NINA BUNJEVAC: “Ko obravnavaš teme, kot so radikalizem, zgodovina ali politika, ni mesta za sentimentalizem.”

Na stripovski sceni nekdanje Jugoslavije je naenkrat zagrmelo in vsi so se zdrznili. Izšel je namreč prvenec Nine Bunjevac Hladna kao led (Heartless). Nato je sredi nič hudega sluteče scene treščila še gromska strela, in kdor se prej ni zdrznil, se je zdaj vsaj ozrl v začudenju, češ, kaj pa je bilo zdaj to? To je bila Ninina druga knjiga, Očetnjava (Fatherland), ki je dvignila precej prahu in marsikatero obrv.

Zdaj je Nina uveljavljeno in znano ime srbske, izseljenske in mednarodne stripovske scene. Lani je potovala po Evropi, promovirajoč svojo Očetnjavo, in se vmes ustavila tudi pri nas. Ujel sem jo v živo in jo vprašal po marsičem, kar bi vas lahko zanimalo. Nina je iskriva in radodarna sogovornica, zato je najin spodnji intervju zgolj povzetek vsega tistega, o čemer sva se pogovarjala.

A ne verjemite mi na besedo, preberite si raje sami … [Bojan Albahari]

Kdo je Nina Bunjevac? Kako je iz male Ninjuške nastala Nina, stripovska avtorica? Se pravi, v kakšnem okolju si odraščala, kje si se izobraževala, kaj si počela v najbolj norih letih? Kako si se torej sploh formirala?

Risanje mi je bilo pri srcu, odkar vem zase. Svet okrog mene se je nenehno spreminjal, ljudje so prihajali in odhajali. 3 leta sem bila stara, ko sem ostala brez očeta, to so bila za vse nas čustveno zelo burna leta, in vse to sem preživela tako, da sem risala, bežeč v to drugo resničnost.

Odraščala sem najprej v Zemunu, nato v Nišu, veliko časa pa sem medtem preživela pri babici v Zemunu. Tam sem se prvič srečala s stripom: šlo je za neko italijansko izdajo v formatu Alana Forda, ki je pripadala mojemu stricu. Spominjam se, kako sem dolge ure obračala strani, in še danes imam rada te široke kadre. Bila sem preveč resen otrok, rada sem imela resno glasbo, zanimale so me vse stvari, povezane s pravljicami, legendami, zgodbami iz starih časov, z balerinami, princeskami itd.

Redno sem hodila v cerkev, da bi poslušala cerkveni zbor. V osnovni šoli sem začela redno brati stripe: kupovala sem Politikin in Mikijev zabavnik. Pri izbiri srednje šole sem se odločila za umetniško, čeprav takrat ni bilo neke velike izbire glede smeri študija. Zato sem izbrala grafično oblikovanje, ker se mi je takrat zdelo najbližje stripu. Torej že v najstniških letih sem bila odločena, da se bom ukvarjala s stripom. Takrat sem z rotringom risala zombije in take neumnosti … očarana sem bila nad Satano iz Marvelovih stripov in njenim kostumom: podoben je bil Barbarellinemu, le da je bil še boljši (smeh).

V Nišu sem naredila prvi dve leti oblikovanja, leta 1990 pa sem se preselila v Toronto, kjer sem srednjo šolo končala na eni lokalni umetniški šoli na isti smeri. Na faksu sem se usmerila v slikarstvo, se zaljubila v olje na platnu in pozabila na strip. Po faksu sem se nekaj časa ukvarjala s slikarstvom in kiparstvom, in ravno v t. i. ‘sculpture installation’, torej postavitvi objektov v prostoru, ponovno odkrila pripoved. Pripoved v slikarstvu ni najbolj prisotna, slikarstvo je statična forma, povsem buržoazna. Torej to me je usmerilo nazaj proti stripu. Svoj prvi strip sem narisala leta 2004 in od takrat naprej eksperimentiram s formo in načinom pripovedovanja.

