O Joe Saccu je bilo na teh straneh povedanega že precej. Kot najbrž veste gre za stripovskega avtorja, ki je najbolj znan po svojih stripovskih reportažah z vojnih področij. Začel je z risanjem stripov o drugi svetovni vojni, pa nadaljeval s stripi o svoji fascinaciji nad vojno v War Junkie. Njegova prva reportaža z vojne cone je bila iz Palestine, ki so bili kasneje zbrani v Palestine (Fantagraphics Books, 1996). Trenutno riše reportaže iz Iraka in ZDA, ki so se blazno razširile po internetu in postale izjemno dosegljive vsakomur, v pripravi pa je nov stripovski album o vojnah v Čečeniji. Nedvomno pa je najbolj plodno njegovo poročanje iz Bosne.

Pri kanadski založbi Drawn&Quarterly sta izšli dve knjigi z njegovimi reportažami iz Bosne. V prvi, War’s End, Profiles from Bosnia 1995-96, so ponatisnila dva njegova starejša stripa: Christmas with Karadzic in Soba. Soba je bil prvič objavljen 1998 pri Fantagraphics Books, Christmas with Karadzic pa v 15. številki revije Zero Zero 1997.
Šoba je zgodba o tem Sarajevčanu, ki je neke vrste lokalna legenda (kogar zanima si lahko ogleda unteniške tvaritve tega posebneža na http://www.scca.ba/artistfiles/soba/ok/works.htm) ki Saccotu pripoveduje svoje izkušnje iz vojne. Nekatere od njih so gotovo pretirane – ljudje, ki so jim iz glave gledali možgani, pa so vseeno preživeli – in nekatere od njih precej bolj verjetne – Šobina četa naleti na srbsko enoto in v strahu pobegneta druga pred drugo – medtem ko pohajkujeta po sarajevskih kafičih in klubih.

Christmas with Karadžić je krajši strip, v katerem Sacco s še dvema reporterjema poskuša najti Karadžića in po nekaj birokratskih zapletih tudi ga. Kljub temu da gre za človeka, ki uteleša zlo, »človeka, ki ga prezira z vsem srcem,« na temu precej običajnemu, dolgočasnemu človeku ne more najti nič zlega. Kot Hannah Arendt pred njim na sojenju Eichmanu, Sacco sprevidi nekakšno »banalnost zla.« Čeprav gre za njegovo zgodnejše delo, vsaj po mojem mnenju, v njem lahko vidimo v čem je posebnost Sacca in zakaj njegovi stripi ohranjajo aktualnost, tudi po tem, ko so vojne pozabljene. Za razliko od številnih ostalih upodobljevalcev Balkana, ki radi razvijajo svoje zgodbe iz neke posebnosti Balkancev in strasti, ki jih prevevajo, Sacco ves čas skrbno ločuje dve ravni svoje pripovedi.
Dva tipa pripovedovanja, ki ju Sacco razloči eno od druge po slogu, v katerih ju nariše – prvo odlikuje živahno kadriranje, pretakanje kadrov, ki se včasih izlijejo v živi rob, živi govor in ekspresivna risba likov, drugega pa črna podlaga, striktno kadriranje, govor v off-u, precej bolj umirjena risba, ki jo včasih dopolnjujejo zemljevidi, citati in zgodovinski ekskurzi – govorita dve različni zgodbi. Navkljub fascinaciji nad vojno, ki si jo deli z drugimi upodobljevalci Balkana je edini, ki se mu vojna ne zdi normalno stanje. Zato izvora nasilja ne išče ne v psihični konstelaciji Balkancev, ne v poblaznelosti Srbov, ampak v politični in zgodovinski realnosti, ki je izven dosega tistih, ki morajo z njo živeti. Morda je to raziskovanje, skrbno ločevanje med ravnema tudi največji čar njegovih poročil o vojnah – razlika, ki drži narazen realno izkušnjo in pripoved o njej, preteklost in sedanjost, dogodke in njihove nosilce, poslušalca in pripovedovalca, ter konec koncev avtorja in bralca. Obenem pa tudi poteza, ki je mnoge bralce stripov odvrnila od njegovih del. Njegovi Balkanci so namreč precej manj eksotični od Balkancev ostalih avtorjev. Ne loči jih nobena zareza od ostale Evrope, njihove posebnosti so nepomembne v luči podobnosti z Američani in njegovi pogovori z njimi pogosto zaidejo na šport, film in modo. Saccotovi liki imajo zato tudi vsi po vrsti težave z identiteto – Srb po očetu in Musliman po materi, ki se bori za obrambo Sarajeva, sarajevski Musliman, ki še bolj kot Srbe sovraži muslimanske begunce iz vasi, na primer Goražda. – njegovi liki vsi ostajajo nedorečeni. Precej daleč od izklesanih vlog, ki jih igrajo Balkanci pri Hermannovem Sarajevo Tango, Kubertovem Fax from Sarajevo, Zografovihih kratkih stripih ali Lavričevi Evropi. Nedorečenost, ki jo pušča tudi svojim zgodam, ki jih prekine, kjer bi moral slediti nauk ali punchline.

To drže še toliko bolj za njegov zadnji album The Fixer. A Story of Sarajevo. Zgodba o Nevenu, njegovemu posredniku v Sarajevu, vojaku SDA, ki mu v svojih pripovedovanjih razkriva usode posameznih poveljnikov in potek bitk, medtem ko se spotoma počasi odvija zgodba o njunem prijateljstvu in pomembnosti posrednika pri vojnem poročanju.

Pred Fixerjem je objavil še Safe Area Goražde. The war in eastern Bosnia 1992 – 95. Ker je Sarajevo postalo center medijske pozornosti, se je Sacco umaknil v Goražde, muslimansko enklavo v večinoma s srbskim življem poseljenem območju, ki je bila razlašena za »Safe Area« – območje pod varstvom mirovnih sil, ki so garantirale varnost v zameno za razorožitev. Najbolj (ne)slavna tovrstna safe area je Srebrenica. Tudi tukaj ima Sacco vodiča. Edin mu med njegovim obiskom predstavi lokalce, mu pokaže marsikatero skrivnost preživetja, Sacco pa se v stripu obenem še spušča v mnoge zgodovinske in politične razlage. 227 strani obsežna zbirka stripov je zasluženo Saccovo najslavnejše delo in z največjim veseljem lahko sporočimo, da bo konec novembra pri ZRC SAZU izšel prevod tega dela skupaj s popravljeno izdajo Mausa. (Ivan Mitrevski)