Marcos Farrajota – Ne gre za denar!

M. F. je gospodič, ki se s hitrimi koraki bliža srednjim letom, pa se kljub temu z otroško vero navdušuje nad sleherno stvarjo, ki sama sebe razglaša za ‘alternativno’, ‘radikalno’ in kar je še tovrstnega izrazoslovja. Navdušuje se v tej meri, da nemalokrat tudi kaj izda/založi ali pa vsaj pripomore, da pride do somišljenikov. Druga stvar, ki pri gospodičevih letih zbuja občudovanje, je nenavadna sposobnost fizične regeneracije – četudi se je pijančevanje prejšnje noči končalo danes zjutraj, bo takoj, ko se bodo uradno odprla vrata stripovske/alternativne/radikalne (in kar je še tovrstnega izrazoslovja) prireditve, sedel za stojnico in potencialne kupce potrpežljivo ter brez cinizma navduševal nad svojo robo. Tak je.

 

Uvod: Jakob Klemenčič

Intervju: Kaja Avberšek in David Krančan

 

Začnimo z Bedeteco, tvojo matično institucijo.

 

Bedeteca de Lisboa je stripovska knjižnica, ki jo je leta 1996 ustanovila lizbonska mestna občina. Vse do leta 2002 je opravljala vlogo najpomembnejše javne institucije na področju stripa, saj je pomagala mladim avtorjem in novim urednikom, ponatiskovala klasike in objavljala eseje o stripih ter zgodovini stripa. Poleg tega je organizirala tudi festivale in stripovske razstave (s katalogi). Vse to se je dogajalo zahvaljujoč organizacijskim veščinam njenega direktorja Joãa Paula Contrima. Po njegovem odhodu se je začel postopni propad institucije, saj so bili vsi projekti odvisni od politične podpore takratnega župana Joãa Soaresa. Med leti 2002 in 2006 smo imeli dober program, od 2006 naprej pa smo morali delovati z ničelnim proračunom. Leta 2009 smo zaradi težav s stavbo, v kateri se je nahajala Bedeteca, nehali organizirati tudi razstave (celo ob ničelnih stroških). Leta 2010 se je poslovila tudi direktorica Rosa Barreto in mestna občina zanjo ni našla zamenjave. To je zdaj trenutno stanje: nimamo vodje, nimamo ekipe, samo dvoje ljudi, ki vzdržujejo knjižnico – in to je, mimogrede, prekleto dobra knjižnica!

 

Kakšna je bila pravzaprav tvoja vloga v Bedeteci v njenih zlatih časih? Si bil redno zaposlen?

 

Za Bedeteco sem pripravljal program festivala Salão Lisboa Festival, prirejal sem razstave, vzdrževal spletno stran bedeteca.com, urejal in izdajal knjige, kataloge ter revije (kot sta na primer revija Quadrado in zbirka novih avtorjev Lx Comics), vodil stripovske delavnice, vsega po malem. Za Bedeteco sem začel delati leta 2000 kot samostojni delavec [podobno našemu s. p.-ju, op. ur.], kar pa je nedovoljena oblika dela za podjetja in javne ustanove. Kot samostojni delaš tako kot vsak redno zaposleni, vendar uradno nisi ‘v hiši’, saj si ‘samostojen’, zato te lahko odpustijo, kadarkoli se jim zahoče … ah, stari dobri časi ‘zelenih potrdil’ [recibos verdes, portug., davčna potrdila za samostojne delavce, op. ur.]. Od leta 2009 sem redno zaposlen, ja, zdaj sem javni uslužbenec, jaz sem sovražnik …

 

Torej zdaj redno delaš v Bedeteci?

 

Ja, to je moja ‘dnevna služba’ oziroma tista, s katero pokrivam življenjske stroške, ampak od leta 2010 naprej nočem biti nič več kot zgolj knjižničar v Bedeteci. Nič več Jakobov Klemenčičev, ki bi spali kar pri meni doma! Naj pojasnim ta zasebni štos: ko je Stripburger leta 2008 v Lizbono pripeljal razstavo Honey Talks, smo jo razstavili v Bedeteci, ki jo financira mestna občina.

