Jason – in Argonavti.

Skušnjava je bila premočna, da ne bi intervjuja tako po-imenovali. Navsezadnje je naš Jason v iskanju sreče obljudil dober kos sveta. Vedno v družbi svojih zvestih risanih junakov.

 

Ko je Jason konec devetdesetih začel objavljati v Stripburgerju, je bil njegov stil popolnoma drugačen od zdajšnjega. Še vedno temačno humoren in filmsko natempiran, pa kljub temu skorajda nerazpoznaven. Kar težko si je predstavljati, da je v določenem delu svojega ustvarjanja z risarja človeških ekspresivnih obrazov preskočil na avtorja stiliziranih živali, ki živijo po filmskih scenarijih. Jih potem leta in leta pilil in pilil, jim odvzemal še tisto nekaj ekspresivnosti, ki so jo imele v sebi, in jih na koncu spravil v barvni svet. Vmes je postal eden najvplivnejših sodobnih norveških stripovskih avtorjev in o njem so napisali že praktično vse.

 

Kaj sploh še vprašati takega avtorja, smo se spraševali člani ured-ništva in Gašper Rus

 

 

Darko Macan je v nekem spisu tvoje stripe označil za “najbolj žalostne na svetu” (citiram po spominu), kar je bilo mišljeno kot velik kompliment. Tvoja priljubljenost priča, da melanholična kvaliteta tvojih del ugaja številnim bralcem oziroma da se marsikdo lahko identificira z njo. Te to preseneča oziroma kako si to razlagaš?

 

Z izjemo Hey, wait … se mi moji stripi ne zdijo tako žalostni. Ustvarjam stripe o zombijih, volkodlakih, marsovcih in tako dalje. Morda je v humor vmešane tudi nekaj melanholije, vendar pa to ni načrtovano. Se pač zgodi. Se mi zdi, da takšen pač sem.

Takega te naredijo dolge, temačne zime na Norveškem!

 

Dejstvo je, da si eden najbolj poznanih sodobnih norveških striparjev, za marsikoga tudi prva (in edina) asociacija na norveški strip. Se te ‘vloge’ zavedaš oziroma kako jo sprejemaš? Kako pravzaprav gledaš na norveško stripovsko sceno? Se še čutiš del nje, glede na to, da že nekaj časa ne živiš tam?

 

O tem ne razmišljam. Ne vem, kako tipično norveški so moji stripi. Nekako sem izgubil stik s tamkajšnjim dogajanjem med mlajšimi striparji. Ponavadi sem v Oslu enkrat na leto, junija, v času stripovskega festivala. Obstaja nekaj dobrih norveških striparjev, ki so približno mojih let, kot sta Lars Fiske in Steffen Kverneland. Vesel sem, da bo sedaj njuno delo prevedeno tudi v angleščino. (Album Olaf G.: A Life in Pictures bo v angleškem prevodu izšel pri ameriški založbi Fantagraphics v juniju 2013, op. ur.)

 

Če se ne motimo, so tvojemu preseljevanju botrovali predvsem profesionalni razlogi. Lansko leto si si po dolgih letih stripovskega ustvarjanja kupil celo stanovanje. So bila tvoja pričakovanja glede stripovsko plodnejših zemelj upravičena? Ali je Francija (po Norveški, Danski, Belgiji, ZDA) tista, ki ti omogoča najboljše pogoje za delo?

 

Eden od razlogov, da sem končal v Franciji, je tukajšnja dolga tradicija stripovskega ustvarjanja. Gre za industrijo, ki preživlja mnogo striparjev. Hkrati pa obstaja veliko sranja, žanrskega materiala, ki ni preveč zanimiv. Enkrat do dvakrat na mesec preverim lokalne striparnice, vendar le redko tudi kaj kupim. Lani sem si kupil stanovanje, vendar živim v Franciji že sedem let. Naveličal sem se seliti, želel sem se nekje ustaliti. Poleg tega je ceneje kupiti stanovanje tukaj kot v Oslu.

 

Tvoje stripe zaznamuje vrsta zate zelo značilnih antropomorfnih živali, ki so si med seboj podobne ne le po videzu, temveč tudi po telesni govorici. S svojimi kamnitimi, stoičnimi, brezizraznimi obrazi puščajo bralcu izredno veliko polje možnosti za identifikacijo. Vendar pa ima ta, za strip značilen pristop tudi svojo ceno. Šablonskost likov lahko hitro privede do zmede, celo zamenjave junakov. Koliko te zavedanje o tem omejuje pri snovanju zgodb?

 

To, da so si liki po videzu preveč podobni, lahko predstavlja problem. Sam tega pogosto ne vidim, saj jih gledam cele dneve. Toda za bralca dejansko lahko predstavlja težavo, če ima en lik zgolj nos drugačne oblike kot drugi in je to vse, kar ju razločuje. Vendar pa skušam sedaj pri snovanju zgodb upoštevati tudi to.

 

Obrazi tvojih likov velikokrat le nemo molčijo. S tem povedo dovolj. Kje vidiš prednosti tišine in kje moč dialogov?

