MISTERIJ LJUBEZNI / ACTUS COMICS: HOW TO LOVE

ACTUS COMICS: HOW TO LOVE 

Actus independent Comics (batia@actustragicus.com), Tel-Aviv, 2007; 141 str., angleščina

Sodeč zgolj po naslovu je moja sodelavka ocenila, da je strip How to love vsebinsko blizu priročniku z nasveti za uspešen ljubezenski odnos med moškim in žensko. Ob listanju je kmalu ugotovila, da temu ni tako. Zaprla je 140 strani dolgo zbirko, me pogledala in rekla: »Boring!« Moram priznati, da je v tistem trenutku moje zanimanje za strip še dodatno naraslo, saj si s sodelavko redko deliva mnenje.

Šest kratkih zgodb različnih izraelskih avtorjev (vsaka šteje po dvajset strani) predstavlja popoln odmik od splošnih stereotipnih konvencij o odnosih med spoloma. Skupno temo – ljubezen avtorji izrazijo tako v mediju stripa kot v ilustracijah in nenazadnje v pripovedi na zelo subtilen, poetičen način. S tem prikažejo pojem ljubezni zunaj okvira tega »klasičnega« odnosa prej omenjene samoumevnosti. Naše predstave o ljubezni se ujamejo v zamolčane, neizrečene trenutke, v vprašanja o spolnih identitetah, varnosti in svobodi odnosa. Posebnost leži prav v mimoidočem, a opazovanem. Ob podajanju tega, kaj vse ljubezen komu pomeni, nas lahko zgodbe in risba ganejo prav zato, ker kot opazovalci nismo neposredno nagovorjeni, ne doživimo nekih dram, dogodke opazujemo z roba, smo spremljevalci tišine, rutine, zmote pričakovanj, zmede in topline jutranjega sonca. 

Prva zgodba, Summer Story Batie Kolton, in tretja, Independence Day Mire Friedmann, sta si dokaj podobni. Čeprav sta stripa slikovita, barvita in čistih linj, je pripoved tista, ki ostaja zanimiva. V obeh gre za ljubezensko izkušnjo mladega dekleta, doživimo jo kot zunanji opazovalci, saj pripoved vse do konca ne vstopi v njeno glavo, nikoli ne izvemo, kaj si junakinja dejansko misli. Lahko samo interpretiramo, da je za obe junakinji ljubezen zvita, da si jo morda vsak želi in da se ljudje včasih v odnosih vedejo precej nerazumljivo.

Naslednji avtor, ki se nam predstavi, je David Polonsky. V L`Elixir D`Amour se prečudovite risbe s spremnim besedilom razprostirajo po celi strani, so črno-bele in niso stripovsko kadrirane. Ponesejo nas v romantično renesančni občutek kakšnega nemega filma. Postarani Baron na željo svoje priležnice pripoveduje o ljubezni na različnih kontinentih sveta vse od Evrope do oddaljenega sanjskega Orienta.

Zgodba Itzika Rennerta Love Love Love predstavlja prozo v mešanci precej nazorno evokativnih ilustraciji, kolaža, grafičnega oblikovanja. Te simbolične umetnine spremljajo kratke ljubezenske izpovedi anonimnega biseksualca. Malce kaotične pripovedi nas prek različnih spolnih peripetij pripeljejo do sklepnega dela, kjer se dotlej tretjeosebna pripoved prelevi v prvoosebno. Je zato ta pripoved edina resnična in najde protagonist v njej svojo identiteto in ljubezen svojega življenja? Kdo ve. 

Rutu Modan nam v Your Number One Fan pripoveduje o neuspešnem izraelskem pevcu, ki je povabljen v Sheffield, mesto Joeja Cockerja, da zapoje svoje najboljše pesmi. Razočaranje in frustracija sta neizbežna, ko ugotovi, da ga je povabila starejša ženica vdova, njegova zvesta oboževalka. Še bolj ga prizadene novica, da bo imel koncert v židovskem centru, kjer nikoli nihče še ni slišal zanj in niti ne kažejo nobenega zanimanja, da bi ga sploh poslušali. Kljub temnemu spoznanju ostaja pripoved ravno zaradi gospe Jackie, njegove oboževalke številka ena, vedra, optimistična. Boljše je imeti eno oboževalko kot nobene.

Pripoved Yirmija Pinkusa, 8:00–10:00, je poleg Love Love Love najboljša v zbirki. Slikovna pripoved jutranje rutine, preprosta vizija romantične ljubezni z dialogom le v zadnjem kadru … po moje najprimernejša izbira za zaključek.
Actus Tragicus, kolektiv šestih profesionalno izučenih ilustratorjev in striporiscev iz Izraela, je do danes v istoimenski založbi izdal sedem publikacij. Kolektiv je najprej izdal Happy End, po zbirki Small Series pa s pomočjo distributerja Top Shelf leta 2008 še zbirko šestih kratkih zgodb How to love. 

Marsikje je zapisano, da iz kolektiva izstopa Rutu Modan, mednarodno priznana avtorica. Kakorkoli, v letošnji zbirki je ne bi postavila v ospredje kot izstopajoče. Zdi se, da delo vsakega posameznega avtorja v sebi nosi svojevrstno težo, prepoznavno risarsko tehniko in pripoved, ki skupaj zaokrožijo izdelek v celoto. (soberstar)



Dodaj odgovor