TerreNoire

TerreNoire

Lionel Tran, pisatelj in stripovski scenarist, Ambre, risar stripov in Valérie Berge, fotografinja.To so glavni avtorji založbe TerreNoire iz francoskega Lyona. Literatura, stripi in fotografija so tudi glavna podrocja, znotraj katerih se gibljejo njihove izdaje. Vendar te niso striktno omejene vsakic le na eno izmed omenjenih zvrsti; skupina je eksperimentalno naravnana, zato so pri njih meje med razlicnimi umetnostnimi praksami pogosto zabrisane. Lep primer za to je tudi stripovski album Prebucna samota po literarni predlogi Bohumila Hrabala, pri katerem so trije avtorji združili moci. Razstava omenjenega stripa, ki je bila septembra letos na ogled tudi pri nas, s svojo dopolnitvijo v obliki inštalacije dokazuje, da si skupina nikoli ne obotavlja razširiti svoje umetniške dejavnosti na nova podrocja. Na naša vprašnja sta odgovarjala gospod Tran in Lucas Méthé, najmlajši clan zasedbe.
Kako bi v nekaj stavkih pojasnili namen skupine Terre Noire nekomu, ki je še ne pozna?

Lucas Méthé: Terre Noire je majhna založba, ki smo jo leta 1997 ustanovili trije umetniki, od katerih je vsak deloval v svojem žanru, kar pomeni, da v zacetku ni bilo težav z izdajanjem tako fotografskih knjig, kot tudi stripov. Takrat je šlo bolj za samostojne izdaje, a vseeno je med izdajami obstajala neka povezava. Cutiti je bilo nek skupen duh.

Danes se Terre Noire razvija naprej. V preteklem letu smo k sodelovanju povabili veliko avtorjev. Obcutek otožnosti, ki je bil zelo prisoten v naših prvih izdajah, sta sedaj zamenjali nervoza in jeza. Kar je dobro, saj sedaj delamo vec. Vendar nacin dela je še vedno precej ‘ubožen’. Za vsako izdajo opravimo vse delo sami, vkljucno z lepljenjem, prodajo in distribucijo.

Podobno je tudi pri razstavi Prebucna samota, ki spremlja stripovsko adaptacijo romana Bohumila Hrabala. Celotno razstavo so ustvarili ljudje, ki se na razstave ne spoznajo. Vedno znova se moramo uciti novih stvari, novih nacinov dela, saj le tako lahko nadaljujemo z novimi deli kljub pomanjkanju denarja.

Ambre in Lucas Méthé sta striparja, Valérie Berge je fotografinja, Lionel Tran je pisatelj… Kaj je po vašem skupna tocka teh umetniških dejavnosti?

Lionel Tran: Pred Terre Noire smo Ambre, Valérie Berge in jaz delali in skoraj živeli skupaj v underground kolektivu iz La Croix Rousse v Lyonu, kjer smo se v glavnem ukvarjali z oljnim slikarstvom. V tistem casu smo brali iste knjige, poslušali isto glasbo in uživali v delih istih avtorjev. Vsak od nas je v kolektivu kar precej garal, zato lahko recemo, da nas povezuje predvsem skupno umetniško ozadje. Ko je leta 1997 kolektiv zaradi težav s trdimi drogami razpadel, smo se mi trije odlocili, da ustanovimo Terre Noire. Njegov namen je bil izdajanje lastnih knjig. Skozi leta smo se navadili na naša dela, tako da je naše sodelovanje pri projektih samoumevno.

Po mojem mnenju nam je skupna umetniška obcutljivost. Posamezni mediji našega izražanja so tesno povezani s podobami, posebno pri mojem stilu pisanja ‘noveau roman’. Ambreja, mene in sedaj Lucasa mocno privlaci fotografija. Preden je postala fotografinja je bila Valérie strastna risarka. Vse to vcasih pripelje do precej nenavadnih romanov v stripu/stripov.

Kako sodelovanje med ustvarjalci razlicnih umetniških podrocij vpliva na delo vsakega posameznika?

