Marco Corona – K(o)ronski dragulj

Marco Corona se je rodil leta 1967 v Carmagnoli na severozahodu Italije; oče mehanik, mati gospodinja. Poleg številnih kratkih zgodb (v revijah, kot so BlueSchizzoCanicola, Internazionale) je objavil tudi precej samostojnih izdaj knjižne dolžine (gl. spodaj); med njimi velja omeniti vsaj mračni Bestiario padano pa In mezzo, l’Atlantico, v katerem pripoveduje o svojem bivanju v Kolumbiji (zdaj živi v Rimu), ter miniserijo treh tanjših knjižicRiflessi, ki je kot Reflections dostopna tudi na angleščino privezanim bralcem v (skoraj) simultani mednarodni seriji Ignatz. Leta 2002 je dobil eno od nagrad na neapeljskem Comiconu, pred kratkim pa je razstavljal risbe v galeriji Miomao (v Perugii), eni od približno treh italijanskih prodajnih galerij, v prvi vrsti posvečenih stripovskim originalom. Z Marcom Corono se je pogovarjala Paola Bristot. 

Knjižna dela: 
Cadavre Exquis, Centro Fumetto Andrea Pazienza, 1998; 
Frida Kahlo. Una biografia surreale, Stampa Alternativa/Nuovi Equilibri, 
1998 (ed. Rackham, 2001; ed. Black Velvet, 2006); 
32 Coups de toux, Le Dernier Cri, 2001; 
Bestiario padano, Coconino Press, 2003 (ed. Rackham, 2002); 
In mezzo, l’Atlantico, Coconino Press, 2005; 
Riflessi 1–3 (skupaj 96 strani), Coconino Press, 2006–7 (ed. Coconino 
Press-Vertige Graphic, 2006; ed. Fantagraphics, 2006–7); 
L’ ombra di Walt, Vol. 1, La grande depressione, Coconino Press, 2008.

Začetni nadaljevanji Le benemerenze di Satana si že objavil; prvo v Canicoli (Canicola #5, jesen 2007), drugo v Blue. Kako si prišel do te zgodbe, ki jo je napisal Domenico Vaiti? 

Knjigo sem našel na Emmausovem bolšjem trgu. V njej je malo podatkov o avtorju, izdala jo je založba Marsilio leta 1974. Gre za dnevnik v obliki romana, ki zaobjema vso življenjsko dobo avtorja in v katerem ta pripoveduje o Bolezni, ki ga je prizadela, točneje impotenci, obenem pa o tem, kako se je poskušal spopasti z njo s pomočjo psihoanalize, znanstvenih raziskav, umetniških iznajdb in predvsem pisanja. 

Pripovedni način je v tem primeru po sili razmer introspektiven in te povleče vase. Nič kaj enostaven pristop. 

Moj vložek je izražen v vizualizaciji, v risbi. Vem, da nisem zvest romanu, 
čeprav dobesedno uporabljam odlomke iz njega. Sestavil sem neke vrste vzporedno zgodbo, v kateri slikam in preoblikujem notranja videnja, astralna bitja, telepatska sporočila avtorja. 

Prihaja do paradoksa med obsesijami in ponovitvami ene same ter lahkotnostjo vizij in sanjskih pobegov, ki jih poudarjaš v risbi. 

Zgodba bo izšla v več delih; prolog je izšel pri Canicoli, preostalih 10 ali 15 poglavij pa bo natisnjenih pri Blue (založba Coniglio). Vsako bo v drugačnem slogu. Prvo sem začel z lahkotno potezo čopiča; v drugem sem obtežil strukturo in s tem zapletel rdečo nit potez na skoraj rokokojski način; v tretjem, ki izide septembra, pa se vračam k lahkotni potezi, uporabil sem najtanjše pero in pozornost namenil detajlom, manjkajočim v prejšnjih poglavjih. 

Takšna slogovna raznolikost odlikuje tudi druga tvoja dela od Fride Kahlo, Bestiario Padano, In mezzo, L’Atlantico do zadnjega L’ombra di Walt (Coconino Press). Gre za raziskovanje, ki še poteka? 

