Novo Doba – za vse čase!

Ustvarjalcem platforme Novo Doba je težil Bojan Albahari

 

Da ima Stripburger dobro raztegnjene lovke po celem svetu, že veste. Še posebej je ‘ufuran’ in seznanjen s stripov-skimi scenami nekdanje skupne države. Te, kljub formalnim in manj formalnim težavam, še vedno ohranjajo živ skupni kulturni prostor, ki sega čez meje vrtičkarskih balkanskih držav. Hecno, tam, kjer je na kupu veliko jezikov, postane jezik še najmanjši problem. Lep primer je mednarodna ekipa alt-kult festivala Novo Doba iz Beograda. Ekipa, dobesedno z vseh vetrov znošena, tam uganja hude norčije in dela zgago domorodnim snobom in puristom. Festival Novo Doba, stripovski underground festival, ki zdaj vključuje še mnogokaj drugega, in poteka letos že tretjič, je namreč trn v očesu tercialk in naravnost žali okus neukega plebsa.

 

Kdo in kaj je Novo doba?

 

Radovan: Novo doba je prijateljska/zadružna skupina, ena, morda nezavedno nalašč nedefinirana idejna platforma za razvoj vzajemne medčloveške interaktivnosti na področju več različnih oblik aktivnega in miroljubnega sobivanja – v tej fazi je morda najbolj očitno povezana z istoimenskim festivalom stripa – toda zgleda, da tudi drugih, podobnih delov neke večje celote. V tej eksperimentalni fazi bi jo lahko nekako imenovali, ji dodelili ustrezno poimenovanje ali uporabili kakšen neologizem, da bi vsaj v formalnem pomenu bili čimbolj jasni potencialnim sodelavcem ter prijateljem in prijateljicam, toda definiranje samo po sebi nam že od samih začetkov artikulacije te ideje ne gre najbolj od rok. Ta ideja se nanaša, kot smo ugotovili, na nekakšno (morda nedefinirano, toda vseeno) občutenje, za razliko od racionalnega premisleka, če razumete, kaj hočemo povedati, čeprav glede na prej implementirano dejstvo dvomimo … oziroma nanaša se na stanje premoči emocije nad nekim konkretnim mišljenjem ali idejo kot tako v šolskem smislu, da se ne oddaljimo preveč od teme.

 

Bruno: Novo doba je obenem tako festival kot tudi krovni pojem za vse ostale aktivnosti, ki sodijo pod Turbo Comix, Fijuk in, kmalu, revijo Pionir. S temi poimenovanji je nastala cela zmeda, ker so skupine, iniciative in projekti nastajali stihijsko, toda treba je poudariti, da ko govorimo o Novo doba, govorimo predvsem o stripovski sceni, toda tudi o enem specifičnem segmentu alternativne scene v Srbiji, ki jo skušamo predstaviti s pomočjo publikacij, razstav, koncertov in podobnih dogodkov. Spletna stran Novo doba bi morala ponuditi neko bolj pregledno sliko te strukture, seveda, če taka struktura sploh obstaja, v kar tudi mi sami dvomimo.

 

Kako ste se omenjeni sploh sestali, spoznali in prišli na idejo o ustanovitvi stripovskega kolektiva? Prva omenjena je Francozinja, drugi prihaja s Hrvaške, tretji pa je beograjski domorodec …

 

Johanna: Jaz sem pred petimi leti prišla iz Francije z Akademije Saint Etienne v Beograd na študentsko izmenjavo, in takrat sem se že ukvarjala s stripom znotraj kolektiva Gestroco club iz Angoulêma. Kar se tiče stripa, sem takrat že vedela za vas in za Aleksandra Zografa, ki sem ga kontaktirala, ko sem prišla sem. Preko njega sem hitro spoznala ostale stripovske avtorje, kot sta npr. Wostok in Radovan. Takrat sem imela idejo, da bi v francoščini objavila knjigo o stripih iz Srbije in Hrvaške, zato sem v Franciji ustanovila združenje Turbo Comix.

