Lars Sjunnesson – “Kaj ti pomaga biti normalen v takem svetu, kot je?”

Vedno znova se vrača na strani Stripburgerja in vedno znova ga radi sprejmemo. Odbit humor, sproščenost, kritičnost in nekonformističen pristop k ustvarjanju so kvalitete Larsa Sjunnessona. Ravno te kvalitete, ki so danes žal že prava redkost, pa pripomorejo k temu, da je njegov stripovski svet edinstven, bizaren, zapomljiv in postavlja zrcalo perverzni družbi. Med pisanjem uvoda v pogovor z Larsom se na stockholmskem filmskem festivalu odvija premiera filma Tito on Ice, ki prikazuje dogodivščine Maxa Anderssona in Larsa Sjunnessona na poti po deželah bivše Jugoslavije. Tako se zdi, da ni primernejšega trenutka, da se Lars ponovno vrne v eno izmed teh dežel in nas spomni, da se svet ne ravno obrača na bolje.

 

 Larsa je zasliševal Mimo.

 

 

 

Slovenski bralci smo te spoznali preko Bosanskega sploščenca, ki je v obliki seriala izhajal najprej v Stripburgerju, nato pa smo leta 2011 dobili še albumsko obliko, ki jo je izdalo Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta. V Stripburgerju so občasno izšli tudi marsikateri drugi tvoji kratki stripi, zdaj lahko spremljamo prigode Åkeja Jävela, ki krasi našo tokratno naslovnico. V študentskih letih si spoznal Štefana Skledarja, ki je napisal predgovor k Bosanskemu sploščencu. Očitno je torej, da si po nekem čudnem naključju povezan s Slovenijo, in lahko rečemo, da redno objavljaš v njej, v jeziku, ki ga bere le nekaj več kot 2 milijona ljudi, država pa slovi po nerazviti stripovski sceni. Kakšna je tvoja zgodba te zanimive simbioze?

 

Zdi se mi, da bo to zaradi biokemije. Ne znam pojasniti, kako to deluje, ampak to je nekaj, v kar zares verjamem. To je kot totem. Vsak dobi neko deželo. Jaz sem dobil Slovenijo. In tega sem izredno vesel. Res vesel. Hočem reči, da bi to lahko bila katera koli druga dežela, Savdska Arabija ali Severna Koreja ali celo Švedska …

 

 

Nam lahko poveš katere stripe si bral v mladosti, kaj je tisto, kar je najbolj vplivalo na tvoje ustvarjanje? Danes sploh še bereš stripe, si na tekočem, kaj se dogaja v svetovnem stripu?

 

Kot otrok nisem bral veliko stripov, razen Tintina. Alternativnih stripov nisem odkril vse do poznih najstniških let. Spominjam se, da je takrat Philippe Vuillemin name naredil velik vtis.

 

Vseeno težko rečem, da sem dobro seznanjen s sodobnimi stripi. Sploh ne, čeprav tu in tam preberem kakšnega. Trenutno je to Klas Katt dricker kaffe, najnovejša knjiga stripov Gunnarja Lundkvista. 490 strani čiste blaženosti.

 

 

 

Baje ne skiciraš, temveč se takoj posvetiš končni risbi, prav tako uporabljaš nevsakdanje tehnike risanja (naprimer odstranjevanje akrilne barve z britvico). Je torej zate risanje stripov goli užitek, kjer se lahko popolnoma sprostiš? Kakšen je tvoj ustvarjalni proces od ideje do končnega izdelka?

 

Skicam se skušam izogibati. Dejansko sem kar eno daljše časovno obdobje risal povsem brez skic. Bilo je odlično. Potem pa sem jih spet začel delati. Sovražim to. Zanič so in povsem neuporabne …

 

Kakorkoli, vedno začnem pisati zgodbo, kar je tista ta prijetna plat tega opravila. Vse ostalo je trdo delo. Na srečo sem se rodil v okolju, kjer je trdo delo ne samo visoko cenjeno, temveč se ga tudi tretira kot nekaj zahtevnega, češ če je nekaj preveč lahko ali enostavno, potem je že nekaj narobe s tem. Verjetno zato čutim potrebo po odkrivanju bolj zapletenih načinov dela. Če je prelahko, se počutim, kot da bi goljufal.

