Dunja Janković

 

Ob izdaji novega albuma Agonija! (Fabrika knjiga, Beograd, 2007) smo se z Dunjo Janković, risarko stripov, bobnarko in biciklistko z Malega Lošinja, ki v New Yorku študira ilustracijo, pogovarjali o risanju stripov, morju, možganih in rečeh, ki se hočeš-nočeš prikradejo (zra)ven.

Založba Fabrika knjiga je nedavno izdala tvoj album Agonija! Čestitke! V njem si za isto mizo posedla Betty Boop, Popaja, Miki Miško, Pink panterja, Ostržka in Homerja Simpsona. Kako se med seboj razumejo, ugibam, junaki tvojega otroštva?

Srbski založnik Fabrika knjiga zase pravi, da se posveča družbeno angažiranemu založništvu, o čemer priča tudi zbirka Studiostrip. V njej so objavljeni stripi Radovana Popovića Šaka (Pest), Tajna paukove krvi (Skrivnost pajkove krvi) Aleksandra Opačića in moj strip. Čeprav se na daleč vidi, da je v tem trenutku poteza neprofitna, izdajam napovedujem svetlo prihodnost, vpis v zgodovino in vesoljno slavo.
Večina junakov iz stripa, ki ga omenjaš, Noćno more, sploh ne izvira iz mojega otroštva, temveč je le slikovit prikaz različnosti človeških značajev v specifični situaciji, v kateri so večino predstavljali pisci, nagnjeni k neprestanemu odpiranju ust z namenom ustvariti pojav, ki mu pravimo govor, včasih brez namena komunikacije… To se mi je zdelo smešno, zato sem se odločila za takšen prikaz. Junake sem izbrala naključno.
Strip je precej internega značaja, ker temelji na izkušnji resnične regate, ki jo je organiziral časopis Morsko prase. Razumljiv je soudeležencem regate, obenem pa je odprt za interpretacijo.

Veliko objavljaš v lokalnih medijih, recimo na straneh civilne iniciative Volim Lošinj in v reviji Morsko prase. Nasploh je motiv morja zate precej pomemben, kajne?
Priložnost, da objavljam stripe v časopisu za jadranje in kulturo, Morsko prase, se mi je sprva zdela čudna, a me je vzpodbudila, da sem potem skoraj dve leti vsak mesec narisala en strip in tako razvila sistem ustvarjanja, ki ga nikoli prej nisem obvladala, zdaj pa ga lahko tudi opustim.
Morje je po daljšem postanku, ko sem študirala v Zagrebu, zame začelo dobivati vse večji pomen. Kot otrok sem z dedkom prejadrala vse jadranske zalive, zato mi je morje v ključnih letih življenja prišlo v kri. Ne govorim o morju kot veliki modrikasti masi slanega okusa, temveč o morju kot vsem, kar to maso obdaja. To pa je narava, to so odnosi med ljudmi, posebneži, fjakanje kot način življenja, sonce, vino, olive, pečena hobotnica itd.
Zanimivo pa je, da čutim večjo potrebo po evociranju morja v stripu, ko sem stisnjena v mestu, kot pa takrat, ko sem doma, na otoku.

Tako v naši regiji kot širše velja prepričanje, da so ženske, če že, predvsem bralke stripov, le redko pa jih rišejo. Prepričanje temelji na dejstvu, da so stripovske avtorice dejansko v »veliki manjšini«. Kako si se ti znašla in kako se znajdeš v svetu neodvisnega stripa?
Gibljem se v stripovskem krogu, v katerem je kar nekaj avtoric: Ivana Armanini, Irena Jukić-Pranjić, Anna Ehrlemark in Maja Veselinović so samo nekatere izmed njih. Na delavnicah opazim precej zainteresiranih punc. Zavedam se, da je število avtoric manjše, kar je tudi logično, glede na to, da so generacije nekje do sedemdesetih vzgajali v okolju, kjer je obstajala stroga delitev na moške in ženske poklice. Tako so stripi postali zabava za fantke in v to smer se je razvijala tudi industrija. Ne verjamem, da bi bilo ženskam zabavno risati preznojene mišičaste gmote v oprijetih kostumih.
Šele s pojavom underground stripa, ki je prinesel svobodo izražanja, so se ženske začele močneje vključevati v strip. Za dosego ravnotežja so potrebne cele generacije, a že danes se število avtoric, posebej v ZDA, veča, tako da tu ni bojazni.