Medtem sem spoznala Bruna in skupaj sva Turbo Comix prese-lila v Beograd. Konstantno sodelujemo z Rašo (Radovanom, op. ur.), njegova je bila namreč ideja organizirati stripovski festival, dve leti nazaj pa smo začeli sodelovati tudi z Mileto, tako da smo z njim dejavnosti razširili tudi na sitotisk in glasbo.

 

Radovan: Lahko bi rekli, da so ustanovitelji Novo doba pravzaprav skupine, ki za razliko od posameznikov že neugotovljeno dolgo ‘harajo’ po obskurnih delih podzemne kulture predvsem mest in predvsem po teh naših področjih. Gre za skupine, ki se ukvarjajo z ustvarjanjem in beleženjem tega ustvarjanja, kakor tudi z razmnoževanjem ustvarjenih del, med katerimi so tako stripi, knjige, glasba, plakati, posterji, grafike, slike, ilustracije, dizajni, fanzini, albumi, kompilacije, remiksi, predelave in hommagei, kraje in kopije, kakor tudi video dela, filmi, radijske igre in oddaje, kitarske solaže, torej skoraj vse razen mode. Lahko bi rekli, da obstaja več skupin kot posameznikov, kar se upira zakonom zgodovine, toda ne tudi logike, kar sami si izračunajte, seveda je mogoče, vsaj matematično, v teoriji, a zdaj je tudi v praksi. To je naš majhen in skromen prispevek k ideji skupnega in združevanja v plemenite namene. Poleg grafično aktivističnega Turbo Comix, zvočno panoramske Klopke za pionira in skupine Studiostrip so tukaj še druge skupine, posamezniki in ostali sestavni deli, glave, roke, oči, ušesa in udi vobče. Naši generaciji, kar koli že to pomeni, je bilo in je še vedno zelo pomembno, da se je s tihim dogovorom razvilo ogromno sodelovanje med kolektivi, kot so Komikaze in Yga, Entropija iz Subotice, in seveda legendarna ekipa Wostokovih prič. Wostok je sicer v očeh naših privržencev veliki inspirator, moderator in očetovska figura, čeprav je medtem postal že dedek, tako da je zdaj bolj dedkovska figura. V naših krogih je zelo popularno eno besedilo, in sicer esej o domačem alternativnem stripu izpod peresa enega od najbolj vplivnih osebnosti iz sveta mainstream stripa, z naslovom Gomila nadrogiranih manijaka teroriše srpsku strip scenu (Gruča zadrogiranih manijakov terorizira srbsko stripov-sko ceno). Esej je odličen, zato smo ga uporabili za scenaristično predlogo enega daljšega stripa, ki ga je risala večina aktivnih domačih nekomercialnih avtorjev, objavljen pa je bil v posebni številki fanzina Krpelj, sicer najvplivnejši domači publikaciji.

 

Bruno: Ne bi rekel, da je Novo doba kolektiv, temveč je platforma. Zbrali smo se spodbujeni z okoliščinami in idejami, ki so se oblikovale med druženjem in ki so nam se zdele privlačne ter pomembne. Mene ideja kolektiva ne zanima toliko, kolikor me zanimajo možnosti, ki jih Novo doba lahko odpre za pojavljanje zanimivih avtorskih osebnosti in skupin ter za spodbujanje in konsolidacijo t.i. alternativne scene.

 

Poleg stripov se ukvarjate tudi s sitotiskom, ki je likovni grafični žanr in se pri nas ne povezuje pogosto s stripom. Kako to, da ste se odločili za širjenje dejavnosti v to smer?

 

Johanna: S sitotiskom sem se ukvarjala že v šoli v Franciji, zame pa je precej povezan s stripom, sploh z alternativnim, ker obstaja veliko kolektivov, ki se ukvarjajo tudi s tem, na primer Le Dernier Cri, Nicomix, Mathieu Desjardins, Allemane, Bongoût … Še preden smo se začeli družiti, je Mileta začel s tem, ko sta v Pančevu gostovala kolektiva Le Dernier Cri in No Style Fuckers iz Berlina. Potem smo začeli delati skupaj in nedavno smo v Pančevu odprli delavnico.

