Matthias Lehmann – Pod skalpelom

Marsikdo se bo strinjal, da je Matthias Lehmann eden največjih mojstrov  scratchboarda (praskanke) med sodobnimi striparji. Najbolj navdušeni mu pripisujejo celo, da riše najlepše ženske po Georgesu Pichardu. Manj znano pa je, da pod njegovimi, od prej omenjene tehnike otrdelimi prsti milo zadoni tudi marsikateri instrument s strunami, najraje v ritmih starinskega countryja, bluesa ali bluegrassa, za katere je pravi izvedenec. Ob tem je odveč poudarjati, da je Matthias, tokratni profiliranec, eden Stripburgerjevih častnih sodelujočih avtorjev. Z njim se je pogovarjal J. K.

 Niti v stripu niti v posameznih podobah (slikah, delih v tehniki praskanke) ne skrivaš svojega kulturnega pedigreja, vezanega na materino domovino;  po značilnih hribovitih krajinah Minasa Geraisa v brazilski notranjosti tavajo mitološka bitja, kot je boitatá. Je bila brazilska tradicija vpeta v tvoje odraščanje ali te je začela zanimati kasneje? 
Vedno je bila prisotna. Mati je Brazilka, oče Francoz. Vsi otroci smo bili rojeni v Franciji in mislim, da je bilo za mater, ki nikoli ni bila pretirano srečna, da živi v tej državi, zelo pomembno, da nas pouči o kulturi svoje domovine. Tako je ta postala del nas in vsi njeni folklorni motivi so mi blizu. Okoli dvajsetega leta pa sem začutil, da moram svoje kulturne korenine po materini strani še bolj spoznati, upoštevati, saj se do takrat z njimi še nisem zarasel. Začel sem raziskovati folkloro in vse te skrivnostne like, kot sta boitatá in sassi pereré – s slednjim sem (tako kot še mnogi brazilski, portugalski pa tudi drugi umetniki) prav obseden. Bral sem Monteira Lobata, iskal Guignardove upodobitve pokrajine Minas Gerais itd. Umetniškoustvarjalno je takšna mitologija izjemno navdihujoča, saj gre za ljudsko izročilo z neko sebi lastno bizarno kakovostjo, za katerega dvomim, da bi mu uspelo priti v francosko kulturo. Mislim, da se podobno počutijo številni »kulturno mešani« ljudje. Nisi eden od lokalnih mulcev v deželi, kjer si se rodil in rasel, saj je polno detajlov, npr. jezik (in celo hrana), zaradi katerih se počutiš drugačnega. Hkrati pa ne moreš biti tak kot otroci iz domovine tvojega drugega starša, preprosto zato, ker ne živiš tam. Ustvariti si moraš svoje korenine. Za to rabiš čas. Naletiš na nemalo težav. Verjetno se zato HWY115 dogaja v takem nedoločenem prostoru; v moji novi knjigi se stvari definitivno dogajajo v Franciji.


Vemo, da si velik oboževalec (poznavalec bi bila verjetno boljša izbira besede) žanrov, kot so starinski country, bluegrass in blues (seveda poleg brazilskih različic te glasbe, ki se jima pravi musica caipira in sertaneja). Igraš tudi na številna brenkala. Veliko striparjev, med drugimi tudi Crumb in Ware, se s to glasbo ukvarja bolj ali manj resno. Kako razlagaš ta pojav? Gre zgolj za nemirne prste ali kaj globljega? 

Ko bi bil res poznavalec! V imenu drugih ne morem govoriti, ampak zdi se mi, da je več možnih razlag. Prvič, gre za nekakšen odpor do sodobnosti. Drugič, striparji, ki so precej vajeni samote, se zlahka poistovetijo z glasbeniki, ki o osamljenosti pojejo in so tudi sami znani po njej (kar niti ne drži povsem, saj jih ženske obožujejo). Tretjič, naskrivaj upajo, da jim bo glasba pomagala pretvoriti se iz osamljenega striparja v zapeljivega glasbenika. Četrtič, ta zvrst glasbe je odlična, omenjeni striparji pa imajo dober okus. Petič, omenjeni žanri, še posebej ragtime (Chris Ware je pravi poznavalec le-tega), imajo skupno ritmično stičišče s stripi – sinkopo. Vesel sem, da si omenil nemirne prste, ker se pri meni pogosto pojavijo. Drugi striparji se zatečejo k nenadzorovani masturbaciji; z rokami pač moraš nekaj početi!

Čeprav si še dokaj mlad, si eden najbolj uveljavljenih striparjev, ki delajo s praskanko. Kako si jo odkril? 