Kljub temu da smo razstavo dobili zastonj in so si slovenski gostje celo pot sami plačali, nam mestna občina ni hotela kriti stroškov njihove namestitve. Zato sem Jakobu Klemenčiču ponudil, da prespi pri meni, medtem ko je moja nadrejena našla prenočišče za Davida Krančana. Skratka, to zame ni pravi pristop, zato se ne mislim več žrtvovati za neko javno institucijo.

Poleg tega ni videti, da bi obstajali jasni načrti, kaj bi z Bedeteco, zato nima smisla česarkoli planirati. Zato sem pač zgolj dober knjižničar, saj veš, nekdo pride, išče nek strip in ne pozna imena avtorja ali celo naslova, pa mu vseeno znam najti pravi strip! Kar se tega tiče sem, kot kaže, pravi stripovski piflar …

No, Jakob je seveda tudi po tem pripetljaju bil pri meni na obisku, a to je že druga zgodba …

Ali je prihodnost Bedetece, kar zadeva finance, res odvisna samo od dobre volje mestne občine? Jo je že kdo poskušal ponovno aktivirati s pomočjo kakšnih evropskih sredstev, programov, kot so EVS, Leonardo da Vinci in podobnih?

 

Bedeteca je javna knjižnica in članica mreže mestnih knjižnic (BLX), ta pa sodi pod oddelek za kulturo pri mestni občini Lizbona. Ne gre za zasebni zavod, zato ima neko svojo hierarhijo in pravila, zaradi katerih vse poteka veliko počasneje. Včasih smo imeli veze pri županu in občinskem svetniku za področje kulture, ki sta imela možnost zadeve malo pospešiti ali nam vsaj svetovati, kaj in kako. Danes na mestni občini ni nikogar, ki bi ga zanimali stripi, kaj šele, da bi jih razumeli, poleg tega pa smo z odhodom Rose Barreto ostali brez vodstva – zdaj smo kot ob-

glavljena kura, ki še kar teka naokrog, le da vam ta kura lahko v branje ponudi več kot osem tisoč izvodov različnih stripov!

 

… med katerimi je tudi veliko knjig, ki si jih sam pomagal urejati in izdati. Nasploh si znan kot (samo)založnik in kot aktivist na več področjih alternativne scene, obenem pa tudi kot stripovski ustvarjalec. Kako si sploh zašel na stripovsko sceno?

 

Od malih nog sem rad bral stripe in ta strast se je držala ustaljenega vzorca: bil sem plah in asocialen fant, zato mi je bilo več do branja stripov kot do druženja z vrstniki. Tu in tam sem kaj narisal, se navduševal najprej nad superjunaškimi, nato pa nad underground stripi. Nato sem se znašel na fanzinovski sceni in leta 1992 začel ustvarjati lastni fanzin z naslovom Mesinha de Cabeceira. Potem sem delal tu in tam, to in ono, kot to ponavadi gre: fotokopiranje zinov, avtobiografske stripe, napijanje in zadevanje, bentenje čez stripovsko sceno, DIY, s serijo Loverboy v neki popularni reviji pa sem za 15 minut postal celo slaven. Potem sem se spet vrnil k fanzinom in delal DIY, se še bolj razpizdil nad stripovsko sceno, ampak sem delal naprej … Zdaj to delam bolj poredko, ker mi uredniško delo vzame precej časa. Imel sem srečo, da sem leta 2011 v tujini dobil štipendijo za risanje stripov: tako sem lahko ustvaril že pol knjige, ki bo nekoč izšla …

Povej nam kaj več o tej prihajajoči knjigi.

 

To je pravzaprav avtobiografski esej o arhivih, zbirkah in odnosih do stvari. V njem skušam ugotoviti, zakaj kupujemo toliko plošč, knjig, fanzinov, kaset in vsega tega …

 

Jo boš izdal pri Chili Com Carne? Kako ta tvoja založba sploh deluje?

