Julie Doucet – “Avtobiografija lahko postane razvada, past in duševna bolezen!”

Iztekajoče se leto se bo gospodični Doucetovi vtisnilo v spomin po dvojnem poklonu s strani slovenskih kulturnih inštitucij. Punca ne samo, da je letos dobila prevod svojega prvega romana v stripu v slovenščino (Moj newyorški dnevnik, izšel pri nas), temveč je tudi posebna gostja in članica žirije letošnjega festivala animiranega filma Animateka. Kako to, da se ji tukaj toliko posvečamo? Nekaj je sigurno v osebnih zvezah in poznanstvih, nekaj pa tudi v tem, da je dekle polno likovnega talenta, ki ga upo-rablja na različne načine in v različnih smereh. Čeprav se zdaj ukvarja z animacijo in drugimi umetnostmi, je nekoč slovela po dodelanih stripih, ki jih je risala v prepoznavnem slogu in brez kančka zadrege ali spodobnosti. Nato je stripovskemu svetu rekla ‘adijo’ in se usmerila v druge vode, vendar je pečat, ki ga je pustila na svetovni stripovski sceni, močno prisoten. O njenem morebitnem vplivu na prihajajoče generacije striparjev in stripark (še) ne moremo soditi, ampak avtorica, ki se po nekaj DIY revijalnih stripovskih samizdatih pojavi kar v Crumbovi reviji Weirdo, že ne more biti kar tako.

Z vprašanji sva jo nadlegovala Ana in Bojan.

 

 

 

Na tvoji spletni strani vidimo, da ustvarjaš tako ilustracije kot poezijo, in da se poslužuješ tehnike kolaža, kjer se besede in podobe zlivajo v ‘tekstovne podobe’ oz. ‘upodobljene besede’. To je še vedno precej blizu svetu stripa. Kakšen je po tvojem mnenju odnos med podobo in besedo v tvojem ustvarjalnem kontekstu?

 

 

 

Besede in podobe so bistvo mojega dela. Obe bosta prisotni ne glede na to, katere tehnike ali umetnostne zvrsti se poslužujem. Ko sem še risala stripe, to še ni bilo razvidno, toda s časom, izkušnjami in eksperimenti je to postajalo vse bolj očitno. Rekla bi, da so v mojem delu besede in naracija pomembnejše od podob, vključno s stripi, in tudi postajajo vse pomembnejše. Precej blizu svetu stripa pa … mislim, da ne. Tako bi vi to radi videli. Zdi se mi, da to ni tako. Pišem poezijo, vizualno poezijo s pomočjo izrezanih besed iz revij. Vse, kar sem delala po tem, ko sem opustila stripe, je v obliki poezije: kratki teksti, polni podobja (ampak nikakor ne lirični), besedne igre … besede, ki jih uporabljam v dejanskih kolažih sploh niso pripovedovanje zgodbe.

 

 

 

Material za svoje kolaže jemlješ iz ženskih revij. Zakaj se ti prav te zdijo tako navdihujoče? Precej stereotipne podobe iz ženskih revij spreminjaš v duhovito kritične kolaže, s spremembo konteksta se spremeni tudi njihov pomen – kaj želiš sporočiti z njimi?

 

 

 

Te stare ženske revije sem začela uporabljati za en literarni projekt, ki je bil zamišljen kot moja avtobiografija od 0 do 15 let, sestavljena iz izrezanih besed. To je vse skupaj zneslo 200 strani nekakšne poezije. Te stare revije so mi všeč, ker je v velika izbira različnih fontov. V sodobnih revijah te raznolikosti ni več, poleg tega pa besede pogosto postavljene v sliko, kar mi ne pomaga. In seveda besedišče: besede, ki jih lahko najdete v oglasih za hladilnike iz 60ih let, so res izvrstne. Z njimi je mogoče ustvarjati zelo dobre besedne igre in prav to je bil moj namen. Mislim, da so tudi teme precej blizu temu, kar sem hotela povedati: otroštvo, mladostniška ljubezen …

 

Glede podob je tako, da mi očitno bolj ugaja tedanji tip estetike. Uporabljam tudi arhitekturne revije, hobi revije itd. Izrezovanje je lažje tudi pri slikah, ne samo besedah: danes je namreč na slikah veliko preveč besed in to pokvari vse skupaj. Mislim pa, da v moji rabi ženskih revij ni nekega globljega sporočila. Pač zabavne so in lažje je priti do njih. Jaz sem namreč zelo prizemljena in praktična oseba.

