MARKO KOCIPER – Ponosni predstavnik sodobnega podeželskega stripa

Kocipra bi zdaj že morala poznati čisto vsaka gorenjska babica in čisto vsak štajerski oča. Če nič drugega, pa vsaj s papirja, v katerega vam branjevka zavije zelenjavo na trž-

nici. To ni toliko znamenje prisotnosti stripa v slovenski periodiki, kolikor pomeni Markovo stripovsko ofenzivo, s katero je opozoril nase in našel svoje mesto na domačem stripovskem Parnasu. Res, bil je čas, ko nisi mogel pokukati v neko potiskano stran domačega tiska, ne da bi ti z nje mežikal kakšen Jazbec ali te pohujševal kakšen izzivalen prizor.

Jazbec je prišel in vstopil v legendo tako kot Doc Holliday iz starih rotoromanov, avtor pa se je držal bolj nazaj in povprečen bralec o njem ni mogel zvedeti kaj več kakor to, da je nekje z Gorenjske, da rad riše fuk in žlampanje in da nima dlake na jeziku. Še huje, že dlje časa je solidno vtirjen v Stripburgerjevo orbito, pa ga še nič nismo zaslišali. No, tudi Marko je končno prišel na vrsto.

Zasliševala ga je razširjena ekipa Stripburgerja.

Si v zlatem repertoarju slovenskih avtorjev, ki se profesionalno bavijo s stripom. Kdaj si spoznal, da bo strip tvoja karierna pot? So na to vplivali kakšni posebni dogodki v življenju, najljubši stripi, usodni ljudje?

Že v osnovni šoli sem vedel, da bi najraje samo risal stripe. In od 5. razreda osnovne šole rišem stripe. Vmes sem sicer imel nekaj prostovoljnih in neprostovoljnih pavz, zadnjih 15 let pa se kontinuirano bolj ali manj posvečam risanju stripov.

Ko sem bil še čisto majhen, sem gledal stripe, ki jih je kupoval moj stric, oz. škilil v njih, medtem ko jih je on bral. Poskusil sem tudi sam kaj narisati, pa mi ni šlo najbolje in strip mi je podal nekaj osnovnih nasvetov. Od takrat sem risal; včasih po eno uro, včasih pa tako dolgo, dokler nisem od onemoglosti zaspal. Takrat, v osnovni šoli, sem sanjal, da bi se profesionalno ukvarjal s stripom. Levji delež je prispeval moj osnovnošolski učitelj likovnega pouka, pokojni akademski slikar Janez Hafner. On me je tudi spodbujal, da sem se vpisal na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, ki pa sem jo hitro opustil, saj sem več časa preživel na avtobusih in avtobusnih postajah (vozil sem se iz Železnikov) kot v šoli ali pri risanju. Po tem je nastopila dolga, družinska pavza, ki se je končala šele z ločitvijo od bivše žene. Po ločitvi sem zopet začel risati stripe, ilustracije za plakate … Psihično sem se po tem kalil v Brecljevem MKC-ju. Tam sem prebil svojo dolgo neustvarjalno pavzo z velikimi formati, s stripzidi, cca. 2 x 2 m. Takrat so me kontaktirali iz Mladine. In tako se je začela trnova stripovska pot po blatnem bregu navzgor.

Na moj risarski slog so najbolj vplivali stripi Svet mutantov Richarda Corbena, serija Alan Ford, avtorska skupina Novi kvadrat … Te sem bral v osnovni šoli in si jih ‘zapekel’ v spomin in potem izoblikoval svoj prepoznaven slog. Potem je bilo treba samo še delati, delati, delati …

Te je kdaj zanimalo oz. te zanima še kaj drugega poleg stripa? Navsezadnje si po izobrazbi oblikovalec kovin.

Moj poklic nima nobene povezave z mojim zanimanjem. To je bil nek izhod v sili, šola, ki jo moraš končati, da prideš do službe in samostojnega življenja.