 

Kateri avtorji so nate najbolj vplivali? S katerim striparjem ali striparko bi se rada srečala, če bi se lahko, in kaj bi ga/jo vprašala?

Imela sem veliko srečo, da sem lahko spoznala vse tiste, ki so mi zanimivi. Lani na festivalu TCAF v Torontu sem podpisovala knjige, ko sem dvignila pogled in zagledala Charlesa Burnsa, ki je potrpežljivo čakal v vrsti. Naenkrat sem vstala in roka se mi je zatresla, on je bil doslej edina oseba, zaradi katere sem obstala kot vkopana. Ušlo mi je: “Ijao, Charles Burns!”, on pa meni: “Sedi, sedi, bom že počakal.” Obožujem njegova dela, predvsem zaradi te atmosfere, črno-belih ploskev …

Mislim, da je zelo pomembno, da nekomu, ki je močno vplival nate, to tudi poveš, in to s čim manj besedami. To vsi radi slišijo. Ko sem spoznala Spiegelmana, sem mu povedala prav to: “Če ne bi bilo tebe, ne bi bilo ne Joeja Sacca, ne Marjane Satrapi, ne mene, ti si nam utiral pot”, in to mu je bilo izredno všeč.

Reciva še nekaj o tvojem slogu: Hladna kao led je tvoja prva knjiga, v kateri še najdemo določene elemente karikature in stilizacije likov (npr. lik Zorke), medtem ko jih v drugi knjigi Očetnjava, kjer je več nekakšnega fotorealizma, ni več. Očitno je, da je obdelava zgodovinskega in stvarnega materiala zahtevala več dokumentarne avtentičnosti, na primer risanja po starih fotografijah. Kako je prišlo do te spremembe v slogu in s kakšnim razlogom?

Imam dva razloga za to. Prvi je ta, da sem Očetnjavo hotela ustvariti kot nekakšen družinski album: vse se začne s fotografijami iz družinskega fotoalbuma, ki je bil osnova za knjigo.

Ne zdi se mi, da gre izključno za fotorealizem: nekaj tega je zagotovo v kopijah fotografij v knjigi, medtem ko je preostanek risbe v slogu, ki je malo bolj poenostavljen. Slogovno sem hotela uporabiti čim več črnih in belih ploskev, preprosto zaradi oblikovanja, pa tudi zaradi časovnega prihranka. Skušala sem spremeniti tudi šrafuro, da ne bi delala samo s pikicami.

Imam občutek, da to ni vse, kar zmoreš. Ali lahko morda pričakujemo nek obrat v kakšno drugo smer ali drug pristop, vsaj kar zadeva risbo?

Mislim, da se bom prej ali slej vrnila k barvi. Prav tako mi je ljubo kiparsko delo in najverjetneje se bom s tem ukvarjala v prihodnje.

Tvoje pointilistično šrafiranje, po katerem si prepoznavna, temelji na dobrem poznavanju svetlobe in prostora. To seveda zahteva veliko miru in koncentracije pri risanju. Kakšen je tvoj kreativni proces, kako si organiziraš delo, v kakšnih okoliščinah delaš in v kakšnem tempu nastajajo tvoje table?

Moj delovnik poteka tako: vstanem, ko gre mulc v šolo, skuham si kavo in si prižgem enega, preverim sporočila ter opravim druge, manjše zadeve, papirologijo in podobno. Nato skuham drugo kavo, grem na Facebook in si pripravim zajtrk: vedno ovsene kosmiče z medom in mlekom. Za tem (okrog 12h ali 13h) se usedem in rišem do približno šestih. Potem pripravim večerjo, z mulcem skupaj večerjava in se pogovarjava, nato skupaj gledava TV, medtem ko jaz pišem ali pa rišem do poznega večera, in tako vsak dan.

Delaš ob televiziji? Se da? Nimaš težav s koncentracijo?

