripov sam risati, pri drugih pa nasprotno, risanje zaupaš komu drugemu? Je razlog za to bolj pragmatične narave, kadar ni nikogar, ki bi risal namesto tebe, ali pa meniš, da si za nekatere stripe sam najprimernejši?

 

Nekatere stvari so tako osebne, da jih lahko narišem le jaz ali pa nihče drug. Včasih gre za to, da je tako najhitreje, včasih pa za to, da zame ustvarjati stripe pomeni risati stripe. Rad imam tudi sodelovanja, ker s tem dobim nekaj, kar sam ne bi mogel doseči, toda prepogosto se je dogajalo, da se sodelovanja, za katerimi ni stal založnik z denarjem, niso nikoli uresničila. Tak primer je Borovnica, ki sem jo risal devetnajst let, in ki je nekakšen dnevnik mojih razmišljanj in občutij. Nekoč sem imel blokado idej in sem Daria Kukića zaprosil za nekaj skic, toda to ni bila več Borovnica. Pri Sergeju gre za moj mazohizem, da hočem daljši strip narisati sam. Nekatere stvari so enostavno najboljše, če jih narišem sam, ker mi tako ni treba nekomu drugemu razlagati, kakšen naj bo strip. Glavni razlog ostaja ta, da hočem risati stripe … Morda bi se moral bolje naučiti risanja, morda sem že prestar, ampak bomo še videli, kaj bo. Dokaz v prid slabi kakovosti mojega risanja je to, da bralci praviloma ne posegajo za mojimi stripi. Borovnica, ki je izhajala v Modri Lasti, se bere, ker jo mulci že poznajo in vedo, za kaj gre, sicer pa moji stripi ne delujejo na prvo žogo in na prvi pogled.

 

Imaš vedno možnost sam izbirati risarje za sodelovanja, ali pa si kdaj prisiljen v že naprej določen tandem?

Eno in drugo, dogajalo se je marsikaj. Pri Star Wars ni bilo izbire: če sem hotel delati, sem pač dobil risarja, boljšega ali slabšega. Pri domačih projektih mi je všeč ta vidik sodelovanja, ko lahko sam izbiram, kdo bo kaj pisal in kdo risal. Včasih imaš super risarja, s katerim se enostavno ne razumeš, včasih delaš z ljudmi, ker ste prijatelji, včasih zato, ker dobro funkcionirata skupaj, včasih eksperimentalno, na povabilo drugih risarjev … Spoznal sem, da je ogromno ljudi, ki bi radi risali stripe, pa ne vedo, kako bi se tega lotili. Potem se pa za drobiž pridružijo kakšnemu timskemu projektu. To mi je precej fascinantno.

So ljudje, ki so odlični risarji, ampak so pri delu zelo naporni; spet drugi niso tako dobri, ampak opaziš, da so pri delu presegli samega sebe, ker se jim je zdelo dobro, da sodelujejo pri tem, in to je videti tudi v stripu. Nasproten primer so Lavričevi stripi, ki jih je narisal sam, v primerjavi s tistimi, ki jih je narisal po scenarijih Franka Girouda ali Davida Morvana. Slednji nimajo tistega navdiha, kljub izpričani veščini nimajo tiste razigranosti, ki je na delu, kadar Lavrič piše sam.

Ali pa projekt, pri katerem sem sodeloval z Radovanovićem. Nisem pričakoval, da bo sploh končal prvo epizodo. Ko sem videl, kako se je potrudil, kako mi je vrnil več, kot sem vložil, mi je to dalo zagona za novo epizodo. Zame so taki trenutki nekaj najboljšega pri družnem ustvarjanju stripov, ko avtorja drug drugega spodbujata k boljšemu delu.

 

Ali bi lahko omenil kakšno od tvojih bolj uspelih sodelovanj z risarji in ali je kakšen risar, s katerimi bi si res želel delati, pa še ni bilo priložnosti?

 

Med živimi IN mrtvimi?

 

Živimi.

 

Če pogledaš, s kom sem sodeloval več kot le enkrat, je jasno, kdo so moji favoriti. Z mrtvimi pač ne moreš tekmovati.

