Ivana Armanini (Hrvaška) – intervju, Stripburger 63, april 2014

Vse pogosteje se dogaja, da si za intervju izberemo nekoga, ki mu težko rečemo, da je zgolj in samo stripar. Dandanes jih je vse več, ki se za ljubi vsakodnevni kruhek borijo na več frontah hkrati. Nekdo poleg stripovanja še fotografira, nekdo animira, nekdo ilustrira, nekdo zagotovo tudi prokrastinira, Ivana pa počne vse to in še kaj navrh. Prihaja s Hrvaške, trenutno pa svojim Komikazam poveljuje in vedri ter oblači kar od tukaj, iz Ljubljane. Odločili smo se, da jo ujamemo za intervju, preden spet kam sklizne.

Za odgovore jo je gnjavil Albahari.

Kako si sploh začela s stripom? Kdaj si ga spoznala, kaj si takrat brala in kateri avtorji so nate najbolj vplivali?

Strip se mi je zgodil precej pozno, par let po zaključku akademije. Restavrirala sem neko stavbo in takratni sodelavec, strasten zbiratelj, je nosil stripe, ki sva jih potem skupaj listala, žulila svojo delavsko malico in bingljala z nogami z desetmetrskega zidarskega odra. Tako se mi je takrat odprl nek povsem nov zorni kot. Zdi se mi, da me je ravno pri fanzinskem A5-formatu Totalne  nule Emila Jurcana zadela fatalna puščica. To je bila ljubezen na prvi pogled. Precej kasneje sem spoznala avtorja in bila presenečena, ker se je namesto pričakovanega starega bradatega mizantropa pojavil nasmejan puljski fant z nahrbtnikom in žarom v očeh. Takrat, ko je risal Nulo, je hodil še v srednjo šolo, tiskanje pa financiral iz žepnine za malico.
Tudi naslednji pomembnejši stripovski stik je bil ‘srednješolski’ – tokrat z zgodbami srednješolke Mime Simić, ki sem jih dobila na disketi od prijateljice. Bile so fantastične, dolgo sem iskala pravi scenarij. Avtorica je bila takrat na študiju v Ameriki in nisem je poznala, ampak to me ni motilo, da po njih ne bi narisala kakih dobrih deset stripov.
Ti stripi so nastajali 4–5 let, nato jih je skupaj z zgodbami objavila velika hrvaška založniška hiša AGM (Antun Gustav Matoš). Moj honorar je znašal 500 evrov za pet let dela. Takrat sem začela bolj resno razmišljati o stripovskem kolektivu in organiziranem delovanju na projektni osnovi, s katerim bi se lahko prijavljala za sredstva pri donatorjih. S prijatelji smo tako pognali Komikaze …

Vidimo, da ti jezik dobro teče v več narečjih likovne govorice, od spletnega dizajna do fotografije in stripa. Zakaj ravno strip? Kaj je zate v tem mediju tako privlačno? Lahko bi enostavno tudi samo dizajnirala spletne strani in se s tem fino preživljala, ti pa vseeno delaš še neke obskurne stripe …

Pfff, dizajn studio zveni res klavstrofobično. Ne pušča ti preveč prostora in je, naj bo še tako fino plačan, vseeno podplačan. To je večna dilema: dobro plačano delo za šefa ali negotovo tveganje avtonomije. Za zdaj (dobro polovico življenja) plavam v low-fi improvizaciji in opazujem, koliko še …

O tebi smo brali v Fibrini antologiji Ženski strip na Balkanu. Se počutiš kot ženska avtorica stripa ali enostavno kot nekdo, ki dela strip? Ali ‘ženski strip’ sploh obstaja in ali ima spol s tem sploh kakšno zvezo?

Mislim, da ni ničesar takega. Obstajata moč skupine in metoda, da se neka scena, ki je sama po sebi nagnjena k samozatajitvi, prepozna, definira in afirmira. Ne bi zdaj o vlogi žensk v zgodovini stripa, družbe in ne vem še česa. Nekaj dni nazaj je Evropski parlament izglasoval neenakost moških in ženskih poklicev. Maske so padle, konservativna desnica se je angažirala in družba je izbljuvala še eno sramotno odločitev. V tem kontekstu se mi taki projekti zdijo pomembni. Poetika in rokopis nimajo nikakršne zveze s tem.

Aktivna si in na hrvaški in na ex-yu stripovski sceni ter rušiš meje nacionalnih scen. Je to odraz neke širše potrebe ali pa gre za golo radovednost? Ali to pomeni, da se neke manjše scene ne morejo ohranjati same od sebe in se morajo odpirati navzven, ali pa po drugi strani morda gre za to, da se nekdanja skupna stripovska scena pravzaprav nikoli ni popolnoma zaprla v posamezne nacionalne scene, temveč se je samo skrila v undergroundu in tako nadaljevala kulturno izmenjavo po celi regiji?