Ja, se da, a je to odvisno od faze dela. Koncentracijo potrebujem v fazi razvoja, ko razvijam idejo, koncept, postavitev in ritem pripovedi. Ko pridem v fazo risanja, delo postane popolnoma rutinsko in koncentracije ne potrebujem več. Včasih sem se izgubljala v detajlih, v iskanju sloga, ki bi mi ustrezal, zdaj pa rišem popolnoma avtomatsko, poleg tega pa lahko zraven še spremljam serije na TV, se pogovarjam z ljudmi itd.

Kako zdaj, s časovne oddaljenosti, vidiš svoj prvenec Hladna kao led? Bi zdaj kaj drugače narisala, kaj spremenila ali dodala?

Ne, to je dokument nekega obdobja v mojem življenju in takšen naj tudi ostane.

Lahko pa izpostavim recimo francosko izdajo, ker vsebuje dva stripa, ki ju v srbski in angleški izdaji ni. Prvi je enostranski, ki sem ga risala med intervjujem s Paulom Gravettom, drugi pa je zgodba o Zorki, njenih prijateljih in njenem družabnem življenju. Ta strip mi je zelo pri srcu, ker sem prvič risala strip z namenom, da bo smešen. Bralci sicer Zorko dojemajo kot komedijo, čeprav je to bolj tragikomedija, tako da jih malo ‘spodjebavam’ s tem.

Osebno se mi Hladna kao led zdi nekako izrazno močnejša, obenem pa tudi bolj dostopna širšemu občinstvu, ki v likih lažje prepoznava neke obče ljudske tipe in značaje. Kako si sploh začela z delom za ta album in kaj te je navdihnilo?

Vsaka zgodba v Hladna kao led je navdihnjena bodisi s filmom bodisi z gledališko predstavo, celo imena zgodb. Prva temelji na prvem Kafkovem romanu Amerika in vsebuje nek twist s sodobnim življenjem in emigracijo. Drugo zgodbo je navdihnila Ibsenova Hiša lutk, medtem ko Zorkine zgodbe temeljijo na Fassbinderjevih filmih, predvsem na The Bitter tears of Petra von Kant. Zorkin tip značaja je isti kot v filmu, glavna junakinja je prava Zorka: obsesivna ljubezenska zveza, neuslišana ljubezen itd. Predzadnja zgodba črpa iz filma The Night Porter in iz vizualnih efektov iz tega filma (ples v bordelu s častniško kapo in v rokavicah), zato so te zgodbe še bolj dostopne tistim, ki so videli te filme.

Zadnja zgodba iz Hladna kao led, ki odstopa od ostalih, je bila neke vrste pilotna epizoda, predhodnik za Očetnjavo. Kako je prišlo do odločitve za dolgometražni roman v stripu na to temo? Gre za notranjo potrebo, da bi zaključila neko zgodbo, ali pa so se morda pojavili bralci, ki so si želeli bolj podrobne obdelave te teme? Gre skratka za tvojo potrebo ali za željo drugih?

Ko je izšla Hladna kao led, je Miljenko Jergović napisal recenzijo knjige, ki se me je močno dotaknila. Ugotovila sem, da v postjugoslovanski umetnosti obstaja smer, v kateri se preizprašuje dediščino naših staršev, in da je to zelo pomembno. Obstajata torej tako interes kot potreba, da se takšna zgodba pove in deli. V mislih sem imela tako bralce iz nekdanjih jugoslovanskih republik kakor tudi tuje bralce. Terorizem je medtem postal globalna zgodba in Očetnjava je pravzaprav portret nekega radikalca oziroma terorista in tega, kako so njegova dejanja vplivala na družinsko življenje, na njegovo ženo in otroke. To je bil moj edini cilj. No, seveda so tukaj bile prisotne tudi osebne potrebe. Med delom za knjigo sem ugotovila, da je bila mojemu očetu Srbija pomembnejša od lastnih otrok.

V recenziji stripa Hladna kao led in Očetnjave sem omenil nekakšno hladnost tako v risbi kot v zgodbi, toplina se čuti le tu in tam, predvsem v prizorih družinskega življenja, kjer očeta ni. Se motim? Gre morda za rezultat obdelave tako občutljive zgodbe ali pa je morda to namensko, stvar pristopa? V recenziji špekuliram, da verjetno gre za vzpostavljanje čustvene oddaljenosti kot oblike zaščite, da bi sploh lahko zaključila zgodbo.