Kaj ti v tem smislu pomeni nagrada za najboljši strip, ki si jo lani prejela na edinem stripovskem festivalu na Hrvaškem, Crtani roman šou?
Pomeni mi priznanje s strani nekih drugih stripovskih krogov in v tem smislu verjamem, da bi se dalo narediti več za dosego nekakšnega sožitja, sploh glede na to, da je stripovska scena neverjetno majhna. S tem mislim na skupni angažma pri distribuciji in založništvu, morda tudi v smislu iskanja financ, ne toliko v smislu vsakdanjega druženja.

V enem od intervjujev si povedala, da zavračaš esencialistično opredeljevanje ustvarjalnega dela žensk kot »žensko poetiko«, »žensko pisavo«, celo »ženski humor«, a da prepoznavaš razloge za razlike, ki vendarle obstajajo med stripi, ki jih delajo ženske (ali je morda bolje reči feministke?) in tistimi, ki jih delajo moški. Lahko kaj več poveš o tem? 
Zavračam taka omejevanja, predvsem zato, ker se pri delih naših moških prijateljev ne pojavljajo klasifikacije kot npr. »moška poetika« ali »robatost možate pisave«. Fizična razlika med spoloma je očitna, obstaja tudi razlika v načinu razmišljanja, a če se govori o »ženski pisavi«, sklepam, da je na delu getoizacija žensk. Razlik se je treba zavedati, vendar bolj v smislu specifičnosti. Dela je treba vrednotiti po drugih kriterijih, ne po spolu.

Tvoji stripi odstopajo od realistične in premočrtne pripovedi, saj, na primer, namesto zgodb s klasično dramsko strukturo, rišeš stripe, v katerih so »absurdni« in nadrealistični preobrati del zgodbe, del strukture.
Klasična dramska struktura je nekaj, s čimer sem se mučila mnogo let, vse odkar so mi jo vsilili kot pravilo. Danes ugotavljam, da to pravilo velja le v holywoodskih filmih, ki lovijo Oskarja. Mene osebno je to zaviralo pri inspiraciji. Ne maram predvidljivosti in vedno si želim pobegniti stran od nje. Odkar sem se temu sistemu odrekla, nimam več težav z ustvarjalnostjo. Stripe obravnavam kot izseke iz neke večje zgodbe, o kateri ne vem ne kje se je začela, kaj šele, kje se bo končala.

Tvoji stripi z lahkoto prehajajo med otipljivim svetom in domišljijskimi svetovi. Kako lahko oz. težko je v stripu prikazati te prehode med ravnmi resničnosti?
Tako imenovana otipljiva resničnost je pravzaprav največja prevara, ker ji verjamemo brezpogojno, v resnici pa gre le še za eno plast čebule. Konec koncev danes obstaja t.i. medijska realnost, ki zadeva našo osebno realnost v meri, katere se niti ne zavedamo.
Ko ustvarjam strip, mi je najbolj pomembno, da presenetim samo sebe; takrat nastanejo preobrati, ki spominjajo na tiste iz sanj. Vedno se mi zgodi, da v tem navideznem absurdu kasneje najdem simboliko, kar dokazuje, da ima vse svoj smisel in da nič ni naključno. Možgani so preveč izmistificirani; so le organ, ki tehta 1400 gramov.
Rišem stripe o svojem notranjem svetu in doživljajih od znotraj navzven, torej o subjektivni resničnosti, kar morda zveni egoistično, vendar je to koncept, ki mi trenutno najbolj ustreza, inspirira me.

Ti je pri tem v pomoč humor, ki je v tvojih delih včasih črn in zloben, včasih ali celo v isti sapi pa nadvse lahkoten? 

Svoje stripe razumem kot neko vrsto psihoterapije, verjetno na moj humor vpliva moj odnos do same sebe. Ko sem nezadovoljna, postanem preveč cinična, včasih se svojim štosom smejim samo jaz, včasih v sebi, včasih sploh ne; včasih jočem in histeriziram. Rada imam kombinacijo grozljivke in humorja, v meni to zbudi nekakšne mravljince, ki eskalirajo v razširjene zenice in ekstazo. V vsakem primeru si življenja brez humorja ne morem predstavljati, ne glede na to, kakšne vrste ali podvrste je.