Lucas Méthé: V razstavi Prebucna samota je ta vpliv še posebno viden…

Lionel Tran: Pri stripovski adaptaciji sem sam prispeval scenarij, ki ga je potem Valerie za kompleksno fotografsko delo uporabila skupaj z vtisi ob branju izvirnega dela. Poskušala je ujeti obcutja in misli Hante, pripovedovalca zgodbe. Ambre je nato zmontiral moj scenarij z njenimi fotografijami, potem pa naredil nekvalitetne fotokopije fotografij, ki so bile razvite rocno. Na koncu je celo stvar narisal in obenem skušal ‘popraviti’ slike, ki jih je unicil. Nenavaden nacin sodelovanja pri tem projektu je v nas zbudil ustvarjanje, ki ga sami še nismo doživeli. Ustvarjanje razstave je zajelo vec ustvarjalcev iz razlicnih podrocij: 3D modeliranja, oblikovanja instalacij, filma, oblikovanja svetlobe in zvoka,…

Veliko ljudi iz stripovskih in založniških krogov je nad takim nacinom sodelovanja pri velikem umetniškem projektu preseneceno, kot bi šlo za popolnoma novo stvar. Veliko umetnosti temelji na sodelovanju: snemanje filmov, gledališce, ulicno gledališce, performansi,.. Ce je projekt jasen in mocan, je v njem lažje in prijetneje združiti cimvec energije.

Na delo posameznega umetnika vpliva specificnost projekta bolj kot razlicne veje umetnosti. Mogoce zato delamo tako pocasi. Stripovski projekt nam vzame vsaj tri leta dela in še vec raziskav. Pri izbiri novega projekta se vedno odlocimo za nekaj povsem novega. Pri Terre Noire se zadnjih nekaj let veliko pogovarjamo o sociologiji in politiki. To mi pomaga definirati naslednji projekt, ki ga pripravljava Ambre in jaz. Hkrati so nam vse te debate pomagale pri izdaji politicne zbirke z imenom ‘No present – knjige, ki so jih rocno izdelali nezaposleni’…

Lucas Méthé: Še posebej pomemben je vpliv, ki si ga deležen, ko urejaš dela drugih ljudi, saj tako zacneš na lastna dela gledati drugace. Poskušamo biti bolj ucinkoviti in se osredotociti na stvari, ki so res pomembne pri vsakem posameznem delu. To nam da neko distanco.

V vaših izdajah je videti, da so tradicionalne meje med stripi, književnostjo in fotografijo zabrisane. Se vam to zdi le zanimiv eksperiment? Ali pa morda mislite, da do tega prihaja v vseh oblikah umetnosti in da bo to v prihodnosti še pomembneje?

Lionel Tran : Na to ne gledamo kot na eksperiment. Ko ljudje berejo naše knjige, so pogosto preseneceni. Zadnjih osem let smo poslušali neumna vprašanja, kot npr. “zakaj fotografija in strip?” Kaj pa je s tem narobe? Ti ne morejo biti všec tako filmi KOT romani? Zadnje case se to umirja. Ko svoje knjige predstavljamo na festivalih, ljudje normalno prehajajo od ene knjige do druge. Ne sprašujejo se vec “zakaj to in ono?”, temvec “ali me te knjige zanimajo?”…

Izdajanje razlicnih tipov knjig nas spremlja že od zacetka. Z razstavo Prebucna samota prvic tako jasno izražamo tak “multimedijski” pristop. Vsak od nas je prebiral stripe, mango, romane avtorjev iz razlicnih dežel, zgodovinske knjige, eseje, poslušali smo vec vrst glasbe, gledali vse vrste filmov,… Zakaj bi morali postaviti zidove med temi umetnostmi: strip, film, glasba, tradicionalna umetnost, moderna umetnost, književnost, otroška literatura, žanrska literatura za otroke, žanrska literatura za otroke, katerih starši ne marajo žanrske literature,…

Vaši stripi se zelo razlikujejo od tradicionalnih. Kako jih sprejemajo bolj konservativni bralci stripov?