 

Radovan: Studiostrip/Kosmoplovci se kot seniorsko uvrščeni posamezniki glede na svoja leta in navade, toda tudi iz spoštovanja do poklica, bolj zanašajo na starejšo generacijo fotokopirnih strojev in brizgalnih tiskalnikov, toda svoj dolg oddelujejo tudi do širšega nabora eventualno zainteresiranih oseb NN in s tiskanjem v tehniki sitotiska skozi serijo katalogov, knjig in samostojnih albumov v okviru izdaje Studiostrip uglednega beograjskega izdajatelja Fabrika knjiga, skozi informativno aktivistično dejavnost, ki je prav tako rezultirala v tiskovinah, in skozi delovanje knjigarne Beopolis, ki je na žalost bila zaradi naskoka korporativističnega terorja s stalnimi premeščanji in ignorazumevanjem kulturnih instanc odstranjena in marginalizirana.

 

Bruno: Sitotisk je tradicionalna DIY tehnika, ki je od nekdaj prisotna na underground sceni, in posameznikom z majhnim proračunom omogoča, da natisnejo svoje fanzine, plakate in majice, s čimer naravno dopolnjuje aktivnosti nekega marljivega in ustvarjalnega underground udarnika. Po pojavu fotokopirnih strojev se mnogi danes k situ vračajo zato, ker jim omogoča fleksibilnost, nadzor nad postopkom, kvaliteto odtisa in hkratno možnost tiskanja na papir, blago in druge površine.

 

Mileta: Že dlje časa sem se poskušal naučiti sitotiska, se zanimal pri mojstrih v mestu, ki pa so mi vedno odvrnili, da je to zelo težko in drago. Ko je Klopka za pionira (Miletova glasbena skupina, op. ur.) nastopala na ladji Stubnitz v Amsterdamu, sem imel srečo spoznati ekipo No Style Fuckers iz Berlina. Imeli so samo štiri stvari: lepilni trak, sito, rakelj in barvo. Malo zatem sem se na Fantom Festu v Pančevu spoznal z delom Le Dernier Cri. Kmalu sem izvedel prvo Ceger akcijo, v kateri sem prijateljem tiskal dve deli, Wostokovo koruzo in Kiklopov eko strip. To je na nek način izpolnitev mojih fantovskih sanj: nositi majico, kakršno si želim. Zatem sem začel sodelovati z Johanno, produkcijo smo precej izpopolnili, začeli smo tiskati plakate, nalepke, knjige …

 

Nazadnje smo se srečali, ko ste imeli delavnico plakatov za klub Menza pri koritu na Metelkovi. Gre za pogosto prakso?

 

Johanna: Pogosto potujemo in ponavadi postavimo stojnico in/ali razstavo, delavnice so redkejše. Prvo delavnico smo organizirali pred dvema letoma, prav tako v tiskarni Metatisk na Metelkovi, tam smo bili Igor Hofbauer, Bruno in jaz. Dva dni smo skupaj z udeleženci ilustrirali Miletovo besedilo Tranziciona kupoprodaja in nato tri dni sitotiskali knjigo s pomočjo teh risb. Tokrat so nam pri tiskanju pomagali tudi udeleženci delavnice. Namen teh delavnic, ki jih organizira KUD Mreža, je spoznavanje lokalnih avtorjev in skupin z delavnico Metatisk, ki na Metelkovi obstaja že nekaj let. KUD Mreža je skupaj z Matejem Vukovičem, ki prav tako ima delavnico na Produkcijski šoli Jarše, priskrbela vse, kar je potrebno za tisk, in delavnica je bila odprta za vse.