Te pri ustvarjanju stripov vodijo podobe in asociativen tok misli ali pričneš risati z izdelanim scenarijem, storyboardom? 

Pomembna mi je samo ena ideja, dovolj zanimiva, da me požene v delo. Okrog tega potem razvijam zgodbo in rišem risbo, odložim v posebno posodo za dva do štiri dni, da odleži, potem spet izvlečem na svetlo za nekaj ur ali célo popoldne, nikoli pa opoldne. Potem se ga lotim z veliko resnostjo in uravnoteženim pretokom energije. Po približno tednu dni zamenjam koncept in se popolnoma zgubim. Rezultat je popolnoma neberljiv, a se ga ne dotikam več.

Že od samega začetka sodeluješ s kolektivom Komikaze, ki na Hrvaškem v tiskanem in spletnem mediju podpira nove avtorje in avtorice. Komikaze so izdale tudi tvoj prvi stripovski album. Kako ocenjuješ prizadevanja in delo Komikaz, ki promovirajo neodvisen strip, predvsem pa eksperimentalen in egalitaren pristop k ustvarjanju stripov?
Evo, prav pred kratkim me je na otoku obiskal kolega Opačić in sva komentirala, kakšen bum so Komikaze naredile v zadnjih letih. Ivana Armanini, navidez turbo ležerna in neobremenjena, je v kratkem času naredila pravo malo revolucijo na alternativni stripovski sceni. Odprtost do forme, raznolikost pristopov in cenovno ugodni novi mediji predstavitve so ključne točke v ustvarjanju, bolje rečeno eksploziji te stripovske scene. Živimo v času, ko se v stripu pojavlja vse mogoče, medij in forma so še premalo raziskani, oblikovalo pa se je tržišče, ki je pripravljeno na novosti. V Ameriki živi Chris Ware, ki kljub nezanimivemu likovnemu stilu odlično eksperimentira z obliko naracije. Charles Burns v svoji najnovejši izdaji postavlja fotografije eno zraven druge in tako ustvarja atmosfero, zgodbo, aluzijo brez uporabe besedila. Hopital Brut iz Francije so strašno likovni in ekspresivni, njihove izdaje so razstave na papirju. V tem trenutku se niti ne zavedamo, da strip postaja prava avantgarda v svetu umetnosti. Vse je mogoče. Obstaja pa zavora, ki se ji reče kapitalistični sistem. Zato je kreativnost v teh krajih veliko močnejša in bolj sveža kot v Ameriki, sploh zaradi Komikaz na Hrvaškem, Kozmoplovcev v Srbiji, Stripburgerja v Sloveniji in hiperproduktivnih individualcev kot sta Wostok in Igor Hofbauer.

Trenutno študiraš v ZDA. Si ob morju? Te bomo v teh krajih še kdaj videli in brali tvoje stripe?
Trenutno sem na podiplomcu iz ilustracije na School of Visual Arts v New Yorku. Sprva sem hotela oditi v Francijo, ker pa ne obvladam jezika, je zmagala Amerika. Potem sem bila razočarana. Tam igra profit glavno vlogo v vseh umetniških segmentih, kar pomeni, da je kreativnost zožena na minimum. Na neki delavnici Komikaz sem videla več kreativnih in sproščenih individualcev kot v vseh devetih mesecih v New Yorku.
Po drugi strani je količina in dostopnost informacij neverjetna, knjige in stripi so poceni in na voljo so stripi z vsega sveta. Tehnična superiornost in dostopnost materialov na fakulteti je večja kot sem pričakovala in to me je vzpodbudilo, da čim bolj eksperimentiram.
New York ima morje, pravzaprav ocean, hladen in poln smeti. S plaže je čudovit razgled na nebotičnike ali letala na modrem nebu, ki razvijajo svoje jumbo reklame, ki na težka filozofska vprašanja (Kaj je zate dobro življenje?) nudijo enostavne odgovore (Taco Bell Burrito!). Če nič drugega, bom naredila strip o neverjetnih občutkih, ki me preplavijo, ko kupim hamburger.