 

Za zdaj bo izhajala v nadaljevanjih v mojem zinu Mesinha de Cabeceira (in tudi na issuu.com/mmmnnnrrrg), ampak kdo ve, kaj bo, ko jo končam … potreboval bi še eno štipendijo! (hahahaha) Stvar se pač zavleče, ker sem v službi od devetih do petih, nakar me čaka še uredniško delo za Chili Com Carne in MMMNNNRRRG, ob vsem tem pa bi moral opravljati še kreativni del dela na knjigi … ›››

Chili Com Carne je neprofitna združba mladih avtorjev, ki vsaki dve leti mutira z izvolitvijo novega uredniškega odbora. Delujemo od leta 1995 naprej, leta 1997 smo dobili uradni status, leta 2000 pa smo se usmerili v založništvo. Neko splošno sliko o CCC si lahko ustvarite na spletni strani založbe. Večina naših izdaj je stripovskih, a izdajali smo tudi literaturo, risbe, eseje in glasbo, ker nam je vse to všeč … CCC je očitno bil talilni lonec idej, ki se jih ni dalo uresničiti zgolj skozi stripe ali stripovsko sceno – ali katero koli drugo sceno. No, seveda je stripovska scena precej zadrgnjena in zategnjena, a isto lahko trdimo tudi za glasbo in književnost. Naš cilj je bilo mreženje, že davno preden je ta beseda s pojavom interneta postala trendovska.

 

Kaj pa MMMNNNRRRG? Komaj sledimo vsem aktivnostim, s katerimi se ukvarjaš …

 

MNRG je moj solo projekt iz leta 2000, ki je namenjen objavljanju stripov, ki jih nihče drug noče objaviti! Od leta 2010 naprej deluje kot ‘dinamični duo’ z Joano Pires, ki skrbi za oblikovanje (in mojo slabo voljo, hahahaha). Vizualno pretežno ustreza ‘artbrutovskemu’ pristopu k umetnosti, brez kompromisov in brez ustaljenega žanra. Moj namen je bil objavljati edinstvene ‘glasove’ v stripu in ilustraciji.

 

Koliko publikacij si doslej ustvaril? Nam lahko izpostaviš nekaj svojih najpomembnejših dosežkov?

 

Pri CCC in MNRG gre za okrog petdeset knjig, moral bi preveriti na spletni strani … pa še dve glasbeni plošči!

Mislim, da sta najpomembnejši prvi dve: Mutate & Survive in O Macaco Tozé. Prva zato, ker smo imeli noro zamisel, da bi ustvarili nekakšen ‘megazin’, dvestostransko knjigo stripov z deli neodvisnih portugalskih striparjev. Zahvaljujoč mednarodni promociji (in večina te je verjetno prišla pretežno od Stripburgerja!) smo začeli prejemati prispevke s celega sveta! Na koncu smo zbrali 77 avtorjev iz 16 različnih držav. Kakšno veselje, ko smo spoznali vse te ljudi. Kar zadeva Macaco (zmešani strip, ki ga je risal Janus), to je moja prva knjiga založbe MNRG in predstavlja moj odziv na nekatere neumnosti v zvezi s portugalskimi založbami v tistem času. To je bilo leta 2000, na vrhuncu avtorskega stripa in stripovskega založništva na Portugalskem, zato sem se s pomočjo tega MNRG-jevskega statementa zares besno zavzel za zaščito ‘nedolžnih avtorjev pred zlobnimi založniki’. Poleg tega sem hotel javnosti prikazati ‘bolne’ stripe, ne samo tiste fine in prijazne, kot so takrat izhajali – hotel sem pokazati, da obstajajo tudi tisti bolj poredni in zmešani!