To je recimo Edvin Biuković, prvi risar, s katerim sem sodeloval, rezultati so bili izredni, zatem Igor Kordej: pri njemu so mi bili zelo všeč rezultati, a proces dela je bil rahlo drugačen kot pri Edvinu. Seveda mi je laskalo delati z njim, ker sem odraščal ob njegovih stripih. Podoben primer je s Štefom Bartolićem, ki je imel bolj konkretne ideje kot Kordej, toda zelo rad ure in ure razpravlja, preden se loti kakršnega koli dela. Potem lahko omenim Gorana Sudžuko, s katerim sem delal Martino Mjesec in Svebora i Plameno. Zelo sem bil zadovoljen z rezultati sodelovanja z Robertom Solanovićem pri Mister Mačku, dokler se nisva spričkala, in zdaj ne delava več skupaj. Edini projekt, ki ga nisem delal za denar, je bil La Bête Noire z Milanom Jovanovićem. Ta projekt mi je zelo pri srcu, letos bi moral iziti v zbirki. Če sem z nekom delal vsaj dvakrat, pomeni, da se mi očitno dopade. Všeč mi je, kako je napredoval David Petrina, s katerim sva sodelovala pri Ukletem vitezu.

Včasih mi enostavno ne odgovarja proces dela, odvisno. Težava lahko nastopi, ko mi je avtor preveč všeč, in se potem prilagajam nečemu, kar ta avtor tudi sicer dela, in to je slabo. Morda sem preveč ‘fanboy’ in rad vem, kdo bo risal, ker si pri tem potem lažje predstavljam prizore. Na primer Tomaž Lavrič: z njim bi res rad sodeloval, toda nisem najbolj prepričan, da se ne bi spričkala, ker se glede nekaterih zadev ne strinjava. Pa tudi zato, ker vidim, kako je, kadar sodeluje z drugimi. Najljubše mi je, ko sam dela svoje stvari. Načeloma mi je pri teh sodelovanjih najlažje, ko si me risar sam izbere in mi pove, kaj bi rad delal. Takrat veš, da hoče delati s tabo, in ti ga ni treba prepričevati v to ali ono.

Miselni eksperiment: zelo rad bi delal z Moebiusom, toda potem bi pisal preveč podobno tistemu, kar je on že delal, on pa bi nato po mojem tekstu narisal nekaj, kar bi bilo slabše od tega, kar je že kdaj narisal. To moje ‘fanboyevstvo’ je velika ovira mojemu avtorstvu, ker sem potem v podrejenem položaju. Zato najbolje sodelujem z nekom iz moje generacije, s katerim sem v enakovrednem položaju.

Nedavno si organiziral prvo t.i. 24-urno risanje stripa na področju bivše Juge (risanje zaključenega stripa na 24-ih straneh v 24-ih urah), sicer izum Scotta McClouda. Nam lah-ko poveš kaj več o tej izkušnji?

 

Če smo historično natančni, je to bilo pravzaprav tretje risanje. Prvo je bilo v Beogradu, drugo pa je bilo neko zasebno risanje na Hrvaškem, povsem nepovezano s prvim. Na Hrvaškem obstaja prava množica novih avtorjev, ki ustvarjajo le občasno, na internetu, na blogih, in ki rišejo stripe zgolj v lastno veselje, brez profesionalnih ambicij. Ti ljudje se zbirajo okoli mojega bloga oz. okrog različnih z njim povezanih projektov.

Všeč mi je to 24-urno risanje, nekajkrat sem sodeloval tudi v Angoulemu. Tokrat sem hotel imeti stripovsko dogajanje v prostorih zagrebške Akademije, da bi strip približali kulturnemu mainstreamu. Nato je vskočila Ines Krasić z Akademije, ki nam je uredila prostor, Vlado Šagadin pa je pomagal pri hrani in nasploh. Na koncu je bil ta projekt od vsega, kar sem delal, še najmanjši neuspeh. Vsi smo se zelo zabavali, naslednja številka Q-ja je bila dvakrat debelejša zaradi stripov s tega risanja. To je bila res pozitivna izkušnja. Mogoče zato, ker sem imel minimalna pričakovanja.

Kot lahko opazite, nimam veliko izvirnih idej, nisem pionir, inovator ali genij, ki bi si izmislil nekaj povsem novega, dobro pa znam prepoznati dobro idejo nekje drugje in jo uporabiti pri nas. Zato sem se ukvarjal s tem, moje ideje pa so prevzete iz nekih drugih okolij in okoliščin, zato niso vedno delovale optimalno. To 24-urno risanje je bilo narejeno preko noči in Fabijan Črneka je dobesedno preko noči postavil spletno stran za nalaganje stripov.