To drži. Primarno sam hotela povsem odstraniti sentimentalizem, ker je to že sama po sebi težka zgodba in bi s sentimentalizmom postala pretežka. Ko obdeluješ teme, kot so radikalizem, politika in zgodovina, ni mesta za sentimentalizem. Če bi ta bil prisoten, bi to že bila propaganda. Všeč mi je, ko je pripoved nevtralna, predvsem v političnem smislu.

Večina stripovske scene v bivši Jugoslaviji je pozitivno sprejela tvoje delo, ne pa vsi. Bilo je tudi nekaj negativnih odzivov.

Res je, na začetku, češ da sicer znam risati, ne pa tudi pisati, da nimam pojma, kaj se dogaja v Srbiji in da kar nekaj ‘serjem’ iz daljne Kanade. To se je pojavljalo na nekaj forumih, ki pa jih jaz ne spremljam, prijatelji so mi poslali linke.

Imaš precej podpore tudi v Kanadi pri domačih avtorjih in v tvojem stripovskem krogu. Kakšne so v praksi razlike v scenah v nekdanji Jugoslaviji in v Kanadi? Koliko in kako se ljudje tam družijo? Kako se tam pristopa k stripu in kako tukaj? V čem so torej glavne razlike?

Razlike so ogromne. V bivši Jugi so stripovske skupnosti sicer majhne, a se vedno nekaj dogaja, stalno potekajo neki dogodki, čeprav ni denarja. Te scene vzdržujejo prijateljski odnosi med ljudmi, ki se družijo, medtem ko je v Kanadi bolj vsak zase. A vendarle, v Torontu poteka festival TCAF, ki je podoben evropskim festivalom, organizirajo pa ga lastniki stripovske trgovine Beguiling, ki prodaja absolutno vse stripe, ki si jih lahko zamisliš. Ta festival privlači tudi mnoge evropske avtorje, zato mi je zelo blizu. V Severni Ameriki je seksizem v stripu precej močnejši in veliko bolj potuhnjen. Ker severnoameriško okolje spodbuja enakost med spoloma, ljudje svoje mnenje najprej zadržijo zase, potem pa tračajo vsenaokrog.

Ko se poleže navdušenje nad Očetnjavo, kaj boš počela? Kakšni so tvoji načrti? Vemo, da rišeš ilustracije po naročilu, izdeluješ razne lutke ipd. Katere druge umetnosti te še zanimajo in kaj še lahko pričakujemo od tebe v prihodnje?

Pravkar delam na novi knjigi, ki temelji na filmu Ljudje mačke iz leta 1942. To bo nekakšen noir pornič v slogu ‘Tijuana bibles’. Odpovedala sem se drugem delu Očetnjave: slabo mi je že od politike in družinskih zgodb.

Nedavno sem končala delo na muralu za retrospektivo Lawrena Harrisa, slavnega kanadskega slikarja, ki je slikal abstrakcije Velikega Severa. Gre za risbe dela Toronta, kjer je Harris živel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, toda v današnjem času.Načrtujem tudi maratonsko turnejo po francoskih mestih leta 2017. Pri tem bom skušala obiskati karseda največ striparnic in knjigarn, ideja pa je, da o tem popotovanju narišem tudi strip.Zatem pa, kdo ve … prav rada bi se vrnila k poučevanju risanja.

Torej pedagoško delo?

Ja, točno to, vendar z ljudmi, starejšimi od 20 let. To je cel poklic oziroma veščina, kako gledati objekte in prostor, kako opazovati dimenzije, proporce, negativni in pozitivni prostor, vse to pa so odlične vaje za možganske vijuge. Gre torej za klasično šolo risanja, prepleteno z možganskimi orehi, ugankami in vajami za um.

ninabunjevac.com



Dodaj odgovor