 

Nehala si risati stripe (in tvoji feni verjetno vedo, zakaj, zato se v to ne bomo spuščali) in se posvetila linorezu, sitotisku, kolažu ter drugim grafičnim tehnikam. Zakaj takšno skakanje med žanri? Je to razočaranje nad stripovskim žanrom in medijem, nekakšna oblika avtorskega razvoja in dozorevanja skozi različne pristope, gola želja po eksperimentiranju, finančna izplačljivost ali kaj povsem petega? Kako vidiš profesionalni karierni razvoj umetnika v današnjem času? Mar stripovski avtor ne more biti samo stripovski avtor, ali se res mora ukvarjati tudi z drugimi zadevami?

 

 

Gre predvsem za željo po eksperimentu, željo poskusiti različne reči, za katere nisem imela ne časa ne energije, ko sem še risala stripe. S stripi namreč nisem kaj dosti zaslužila, zato sem morala nenehno delati. Če prihajaš iz miljeja sodobne umetnosti, se zdi normalno in samoumevno, da se poskusiš v različnih stvareh, če pa prihajaš iz vrst striparjev, pa to kar nekako ne velja. Srečaš se s kar precej nepripravljenosti , da bi te drugi razumeli. Morda je nejevera boljši izraz. Včasih sem pravila, da je izstop iz stripov kot izstop iz duhovniškega stanu: nekaj škandaloznega in neodpustljivega. Vsi so mi govorili: “Saj se boš še vrnila …”. No, 12 let je že mimo … in še vedno ne rišem stripov. Moram priznati, da sem kar naveličana te stripovske druščine. V tem moškem okolju se nisem več dobro počutila. Nekoč sem se, seveda, toda v splošnem sem se morala začeti ukvarjati s nečim drugim. Nikakor pa to ni bila finančna odločitev! Res sem bila še vedno prisotna v (lokalnem) polju sodobne umetnosti, toda bolj kot satelit, nisem se več počutila del vsega tega. Ne vem prav dobro, kako je s tem drugje, toda tukaj v Québecu so umetniki postali precej podobni podjetnikom, zelo poslovni, in se promovirajo skozi tekste o svojem kreativnem procesu. Res ogromno jih ima magisterije umetniških akademij. To je zdaj norma. Videti je, kot da ga moraš imeti, da bi sploh kam prišel, oziroma sami tako mislijo. Ena moja prijateljica, ki je prav tako kot jaz satelit, toda prihaja s področja glasbene umetnosti, pravi, da so udomačeni. Mislim, da jih to prav dobro opisuje. Toda to res ni zame. Jaz delam svoje in potem vidim, kaj nastane. Precej pogosto je to kakšna knjiga.

 

 

 

Hodila si na katoliško srednjo šolo za punce, ki ni najbolj samoumevno ozadje za neko precej kontroverzno umetnico. V svoji biografiji praviš, da si šele v srednji šoli začela brati in risati stripe. Kaj si, torej, takrat brala? Kdo so avtorji, ki so nate najbolj vplivali in te najbolj navdihovali? Težko si predstavljamo, da je v knjižnici tvoje srednje šole bilo kaj literature, ki bi bila navdihujoča in bi spodbujala razmišljanje, toda vemo, da se je krščanski verski tisk obilno posluževal stripa, da bi širil svoj nauk in posredoval svoje sporočilo. Glede na to, da si po njej šla naravnost na študij grafične umetnosti, si morala vsaj bežno poznati tudi stripovski medij. Se motimo?

 

 

 

Ne motite se. Stripe sem začela brati že kot otrok. Saj ni res, pa je: stripe je domov prinašala moja mati. Oboževala je Tintina, Asterixa in Srečnega Luko. Kupovala je tudi revijo Pilote, ki je vsebovala več vsebin za odrasle bralce, objavljali so Bilala, Moebiusa, Druilleta … in mnoge druge. Tako sem že v precej zgodnjih letih spoznala te nenavadne stripovske avtorje. Tako kot moja mati sem tudi jaz brala veliko književnosti, vsak teden sva skupaj šle v javno knjižnico. Moram priznati, da je največji vpliv name kot umetnico imela francoska pisateljica Christiane Rochefort.