Meje so protinaravna tvorba. Ne bi rekla, da je underground edini, ki ima nagnjenje do širjenja v nadnacionalno identiteto. Prej bi rekla, da hrbtenica kulture in kreativno ožilje rasteta in se razvijata skozi radovednost in vzajemno izmenjavo.

V tvojem delu bi lahko zasledili nekakšno tehnofilijo, očitno se rada poslužuješ novih pristopov in medijev, ki jih nove tehnologije omogočajo. V čem je šarm takšnega pristopa in odnosa do medija?

Rada uporabljam vse, kar se mi ponuja, da lažje pridem do cilja. Tehnika je sredstvo, medij, s pomočjo katerega realiziraš neko idejo. V nasprotnem primeru govorimo o tehničnih težavah. Dejstvo je, da se tehnika v zadnjem času zelo hitro razvija in odpira mnoga vrata, ki so prej bila odprta samo izbrancem. Tehniko narodu!

Dolgo pred Komikazami je obstajal stripovski kolektiv Divlje oko, ki sta ga ustanovila z Dušanom Gačićem in ki je nekaj časa deloval, nato pa zamrl. Kakšen kolektiv je to bil, s čim se je ukvarjal, kaj je ustvaril, kdo so bili člani in zakaj je nehal delovati?

Divlje oko je bil zanimiv mutant, ampak je imel shizoidno glavo. Imeli smo nekaj zelo zanimivih striparjev: na žalost danes pokojni Todorovski, zatem Magda Dulčić in Miroslav Nemeth, o katerih že kako desetletje nisem ničesar slišala, potem Irena Jukić, Helena Anžlovar … Z Gačićem se nisva strinjala glede koncepta skupine in načina delovanja. Mene je zanimalo mreženje, novi mediji in družbeni angažma, ne pa salonski elitistični aranžma neke hermetične skupine umetnikov.

Kakšen je pravzaprav koncept Komikaz in Komikaze.hr? Spletna stran je najbrž platforma za distribucijo webzina Komikaze? Zakaj si se odločila za webzine? Kakšne so prednosti (in slabosti) spletnega založništva? Kako se to povezuje s tiskanimi izdajami?

Spletna in papirnata izdaja sicer imata isto ime, ampak štejeta kot dva različna izdajateljska poligona, ki se med sabo dopolnjujeta. Po izdajah vodi spletna inačica, ravno je izšla 35. številka. Webzine izhaja trikrat letno, vsake štiri mesece. Knjižna, tiskana izdaja, ki je plod celoletne selekcije s spleta ter drugih prispelih materialov in služi tudi kot katalog razstav in memorabilija, izide enkrat letno, konec oktobra oziroma v začetku novembra.
Spletna stran in socialna omrežja so platforma za distribucijo spletne in papirnate izdaje, toda hkrati je Komikaze.hr tudi prostor, ki danes združuje in povezuje mrežo več kot 200 objavljenih avtorjev in avtoric iz 50 držav, in je virtualna knjižnica/galerija/muzej, ki na ogled brezplačno ponuja zaenkrat več kot 4000 objavljenih stripovskih ‘tabel’.
Komikaze promovirajo avtorje in ne številk svojih publikacij. Dobra risba je dobra risba, pa če je fotokopirana, pikselizirana ali tiskana na svilo. Avtor in Risba imata prednost pred medijem in  izdajo. Pri Komikazah je hierarhija jasna, računica pa banalno enostavna. Razvoj tehnologije in družabnih omrežij je avtorja vrnil v center pozornosti, vse ostalo pa spremenil v tehnološki višek.
Živimo v digitalni dobi, tista Gutenbergova je že za nami. Predrago tiskanje, prevelike knjigarnarske marže, predrag bencin, prevelike mišice, to so le nekatere od ovir na poti do občinstva.

Vse naštete težave na internetu izginejo. Brezplačni stripi brezplačno potujejo v vseh smereh, vedno in vsem so dostopni ter interaktivni, medtem ko nase vežejo nove avtorje z vseh strani sveta, zato se mreža zanimivih ljudi nenehno širi in krepi.
Papirna izdaja je fetiš, plod preteklosti, hommage vsem papirjem, ki smo jih prešlatali od otroštva do danes. Ko je svež, lepo diši, ampak tudi nabira prah po policah. Če bi lahko stavila na prihodnost, bi dala ves denar v digitalije, virtualno enostavnost in fluidnost. Samo založniški pohlep zavira napredek in svetlo stripovsko prihodnost. Narašča namreč število avtorjev, ki stripe delajo izključno digitalno. Stripovski festivali in razstave so se spremenili bolj v mesto srečevanja in izmenjave izkušenj, kakor v mesto otipavanja/ovohavanja originalov. Tradicionalni medij knjige se osvobaja in išče nove oblike prikazovanja. Strip iz vezanih zvezkov osvaja prostor na spletu, v videoprojekcijah, na uličnih zidovih …

Kako balansiraš artistično in eksperimentalno estetiko Komikaz z njihovim družbenim angažmajem? Artivizem à la Armanini?