 

Bruno: Skupaj s kramarjenjem stripov, cekarjev in glasbenih izdaj, ki jih vlečemo na vse dogodke, tu in tam, če je priložnost, izvedemo še kako delavnico, ki je lahko bodisi odprtega tipa, kot je bil na primer tokrat, bodisi spontanijam session z raznimi avtorji, ki se znajdejo na licu mesta. Rad bi dodal, da je praksa skupnega dela na Hrvaškem in v Srbiji zelo prisotna še od devetdesetih let dalje, in da predstavlja svojevrstno specifiko v primerjavi z drugimi stripovskimi scenami. Avtorji skupaj rišejo stripe po izbranih besedilih iz raznih virov (novinarski članki, besedila turbo folk pesmi, slabe knjige, zgodnja poezija stripovskih avtorjev, izpovedi s spletnih forumov ipd.), včasih pa se riše tudi preko risb drugih avtorjev. V sklopu festivala Novo doba skušamo vsakič prirediti tudi eno tako delavnico s pomočjo katerega od udeležencev (Komikaze, Wostok).

 

Vaša glasbena sekcija rahlo spominja na Stripcorov kolektiv, ki je prav tako imel svojo glasbeno skupino (2227). Kako se Klopka za pionira umešča v vaš kolektiv in koncept?

 

Mileta: Klopka za pionira spada na neko nevidno sceno, za ka-tero ni mogoče reči, da je glasbena. Naši edini dve gostovanji v Zagrebu sta bili povezani z gledališkim in literarnim festivalom, prvi koncert smo imeli na stripovskem festivalu, prav tako tudi prvo turnejo.

Verjetno je razlog za to ta, da je glasba poceni zabava, ki je izrinjena na surovo kapitalistično tržišče. Na samem festivalu Novo doba se najbolje vidi povezanost med stripom, glasbo ter videom in ta naš program predstavlja to neobstoječo sceno.

No, izraz ‘scena’ ni ravno najboljši, ker gre bolj za posamezne primere, ki niso vključeni v glavne tokove, temveč samostoj-no obstajajo na periferiji. Izkazalo se je, da so določeni bendi bližji določenim stripom kot glasbi in obratno. Kmalu bomo objavili tudi prvo glasbeno izdajo za Novo doba – gre za Nitkovov album Ako ne prekineš rizikuješ da ti se pridružim. Takoj za tem sledi kompilacija Šta je bitno, ki bo predstavila sceno, ki jo ustvarjamo.

 

Organizirate lastni stripovski underground festival Novo doba v Beogradu, letos že tretjič. Kaj je razlog, da ste se odločili za ta organizacijsko zahteven projekt? Se vam morda zdi, da je stripovska underground scena v Srbiji (v Beogradu) podhranjena in da potrebuje take dogodke? Kakšen so sicer vaše izkušnje z organizacijo stripovskega festivala?

 

Johanna: To je Radovanova ideja. Ko sem jaz, in za mano Bruno, prišla v Srbijo, Zografovega Grrr! festivala ni bilo več, toda ideja nam je bila všeč. Najprej se nam zdi pomembno imeti neko priložnost, ob kateri se vsako leto srečajo avtorji iz cele regije. Ljudje se pretežno že poznajo, bodisi preko Komikaz ali Stripburgerja in raznih drugih izdaj ter dogodkov, toda pogrešali smo to, da je vsaj večina njih skupaj na istem mestu ob istem času. Zatem gre tudi zato, da pridejo avtorji in izdajatelji iz tujine, katerih delo bi lahko bilo zanimivo tudi tukajšnjim avtorjem in občinstvu, in ki se tako lahko spoznajo z lokalno produkcijo. Glede izkušenj s festivalom se mi zdi, da je to za nas bila precej ambiciozna ideja glede na naše izkušnje, toda človek se hitro uči, ko je soočen s takšno količino obveznosti naenkrat! Mi seveda nismo profesionalni organizatorji, mi to delamo, ker hočemo, da se to zgodi, in naši gostje to menda vedo in je na koncu vse OK. Prvo leto smo to delali Raša, Bruno in jaz, drugo leto se nam je pridružil Mileta in s tem obogatil glasbeni ter sitotiskarski del festivala, medtem ko sta se nam letos pridružili še Anna Ehrlemark in Marija Samardžić. Zdaj, ko nas je v organizaciji več, je vse veliko lažje, pomagajo pa nam tudi drugi prijatelji.