Iz zadnjega časa bi morda izpostavil antologiji Boring Europa in Futuro Primitivo, ker sem z njima uredniško vlogo nameraval spremeniti v narativni DJ koncept, ali, z drugimi besedami, v nekakšen stripovski remiks. To pomeni, da sem obstoječe stripe razrezal in razsekljal ter iz tega sestavljal nove stripe. To ni bilo lahko delo, saj zgodovina stripa ne pozna prav veliko takšnih eksperimentov. Nisem ravno prepričan, da mi je uspelo, ampak me veseli, da sem v stripovsko ustvarjanje poskušal uvesti nek nov pristop … Vem, saj zveni domišljavo, ampak prav zaradi tega sem pisal razne članke o tem za časopis Kuti in za knjigo Metakatz. Očitno nihče ne ve, da je dejansko že bilo nekaj takšnih eksperimentov: od Maxa Ernsta do nedavnih antologij Tonto in Giuda.

 

Kakšni so distribucijski kanali za tvoje publikacije? Koliko so tvoje knjige prisotne v knjigarnah na Portugalskem?

 

Od leta 2000 naprej imamo s tem mešane izkušnje. Imeli smo tri različne distributerje. Prvi je bil super, a je prenehal z dejavnostjo. Šlo je za eno belgijsko punco, ki je živela na Portugalskem, a se je potem vrnila nazaj v Belgijo. Zadnji distributer je bil kreten, ki ni plačeval, zato smo morali najeti odvetnika za izterjavo in dosegli svoje!

Tako je to na Portugalskem. Zato pa danes (in v vmesnem času) kar sami distribuiramo svoje izdaje. Zaradi internetne revolucije in ekonomske krize je knjigarn vse manj, tako kot glasbenih trgovin. Večina knjigarn je zdaj v lasti štirih velikih knjigotržcev (FNAC, Bertrand, Bulhosa in Almedina). Včasih nam jih uspe prepričati, da prodajajo naše knjige, včasih ne … in pojma nimamo, zakaj je tako, ni nobene logične razlage! Kljub temu skušamo biti čim manj odvisni od dobre volje teh zmešanih trgovcev, zato prirejamo lastne dogodke, da bi na njih prodajali knjige, jih ponujamo glasbenim ter butičnim dizajnerskim trgovinam. Gre tudi za to, da stripe in literaturo skušamo ponuditi različnim skupinam ljudi.

Na Portugalskem je nekaj stripovskih trgovin, ampak jaz se ne razumem najbolje z njimi (in obratno), ker bi oni radi prodajali samo fetišistično in fašistično superjunaško sranje, manga pornografijo in pedofilske franko-belgijske albume. Seveda pa obstajajo tudi izjeme, kot je na primer Mundo Fantasma iz Porta, s katerimi smo dobro sodelovali in pri njih organizirali razstavo Marcela Ruijtersa.

 

Zagotovo imate veliko tujih bralcev; ali jih vaše izdaje dosežejo preko klasičnih distribucijskih kanalov ali gre bolj za distribucijo ‘iz rok v roke’ po (pretežno evropskih) festivalih?

 

Tako kot na Portugalskem, torej brez posrednikov, bolj po festivalih itd., ampak imamo tudi nekaj uradnih in zanesljivih povezav s knjigarnami v Nemčiji, Španiji in Braziliji.

 

Prejemate kakšne subvencije lizbonske mestne občine ali portugalskega kulturnega ministrstva? Težko si vas predstavljamo, kako se financirate izključno sami, iz lastnega žepa …

 

Nekaj sredstev smo prejeli od portugalskega Zavoda za mladino, še pred tem pa od občine Cascais. Cascais je predmestje Lizbone, kjer sem včasih živel in kjer je bil ustanovljen CCC. Med leti 1997 in 2001 mi je bilo to v veliko pomoč pri zagonu, kasneje pa precej manj: na občini Cascais so se razjezili nad mano zaradi antologije, ki smo jo izdali z njihovo podporo. Močno sta jim namreč šla v nos strip Mika Diane in zabaven tekst Rafaela Dionísiosa o Dalajlami. Zato so nam odtegnili podporo in donacije, rekoč, da ne bodo več podpirali knjižne produkcije, hahahaha. To je bilo leta 2005, ampak lani so nam dali denar za O Hábito Faz O Monstro, knjigo stripov Lucasa Almeide, v kateri je na eni strani narisan meč, ki hudičev orjaški penis preseka na pol. Nekaterih ljudi pač nikoli nič ne izuči!