 

Prvič sem jo brala pri 12 letih in takrat sem se prvič lahko popolnoma poistovetila z žensko junakinjo. Rochefortova uporablja zelo oster tip humorja in je polna jeze, ampak na konstruktiven in pozitiven način. V njenih knjigah je možno vse in vsakdo. Tam je toliko svobode … Stripov pa nisem nehala brati. Potem sem spoznala francoskega striparja z imenom F’murr, ki je nedvomno tisti, ki me je navdihnil, da sem sama začela risati stripe, torej tisti, zaradi katerega sem pomislila, da tudi jaz to lahko počnem. Vsi mislijo, da je name vplival Robert Crumb, toda to ni res. Šele kasneje, ko sem že objavljala v samozaložbi, sem začela brati ameriške stripe. No, seveda so mi bili zelo všeč, a šele ko sem jih začela brati.

 

 

 

Tvoje stripovske zgodbe so večinoma avtobiografske: se ti zdi težko deliti svojo intimo z drugimi, gre morda za nekakšen ekshibicionizem, ki je pogosto značilen za umetnike, ali pa so ti avtobiografske blizu, ker so najbolj avtentične? Po drugi strani pa se stripovske avtorice najbrž pogosteje lotevajo prvoosebnih dnevniških zgodb kot njihovi moški kolegi – bi se strinjala s tem oziroma se ti zdi razlikovanje moških in ženskih umetnikov sploh smiselno?

 

 

 

Ne, to se mi ne zdi težko, toda imam svoje meje, do katerih grem. Obstajajo stvari, ki se jih v stripih nikoli ne bi dotikala, kot je na primer družina. No, pa sem se je kasneje pri pisanju … takrat se mi je to nekako zdelo OK. Treba je namreč vedeti, da si pri tem izberem samo eden ali dva vidika zgodbe o enem samem dogodku, drugih plati pa se ne dotikam. Zato je zgodba na nek način prirejena, čeprav so vsa dejstva iz nje 100 % resnična. Edina zgodba, ki jo obžalujem, da sem jo narisala, je Prvič (iz Mojega newyorškega dnevnika). Mislim, da sem pri tej šla predaleč in mi je zdaj zaradi nje nerodno. Veliko preveč intimna je!

 

No, ja … seveda so umetniki zaverovani vase in rišejo po lastnih življenjskih izkušnjah.  Verjetno iz tega pridejo dobre zgodbe, ne?  Pri meni je bilo tako, da sem začela risati stripe in upo-rabljala sebe kot lik, da bi pripovedovala bolj kot ne izmišljene in za lase privlečene zgodbe. Za tem sem ilustrirala svoje sanje.

 

V obeh primerih se mi ne zdi, da gre za avtobiografski material. K slednjemu sem se zatekla, ko sem morala narediti korak naprej. Nihče ne bi smel delati kariere iz avtobiografije, vsak MORA raziskovati! Res pa je, da se tega poslužujejo bolj ženske striparke kot moški striparji. Zakaj? Res ne vem … a na srečo se tudi to spreminja in prihaja do premika k fikciji. Avtobiografija lahko postane razvada, past in duševna bolezen!

 

 

 

Zaslovela si kot kontroverzna, kritična, celo feministična stripovska umetnica. Pred kratkim je v slovenščini izšel tvoj Moj newyorški dnevnik, se ti zdi, da je v njem ujet predvsem duh nekega drugega časa, ali pa je lahko aktualen tudi za današnjega bralca? Kakšen je položaj stripovskih in drugih umetnic danes?

 

 

 

O mojem vplivu in relevantnosti že ne bom sama sodila. Ne vem, kako je s tem danes, predolgo sem že izven teh krogov, toda Dan Nadel, urednik pri založniku PictureBox inc. (New York) mi je pred nekaj leti povedal, da se knjige ženskih avtoric še vedno slabše prodajajo kot knjige moških avtorjev. To me je kar šokiralo! Kljub temu se mi zdi, da se položaj stripovskih avtorjev nasploh ni kaj veliko spremenil … ljudje večkrat slišijo zanje, to že, ampak še vedno mislijo, da so to nekakšni klovni, ki jih ne gre jemati preveč resno. Vsaj tako se meni dozdeva.

 

 

 

Letos si glavna gostja letošnjega festivala animiranega filma Animateka v Ljubljani. Kakšen je bil tvoj prehod iz statičnega medija v bolj dinamičen medij? Predpostav-ljamo, da se med študijem grafičnih umetnosti nisi učila o animaciji. Je to bil nekakšen naravni prehod, če ne že evolucija, iz stripa v animacijo oziroma v drugačen tip pripovedovanja, ali enostavno naključna odločitev, za katero si se pač takrat odločila?