 

Radovan: Organizacija nečesa takega, kot je stripovski festival, z vse več glasbe, tudi film bo, je težko opravilo, toda izredno hvaležno, saj imate priložnost, da v mejah zmožnosti vplivate na ‘tisto nekaj’, kar je zelo težko definirati. Kljub temu samo dej-stvo, da se na tukaj, istem mestu in ob istem času, med poletjem in jesenjo že tretje leto zapored, zbere ena monstruozna gruča tako različno podobnih – da ne uporabim kake težje besede – ljudi (vemo, od kod izvirajo ljudje), oseb, ki se mešajo z osebami iz stripov ob bojnem klicu Temnega gozda s severa, s svetlobo sveč večnega ognja, govori več, kot se lahko stlači v neko defi-nicijo ali odgovor na vprašanje kako, zakaj in zakaj ne?!

 

Bruno: Moja izkušnja je ta, da se take reči počnejo zato, ker si želiš, da bi se zgodile, ne morem si predstavljati, da bi si nekdo zares želel se ukvarjati s takimi zadevami. Kot ste sugerirali: zdi se mi, da so take stvari, poleg spletne platforme, periodičnih tiskanih izdaj in antologij, ključnega pomena za eno sceno, in da se morajo redno dogajati.

Izdali ste katalog z naslovom Fijuk. Kakšen je namen tega kataloga in kaj vsebuje?

 

Johanna: Fijuk mreža je projekt, ki zdaj teče, do zdaj smo imeli prvo izkušnjo s tem na Hrvaškem, ko smo bili na turneji v Zagrebu, Puli, Reki in Splitu, ter tiskali ta katalog. Cilj mreže je ustvariti neko spletno platformo za manjše izdajatelje (stripa in glasbe), stripovske avtorje in glasbenike, na kateri bi zbirali čim več informacij o njih, kjer bi objavljali novice o novih izdajah in dogodkih v zvezi s stripom in glasbo. Na naslovu  www.fijuk.net se bo zelo kmalu odprla ta spletna stran. Prva izdaja Fijuka, ki ste jo lahko brali, je tiskana verzija te spletne strani. Tukaj začenjamo objavljati tudi razna besedila (poezijo, tekste o stripu itd), fotografije in ilustracije.

Nameravamo ustanoviti tudi nov časopis Pionir, ki bo del tega projekta, kakor tudi delavnice sitotiska na raznih festivalih (Škver na Malem Lošinju, Crack v Rimu, v Angoulêmu … )

 

Radovan: Internet je poln lepote, a tudi nevarnosti (prosto po Tarzanu). Dejstvo je, da se je informacijsko-aktivistična dejav-nost skoraj popolnoma preselila iz tiska na internet, še posebej v kontekstu obče devalvacije, privatizacije, kriminalizacije in združevanja z namenom kriminalnih dejavnosti s strani uradnih tiskanih medijev, medtem ko nas je to veselje razbiranja prvega žita med plevelom informacij, povezanih s tem, s čimer se ukvarjamo in razen nas zanima še redko koga na tem svetu, kar nam pravzaprav pravi, da smo na dobri poti, torej to veselje v kombinaciji z veseljem, ki nas prevzema, ko delamo, trgamo, režemo, lepimo, kopiramo, tiskamo, vohamo tiskarsko barvo, raznašamo, distribuiramo, menjamo in delimo, kar je očesu pogodu, nas je navdihnilo, da začnemo s Fijukom tudi kot tiskano izdajo. Naslednji korak je zagon večdimenzionalnega trans-avantgardnega in metapsihičnega časopisa z naslovom Pionir. To je velik projekt, ki se mu bomo mi vsi popolnoma posvetili, take priložnosti pa izkoriščamo, da prenesemo zakodirana sporočila skupinam in posameznikom, ki želijo in hočejo, a se tudi lahko vključijo v ustvarjanje časopisa, ki bo na povsem nov način pokrival vse, kar zadeva glasbo, strip, film, torej predvsem ulične dejavnosti, fenomene, mite, informacije, prekletstva, sporočila …

 

Bruno: Kot je rekla že Johanna, Fijuk je predvsem spletni projekt. V prihodnosti se bo v skrajšani obliki pojavljal v reviji časopisnega formata Pionir, ki je v nastajanju, in za katerega smo že zagotovili prve tri številke.