Gre za drugačen pristop kot ta, ki ga sugerira zgodba. V primeru Satana so stili različni zato, ker ne vem, kateri je bližji Vaitijevemu. In zato preizkušam različne. Tako kot glavni lik zgodbe, ki za razumevanje svoje bolezni ne uporablja enega pristopa, temveč vse, sem se tudi jaz odločil, da poskusim karkoli, da bi se približal srži romana. 

Opažam določene sorodnosti med Le benemerenze di Satana in L’ombra di Walt, neko podobno, skoraj ekspresionistično iznakaženost, še posebej pri upodabljanju ženskih figur. Dve zgodbi, obe v nadaljevanjih, obravnavata temo, povezano z neko notranjo slabostjo, in obe sta izšli v istem obdobju … morda je tudi to okrepilo podobnosti. 

V resnici sta bili zgodbi zasnovani v zelo različnih obdobjih, potem pa sem jih zaradi spleta okoliščin narisal skupaj. Zame sta bistveno različni. Moj poskus v Waltu je bil postaviti na ogled depresijo, medtem ko se v Satanu spopadam z že obstoječim tekstom, ki je povrhu še zelo oseben, tudi ne gre za depresijo, temveč za neko patološko obliko, ki je paranoična in obsesivna (mogoče so to neprimerni izrazi, ne vem …). K protagonistovemu problemu pristopam kot popoln začetnik, ne strokovnjak, nosim plašč raziskovalca tematike, stopam po njegovih stopinjah, iščoč najprimernejši stil. 
L’ombra di Walt sem skušal povedati zgodbo, ki naj po eni strani prikazuje dogodke, povezane s točno določenim zgodovinskim trenutkom, vnesel sem nekatera ponavljajoča se znamenja, npr. reference na črni trg. Namig na veliko ameriško gospodarsko krizo v naslovu tega prvega poglavja pa po drugi strani tu je in ga ni – oziroma ostaja v zraku. Dejansko se zgodba razvija na samostojen način in z lastnimi mehanizmi, katere mi sugerira “zelena učiteljica”, čepeča na moji rami, in ki jih jaz potem skušam urediti v nekako zaključen, berljiv, gledljiv smisel. Pripoveduje o neki obliki entropične depresije, nekem razvoju znotraj likov in stvari. 
Pri Vaitiju je drugače. Druge perspektive razen njegove ni, on pripoveduje o svojem stanju zanikrnosti in zavrženosti, o svojem stanju najnižjega zavrženega človeškega izmečka, ki je obsojen na družbeni rob. Na isti, pomilovalni način nam opisuje tudi druge like, z neko hladnostjo, ki je blizu znanstvenemu raziskovanju. 

Mi lahko pojasniš naslov knjige? 

Glavni lik v delu, ki je kar Vaiti sam, vidi samega sebe kot temno in bedno bitje, najnižji člen na človeški razvojni lestvici, ob katerega senci so obelodanjene 
lepote sveta. Naslov Le benemerenze di Satana (Satanove zasluge, op. prev.) je oksimoron, delo pa manjši filozofski traktat, iz katerega je moč sklepati, da ima v naravi vse svoj namen; v jukstapoziciji z nelepimi stvarmi lahko lepoto definiramo in zaznavamo bolj intenzivno. 

Videti je, kot da Vaitijeva zgodba postavlja skrajne meje dejanja pripovedovanja, obenem pa je sposobna priklicati nadrealne učinke, ki so skrajno vizionarski. Protagonistov pristop prikazuješ kot odmaknjen od človeštva, hkrati pa je tvoj pristop v enaki meri odmaknjen od protagonistovega; kot bi ga opazoval skozi mikroskopsko steklo. 