 

Videti je, da so ti pri srcu taki in podobni formalistični projekti. V ta sklop bi lahko šteli tudi Maxa Jaguarja. Nam lahko pojasniš, za kaj gre pri tem projektu in v čem vidiš korist ter potencial tovrstnih eksperimentov?

Strip je pogojen s formatom, za katerega je ustvarjen; lahko je to časopisni format, zvezek, manga ali bande dessinée …

To potem niso isti stripi. Ritem je drugačen in drugačne so zahteve pripovedovanja. Mene ti formati zanimajo in bi rad preizkusil vsakega, ki ga vidim. Rad imam te zaveze in omejitve. Ko sem dobil v dar beležko s stošestdesetimi stranmi, sem si zadal cilj ustvariti dnevnik v stripu, vsak dan eno stran. Format stripa je odrejal že format beležke, in format da obliko tistemu, kar imaš tako ali tako v glavi, ideje pa sploh niso problem. Na mojem blogu se zbirajo ljudje, ki rišejo le tu in tam ali za hobi, pa neki novi mulci, ki bi radi delali, zato sem sprožil nekaj iniciativ. Regoč je bil prvi strip, pri katerem sem postavil stran brez teksta. Nanjo je nekdo napisal tekst in narisal novo stran brez teksta. Nato je naslednji vpisal svoj tekst in narisal novo stran in tako naprej. To je trajalo dvajset tednov in pridružila sta se dva človeka, ki sta se pojavila samo zaradi tega projekta. Drugič smo delali strip od zadnje slike proti prvi. Max Jaguar je štartal z eno pasico, ki jo je nekoč narisal Milan Jovanović, nastaja pa podobno kot Regoč.

Vsak od teh projektov je pritegnil kakšnega avtorja, ki se prej s stripom ni ukvarjal. Ne vem, zakaj, a to, da se nekdo odloči izpostaviti in reči ‘jaz bom’, ne more biti slabo. Morda se bo okužil s tem virusom in bo delal še naprej. Risanje je samotarsko delo, zato ljudje radi rišejo na jam sessionih, da bi se počutili manj osamljene. Kadar nekdo vstopi v svet stripa, je navadno dobrodošel in toplo sprejet. So sicer tudi kreteni, ki vstopajo, in kreteni, ki so že tu na sceni, torej ni vse bleščeče, a ko pride nekdo s trohico talenta, ga vzameš za svojega; ni pomembno, kako dolgo delaš, ti si naš. To sta otroška neobremenjenost in veselje, te igre morda služijo nekemu smotru, če pa se kdo še česa pri tem nauči, pa toliko bolje.

 

Nekje sem naletel na tvojo izjavo, da je “žanrski strip edini pravi strip”. To se mi zdi zanimivo stališče, zato me zanima, ali še vedno tako misliš, in če da, zakaj?

 

Po eni strani lahko rečem, da to ni res, po drugi strani pa je strip, ki ga včasih ne bi imeli za žanrskega (na primer stripi, kakršne izdajajo pri francoski L’Association), morda zgolj novi žanr. Verjetno gre za to, da je žanrski strip tisti, ki z navado ustvarja bralce. So tisti, ki berejo samo Zagorja iz utehe ali česa drugega, toda pri sodobnem stripu se dogaja kot pri sodobni književnosti. Nekdo rad bere nekega avtorja, toda ni nujno, da bo bral ostalo literaturo. Strip je postal literarni žanr, ki se ga ocenjuje z drugačnimi merili kot nekoč. Ko sem bil še mulec, je bil strip čtivo za fante.To je bil žanrski strip in skozi epizode je ustvarjal navado. Jaz še vedno menim, da je nekaj izjemnega strip, ki lahko izhaja v epizodah (in kot tak dobro funkcionira). Kot na primer Trondheimov Lapinot; nekaj, kar se gradi iz albuma v album, kar lahko traja celo desetletje. Serija je poglobljeno prijateljstvo s stripom in tega ne bi smeli zanemarjati. Sam imam seveda najraje avtorske serije. Serijski strip je zelo pomemben in ‘serializacija’ je nekaj, v čemer se strip zelo dobro obnese. Ni treba, da zdaj vsi delamo romane v stripu (graphic novels), to je zdaj zgolj modno.

 

V tvojem opusu ima pomembno mesto znanstvena fantastika, v enem od svojih esejev pa praviš, da je to žanr, ki hitro zastara. Kaj je potem tisto, kar ohranja tvojo vero v ta žanr in zakaj ti je tako všeč?