 

Kateri so vaši stranski projekti? Vemo, na primer, za Miletov fanzin Ceger. Nam lahko poveste še kaj več o tem?

 

Radovan: Vsi projekti so stranski, Življenje je eno, kar se ne ujema z dogmami vladajočih religij, tako da je težko in nehvaležno, verjetno pa tudi nezanimivo naštevati vse ostale stranske projekte, kot so interdisciplinarna ekipa Kosmoplovcev, v okviru katere se, tako s teorijo in prakso kakor tudi z aktivizmom, ohranja ideja Studiastrip kot večnamenske, vseopravilne skupine vzajemno pogojenih projektov, ki so obenem tudi ožje povezani s stripom, kakor tudi vseh faz tega medija: risanje, pisanje, brisanje, falzificiranje, publicistika, teorija stripa vobče, cenzura, psihedelične lastnosti in podobno.

 

Močno ste povezani z raznimi avtorji in aktivisti stripovske cene v bivši Jugoslaviji ‘pa i šire’ (Wostok, Igor Hofbauer, Dunja Janković …). Kaj vas pri tem združuje in kaj imate skupnega s temi naštetimi?

 

Radovan: Težko je reči, kaj povezuje tako različne ljudi, avtorje in razne šole z vseh vetrov. Verjetno to povezanost vsak tolmači na svoj način in skozi teleskop, uperjen v lastni mikroskop. Jaz osebno odnos do teh ljudi doživljam kot nekaj, kar presega determinante, kot so vzajemno spoštovanje, prijateljstvo in sodelovanje, oziroma ravno to, toda veliko bolj nezmerno.

 

Bruno: Koalicija z namenom tržne monopolizacije, kompatibilne nevrotične motnje, homoerotične napetosti, sorodstvene prakse, razredni boj, kolektivni mazohizem, stockholmski sindrom …

 

Opažam(o), da dandanes stripovski avtorji niso samo avtorji stripov, temveč obenem tudi oblikovalci, ilustratorji itd. Ali gre za to, da samo z risanjem stripov ni mogoče preživeti, in se zato morate ukvarjati tudi z drugimi zadevami, ali pa morda gre za sodobne identitete, ki niso več monolitne, temveč kolaž raznih stvari?

 

Johanna: Kjer koli se je težko preživljati samo z ustvarjanjem avtorskega stripa. Vsi ostali delajo še druge reči: ilustracijo, oblikovanje, spletno oblikovanje, animacije za oglaševanje …

Jaz sem na primer grafična oblikovalka, ampak s tem se le redko ukvarjam. Enostavno se mi zdi, da se moraš prilagoditi, živeti pri starših, ali delati še kaj poleg, če se hočeš ukvarjati s tem.

 