Preizkušal sem različne tehnike. Najprej sem spoznal linorez in lesorez, kasneje praskanko. Bila je ljubezen na prvi pogled, hkrati sem užival tudi v njeni zvočni podobi: prask prask prask. Zdelo se mi je, da lahko s praskanko posnemam senčenje v stilu Charlesa Burnsa. Sploh ne vem, kaj sem mislil! Bil sem pač veliki Burnsov oboževalec. Potem sem odkril Thomasa Otta in Marca Cara. Prvi strip v tehniki praskanke, ki sem ga kdajkoli videl, je bil Carov In Vitro. Pri enajstih sem si ga sposodil iz knjižnice in bil je najbolj nenavadna stvar, kar sem jih do takrat videl. Umetniki, kot so Scott Gillis, Brad Teare, Pascal Doury, so name močno vplivali in v meni zbudili željo, da ustvarim celoten strip v tej tehniki. Uničili so mi življenje.


Tvoj razvoj tehnike praskanke je v nasprotju z običajno, logično smerjo; pričel si z bolj stiliziranim pristopom in se pozneje obrnil k naturalizmu. Lahko to pojasniš? 

Na neki točki sem bil nadvse zagret za zelo realistične jedkanice in litografije s konca 19. stoletja. Takrat so predstavljale alternativo fotografiji, ki jo je bilo težko reproducirati. Trudil sem se, da bi jih posnemal. Čudnost veliko lažje prikažeš v naturalistični ilustraciji kot v stilizirani, ki te že vnaprej svari: »To bo čudno.« Podobno je v Hergéjevih delih; risba je čisto klasična, Tintinove prigode pa so skrajno nenavadne, celo bolj kot Burnsove!

Gumbo je, kot tvoja številna dela, močno gledališki: scenografija je omejena na notranjost, poudarek je na dialogih, izrazih obraza in govorici telesa. Greš velikokrat v gledališče? 

Na žalost ne. Letos sem bil dvakrat, in še to zato, ker so bili igralci moji prijatelji. Res pa je, da me zgradba drame zelo zanima. Scenarije pišem na enak način: z didaskalijami in dialogi. Ostalo je stvar režije. V Gumbo sem želel vnesti nekaj teatralnosti, saj nekako ustvari odmik do zgodbe, ki je sama po sebi precej preprosta. Gre za večerjo s prijatelji, torej nič originalnega. Teatralnost je obenem tudi inherentna zgodbam, ki se dogajajo za zaprtimi vrati. Če bi se res hotel bahati, bi ti povedal, da sem nekoč živel v istem mestu kot Samuel Beckett. Res pa je, da ga nikoli nisem videl. V istem mestu je živel tudi precej slaven rokoborec, ampak zdaj se pa že oddaljujem od teme …

Tvoji stripi so naslikani ali narejeni s praskanko. Takole na hitro se ne morem spomniti niti enega, ki bi ga ustvaril s svinčnikom, čopičem ali tušem. Zakaj? 

Ni čisto res. S tušem – s čopičem ali svinčnikom rotring – sem narisal okoli 60 strani kratkih zgodb. Prva zgodba, ki je bila objavljena v Stripburgerju, ni bila praskanka. Res je, da je bilo to že dolgo nazaj, morda leta 1994 ali 1995. Ampak bila je grozljiva. Praskanka je bila zame pravo razodetje, verjetno tudi zato, ker nisem dovolj zaupal svoji liniji (še vedno ji ne). Ta pa je za ilustratorja izjemno pomemben element. Praskanka vključuje drugačen pristop, pri njej delaš bolj z materijo (oziroma snovjo), kot na primer pri slikanju. Slikanje je družinski atavizem, vendar so minila leta in leta, preden sem se opogumil in se lotil slikanja na platno. Z oljem delam šele od lanskega leta; bilo jo pravo odkritje, zdaj sploh nočem več uporabljati akrila. Ampak to se spreminja; trenutno se želim vrniti k bistvu risbe, vsaj kar zadeva moje stripe, ne pa nujno tudi posameznih del in ilustracije. Tako bom lahko v knjigi, ki jo ustvarjam zdaj, uporabljal svinčnik. Francoski naslov knjige je Les Larmes d’Ezechiel (Ezekielove solze), v njej pa boste našli tudi praskanko, a večinoma svinčnik. Moj naslednji korak je celoten grafični roman brez predhodnih skic. Nekaj sem že začel, a še ne vem, kako se bo razvilo, verjetno v slab šund. Odmikam se od elaboriranja, saj sem s HWY115 prišel do točke, kjer sem imel 20 filtrov med besedilom v scenariju in risbo na papirju. Posledično lahko postane risanje stripov precej dolgočasno.



Dodaj odgovor