Zanima me preživetje v naravi, na Aljaski, kjerkoli, ampak zaenkrat živim v Sloveniji, kjer pa niti Bear Grylls ne more pomagati. Pa ribolov. Rad tudi šraufam, sestavljam, razstavljam stvari. Končal sem izobraževanje za gledališkega tehnika. Zanima me tudi šport. Včasih sem treniral nogomet, kar sem zaradi poškodb opustil. Ribolov me je zanimal tudi že od mladih nog in lansko leto sem končno naredil izpit za športni ribolov.

Se počutiš del slovenske stripovske scene? Izdal si že kopico samostojnih albumov, sodeloval v različnih stripovskih antologijah, stripe si objavljal v Poletu, Dnevniku, Mladini, da razstav niti ne omenjamo … Se ti zdi odziv publike dovoljšen, primeren? Kaj pa odziv ostalih avtorjev na tvoje delo?

Vsak, ki je v Sloveniji, je del slovenske stripovske scene. Iz leta v leto se počutim bolj pripadnik te smetane. Glede na situacijo, kakršna je, se mi zdi odziv publike kar v redu. Ljudje so moje stripe v Mladini, Poletu in Delu redno brali, se o njih pogovarjali v bifejih, jih komentirali … Ni pa zato bila nič večja prodaja albumov. Zelo pomembno je, da so stripi prisotni v različnih revijah in časopisih, da pridejo do čim širše publike in s tem ostanejo v zavesti širšega občinstva. Problem pa je v tem, da širša, splošna publika stripovskih izdaj ne kupuje. In še huje, v zadnjih dveh letih je strip izginil skoraj iz vseh tiskanih medijev, zvesta mu je zares ostala samo še Mladina, redno ga objavljajo še v Literaturi, kakšno pasico najdeš še v Večeru ali Gorenjskem glasu, to je pa to.

Upam, da je odziv drugih avtorjev na moje delo tak kot moj na njihovo. Zares pa mi nihče nič ne pove, komentira, kot v Dosjejih X lahko rečem le: “Resnica je tam zunaj”. Sem pa tudi bolj samotarski tip in se ne družim veliko z drugimi avtorji …

Že v osnovni šoli si narisal strip po literarni predlogi Ivana Cankarja. Naveza z literaturo je ostala živa do danes. Največ si delal po literarnih predlogah Vinka Möderndorferja, pa tudi po pesmih Andreja Rozmana – Roze, ustripil si kratko zgodbo Mihe Mazzinija. Rad delaš po že ustvarjenih predlogah? Kaj se ti zdi, da lahko strip doprinese k literarni predlogi?

Če je neka zgodba dobra, če me navduši, se mi zdi, da je super, če jo še narišem in interpretiram v stripovski formi in na ta način v likovni podobi ponovno zabeležim že zapisano. Hkrati pa ji dodam svoj domišljijski pečat. Zelo blizu so mi socialne teme, človek na obrobju in zgodbe Vinka Möderndorferja so zapisane tako dobro, da dobiš celovito sliko dogajanja, liki pa imajo izrazite značajske poteze in so zato te zgodbe tako privlačne za ustripljanje. Všeč so mi zgodbe s črnim humorjem, satiro in zato sem se lotil tudi Rozine poezije. S svojim stripom z risbo prikažem in hkrati nadgradim določene aspekte zgodbe, poudarim določene značajske poteze, atmosfero zgodbe. Za razliko od filma ti strip dovoljuje več svobode pri kadriranju in bralcu še vedno dopušča uporabo lastne domišljije.

Sicer občasno rišem stripe po svojih zgodbah, ampak veliko raje ustripljam zgodbe drugih avtorjev, zgodbe, ki me navdušijo. Risal sem tudi stripe, ki so jih navdihnile slovenske popevke iz prejšnjega stoletja.

Druga značilnost tvojega opusa je gotovo erotika. Ta je dostikrat neposredna in meji na pornografijo. Je to tema, ki ti buri ustvarjalno domišljijo, ali je zajebantsko predrkavanje moške fantazije ali kaj tretjega?

Svojčas sem bil prevajalec porno filmov, namesto da bi natipkal title, sem jih narisal. Mi je bilo lažje in se mi je zdelo, da bo bolj razumljivo.