 

 

 

Tvoji liki so absurdni, zgodbe bizarne, kot da pri risanju stripov sploh ne bi uporabljal možganov. Kako je potem možno, da je končni izdelek tako dodelan in strašljivo podrobno prikazuje perverznost današnjega sveta? Je tak način življenja res že tako močno vgrajen v našo zavest?

 

Morda bi bili liki manj bizarni in zgodbe manj absurdne, če ne bi bil sodobni svet že sicer tako poln dronov, naključnih bombardiranj, terorizma pod krinko pomoči, implozij ter eksplozij bank in takih reči. Hočem reči, kaj ti pomaga biti normalen v takem svetu, kot je (sploh, če si stripovski antijunak)?

 

 

 

Neredko se isti liki pojavljajo v več različnih zgodbah. Počasi nastaja nek svet Larsa Sjunnessona, ki je popolnoma nor, hkrati pa zaradi dolgoživosti junakov verjeten, bralec je vesel, ko ponovno zagleda stare znance. Je ustvarjanje takega sveta bil tudi tvoj namen?

 

Ne, to ni bilo tako mišljeno, a je na koncu tako izpadlo. Zdaj mi je to všeč. V prihodnosti bom poskušal še bolj povezati te like med sabo, toda to ne bo enostavno. Enodimenzionalni lik, kot je Åke Jävel, se bo težko vklopil v družbo ostalih, ki so skoraj dvodimenzionalni. V primeru Štefana Skledarja je bilo lažje, brez težav je našel svoje mesto v Bosanskem sploščencu.

 

 

Nam lahko poveš kaj več o tem liku Åkeja Jävla? Nismo vedeli, da mu je že 30 let!

 

30! Res, neverjetno. In še vedno se obnaša kot najstnik. Za primerjavo: Big Fat Bo jih ima skoraj 20 in je veliko bolj zrel. Moralo bi biti obratno.

 

 

 

Je res, da se je Åke Jävel rodil v bolnišnici?

 

Ja, v bolnišnici. Ampak ne na porodniškem oddelku. V bolnišnici mi je bilo zelo dolgčas, tam pa sem moral prebiti cel teden dni, zato sem si ga izmislil. Ampak kot stripovski lik se je pojavil šele kasneje.

 

 

 

V koliko stripih se pojavlja?

 

Nisem štel, ampak ne veliko.  Naprej se je pojavil v moji prvi knjigi iz leta 1990, potem pa nekaj časa redno izhajal v enem švedskem tedniku.

 

 

 

Kako se je spreminjal njegov značaj v vseh teh tridesetih letih?

 

Mislim, da mi je postal malo podoben. Bolj ciničen in bolj skeptičen do vsega. Fizično je zdaj malo bolj čokat in v linijah malo manj popoln. Ampak tako je to, ko se postaraš.

 

 

 

Kako ti ga po vsem tem času sploh še uspeva prenašati?

 

No, saj ni lahko, ampak nehal sem ga risati. Oziroma vsaj poskusil sem. Kakorkoli, za zgodbe v resnici ni pomemben, je bolj izgovor, da povem nekaj drugega.

 

 

Za latvijski KUŠ! si zapisal, da nisi povsem prepričan, če lahko zaupaš naravi. Je za to zaslužno strahospoštovanje pred njeno neobvladljivostjo? Ali pa se za nezaupanjem skriva pikra kritika družbe, ki se do nje, čeprav je del narave, obnaša tako zelo odtujeno?