 

Dejstvo je, da sem že malo sit znanstvene fantastike in da mi zdaj kot bralcu ponuja bolj malo. Produkcija je ogromna, a znotraj žanra je malo novega, zato me ne veseli več toliko. Ta zvrst je zame bolj filozofija kot literatura, saj ti oblikuje način razmišljanja. Moj način razmišljanja o svetu je znanstvenofantastičen. Lažje mi je razmišljati skozi to metaforo kot skozi strogi realizem. Ta me sicer privlači, toda svet v moji glavi verjetno ni najbolj resničen, tam znanstvena fantastika deluje skupaj s sedanjostjo. Zlata leta za znanstveno fantastiko so pri dvanajstih, pri tej starosti te zadane naravnost v glavo, toda kot literatura bolj slabo drži vodo.

Je tudi pokvarljiv žanr, saj se nič ne pokvari hitreje kot prihodnost, a ga imam še vedno rad, čeprav ga zelo malo berem. Ko pišem, mi je laže upravljati s svetovi, v katerih nimam omejitev.

 

Bi nam lahko navedel primer dobrega ZF stripa za odrasle, takega, ki bralca ne podcenjuje?

 

Hm, Lapinot ima elemente fantastike, toda ljudje tega nimajo za znanstveno fantastiko. Sedemdeseta leta so bila zlata doba znanstvene fantastike in vsi moji najljubši ZF stripi so iz tistega časa (Kozmični popotniki, Aster Blistok in drugi). Macchu Pichu je lep primer tovrstnega domačega stripa.

Težko je govoriti o konkurenci, če tudi sam pišeš ZF. V stripu nasploh je ta relativno malo prisotna. Pri Spirouju jo imamo sicer skoraj ves čas, celo Tin Tin premore elemente fantastike … Všeč mi je tudi vse od Jodorowskega z Meta-Baroni vred. To se mi zdi zelo dobra vesoljska saga. Recimo, da so The Metabarons dober primer znanstvenofantastičnega stripa za oceno 4+.

 

Omenili smo že tvoje eseje. V enem od njih si zapisal, da so stripovski junaki vplivali na tvoje moralno zorenje in da so nekateri stripovski heroji tvoje mladosti še vedno tvoji vzorniki. Po drugi strani se zdi, da so tvoji lastni liki pogosto bolj cinični in niso ravno moralno zgledni (na primer Borovnica in Mišo). Od kod ta razkorak?

 

Življenje rado malo zagreni in ne vem, če so moji priljubljeni liki res vplivali na mene, toda vem, kje se dejansko kaže vpliv stripov na moje življenje. Dolga leta sem se obnašal tako, da sem, kadar sem imel prav, mislil, da imam pravico izživljati se nad ljudmi, vpiti nanje ali jih udariti, ker se obnašajo tako, kot menim, da ni prav. V stripu se to tako počne: ko ima junak stripa prav, napade negativca in v stripu to ni nikoli postavljeno pod vprašaj. V resničnem življenju te pri tem vsi čudno gledajo, zato očitno nisem najbolje ločeval med resničnostjo in stripom. Morda moja agresivnost in druge neumnosti pronicajo skozi moje stripovske junake. Zadnjič mi je Tico povedal, da Borovnica ni več inteligentna, ampak je postala zlobna in je vse hujša. On jo barva že dolgo in jo dobro pozna. Starejši kot sem, bolj mi gre svet na živce, in vse manj se mi zdi, da bo bolje. Zato se morda preko svojih likov tako maščujem svetu.

 

Spominjam se enega izmed stripov na tvojem blogu, v katerem obračunavaš s svojimi ‘odsluženimi’ liki. Ali ima stripar sploh lahko rad svoje junake na način, kot ima rad junake drugih avtorjev?