 

Mislim, da tišina pušča več prostora bralcu. Namesto da liki povedo ali razmišljajo, zakaj nekaj počnejo, se mora bralec do tega dokopati sam. Všeč so mi scene, ko lik gleda v ogledalo ali skozi okno, vendar ne vemo, kaj misli. Nekako pa se sedaj v vlogi pisca dialogov počutim bolj udobno, kot sem se nekoč. To je eden bolj zabavnih delov ustvarjanja stripov, mnogo bolj kot pa samo risanje.

Po mojem mnenju se striparstvo od pisateljevanja razlikuje tudi po tem, da mu je, razen v bolj abstraktnih ali eksperimentalnih stripih, možnost predstavitve toka misli onemogočena. Tudi sam misliš, da se zaradi dolgotrajnosti procesa risanja izgubi določena mera spontanosti? Ti to ustreza? Navsezadnje smo zasledili, da se ukvarjaš tudi s šahom. Tudi tam velja teza: “Think first, before you move!”

 

Ja, verjetno se nekaj spontanosti izgubi. Bukowski je napisal roman Pošta (Post Office) v treh tednih in bilo bi zabavno končati celoten roman v stripu v tako kratkem času. To sicer je mogoče, obstaja nekaj takih primerov. Vendar so mi všeč lepe risbe, risbe, ki so privlačne in te potegnejo vase. Kot Hergéjeva ligne claire, kar pa terja čas. Sestavni del ustvarjanja stripov in nekaj, s čimer se moraš sprijazniti, je, da traja 6 mesecev, da dokončaš strip, ki ga bo bralec prebral v 20 minutah.

 

Po tvojem stripu I killed Adolf Hitler bo nastal tudi film. S kak-šnimi občutki pričakuješ filmsko adaptacijo svojega stripa? Ali sodeluješ pri produkciji tega filma in na kakšen način?

 

Nisem vpleten v filmsko adaptacijo. Nihče me ni povabil k sodelovanju, a tudi če bi me, bi rekel ne. Zame je zgodba končana. Naredil sem že strip. Nimam nobenih pričakovanj, kar se tiče filma, če bo ta dejansko realiziran. Ne maram večine sodobnih filmov. Pričakujem, da bo imel hitro montažo in nenehno premikajočo se kamero, ki se uporablja v filmih dandanes. Upam, da ne bodo zasrali tudi same zgodbe. A če bo film kogarkoli privedel do tega, da bo odkril stripovski izvirnik, je to najbrž nekaj dobrega.

 

Znano je, da si tudi velik cinefil. Si imel kdaj ambicije ustvarjati tudi na filmskem področju? Kaj je v filmu takega, česar v stripu ne najdeš?

 

Nimam nobenega interesa, da bi ustvarjal filme, naj bo to pisanje scenarijev ali režija. Nisem tip človeka, ki bi v vlogi režiserja ukazoval drugim. Ena od stvari, ki mi je všeč pri stripu, je dejstvo, da vse narediš sam. Mislim, da na ta način lažje podaš neko osebno vizijo. Rad gledam filme. Vendar pa mislim, da ni v filmu ničesar takega, česar ne moreš narediti tudi v stripu. Dobro, razen gibanja. In petja. Plesna sekvenca, kot tista v filmu Simple Men Hala Hartleyja, prav tako ne bi delovala v stripu. Ne bi te mogla tako potegniti vase, da bi začel po taktu udarjati z nogo ob tla.

Ko smo že pri stripu I killed Adolf Hitler: ni videti, da bi časovna premestitev oziroma tudi eventuelna usmrtitev Hit-lerja imela kakšne vidne posledice na sedanjost tvojega stripovskega junaka (morilca po naročilu). Ali rad špekuliraš o časovnih paradoksih, kakršne bi povzročalo časovno potovanje, če bi bilo možno? Ali pa je bilo to vprašanje povsem postranskega pomena za tvoj strip (ki je v osnovi pravzaprav ljubezenska zgodba)?

 

Ne, te stvari me res ne zanimajo toliko. Gre za posameznikov pogled na človeštvo in moj bi bil najbrž pesimističen. Četudi bi v preteklosti ubili Hitlerja in se 2. svetovna vojna nikoli ne bi dogodila, ne verjamem, da bi to bistveno spremenilo sedanjost, ne bi bili boljši ljudje, še zmeraj bi našli način, kako vse skupaj zasrati.

Obsesija ljudi z Brigitte Bardot ni zmotila samo tebe (v stripu Werewolves of Montpellier je nastavljena opazka). Nekaj meni najljubših karikatur francoskega avtorja Sempéja se roga ravno obsesiji s to francosko igralko. Se ti dostikrat zgodi, da težko razumeš nenadno obsesijo publike nad določenim fenomenom? Sploh če upoštevamo, da se večina elementov v tvojih stripih (liki, način kadriranja, kompozicija, način pripovedovanja …) opira na znane popkulturne fenomene? Gre pri tem kdaj za iskanje večjega števila bralcev?