Kakor koli, vse bolj postajamo sposobni prodati dovolj knjig, da lahko izdajamo, kar hočemo, ne da bi za to potrebovali podporo javnih skladov in podobno. Gre za majhno operacijo v tem smislu, da nimamo infrastrukture, kot so pisarna, potrebščine in redni knjižni program z X knjigami na leto. Dostop do interneta si plačujem sam, oblikovalci imajo svoje Mace … vse je precej organsko! Delamo, kar se nam zahoče, takrat, ko je treba. Evo, na primer, naj vam sesujem romantizirano predstavo o nas: knjige so shranjene pri meni doma (skupaj z mojimi oblekami in čevlji), v hiši mojih staršev in še pri enem od članov CCC. Vse je lepo zapakirano in organizirano, naši starši se nič ne pritožujejo!!

Knjige od MNRG izdajam zgolj jaz sam, torej, ja, to gre iz mojega žepa in tudi tako je mogoče delovati! Lahko se izdaja tudi brez veliko denarja, a samo, če si dobro organiziran. Moraš biti tekač na dolge proge in verjeti v to, kar delaš. Če pa hočeš nekaj na hitro zaslužiti, potem … potem postani hipster in si nabavi t-shirt za sto evrov, da boš lahko na pravih zabavah s pravimi ljudmi! Na začetku je seveda bilo težko, ampak počasi se vse postavi na svoje mesto. Na primer: pred desetimi leti nikogar ni zanimalo, kaj izdajam. Zdaj, ko so moje knjige v FNAC-ovih megaknjigarnah, so ljudje presenečeni: “Oh, videl sem tvoje knjige v FNAC-u!” Kot da so knjige kaj boljše samo zato, ker jih prodaja FNAC.

Hahaha! Ali pa kakšen kritik, ki te je ignoriral ali pisal slabe recenzije tvojih knjig, zdaj pa piše o ‘neverjetnem delu’ bla bla bla …

 

Vsi vemo, da v alternativnih scenah ni kaj preveč denarja. Ali ti uredniško delo zagotavlja dovolj denarja za preživetje? Če ne, s čim se pravzaprav dejansko preživljaš, če nismo preveč osebni s tem vprašanjem?

 

Ničesar mi ni treba zaslužiti z založništvom! Kot sem že povedal, delam kot knjižničar, stripovski knjižničar, in potem plačo namenjam za založništvo, hahahaha.

Chili Com Carne je neprofitna organizacija, zato vsi bolj ali manj volontirajo: bodisi pri pisanju, risanju, oblikovanju, distribuciji, vsem … Včasih, če imamo malo boljši proračun, lahko tu in tam komu kaj plačamo za njegovo delo. Vse stroške pokrivamo s prodajo knjig in drugih naših (ter tujih) izdaj, s članarino za Chili Com Carne in nekaj mizernimi subvencijami.

Pri malem založništvu pač ne gre za denar, ampak za ideje. Knjige in drugi izdelki, ki jih ustvarjaš, služijo širjenju idej in avtorjev, ki te potem lahko usmerijo k drugim idejam ali projektom v profesionalnem svetu založništva. No, seveda obstajajo tudi takšne underground zadeve, s katerimi se da fino zaslužiti, predvsem nišne stvari in stvari za nostalgike, ampak res mi ni do tega, da bi izdajal plošče butastega garažnega rocka ali prirejal drum’n’bass zabave.

 

Kateri vplivi so najbolj zaznamovali tvoje delo? OK, vemo, da so to anarhizem, punk, art brut, popolna brezkompromisnost … nam lahko poveš kaj več o tem, nam daš kakšno ime?