 

Druge imaš rad na bolj čist način, te svoje pa bolj kot člane družine. Ko postaneš stripovski avtor, začneš drugače gledati tuje like, ne samo, kaj se je tokrat zgodilo, temveč kako je to avtor narisal, kako je rešil pripovedni zaplet ipd. Ne moreš več biti nevtralen. V nasprotju s tem je tvoja lastna ‘sodrga’ živa. Ta moj obračun z njimi je posledica ogorčenja nad ugotovitvijo, da so ti liki v nekem limbu, ker jih je avtor nehal risati. To me je živciralo, zato sem se odločil, da jih pobijem, da se jih rešim, a sem nekatere moral potem tudi obuditi od mrtvih, ker je prišlo do nekega naročila itd. To je odraz mojega stanja zavesti v tistem trenutku. Strip sem risal brez vnaprej pripravljenega scenarija, kot dnevnik, skorajda brez svinčnika, in mi je takrat dobro del. Zanimivi so bili odzivi ljudi, ki so to brali, pa likov prej niso poznali, zanimivo pa je bilo še nekaj, kar se mi je zdelo precej bizarno. Jaspis, eden od likov, sicer dobrodušni bebček, je v tem stripu izpadel kot glavni negativec in sadist, in me tako presenetil s svojim razvojem. Pokazal mi je, da se liki v družbi sebi sorodnih nekako razslojijo, nekateri posta-nejo bolj dobri, nekateri bolj zlobni, pokažejo se nekatere druge njihove poteze. To mi je bilo pri tem najbolj zanimivo.

 

Opažam, da so mnogi tvoji liki antropomorfne živali (Sergej, Mišo, Mister Mačak), kar sicer v svetu stripa ni nobena redkost.

Zakaj so, po tvojem mnenju, živalski liki včasih primernejši od navadnih ljudi?

 

Trondheim je rekel, da so bolj simbolični ali nekaj takega, toda stripi z živalskimi junaki so tudi pri večini od nas med prvimi stvarmi, ki smo jih brali (Tom in Jerry, Jaka Racman). Jemljem, kar mi je všeč, rad imam stilizirano in duhovito risbo, in to so pogosto bili prav taki liki. Sergej je nastal kot odgovor na Usagi Yojimba, pa sem hotel to poskusiti. Mišo je bil glavni lik nekih poučnih gradiv o informatiki, in je potem čez noč zaživel v kontekstu nekega drugega naročila, posredno pa ga je navdihnila Lavričeva Diareja. Mister Mačak je stvaritev Roberta Solanovića, Kljunovi pa so iz nekih njegovih drugih skic. Štos je v tem, da to prinaša avtomatsko karakterizacijo; vidiš mačko, pa si že misliš nekaj o liku. Sicer pa naj risarji rišejo, kar se jim zljubi ali kar jim najbolj ustreza.

 

Vemo, da poleg stripov pišeš tudi prozo. Na kateri stopnji se odločiš, ali se bo neka ideja razvila v strip ali v prozno zgodbo?

 

Žalostno, a resnično: to se verjetno odločim že kar takoj. Ko dobim idejo, je to odvisno od tega, kaj me je pripeljalo do nje. Če je to odziv na strip, je to avtomatsko v obliki stripa in za prozo velja enako. To je del dialoga z videnim in prebranim. Nekateri kritiki pravijo, da mora umetnost odražati življenje, toda mislim, da je prav Anatole France rekel, da slikar ne slika drevesa zato, ker je videl drevo, temveč zato, ker je videl drugega slikarja slikati drevo.

Umetnost se tako pogovarja sama s sabo in to prihaja iz tega. Ena od težav, ki jih samemu sebi zamerim, je ta, da so v moji glavi prisotni premočni vzorci tega, kako so drugi delali strip. Stripu, ki se nanaša na strip, ne morem ubežati. V prozi je to malo lažje, tam je moj stil že oblikovan, v stripu pa udari na plano moja fanovska plat, ki se preveč zaveda vsega, kar je bilo že

ustvarjeno, preveč je prebrala in je preveč vezana na že videno. Za vsak svoj strip vam lahko povem, v odgovor na kaj je nastal, enako velja za njegovo formo. Potem pa se tolažim s tem, da tako ali tako uporabljam nek jezik, ki si ga je že izmislil nekdo drug.

 

Kako vidiš razvoj sodobnega avtorskega stripa in ali pogrešaš kaj v njem?

 

Mislim, da je avtorski strip prišel do točke, do katere je hotel priti, tj. postati enakovreden drugim medijem. To mu je uspelo, saj ni teme, ki se je ne bi dalo obdelati v stripovski formi. Danes je trend delati stripe, ki bi zgodbo lahko povedali tudi skozi kak drugi medij. Dober primer je biografija Lulu de Montparnasse, modela Mana Raya, ki sem jo bral in pri tem nisem našel niti

enega razloga, da to ne bi bilo raje prozno delo.