Artivizem je zanimiva nova beseda, ker presega tavtologijo sintagme ‘arta in aktivizma’, saj ni arta, ki ne bi bil družbeno angažiran, medtem ko je celo tisti neangažirani prav tako oblika akcije. Mnogi sicer ne delujejo po tem načelu in imajo umetnost za polje estetike, ki je ločeno od zunanjega sveta kot nekakšna oaza  subjektivnosti, zasebnosti in intimnosti, ampak ponavadi končajo v larpurlartizmu. V kontekstu sodobnega besednjaka je tvoje vprašanje retorično.

S kom danes sodeluješ in koga objavljate? Bi lahko koga posebej izpostavila?

Program kolektiva Komikaze, v kontekstu skupinske akcije za organizacijo (neoboroženega) odpora proti progresivni globalizaciji okusa in porastu institucionalizirane umetniške produkcije, predstavlja svobodno in altruistično delovanje umetnikov z različnih področij, ki jih povezuje neodvisna in brezkompromisna drža, alternativna glede na obstoječo dominantno umetniško prakso.
Čas piše zgodovino, kdor preživi, bo pripovedoval o tem, to, kako raste mreža Komikaze, pa lahko spremljate in lajkate na www.komikaze.hr in www.facebook.com/komikaze.hr.

Ivana in Komikaze čez 10 let?

V prvih dvanajstih letih obstoja ima mreža Komikaze objavljenih več kot 200 avtorjev in avtoric ter 4000  ‘tabel’ iz 50 držav. Čez 10 let? Mreža bo vsebovala 500 avtorjev in avtoric, 5000 novih tabel iz 100 različnih držav …
Izšla bo tiskana številka 22. Vsi, ki rišete, tega niste nikoli počeli ali pa ste ravnokar prvič nekaj narisali, ste vabljeni, da pošljete svoja dela na naslov komikaze5001@gmail.com.
Jaz pa … upam, da bom več risala.  Ampak saj se vidimo še prej, ne?

KRATKA BIOGRAFIJA:
Ivana Armanini je avtorica stripov, ilustratorka, oblikovalka in fotografinja. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Leta 2002 je ustanovila kolektiv Komikaze, znotraj katerega še vedno aktivno deluje. Kolektiv povezuje lokalno in mednarodno stripovsko sceno, ukvarja se s spletnim ter tiskanim založništvom, v povezavi z različnimi nevladnimi organizacijami prireja stripovske delavnice, razstave in multimedijske dogodke. Ivana se je udejstvovala tudi kot učiteljica, restavratorka, novinarka in prodajalka knjig. Živi na relaciji Ljubljana–Zagreb.

ivanaarmanini.net
www.komikaze.hr

OBJAVE:
Libra Libera #7, časopis, Hrvaška, 2000
Stripburger št. 29, revija, Stripburger / Forum Ljubljana, Slovenija, 2001
Stripburek, antologija, Stripburger / Forum Ljubljana, Slovenija, 2001
Divlje oko, album, Hrvaška, 2001
Komikaze, več publikacij, Hrvaška, 2002 – 2014
Break, festivalski album, Slovenija, 2002
Akt, časopis, Hrvaška, 2002
Feminus, Stripus, Ludens, omnibus ženskih striparic, Srbija, 2003
Beopolis, časopis, Srbija, 2003
Zarez, časopis, Hrvaška, 2003
Kerempuh#2, časopis, Hrvaška, 2003
Madburger, antologija, Stripburger / Forum Ljubljana, Slovenija, 2003
The Ninth Art of Europian View, Muzej sodobne umetnosti, Madžarska, 2003
Kick the brain, album, Srbija, 2003
Strip Route, album, Slovenija, 2004
Pustolovine Glorije Scott, (po zgodbah Mime Simić), AGM, Hrvaška, 2005
Love/Hate, album festivala Crack (so-urednica, več avtorjev), Italija, 2010
Ženski strip na Balkanu, Fibra, Hrvaška, 2010
Kroatien Kreativ, prezentacijski katalog hrvaške kulture v Nemčiji, 2013