Je kombinacija obojega, pa še kaj tretjega. Predvsem moje domišljije, ki potem vse skupaj povleče na smešnico in s tem happy end. Moje poslanstvo kot avtorja je, da svoje like pripeljem do happy enda. Pri erotiki so mi najbolj zanimivi detajli, iz katerih lahko sestaviš eno ful dobro situacijo, zgodbo, celostno podobo.

Erotika je zanimiva tema, ker je hkrati del vsakdanjega življenja, hkrati pa tabu, nekaj prepovedanega. Tako kot nezemljani: tuja inteligenca obstaja, a je ne vidiš.

Zanimiv stripovski projekt je bil Hardy Hard Hotel. Lahko bralcem na hitro razložiš, za kaj je pri tem projektu šlo in omeniš kakšno bizarno anekdoto v zvezi s Hardyjem?

Šlo je za prvi interaktivni tiskani strip, ki je bil parodija na prvi televizijski reality show pri nas. Pri ustvarjanju stripa so sodelovali bralci, ki so z SMS-i in klici izločali najmanj priljubljene like iz stripa. Enkrat pozno zvečer me je klical šofer tovornjaka z avstrijsko-slovenske meje. Spraševal me je po naslovu tega hotela, ker se je želel sprostiti po dolgi vožnji. Namreč, Hardy, glavni lik tega stripa, je s svojim prejšnjim stripom, Erotičnim almanahom, toliko zaslužil, da si je kupil hotel, v katerem je organiziral tekmovanje v seksualnih igricah. Tovornjakar se je hotel udeležiti teh igric. Hardy Hard Hotel bi obratoval še danes, če se ne bi vmešala politika.

Strip tradicionalno velja za urbani medij, tvoje ustvarjanje, predvsem zgodnja dela, pa je prežeto z ljudsko motiviko (vaška gostilna nasproti cerkve, šank in pijančki, vaške opravljivke ter drugi posebneži). Je domačijskost v tvojih stripih izginila skupaj s tvojo selitvijo iz proletarske province v leno prestolnico?

Sem ponosen, da sem predstavnik avtohtonega podeželskega stripa. Živel sem v takem okolju, ki je inspiriralo te stripovske zgodbe. S temi zgodbami iz naše neposredne bližine, zavitimi v tančico skrivnosti, me je oskrboval lokalni kronist s psevdonimom D’mraz. Vedno so me zanimale zgodbe malih ljudi. Ko sem se preselil v Ljubljano, sem spoznal Vinka Möderndorferja, prav tako kronista vsakdanjega življenja, ki precizno prikazuje življenje malih ljudi v urbanem okolju, mestu. Zanimajo me velike pravice malih ljudi, na katere opozarja v svojih delih tudi Vinko Möderndorfer.

Zakaj za glavnega junaka stripa iz vsega živalskega kraljestva izbrati jazbeca?

To se tudi jaz sprašujem in raziskujem. Zanimiv mi je predvsem, ker je zelo skrivnosten tip, ponoči dejaven, podnevi spi in o njegovih navadah se malo ve.

Je Jazbec v bistvu nek slehernik (torej je v vseh nas tudi malo jazbeca) ali nek totalen posebnež, boem, individualnež, mogoče celo alter ego umetnika? Koliko je (avto)biografskosti v tvojih likih?

V Jazbecu je nekaj slovenskega oz. v vsakem Slovencu je nekaj jazbeca. Jazbec je antijunak, goljuf, slepar, požrešnež, surovež, obsedenec s seksualnostjo, nehvaležnež, hkrati pa je naivnež, ki ga pogosto preveslajo tisti, ki jih je sam hotel nategniti. S svojimi dobrimi deli pa vnaša red v svet. Ima mehko srce, trdo roko in še kaj. Ima tudi tesne sodelavce in prijatelje, v katerih je navadno več dostojanstva in sposobnosti kot v njem samem. V mojih likih je 70 % avtobiografskosti, vse ostalo je pa laž.