 

Hm, ne vem … mislim, da sta naštela vse … dodajta k temu še industrial sceno, noise in death metal, hahaha … in Fábia Zimbresa, urednika in ustvarjalca brazilske stripovske revije Animal, brazilske revije iz devetdesetih let (Chiclete Com Banana, Piratas do Tiête …) ter revijo Escape iz Velike Britanije (urednik Paul Gravett). Vse to so revije, ki so me spodbudile, da sem začel delati svoj lastni zin.

Seveda pa ni treba kaj preveč navajati, citirati ali izumljati tople vode, orodja in modeli so vsi že na razpolago! Tega se je pač treba lotiti, delati napake, kopičiti izkušnje, se zabavati, se upirati in nekaj ukreniti v tej smeri. Ostali ljudje ti lahko precej pomagajo, samo vprašati jih je treba in si že ustvariš povezave, žanješ nagrade in uživaš v tem, kar počneš … Čisto pomotoma lahko narediš nekaj povsem izvirnega ali vsaj drugačnega od tistega, kar si sprva nameraval! Če iščeš popolnost, pojdi delat ‘franšizing’, če pa hočeš nekaj drugega, to naredi sam in povabi prijatelje, da se ti pridružijo. Vedno ti bodo zjebali prvotno idejo, a zahvaljujoč temu, bo izdelek boljši. Obožujem skupino Pigface! Res, vse, kar sem zdaj opisal, je bolj ali manj njihov modus operandi … očitno sem si vedno želel biti drugi Martin Atkins!

Verjetno večina vplivov name prihaja s področja glasbe, ne toliko iz stripov in drugih umetnosti. Všeč mi je rock’n’roll pristop k ustvarjanju – ne rock glasba sama po sebi, ampak ta brezkompromisen in nepopustljiv način delovanja. Verjetno je to razlog, da smo šli na turnejo Boring Europa!

Si morda fen Le Dernier Cri? Predvidevamo, da si …

 

Ja, seveda, a ne vsake knjige. Nimamo prav veliko skupnih pristopov in estetik, izjema pri tem so nekateri avtorji, ki smo jih oboji objavljali: Mike Diana, Tommi Musturi, André Lemos in zdaj Marcel Ruijters. In to je to. Jaz tiskam industrijsko, ponavadi stripe in literaturo, medtem ko Le Dernier Cri izdelujejo (lastno)ročno natisnjene umetniške grafične knjige. Pri njih se mi zdi fascinanten njihov ‘demokratičen dostop do kulture’, ki izvira iz kulture punka. Njihova dela so umetnost po razumni ceni. To je zakon, saj če nimaš tisočev evrov za originalne slike, lahko na steno obešaš samo plakate Boba Marleyja in Sex Pistolsov. Pri Le Dernier Cri si lahko izbereš super risbo v velikem sitotisku za 50 €! ›››

Kaj ni to fer? Še ena zanimivost glede njih: takoj, ko jih odkriješ, si zaželiš, da bi postal del tega. Rad bi postavil njihovo razstavo v svojem mestu, kupoval njihova dela, da bi jih prodajal naprej ali podaril komu itd. Takšen bližnji odnos v siceršnjem ‘normalnem’ elitističnem svetu umetnosti ni prav pogost, res so neubranljivo navdihujoči!

 

Kako najdeš prave avtorje? Verjetno ne brskaš po smeteh, a kot sam praviš, sprejmeš vse tisto, česar drugi ne marajo. Verjetno imaš neke kriterije … Kateri so tvoji priljubljeni avtorji? Ali v splošnem oni najdejo tebe ali pa ti najdeš njih? Kako in kje se to zgodi? Na festivalih, na internetu, od ust do ust?

 

No, prvi trije: Janus, Mike Diana in Christopher Webster prihajajo z zinovske scene. Zine sem bral v devetdesetih letih (v tistih časih je to bila pametna poteza) in se odločil, da bom ustvaril MMMNNNRRRG. Hotel sem jim dati dostop do širšega občinstva, da njihova dela ne bodo pozabljena, ko fotokopirani zini izginejo v underground.