Zelo svobodno se nanašam na roman, ker je zelo težaven in v svoji obsesiji precej ponavljajoč. Izbral sem najprimernejše odlomke oz. take, ki so mi dopuščali zgraditi minimalno podlago na njegovem klavstrofobičnem pisanju. Po drugi strani pa so liki že dovolj izdelani, da je dovolj, če jih samo predstavim. 
V tem smislu sem samo dodal grafične vstavke v njegovo zgodbo. 

Nam lahko razkriješ, kako se zgodba razvija in ali obstaja kakšna razrešitev? 

Vse razkrije že predgovor. Avtor začne s svojim prvim spodrsljajem, kateremu se pridružijo ostali, ki potem sestavljajo vrsto dolgega zapleta v obliki dnevnika. S starostjo se spolni impulzi ublažijo, torej ne gre za ozdravitev, prej ugašanje. Spolna sla ne najde odvoda, temveč se pojavlja na drugih področjih, gre za začasne rešitve v sili, ki so v bistvu nepremišljeni odzivi na njegove motnje. Tudi sámo pisanje je skoraj mehansko, avtomatsko na ta način, da dopušča iztekanje njegovih fantazem. Oblika romana je posledica revizije za nazaj, iskanja poslednjega smisla, ki ga Vaiti išče tako v svoji knjigi kot v svojem življenju, iskanja smisla, ki ga ni, a se ga splača neprenehoma iskati. 

Kako pa se bo nadaljevala zgodba L’ombra di Walt? 

Imam že material za drugo nadaljevanje, prvi del je neke vrste uvod. Drugi del bo skupek kratkih zgodb. 

Zelo so mi všeč človekoliki liki in maske, ki dajo zgodbi priokus legendarnega in mitološkega. 

Izbira maskiranja in študija fiziognomije likov ima zelo natančno pripovedno funkcijo, ki ni naključna … vendar ne bi o tem. Ravno tako tudi reference na disneyjevske like. Ti so se porodili kot nasprotje veliki ameriški gospodarski krizi, popolnoma so izgubili svoje izvirne značilnosti (tako v videzu kot v obnašanju), tudi oni so obsojeni na življenje v tem, za vedno izgubljenem svetu, nepreklicno zaprtem vase. 

Torej nekakšna brechtovska uporaba maskiranja. 

Prav liki z maskami ali tisti, ki so maske postali, so tisti, ki se prebijajo skozi krizo. Živijo v tipičnem stanju človeka, ki nima prihodnosti, ampak je obsojen na življenje z glavo, obrnjeno nazaj: dvolični Janus, sprednji obraz je prevezan, zadnji pa prisiljen pogrevati preteklost. Nikakršni namigi ali radovednost, ki te žene naprej, niso dovoljeni. Liki delujejo brez zavesti o najvišjem smislu in razlogu, tako kot sicer kdorkoli od nas. 
Preteklost kot preteklost je možno na novo vrednotiti ali podoživljati, to že, ampak tudi v tem primeru je zavedanje lažno, navidezno in ne more biti drugačno – preteklost se izkaže kot neke vrste umetne okončine. Propad dominira nad vsem, zato si obnovitve ni možno niti zamisliti. Tudi jaz moram v tej zgodbi delati v stanju absolutne sploščenosti, ker se nič ne razvija. Obstaja samo ena ideja, vendar je vzeta na posodo, liki vedo, da je nekoč bil čas, v katerem so se dogajale določene stvari, morda so bile katere od njih celo dobre. Sedanji čas je vezan na neko naključno obliko preživetja. Pika. Moč tovrstne zgodbe sloni na neizrečenem. Zato bi na tem mestu nehal. 

Je ta kriza resnična? 

Življenje nasploh ni podvrženo krizi, ne verjamem, da ji živali podlegajo … ljudje so tisti, ki trpijo to nadlogo. Prevladuje narava, ki ima svoj tok tudi brez človeškega rodu. Narava živi tudi onkraj zavesti, medtem ko človeka zavest tlači. Mitološki liki so najbližji prikaz narave, ki se v mestu, tipičnem človeškem okolju, spremenijo v karnevalske maske, groteskno reprezentacijo reprezentacije.