 

 

S francoskim filmskim ustvarjalcem Michelom Gondryjem sem delala na kratkem filmskem projektu in on mi je bil v velik navdih. Sodelovanje je bilo precej frustrirajoče in rezultat je bil OK, vendar ne odličen, a sem se vseeno odločila, da začnem delati animirane filme. Moja prijateljica Amy Lockhart me je naučila, kako to početi na zelo DIY način s kakršno koli digitalno kamero in zastonjskim programjem za animacijo. Zelo me je presenetilo to, da je dojemanje ritma pri filmu povsem drugačno od tega pri stripih. K projektu ne moreš pristopiti na enak način, tudi tehnika decoupage je drugačna. Torej ne, ni bilo tako naravno, kot sem si predstavljala, sploh ne. Moram priznati, da sem tukaj bila precej izgubljena. Tudi tehnični vidik cele zadeve me je skoraj spravil na rob živcev in vsakih par dni sem hotela opustiti vse skupaj. Vajena sem namreč peresa, črnila in popolne neodvisnosti ter tega, da ne rabim zapravljati, da bi lahko ustvarjala. Tudi to sem zelo težko sprejela, zdelo se mi je naravnost absurdno! Všeč pa mi je bil ta repetitivni del risanja, s tem nisem imela težav. Zelo mi je všeč, ko vidim, kako se moja risba giblje, to se mi zdi prava čarovnija.

 

Še najboljše se mi je zdelo, ko sem sodelovala z lokalno oblikovalko zvoka Anne-Francoise Jacques. Hotela sem, da mi ustvari zvočno podlago, ki bi zavzemala veliko mesta v filmu, približno pol-pol glede na podobo. Popolno sodelovanje … in res se je izkazalo kot prav takšno: moji filmi so z njeno glasbo popolnoma oživeli. Zato sem jo morala omeniti.

 

 

 

Tvoje delo poznamo predvsem iz Dirty Plotte in Mojega newyorškega dnevnika, kjer si obdelovala teme, kot so medčloveški odnosi, spolnost, droge, stripi in umetnikovo profesionalno dozorevanje. Katere teme obdeluješ zdaj, ko ustvarjaš animirane filme? So to iste stvari kot prej, le da iz drugačne, morda modrejše perspektive, ali pa te zdaj zani-majo čisto druge stvari? O čem pravzaprav govorijo tvoja zadnja dela? Kaj lahko pričakujemo, da bomo v tvojih delih videli na letošnji Animateki?

 

 

 

Moji animirani filmi so predvsem abstraktni eksperimenti ali besede v gibanju … ni vedno neke zgodbe … pogosto je tu samo en stavek. O tem in vsebini teh del je težko govoriti. Ukvarjam se precej z absurdnostjo življenja, bi rekla, z obupom, izraženim skozi humor, kot vedno … Kar zadeva formo so to risbe, razen ene, ki je serija besed na zmečkanih fotokopijah. Ah, da, in črnilo na filmskem traku, letraset na filmskem traku. Morate priti na projekcijo in si jih ogledati!

 

 

____________________________________

 

BIBLIOGRAFIJA; REVIJE:

 

Dirty Plotte (mini revija), samozaložba, 12 številk, 1988–1989

 

Dirty Plotte  1-12 (redne številke), Drawn & Quarterly, 1991 – 1998

 

 

 

BIBLIOGRAFIJA; KNJIGE (IZBOR):

 

Lift Your Leg, My Fish is Dead!, Drawn & Quarterly, 1993

 

My Most Secret Desire, Drawn & Quarterly, 1995

 

Ciboire de criss, L’Association, 1996

 

Changements d’adresses, L’Association, 1998

 

My New York Diary, Drawn & Quarterly, 1999

 

Monkey and the Living Dead, L’Association, 1999

 

Long Time Relationship, Drawn & Quarterly, 2001

 

Journal, L’Association, 2004

 

Lady Pep, D & Q, 2004

 

J comme Je, Seuil, 2006

 

Elle Humour, Ginkgo Press, 2006

 

365 Days: A Diary by Julie Doucet, Drawn & Quarterly, 2007

 

 

 

NAGRADE IN NOMINACIJE (IZBOR):

 

nagrada Harvey za najboljši nov talent, 1991

 

96. mesto na lestvici najboljših 100 stripov revije The Comics Journal, 1999

 

nominacija za nagrado Doug Wright za najboljšo knjigo leta za 365 Days: A Diary, 2009

 

 

 

www.juliedoucet.net



Dodaj odgovor