Stvari so se začele spreminjati nekje proti koncu zinovske scene. Nekaj avtorjev, kot sta Neuro in Aaron $hunga, sem našel na internetu, druge preko prijateljev in poznanstev (Tommi Musturi, Igor Hofbauer, Aleksandar Zograf), spet druge zato, ker živimo v isti državi (André Lemos, João Maio Pinto, Max Tilmann, Alexandar Brener & Barbara Schurz). Ja, in na festivalih: Marcela Ruijtersa sem spoznal na festivalu Ravenna Komikaze Festival v času, ko je risal knjigo Inferno (videl sem nekaj strani knjige in so mi bile takoj všeč). Potem sem ga srečal spet v Angoulêmu, kjer mi je dal nizozemsko izdajo Inferna, in zatem v Helsinkih, kjer sva se zmenila, da narediva portugalsko izdajo!! Na koncu, ko je knjiga izšla, sem ga pripeljal na Feiro Laico v Lizboni. To je verjetno najbolj tipičen primer comic nerd kulture, ki ga lahko opazite pri meni, hahaha … stvari se pač zgodijo.

 

Vsi ti avtorji so moji priljubljeni, na nek način so se me dotaknili in to vem, ker so sveži in drugačni, a za večino njih se nihče ne zmeni. Nekateri so enostavno preveč disfunkcionalni, da bi se sami izdajali, zato jih jaz predstavljam svetu. No, seveda, nihče noče svežih in nenavadnih stvari, tako da kar dolgo traja, preden se kakšna knjiga razproda ali se začne prodajati … ampak tako je to, to je uredniško delo: iskanje pomembnih vsebin, da se jih pokaže občinstvu!

 

Omenjal si Feiro Laico …

 

Feira Laica JE MRTVA! Jap! To je bil en naiven projekt, ki sva ga leta 2004 začela skupaj s Joséjem Feitorjem (ilustratorjem in založnikom – Imprensa Canalha). Pod tem imenom sva priredila 21 dogodkov, zadnji je bil lani decembra. To je bil v bistvu sejem malega založništva, ki je potekal dvakrat na leto: najprej junija kot poletna zabava s pivom in knjigami, potem pa še decembra, da smo lahko izkoristili božično nakupovalno mrzlico. Kar lepo je rasel, sploh zadnji dve leti, čeprav smo program do neke mere celo zmanjšali. Kljub temu smo vedno imeli koncerte, nekateri portugalski bendi, ki so zdaj znani, so prvič igrali prav na Laici, potem razstave (tudi s Stripburgerjem), DIY filme, program za otroke, delavnice … Vse je bilo 100-% DIY: morali smo samo najti dovolj velik prostor, vse ostalo pa smo organizirali v sodelovanju in zahvaljujoč ljudem, ki so bili pripravljeni pomagati …

torej anarhija očitno deluje! In deluje zelo dobro, saj smo na zadnjem sejmu imeli okrog 900 obiskovalcev v enem vikendu, in to skoraj brez podpore medijev, klasičnega oglaševanja (zadnja leta sploh nismo več izdelovali plakatov in letakov) ali ‘vsemogočnega’ Fejsbruha.

 

Zakaj je potem Feira Laica vseeno mrtva? Finančne težave? Zasebni problemi? Spori? Dolgčas? Res nas zanima, zakaj, ker je bil videti kot res uspešen dogodek! Ali to torej pomeni, da anarhija le ne deluje tako dobro?

Kaj pa govorita, seveda deluje!!! Zamenjal jo je nadomestni dogodek pod drugim imenom, ki ga pravkar pripravlja ena druga skupina ljudi!!! Torej? Vidva zlobna Slovenca!!!