 

To drugo bo držalo. Družba se ne samo obnaša, kot da je Naravi povsem odtujena, temveč je videti, da meni, da človeštvo pravzaprav nima z Naravo ničesar skupnega. To človeštvo je nič drugega kot družbeni konstrukt, ki se ga lahko popravi ali reformira na kateri koli način. Tak odnos je kar nekam nespoštljiv. Do ene papige se nihče ne bi obnašal na tak način. Zame je Narava čista nedolžnost, civilizacija pa je, po drugi strani, nekaj, do česar je treba biti skeptičen. Zato se mi zdi, da moram nekako braniti Naravo. Čeprav ji morda ni za zaupati.

 

 

 

Te kdaj mika ustvariti mladinski strip? Si to morda že počel?

 

Poskusil sem risati ilustracije za otroške revije. Nazadnje so se pritoževali zaradi mojih likov, rekli so, da so preveč ‘starokopit-ni’. Hoteli so, da bi jih narisal bolj ‘normalne’, a tega nisem zmogel. Zato je to bila precej razočarajoča izkušnja. Morda bo bolje, če naslednjič začnem risati knjigo za res stare ljudi.

 

 

 

Navkljub tvojemu bogatemu ustvarjanju je informacij o tebi na spletu bore malo. Nam lahko na kratko poveš še nekaj o tvojem ustvarjanju / življenju, ki ni stripovsko? S čim se preživljaš in nenazadnje: kako to, da še nisi podlegel zahtevi, ki narekuje, da ima avtor na spletu zgledno spletno stran?

 

Ja, vem, na spletu o meni ni skoraj nič podatkov. In večina tistih, ki so, so napačni. Kar je super. Saj ne, da bi skrival kakšne skrivnosti, ampak mislim, da je odprtost dokaj precenjena. Tega koncepta res ne razumem, a zelo kmalu se bo to spremenilo in bom začel pisati lastni blog. Vanj bom vnesel ogromno zasebnih podatkov, in sicer cel kup raznoraznih dolgočasnih dejstev o sebi.

 

 

 

Nam lahko na koncu še napoveš prihodnost stripovskega sveta Larsa Sjunnessona?

 

Seveda. Vpeljal bom nekaj novih likov. Vsi bodo ženskega spola in skoraj vse bodo zelo nasilne. Vse so tudi na nek način povezane z zgodbo, že objavljeno v Stripburgerju, ki nosi naslov Big Fat Bo’s allergic parakeet (Alergična papiga Velikega Debelega Boja).

 

 

 

Nam lahko zaupaš še to, kje je končala slavna Titova lutka?

 

Živi pri meni. Dlje časa je sedel v moji dnevni sobi, a se je močno zaprašil, jaz pa sem na to rahlo alergičen, zato je romal nazaj v svojo potovalko – ogromno kovinsko skrinjo.

 

 

 

____________________________________

 

BIOGRAFIJA:

 

Rodil se je leta 1962 v Limhamnu blizu mesta Malmö v veliki hiši, polni sorodnikov. Kot otrok se je zanimal za ptiče, žuželke, avtomobile in risanje. Ni končal likovne akademije, ampak je nekaj časa študiral zgodovino na univerzi v Lundu. Poleg stripov ustvarja ilustracije in piše krajše tekste. Od leta 2001 živi v Berlinu.

 

 

 

BIBLIOGRAFIJA:

 

Åke Jävel – århundradets hjälte, Ordfront Förlag, 1990

 

Raj-raj, Ordfront Förlag, 1993

 

Tjocke-Bo, Ordfront Förlag, 1998

 

Bosnian Flat Dog (z Maxom Anderssonom), Kartago Förlag, 2004

 

Om kriget kommer, Ordfront Förlag, 2004

 

Ostberlin, anarhosindikalistični časopis Direkte Aktion, 2005

 

Åke Jävel, Sanatorium Förlag, 2007

 

Möte med Monsunen, Sanatorium Förlag, 2010

 

Bosanski sploščenec, Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, 2011

 

Åke Ordür, L’Association, 2013 (napovedano)



Dodaj odgovor