Pogrešam starinski strip, tisti lepi stari, v nadaljevanjih, a to pogrešam samo jaz. Ko je bilo romanov v stripu še malo, so vse hvalili ‘po defaultu’, potem pa so čez vsako mero hvalili še nekatere druge, npr. Stuck Rubber Baby ali celo Odeje, kjer je vse prazno. Kritiki stripa in literature so hvalili mnoga dela samo zato, ker se ukvarjajo z neko določeno resno tematiko. Ta poplava bo imela pozitiven učinek, ker se bo našel nekdo, ki bo rekel: “To je dobro, to pa ni dobro”, ker se bo končno vzpostavil nek kritiški besednjak. Zato ne bom bral vsakega Sacca, ker me zanima, kaj je bilo v Bosni, ne pa recimo v Palestini. Danes je na srečo tako, da striparji niso več omejeni le na risanje stripov za otroke proti lastni volji; takšne stripe zdaj rišejo predvsem tisti, ki si tega res želijo.

 

Kaj se dogaja s Q stripom? Kakšna je trenutna situacija in kakšni so obeti za prihodnost?

 

Q je moj veliki poraz. Najprej sem hotel delati komercialno revijo, to je propadlo s prvo številko, pa smo potem odkrili podporo ministrstva za kulturo in stvar je zaživela. Do petnajste številke nismo mogli obrniti trenda upadanja prodaje, dokler niso spremenili distribucijskih in prodajnih pogojev. Q je zato šel iz trafik in to je bil trenutek mojega poraza. Dotlej sem se skušal zgledovati po nekaterih uspešnih rešitvah iz tujine, potem pa smo dobili generacijo, ki je revijo usmerila bolj v domači strip, kar je prodajo samo še poslabšalo. Nato sem se zgledoval po Stripburgerjevem modelu in začel izdajati albume, ki so bili ministrstvu predstavljeni kot redne številke revije. Nekaj se je prodalo, nekaj ne, a moj entuziazem je trenutno precej nizko, potrebujem novo idejo, da bo stvar spet zaživela.

 

Strip se že nekaj časa širi v digitalni svet (internet, e-knjige), a se zdi, da se tem novim medijem še ni povsem prilagodil. Kako vidiš razvoj stripa v  digitalnem okolju, v katere smeri bi se lahko razvijal?

 

Jaz sem zelo slab vizionar, to vprašanje pa vsebuje dve ločeni zadevi. Prva je strip na internetu kot ‘kreativni outlet’: lani je bilo na internetu in za internet naštetih milijon stripov. To je resničnost, tem avtorjem papir nič ne pomeni, saj so začeli risati stripe, ker so stripe brali najprej prav na internetu. To je popolna sprememba avtorske paradigme. Druga stvar je založništvo in e-knjiga, to je povezano z denarjem in ni tako relevantno. Prijelo se bo, če bodo bralci to posvojili. Nekatere stvari delujejo. Ameriški stripi in še posebej mange se na zaslonih odlično berejo, evropski že manj; nekaj zaradi zbitosti, nekaj zaradi ‘skrolanja’, nekaj zato, ker Francozi ne znajo skenirati. Ekonomski model (oz. način prodaje in distribucije) sicer nima veze z medijem. Če se to izplača, bomo jutri vsi na internetu, sicer pa ne. Načeloma sem slab ekonomist in če kaj zaslužim, je to zgolj naključje. Na internetu je milijon stripov; strip kot tak je torej očitno preživel, medtem ko se jaz staram in odmiram.

 

Kaj nam lahko poveš o svojih prihodnjih načrtih, kaj si še želiš uresničiti v stripu? Kak utopični projekt morda? Kaj v stripu še vidiš kot izziv?

V zadnjem tednu sem ubil tri stripe, jih prenehal ustvarjati in se zamislil, kaj bi rad zares dokončal. Eden od teh je Sergej, manjka mi še polovica, torej dvestopetdeset strani, to bi rad pospešil in zaključil. Borovnica ima že svojih pet knjig in tukaj nimam česa dodati. Nekaj stvari me še mika in zanima me, ali jih lahko reali-ziram. Ena je Zgodovina Hrvaške v stripu, ne preresna, ampak začinjena s humorjem. Utrujen sem, zdaj bolj razmišljam o tem, čemu se izogniti, kot pa kaj si še nakopati na grbo. Mogoče še nekaj med Dnevniqom in Obračunom, in sicer eseje o stripu v stripu, toda zadeva bi morala biti obsežna in premišljena.