Lucas Méthé: V Franciji imamo kar precej alternativnih urednikov in zadnje case tudi tradicionalnih urednikov, ki si ustvarjajo alternativne zbirke. Za tovrstne stripe imamo torej kar veliko obcinstvo, a to v resnici niso ljudje, ki bi se jih z našim delom dotaknili. Kajti tudi vecina teh urednikov ima raje stripe, ki so nekako precej klasicni in so risani po klasicnih stripovskih formulah, ki odgovarjajo francoski in belgijski stripovski zgodovini. Bralci teh stripov niso navdušeni nad našimi, pripadamo razlicnim kulturam. Ceprav imamo klasicne stripe radi in jih tudi ustvarjamo (vsaj jaz), kot tudi stripe Terre Noire.

S Prebucno samoto smo spoznali, da ljudje, ki jih je strip zanimal, sploh niso bralci stripov. Kakorkoli že, za vsako knjigo natisnemo toliko izvodov, kolikor mislimo, da nam jih bo uspelo prodati. So dovolj cudaške, da se bo zanje zanimala majhna skupina ljudi, ki jih bodo kupili.

Lionel Tran: Pravzaprav smo outsiderji, tako stripovski, kot tudi založniški. Slaba stran tega je, da se moraš vedno boriti za svoje izdaje. Dobra stran pa je, da se nauciš boriti, kar te pripelje do stvari, ki bi se jih upali lotiti le redki. Nimamo skoraj nicesar, zato nimamo nic za izgubiti, tvegamo lahko marsikaj. Vcasih smo prijetno preseneceni. Vecino casa pa je bolje, da te ni strah trdega dela. Vedno gre za preživetje in izumljanje novih gverilskih tehnik…

Ste na zacetku Terre Noire vedeli, da vas pot pripeljala do razstav kot je Prebucna samota?

Lucas Méthé: Ne, to razstavo smo postavili, ker smo opazili upad zanimanja na normalnih, majhnih razstavah, kot je npr. obešanje fotografij na zid. V ljudeh je težko zbuditi zanimanje za svoja dela, še težje pa je, ko se ukvarjaš z osebami, ki so bolj težavne kot tiste, s katerimi imamo ponavadi opravka. Kdo bi sploh vedel, da obstajamo, ce ne bi postavljali takih razstav?

Po stvaritvi te instalacije smo dobili novo nalogo, namrec postaviti jo v vsak nov prostor, kjer gostujemo.

Priznati moram, da se mi zdijo nekatere izdaje Terre Noire malo zapletene… “Cahier du Vietnam”, na primer, je natancna reprodukcija tvojega rocno napisanega dnevnika, zaradi cesar je branje zelo težko. Kako naj tako knjigo beremo?

Lucas Méthé: Ce se hocete v to knjigo poglobiti, morate razumeti francosko… Seveda že ob samem listanju lahko vidite, da je nekaj narobe, da je tak nacin pisanja kot performans. Vendar pa knjiga ni bila mišljena kot predmet, katerega naj ne bi brali.

Za to izdajo, kot tudi za nekaj drugih, smo dobili dnevnik, ki ga je že napisal nekdo drug brez namena, da bi ga objavil. Seveda nekdo, ki ga zanima le pisanje, dokumentiranje, ali pa, kot npr. tukaj, pisanje prirocnika za pisanje književnosti. Cahier Du VietNam je pisan na roko, z zelo drobnimi crkami, skupaj 300 strani. Avtor ga je napisal med tromesecnim potovanjem v Vietnamu. Opisal je nezmožnost s soocenjem z deželo, ki je zelo revna. Razvidno je, da se pripovedovalec in njegovo dekle bojita stopiti iz hostla in po cele dneve v transu pišeta dnevnik.. Ce bi bila zadeva pretipkana, bi izgubila precej cara. Po mojem mnenju je to zelo mogocen bralni eksperiment, do cigar vsebine je težko vzpostaviti neko distanco.