Nobenih težav glede denarja. Zakaj? Ker ga dogodek nikoli ni imel! Nikakršnih osebnih težav ali sporov. Zakaj? Spet, ker ni bilo denarja! Zgolj dolgčas! Laico smo prirejali že osem let, vsakič na isti način, pokazali smo, da to lahko deluje, zato smo se odločili, da je čas, da nekdo drug prevzame vajeti – morda bi ga oni znali narediti še boljše, kaj pa veš? Novi dogodek ne poteka pod imenom Laica, ker mislimo, da bi ljudje morali uporabljati drugo ime za dogodek z drugačnim konceptom, pristopom, ekipo itd. No, na koncu smo celo razmišljali o tem, da bi oddali tudi ime, a potem smo se spomnili, da smo zadnji dogodek promovirali kot poslednji. Nisem kristjan, ne verjamem prav v nobeno vstajenje od mrtvih, ne v vstajenje pujsa iz Nazareta, ne v vstajenje te ruske psice Lajke. Konec je.

 

Torej v bližnji prihodnosti ne načrtuješ nič podobnega?

 

Verjetno ne, a medtem ko bodo zdaj drugi nadaljevali z organizacijo takega tipa neodvisnih dogodkov, bom jaz pomagal pri tem, kolikor bom lahko, to pa. Morda bomo Laico kot blagovno znamko uporabili za pomoč pri promociji teh novih iniciativ, kot nekakšnega ‘uglednega podpornika’, kajti Laica se je nazadnje izkazala za precej vplivno. Ogromno bo pomagalo, če bomo na novih dogodkih zmogli dosegati standarde, ki jih je postavila Laica. Pa še to: Laica se morda še vrne, ampak samo za kakšen dobrodelni namen, recimo benefit dogodek, da bi komu ‘rešili rit’. Ne pozabimo, da je cel sistem nestabilen in treba je razmišljati na solidaren način ter biti povezan z lastno skupnostjo. Tako kot je rekel ljubi George Bush Jr.: “Ali si z nami ali proti nam!” To je verjetno mislil v bran malozaložniški sceni, a je potem zaradi ogromne in nepredvidene napake v liniji poveljevanja z vojsko zasedel Afganistan in Irak.

 

Ali se ti je kdaj zgodilo, da si si zaželel zapustiti alternativno sceno in postati javni uslužbenec, ki čaka na upokojitev?

 

Naj bi dvignil roke v zrak leta 2001 ali 2005 ali 2008 ali … danes? Ni šans, jaz sem kot punk/hardcore bendi in oni so kot ščurki: vedno se vračajo nazaj in se nikoli ne predajo!

 

____________________________________

KRATKA BIOGRAFIJA:

Rojen leta 1973 v Lizboni, kjer živi in dela v Lizbonski stripovski knjižnici (Bedeteca de Lisboa). Stripe in zine ustvarja od leta 1992. Leta 1995 je ustanovil založbo Chili Com Carne, leta 2000 pa revijo MMMNNNRRRG. Od leta 1995 se profesionalno ukvarja s stripovskim medijem: prireja delavnice in razstave, ustvarja spletne vsebine, radijski program, piše članke za institucionalne in komercialne revije, knjige, kataloge, časopise, spletne portale itd. Včasih nastopa kot UnDJ, živcirajoč ljudi po klubih, kljub temu pa je bil lani povabljen med nastopajoče na pomembnem festivalu Jazz em Agosto – in mu še vedno ni jasno, zakaj …

 

IZVIRNA AVTORSKA DELA :

É sempre tarde demais, Bedeteca de Lisboa, 1998

Loverboy, serija, z Joãom Fazendo, 3 številke, Polvo, 1998–2001

NM2.3: Policial Chindogu s Pepedelreyem, Bedeteca de Lisboa, 2001

Noitadas, Deprês & Bubas, Chili Com Carne, 2008

Talento Local, Chili Com Carne, 2010

Boring Europa, z več različnimi soavtorji, Chili Com Carne, 2011

Futuro Primitivo, z več različnimi soavtorji, Chili Com Carne, 2011

15º SWR Barroselas Metalfest, DVD knjižica, SWR inc., 2013

 

www.chilicomcarne.com

gentebruta.blogspot.com

issuu.com/mmmnnnrrrg



Dodaj odgovor