 

Tokratna številka Stripburgerja je posvečena receptom. Kaj priporočaš mladim, pa tudi ostalim stripovskim avtorjem? Na kaj morajo misliti na svojih kariernih poteh, kakšen je recept za uspeh ali neuspeh v stripu?

 

Za to ni recepta, ker uspeh si definira vsak sam. Če si kdo zas-tavi ustvariti strip, kot si ga je zamislil, in to uresniči, je uspel. Žalostno je, da sem vse, kar sem si kdaj želel, tudi uresničil. Morda sem ciljal prenizko. Če si zastavite previsok cilj, boste dlje časa srečni.

 

Kako se napiše dobro stripovsko recenzijo? V čem se ta raz-likuje od drugih recenzij? Kako se lotiti recenzije za strip, ki je nasploh slab?

 

Čas nesporne hvale stripu je mimo, strip je že odrasel, ni več nedonošenček. Glede dnevnih časopisov in bralcev, ki stripov ne berejo, je tako: najbolje bi bilo izbrati strip z nečim dobrim v njem, in o tem govoriti dobro. Če nimaš ničesar dobrega povedati o stripu, potem raje molči. Če pa govorimo o internetnem tisku in čtivu, ki ga berejo stripovski bralci ter poznavalci, potem lahko sprožite ogenj iz vseh topov. Dober kritik bi moral vzpostaviti kriterije, prvič obrtno-veščinske (kako je narisano, kako se bere), drugič pa bi moral odkrivati tisto, kar je avtor nameraval prikazati, in to primerjati s tem, kar je dejansko napravil.

 

Veš, da imamo pri Stripburgerju tudi zbirko Ambasada Strip. Trudimo se, da v njej ne bi objavljali samo preverjenih klasikov, temveč tudi dela, ki bi utegnila imeti dober odziv na domači sceni, ki bi se prodajala in ki bi jih ljudje brali …

S tem v mislih, imaš kakšen predlog, kaj bi še lahko objavili?

 

Na to ne morem odgovoriti, ker sem to počel za Hrvate z revijo Q, pa tega ni nihče kupoval. Nimate novega Mustra, ki bi delal serijo za širše občinstvo, to pa tudi ne bi ravno odgovarjalo Stripburgerjevemu profilu. Stripburger ni ravno lahko branje, jaz ga berem, ker je to protistrup za moj način razmišljanja. Moram videti, kako se da razmišljati drugače, kot razmišljam jaz. Stripburger ima to težavo, ki ni zgolj njegova, to pa je format kratke zgodbe. S kratko formo se ukvarjajo mladi avtorji in teme, ki jih obravnavajo, so večno iste. Ko se generacija zamenja, sledijo variacije na temo. Tudi zato se v književnosti preferira daljše žanre, kot je roman, v svetu stripa je ustreznica temu album. Kratka zgodba ni forma, ki bi jo veliko ljudi oboževalo, in težje jo je delati. Stripburger je preživel tri ali štiri menjave redakcije in postal institucija. To mu je uspelo zato, ker je njegova ideja tista, ki združuje vsakokratno ekipo. Zato so posamezni ‘deli’ zamenljivi. To dejstvo dolgega izhajanja in ostajanja v trendu je super.

 

Govorili smo o Sergeju. Nam lahko pojasniš, za kakšno zgodbo pravzaprav gre in kdo je Sergej?

 

Referenci na Usagi Yojimba sta samo ta ameriški format in antropomorfne živali. Sergej je bil zamišljen kot serija, jaz pa sem ugotovil, da mi to ne odgovarja vedno, in da imam rad stvari, ki se končajo. Tako je Sergej postal roman o post-apokalipsi. Ko hočem ljudi odgnati, jim rečem, da je to strip o zgodovinski vlogi posameznika v zgodovinskih procesih. Ima sicer določene pomanjkljivosti, pa tudi vse značilnosti, ki iz njega delajo roman, in zaradi sebe ga moram končati, pa tudi če končna ocena ne bo ravno laskava.

 

Kaj pa mladi hrvaški striparji in striparke? Kateri med njimi so, po tvojem mnenju, najbolj nadarjeni in perspektivni?

