LUCA DE SANTIS, SARA COLAONE: In Italia sono tutti maschi, Una graphic novel sul confino degli omosessuali durante il fascizmo

LUCA DE SANTIS, SARA COLAONE: In Italia sono tutti maschi, Una graphic novel sul confino degli omosessuali durante il fascizmo 

Collana Mondo Naif, Kappa Edizioni, Bologna, 2008; 176 strani, italijanščina

Ko prebiram italijanske stripe (še posebej Bonellijeve), se vedno spomnim na špageti vesterne, ki so postali razpoznavni produkt italijanske filmografije, pa čeprav se je to zgodilo bolj po naključju kot hote. Prikazovali so tipičen ameriški žanr (tako kot je to tudi strip), ga podomačili s svojimi naivnimi predstavami, in ga s tem nehote nadgradili v umetnost, ki je bolj prepričljiva kot katerakoli hollywoodska verzija vesterna. Italijani so mojstri improvizacije in izvirnih rešitev, sploh takrat, ko od njih pričakujemo najmanj (ne vem, zakaj sem se zdaj spomnil na Alberta Tombo!). Skoraj po pravilu pa razočarajo, ko se projektov lotijo organizirano in z veliko željo po dokazovanju.

Strip mladega scenarista Luce De Santisa in izvrstne striparke Sare Colaone In Italia sono tutti maschi (V Italiji so vsi moški) nam veliko pove že v svojem podnaslovu – torej, da gre za »grafični roman o priprtju homoseksualcev za časa fašizma«. Seveda takoj pade v oči izraz »grafični roman« (ki smo ga na žalost v EU z lahkoto uvozili iz ZDA, ne da bi poskusili razumeti, kaj to knjižno zvrst sploh definira), kar nas na psihološki ravni že pripravi na soočanje z obsežnim in poglobljenim pričevanjem o zamolčanem obdobju iz nedavne italijanske zgodovine. Tema je seveda privlačna in še vedno aktualna, sploh v današnjih časih, ko je postal družbeni fašizem tampon za katerim se najlažje skrije mali človek s svojimi nerešenimi frustracijami, ki žal ne izvirajo samo iz njega. 

Torej, strip je zastavljen precej ambiciozno, z izčrpnim predgovorom in z intervjujem na koncu knjige, ki je služil kot ključno gradivo za nastanek tega stripa. Zgodba se začne kot snemanje dokumentarca o Antoniu Angelicoli z vzdevkom Ninella, ki je bil kot homoseksualec v fašistični Italiji pridržan od leta 1938 vse do kapitulacije leta 1943. Seveda ne kot »femminella« (poženščen), ampak kot politični zapornik, ki so jih v tistih časih pošiljali na »isole Tremiti«, natančneje na otok San Domino (ob obalah Foggie v Jadranskem morju). Zgodba se seli iz današnjega časa v spomine 75-letnega starca, ki si kronološko sledijo od prvega stika s t. i. »odprtim priporom«, ko se kaznjenci na otoku lahko svobodno gibajo, zraven pa jih spremljajo karabinjerji, ki jih nadzorujejo iz bližnje razdalje. Ljubezenska zgodba med enimi in drugimi je žal predvidljiva že vnaprej. Kar pa je še najmanj moteče. Zgodba se razvija v širino s karakterji, ki jih Ninella spozna na otoku in napoveduje nek dogodek v prihodnosti, ki bo celotno druščino na otoku spremenil.
V zgodbo se vključuje vse več junakov (Mimi, El Caprara ), ki se jih veličastno napoveduje kot krivce, ki bodo zakuhali vrh, vendar vrha noče in noče biti … Liki zapadajo v ljubezenske zgodbe, ki so strašansko platonske in globoko idealizirane, poetična patetika likov pa se najbolj kaže v njihovem premlevanju o pravi ljubezni, o ubogih starših, ki so onečaščeni zaradi pederastičnih sinov, itd. Predstavljene teme so seveda še kako zanimive, le njihov prikaz ne preseže nivoja abstraktnih razglabljanj, ki so zreducirana na klišejske prizore, kakršne najdemo v poceni mehiških nadaljevankah. Konfliktov praktično ni (če izvzamem vrh), celotna zgodba deluje kot pregled situacij, ki se nikoli ne razrešijo, katerih ozadje je neznano in ostane takšno tudi po samem razpletu, skratka, od vseh tistih grafično-romanesknih napovedi ne boste našli ne seksa, ne trpljenja (razen platonskega), ne drugih zgodovinskih zanimivosti. Slednje se končajo s prihodom Ninelle na otok, kjer se napovedano trpljenje, izkoriščanje, kaznovanje in krivice izkažejo za čisto postranske stvari. Problematičih prizorov ni, niti problematičnih likov (saj so kot taki samo napovedani, ustvarijo pa bolj malo problemov …), niti problematičnih razmer (v večini prizorov ga zaporniki žurajo), niti problematičnih homoseksualcev (ki bi lezli v rit oblastem na otoku). Zgodba je oropana svoje resničnosti, če izvzamem faktografske podatke iz začetka! Na žalost deluje kot slab konstrukt, preveč ambiciozen in premalo izviren, da bi ga človek jemal kot kakršnokoli referenco ali, še slabše, kot zgodovinski dokument! Virtuoznost in izvirnost Sarine risbe tudi ne more rešiti praznine, ki zeva iz tega samooklicanega grafičnega romana. Žal… (KOCO)



Dodaj odgovor