Radovan: Ukvarjanje s stripom, kakor tudi z ostalimi sorodnimi in manj sorodnimi zadevami, iz naše Studiostripovske perspek-tive presega pojme, kot so preživetje, delo, zaslužek, oziroma spreminja pomen ne-ukvarjanja kot takega. Smo, kjer smo, je tako, kot je, vedno je lahko boljše in slabše, tako da glede na to, kje smo in odkod smo, kaj se je dogajalo, se dogaja in kot je in kot bi lahko bilo, to, kar delamo, doživljamo smrtno resno, fanatično, istočasno pa intenzivno delamo na spodnašanju prav te resnosti z raznimi tehnikami samoranjevanja, eksperimentiranja na samih sebi, igranjem tarota, medsebojno skrajno kritiko, vse v smeri še bolj smrtne resnosti, do samoiztrebljenja in s tem prečiščenja skozi katarzo, ki vodi v smeri ideje neke vseobsegajoče večne ekstaze. Tukaj se vrednote, kot so morala, tradicija, vera, znanost itd. menjajo tako hitro in skrajno, da kar je danes vse, je jutri nič, dva minusa data plus, življenje smrt življenje, vse je neverjetno pomembno kolikor tudi nepomembno in obratno, sorazmerno z diametralno nasprotnimi, a vendar tudi različnimi smermi iste usmeritve. Morda zveni malo zamotano, a v bistvu je poenostavljeno do meje našega lastnega razumevanja. Tuje izkušnje so pokazale, da se je izredno težko ukvarjati s tistim, kar imaš rad, tega, kar počneš, pri tem ne kompromitirati, in od tega dela tudi živeti. Zato nismo niti poskušali, kar ne pomeni, da menimo, da je to nemogoče. Gverilska mentaliteta nas drži tukaj na pol poti, tako da nimamo ničesar proti ničemer, in v principu smo za, a tudi nismo. Morda smo malo zapretiravali pri sakralizaciji ene tako banalne stvari, kot je forma, v tem primeru stripa, ampak vsaj nimamo nobenega pojasnila za to. Ta fanatizem je lahko povzročen z zelo različnimi stvarmi, psihološko določenimi, degenetskimi, neestetskimi in tako naprej, da ne bomo zdaj naštevali vseh, prepisujemo, izmišljamo, pretiravamo, lažemo, mitomaniramo … V teoriji se da živeti od stripovskega ustvarjanja, toda izkušnje so drugačne, seveda mislim na ta prostor tukaj. Stripi se resno rišejo po garažah, kleteh, otroških sobah, parkih in lokalih, ali pa se gre v drugo skrajnost in se oblikujejo logotipi znamk nadnacionalnih kor-poracij ali nogometnih klubov lokalnih strank za pet kopejk na uro, toda najpomembneje je, da vsi jamrajo. Mislim, upam, menda tudi delamo na tem, da se bo v neki boljši prihodnosti ter uravnovešeni, sinhronizirani in vseobsegajoči akciji, ki implicira vse aspekte in faze ustvarjanja stripa, mogoče na dostojanstven način ukvarjati s to tako plemenito in lepo veščino, kot je strip. Avtor je renesančna osebnost, ki razen risanja stripa producira in plasira strip, obenem pa se počuti del neke antropomorfne globalne celote, pregleduje svoja in podobna dela v nekem širšem teoretskem kontekstu, kakor tudi v praksi, z lastnim zgledom, ter v neomajni usmerjenosti k raziskovanju neznanega, ponovnem  spoznavanju ter redefiniciji znanega in brezrezervno vero v ‘boljše’, vpliva na to ‘boljše’ …

 

Bruno: Pri delu z organizacijo festivala in raznih izdajateljskih projektih sem začel opažati, da stripovski avtorji, ki me zani-majo, imajo močnejše vezi (estetske in politične drže, humor in splošne kulturne značilnosti) z glasbeno in na primer fanzinsko sceno kakor ravno s stripovsko sceno. Mislim, da si z glavnim tokom ne delimo ne občinstva ne tržišča. Festival se po naravi stvari mora usmeriti glede na občinstvo in začrtati smer, v ka-tero se bo razvijal. Novo Doba se je napotilo proti ljudem, ki spremljajo underground sceno, toda tudi v smeri ljudi, ki stripa niti nujno ne spremljajo, vendar so po senzibilnosti nagnjeni k alternativnim, avantgardnim in eksperimentalnim umetnostim ne glede na to, ali gre za film, glasbo ali likovna dela. Ta usmeritev se je zgodila tako spontano kakor tudi kot rezultat praktičnih situacij in premislekov. Kakor že vemo, so lahko reakcije običajnega stripovskega občinstva, ki ni naklonjeno underground stripu, precej negativne in agresivne (čeprav včasih prav zabavne), zato mislim, da naših stvari ni treba riniti tja, kjer ne obstaja interes za to ali obstaja odpor do tega, temveč je treba širiti mrežo znotraj okvirov skupnega kulturnega polja. Mislim, da je povsem naravno, da se neki grafični umetnik, ilustrator ali pisatelj odloči preskusiti v stripu. Morda to zveni poenostavljeno, toda strip je narativen medij prav kakor ilustracija, film in velik del glasbe. Po drugi strani je pomembna tudi likovna komponenta, spet, kakor tudi v ilustraciji, grafiki ali slikarstvu. Vse te discipline se prekrivajo s stripom bolj, kot je to morda očitno. Prav ta prekrivanja pogosto namigujejo na nove razburljive možnosti, porajajo nove ideje in postopke, in ta interakcija je nekaj, kar me osebno zelo zanima. Seveda, po drugi strani, imam rad tudi ‘pošten’ klasični strip. Eksperimentalni, avantgardni in underground strip je zelo pomemben za vitalnost stripa nasploh, čeprav to s površja ni prav očitno.