 

Ne vem. Ustvaril sem strip o zombijih, vendar to ni žanr, ki bi me zanimal. Nisem gledal filma Walking Dead ali bral takšnih stripov. Obstaja ogromno sodobnih televizijskih serij in filmov, ki jih ne gledam. Pogledal sem si nekaj filmov o super junakih, vendar sem bolj ali manj izgubil zanimanje in jih bom v prihodnosti najverjeteneje preskočil. Večinoma gledam starejše stvari, vesterne in znanstvenofantastične filme iz petdesetih let, filme noir iz štiridesetih in tako dalje. Stripi so moj način spoprijemanja s temi žanri. Ne gre za iskanje širšega kroga bralcev. Potemtakem bi se ukvarjal z zaljubljenimi vampirji ali čim podobnim.

 

Pišeš blog z naslovom Cats without dogs. Je blogerstvo zate stik z bralci, medij za predstavitev svojih filmskih, literarnih in drugih navdihov ali bolj neke vrste osebni dnevnik oziroma beležnica?

 

Ne gre za dnevnik, saj ne pišem toliko o sebi. Blog uporabljam predvsem za to, da pokažem skice ali pišem o procesu ustvarjanja stripov. In da lahko pišem o filmih, ki jih gledam, ker me to prisili, da tudi dejansko razmišljam o njih, o tem, zakaj je nek film dober ali ne in podobno.

 

Pri stripu Isle of 100,000 Graves si prvič sodeloval s scenaristom pri daljši stripovski zgodbi. Glede na to, da si naslednji album Athos in America, pa tudi strip Lost cat, ki bo izšel pri založbi Fantagraphics v letošnjem letu, znova risal in pisal sam, je to znak, da ti ni zmanjkalo idej (kot si nekoč že izrazil bojazen)? Boš tudi v prihodnje naklonjen tandemskemu ustvarjanju stripov?

 

Da, prepričan sem, da se bo na neki točki to ponovno zgodilo. Ampak za zdaj, dokler imam lastne ideje, bom najbrž ostal bolj naklonjen samostojnemu delu. Zdi se mi bolj zanimivo in zabavno, če vse narediš sam. Zgolj z risanjem je več dela, pravzaprav pa je tudi malce dolgočasno.

V zadnjem času konstantno sodeluješ s koloristom Hubertom Boulardom. Kakšen je občutek, ko še nekdo drug sodeluje pri likovnem snovanju tvojih stripov? Ali razmišljaš o barvni atmosferi stripa že, ko ga rišeš, ali izbiro barv prepuščaš v celoti koloristu?

 

To prepuščam koloristu. Zelo sem zadovoljen z njegovim delom. Spremembe zahtevam le, če pride do dejanskih napak.

Za konec še eno bolj osebno vprašanje: Imaš hišne ljubljence? Pripisali bi ti, da imaš mačko …

 

Ja, imam mačko, vendar šele nekaj mesecev. Dokler sem se selil naokoli, je nisem mogel imeti.

 

____________________________________

BIOGRAFIJA (IZBOR):

John Arne Sæterøy, bolj znan kot Jason, se je rodil leta 1965 v obmorskem mestu Molde na Norveškem. Prve stripe je objavil že kot srednješolec v norveški reviji KonK. Leta 1997 je začel izdajati samostojno serijo stripovskih publikacij Mjau Mjau, v kateri je razvil svoj prepoznavni stil, ter se sčasoma povsem  posvetil ustvarjanju stripovskih albumov, za katere je dobil tudi množico nagrad širom sveta. Od leta 2007 živi v Montpellierju v Franciji. Rad gleda stare filme in piše blog Cats without dogs.

 

BIBLIOGRAFIJA (IZBOR):

Hey, Wait…, Fantagraphics, 2001

Sshhhh!, Fantagraphics, 2002

The Left Bank Gang, Fantagraphics, 2006

The Living and the Dead, Fantagraphics, 2007

I Killed Adolf Hitler, Fantagraphics, 2007

Low Moon, Fantagraphics, 2009

Werewolves of Montpellier, Fantagraphics, 2010

Isle of 100,000 Graves (s Fabienom Vehlmannom), Fantagraphics, 2011

Athos in America, Fantagraphics, 2012

Lost Cat, Fantagraphics, 2013 (napovedano)

 

NAGRADE (IZBOR):

nagrada Sproing za najboljši norveški strip, Norveška, 1995 (za album Lomma full av regn)

in 2000 (za Mjau Mjau 10: Si meg en ting)

nagrada Harvey za najboljšega novega avtorja, ZDA, 2002 (za album Hey, Wait…)

nagrada Eisner za najboljšo ameriško izdajo tujega albuma, ZDA, 2007 (za album The Left Bank Gang) in 2008 (za album I Killed Adolf Hitler)

 

Jasonov blog: catswithoutdogs.blogspot.com

 

Radovednejšim bralcem priporočamo v branje še intervju, ki ga je z Jasonom za spletni portal Zona Negativa pripravil David Fernández: www.zonanegativa.com



Dodaj odgovor