 

To so več ali manj risarke. Gre za Sonjo Gašperov, Saro Divjak, Ireno Jukić ter Dunjo Janković. To so punce, ki ustvarjajo svoje lastne stripe. Trenutno so veliko boljše in močnejše od fantov. Ena od izjem je Maksim Šimić, ki bi lahko postal dober komercialni risar, ostali pa so zaenkrat bolj na meji med amaterizmom in profesionalizmom. Ivan Marušić dela dobre romane v stripu, toda vztraja pri na prvi pogled odbijajoči risbi. Omenjeni avtorji in avtorice so zaenkrat najboljše, kar premore hrvaški strip.

Lahko omenim še Josipa Sršena, mojega večletnega vajenca, ki se je osamosvojil in dokazuje moj recept, da je z vztrajnostjo v stripu mogoče prodreti.

 

____________________________________

STRIPOVSKI ALBUMI (IZBOR):

Citati (z Edvinom Biukovićem), Stripagent, 1993, 2000

Strossmayer (z Radovanom Devlićem in Dušanom Gačićem), Glas koncila, 1993

Grendel Tales: Devils and Deaths (z Edvinom Biukovićem), Dark Horse Comics, 1996

Borovnica, Školska knjiga, 1998

Tarzan: Carson of Venus (z Igorjem Kordejem), Dark Horse Comics, 1999

Hellblazer #144-145 (z Garyjem Erskinom), Vertigo, 2000

Star Wars: Vader’s Quest (z Davom Gibbonsom), Dark Horse Comics, 2000

Weird War Tales (z Edvinom Biukovićem), “A Prayer to the Sun”, Vertigo, 2000

Star Wars Tales 3: Lady Luck (z Richem Handleyem), Dark Horse Comics, 2001

Star Wars: Chewbacca (več avtorjev), Dark Horse Comics, 2001

Komarac: Prop’o plan (s Štefom Bartolićem); Profil, 2001

Star Wars: Jedi vs Sith (z Ramonom Bachsem), Dark Horse Comics, 2002

La Bette Noire #1-5 (z Milanom Jovanovićem), Drugi pogled, 2001 and 2002

Mister Mačak (z Robertom Solanovićem in Tihomirjem Tikulinom); Bookglobe, 2002

Soldier X #1-8 (z Igorjem Kordejem), Marvel Comics, 2002

Mr. Meow (z Robertom Solanovićem) v Furrlough #113, Radio Comix, 2002

Mister Mačak protiv zvjezdanog roja (z Robertom Solanovićem); Bookglobe, 2005

Borovnica – protiv Paje Pauka!, Mentor, 2005

Borovnica – predvodi čopor!, Mentor, 2007

Borovnica: pasice, Mentor, 2007

Pirati – cio svijet na internet!, Autorska kuća, 2007

Kolumbo, Mentor, 2007

Martina Mjesec (z Goranom Sudžuko); Mentor, 2007

Svebor i Plamena (z Goranom Sudžuko in Matijo Pisačićem); Fibra, 2007

Mali Guj i njegov Zmuj (s Franom Petrušo); Mentor, 2007

Borovnica – rani dani!, Mentor, 2008

Mišo: štakori trče počasni krug!, Mentor, 2008

Bočko: 20 godina s nama, Mentor, 2008

Sergej: stare priče, Mentor, 2008

Dnevniq, Mentor, 2009

 

KNJIGE O STRIPIH:

Stripocentrik : (Kvintalove tjedne kartice), Mentor, 2005

Hrvatski strip : 1945.-54., Mentor, 2007

 

ZNANSTVENA FANTASTIKA IN FANTASTIČNA PROZA:

Ona koju vole bogovi, novela (več avtorjev), letna zbirka Zagreb 2014, SFera, 1998

Koža boje masline, novela (letna zbirka Dvije tisuće šarenih aliena), SFera, 2000, SFera Award

Teksas Kid (i još neka moja braća), zbirka kratkih zgodb, Mentor, 2003

42 (pročitaj i daj dalje), kratke zgodbe, Mentor, 2009

Macan čita! (obdukcija ZF žanra pri Hrvatih), Mentor, 2007

 

OTROŠKE KNJIGE:

Knjige lažu!, Znanje, 1997, nagrada Grigor Vitez

Pavo protiv Pave, Mozaik knjiga, 2002

Žuta minuta: rock’n’roll bajka, Autorska kuća, 2005, nagrada Grigor Vitez

Dlakovuk, Knjiga u centru in Autorska kuća, 2007

Jadnorog, Knjiga u centru, 2008

 

www.darkomacan.com



Dodaj odgovor