Evolucija tvoje risbe je potekala od debelih potez s čopičem, ki spominjajo na ameriški underground, do zamenjave čopiča z mnogo tanjšim peresom in dodatka laviranih ploskev. Je ta evolucija potekala spontano ali si avtorski izraz iskal načrtno?

Razvoj mojega likovnega izraza je potekal spontano. Raziskoval sem različne tehnike risanja in se najbolj navezal na pero. Poleg laviranih risb stripe rišem tudi v barvah. Večji del stripov v zadnjih letih je pravzaprav barvnih. Od avtobiografskega Deja Vu, Erotičnega almanaha, Hardy Hard Hotela do Favne slovenske popevke …

Tvoji stripi so v celoti ročno delo. Rišeš na roke, barvaš na roke… Ne zaupaš računalnikom?

V bistvu čakam, da bo računalnik do potankosti naštudiral mojo potezo, potem se bova pa spopadla.

Za tabo je ogromno stripovske kilometrine. Kako sedaj gledaš na svoje prve stripovske albume, npr. Svinjsko dobrih 8 let? Kaj v stripu še vidiš kot izziv? Vemo, da pripravljaš tretji, zaključni del Jazbeca. Kam po Jazbecu?

Na začetku sem risal, kakor sem znal. Drugače pač nisem znal. Potem sem raziskoval in veliko risal in se še več naučil. Vsi moji stripi do sedaj kažejo mojo likovno pot. Če stripe bereš od prvega do zadnjega, lahko vidiš, kako sem razvijal svoj likovni izraz, deloma celo, kje sem živel oz. kakšna je bila družba okrog mene.

Največji izziv bi mi bil, da bi ustvaril strip po romanu Pod svobodnim soncem, ampak se mi zdi to tako velik izziv, da se tega ne upam lotiti.

Trenutno se pripravljam na zaključni del trilogije Jazbec in ostali svet. Jazbec bo po zaključku te zgodbe svoj lik posodil tudi drugim temam in medijem. Svoje čvrsto telo, podobo in glas je že razdajal v Sveti jezi. Namreč Jazbec se je že v drugem delu odločil, da bo živel večno. Še siti ga boste.

Kdo bi zmagal v dvoboju Jazbec vs. Ratman?

Mislim, da sta oba utrujena od raznih bojev in bi se raje skupaj odpravila na počitnice na otok mrtvih in se ga nažrla na žive in mrtve.

Je ribarjenje tvoj ventil, sprostitev, meditacija, (psiho)terapija, ko se zasitiš risanja?

Ne, risanja se ne zasitim. V ribolov grem predvsem zaradi telepatskega druženja z ribami. Kaj pa je sploh lahko boljšega kot ena dolga vroča kava in ena dobra riba?

 

 

KRATEK ŽIVLJENJEPIS

Marko Kociper je se rodil leta 1969 v proletarskih Železnikih. Stripe riše že od malih nog. Na prelomu 90. let se je na povabilo Marka Breclja znašel v Kopru, kjer je risal ogromne stripzide, v istem času pa je nastal tudi njegov prvi, danes že kultni samostojni album Svinjsko dobrih 8 let. Stripovsko kilometrino je nabiral pri Poletu, Delu, Dnevniku, reviji Mladina in še kje, od leta 2002 dalje pa njegovi stripi v knjižni obliki redno izhajajo pri naši založbi.  Zadnja leta je strasten ribič. Da je večji jazbec od Jazbeca, ne bo priznal.

STRIPALBUMI:
Jazbec in otok mrtvih, Stripburger/Forum Ljubljana, 2014
Sveta jeza (z Vinkom Möderndorferjem), Stripburger/Forum Ljubljana, 2012
Strip je že v redu mama (z A. Rozmanom – Rozo), Stripburger/Forum Ljubljana , 2010
Jazbec in ostali svet, Stripburger/Forum Ljubljana, 2009
Dika, Stripburger/Forum Ljubljana, 2005
Podgana, Stripburger/Forum Ljubljana, 2002
Svinjsko dobrih 8 let, DPZN, 1999



Dodaj odgovor