Lionel Tran: S podobnim pristopom smo se lotili izdaje knjige “Carnet” avtorja Benjamina Montija. Gre za tromesecni dnevnik 17-letnika. Na prvi pogled je videti kot skicirka iz umobolnice. Izrazno zelo mocna in precej cudaška. Ko jo odpreš si misliš: cudna stvar, ne da se je brati. A po prvi strani ti ta grozna zadeva zleze pod kožo. Morda si mislite, da je izdajanje takih knjig neumnost, ker bo pritegnilo tako malo ljudi, a kot bralci imamo radi knjige, ki jih ne morete najti nikjer drugje. Stvar pac ni enostavna umetnina, katere cilj bi bil ljudi prepricati o umetniškosti avtorja. To je knjiga z jajci, ki jo je težavno napisati in brati. Ko knjižnicarji odkrijejo Cahier du Vietnam, so osupli: kaj za vraga je to? Kakšne za vraga naj bi bile undergroundovske knjige? Zame so takšne knjige tiste, ki me zmedejo, nasmejijo, ker ne vem, kako jih brati, knjige, ki me prestrašijo in zaradi katerih se bojim spoznati ljud, ki stojijo za njimi. Knjige so tako razlicne od že videnega, da se vanje tudi zaljubiš in premišljuješ, kakšen cloveški eksperiment je za njimi… Morate vedeti, da natisnemo zelo malo izvodov takih knjig, v najboljšem primeru nekaj sto, zraven pa pazimo, da je cena kar najnižja, kolikor si bralci lahko privošcijo.

Kakšni so vaši nacrti za prihodnost?

Lucas Méthé: Veliko knjig je že v delu. V naslednjih štirih mesecih jih lahko pricakujete še pet ali šest. Nekateri projekti se že zacenjajo, npr. serija kratkih filmov, ki temeljijo na zbirki naših knjig o težavah ljudi, ki živijo v underground gibanjih, “zbirka zgub”…

Kar zadeva Prebucno samoto, upamo na njen prevod v slovenšcino in anglešcino ter še na dodatne razstave.

Lionel Tran: Ambre, Valerie in jaz imamo delavnico v Lyonu, v ulici 10 rue du Chariot d’Or, že skoraj 15 let. Naša skupina je bila tam, za kratek cas je delovala kot galerija, po tem pa so jo naselili heroinski odvisniki. Nekaj let je bila zaprta in v njej smo ustvarjali instalacije. Danes smo skoraj polno zaposleni, lani pa smo zaceli zbirati stroje za tiskanje knjig. Prostor se nenehno spreminja. Radi bi, da se v njem izmenja cimvec energije. To bo v naslednjih letih zagotovilo za veliko knjig, najbrž bo tudi privabilo avtorje, ki bodo imeli tam razstavo in obenem natisnili knjigo, morda bomo postavili še kako veliko razstavo, snemanje animacij,…

Kako bi komentirali položaj alternativnih umetnikov (kot ste sami) v Franciji?

Lucas Méthé: Kot smo že rekli, je Terre Noire outsider celo na francoski alternativni sceni. Malo ljudi je, ki je že slišalo za nas. Vseeno pa tudi drugi alternativni umetniki niso deležni veliko pozornosti. 90 % jih ne dobi placila za svoje delo, zato dobivajo pomoc države za brezposelne, a to je neke vrste izginjanje. Ne vemo, kako se bodo stvari razvijale, menimo pa, da bo veliko alternativnih urednikov in umetnikov moralo prenehati z delom in si najti “pravo službo”. Težko je reci, ker smo tako majhna struktura v primerjavi z drugimi alternativnimi strukturami. Zato tudi nadaljujemo z delom, ker sedaj vemo, kako tiskati knjige skoraj brez denarja.

Odziv naših bralcev je vedno velik, knjige so jim zelo všec, ali pa sploh ne, kar imamo za dobro. Vecino casa delamo zastonj, zato se trudimo narediti stvari, kot jih zares hocemo.



Dodaj odgovor