 

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

 

Johanna: Zdaj pripravljamo tretjo izdajo festivala Novo Doba, ki se bo odvijal od 5. do 10. junija. Glede novih gostov je tako, da pridejo belgijski izdajatelji Fremok, Aurélie Levaux in Moolinex, Léo Quiévreux, Mathieu Desjardins, sitotiskarska delavnica iz Berlina No Style Fuckers, Miro Župa, Valerio in Chantal s festivala Crack v Rimu, Nataša Serec iz KUDa Mreže, Neven Korda …

Kar se tiče novih izdaj, skoraj bo izšla knjiga o bendu Klopka za pionira Nervni gas iz zvučnika, potem prva številka časopisa Pionir ter katalog festivala Novo Doba.

Glede delavnic je tako, da bomo eno organizirali na tem festivalu, potem na festivalu Škver na Malem Lošinju (Škver se letos odvija od 11. do 18. junija), potem pa še na Crack festivalu v Rimu (med 21. in 24. junijem). Septembra se z delavnico vračamo na Metelkovo, zatem pa z njo gremo v Pulo v sodelovanju s hrvaškim združenjem Otompotom.

 

Radovan: Sezona pomlad-poletje prinaša niz lepih slutenj v smeri vsesplošne povezanosti in čeprav nedefiniranega, a vendar skupnega cilja. Festivali se kar nizajo od festivala Novo Doba naprej preko Škvera, Cracka, Angoulêma, Altcomicsa … Obstaja sicer nekaj lukenj v tej časovnici, za katere sem prepričan, da jih bodo avtorji izkoristili za izvenfestivalske aktivnosti, karkoli že to pomeni. Nove izdaje Turbo Comixa … ter še nekaj tako neartikuliranih kakor tudi organiziranih dogodkov iz sveta stripa, zvoka, slike, tona … Ne morejo nas Oni toliko plačati, kolikor mi veliko delamo, toda ni kompromisa niti srednje poti ali linije manjšega odpora, tako da ukvarjanje s stripom presega tuzemske odnose in probleme. S tem pripada svetu fiktivnega, v upanju na znanstveno samopriznanje, ki bi koincidiralo naslednjo novo dobo, veliko svetovno evolucijo, ki, kakor beseda sama pove, evoluira, torej postopno se dogaja in vendarle gre k nekemu trenutnemu spoznanju Tega trenutka, ki ga vsi pričakujemo, pa če se tega zavedamo ali ne, in ki je, kakor vsak naslednji, vse bližji in vse bolj neizbežen.

 

Bruno: Rad bi poudaril izid revije Pionir, ki bo zajemala strip, glasbo, prozo, poezijo, esejistiko, kritiko in podobne discipline. Gre za poskus, da scena, oziroma točneje en vidik underground scene, dobi svojo periodično revijo, v kateri bo lahko objavljala in se razvijala. Tukaj bo mesta tudi za novinarstvo, kritiko, oglase, horoskop, vremensko napoved in podobno. Iz lastne izkušnje vem, da je takšen projekt najboljše poživilo za opotekajočo se sceno, in srbski sceni je mogoče tako reči, če se jo primerja s časom izpred nekaj let. Ko se pojavi neka periodična izdaja, ki redno izhaja in objavlja strip, ljudje, ki so odnehali, se spet začnejo vračati in pojavijo se novi akterji. Osebno menim, da je to morda najpomembnejši in najrazburljivejši prihodnji projekt, s katerim se ukvarjamo.

____________________________________

www.novodobafestival.net

www.fijuk.net

www.turbocomix.eu/blog

www.kosmoplovci.net/studiostrip

www.pionirovglasnik.com/ceger



Dodaj odgovor