Tomáš Prokůpek

Tomáš Prokůpek (rojen leta 1975) je češki risar stripov in scenarist, urednik, kurator ter stripovski teoretik. Skupaj s Tomášem Kučerovským je leta 2000 ustanovil stripovsko revijo AARGH!, ki jo ureja še danes. Svoje kratke stripe je doslej objavljal na Hrvaškem, v Italiji, Makedoniji, na Poljskem, v Romuniji, Rusiji, Srbiji, na Slovaškem, v Ukrajini in v Sloveniji (v Stripburgerju). Svoje teoretske tekste je objavljal tako v številnih čeških periodičnih publikacijah, kot tudi na tujem, na primer v Zeszyty Komiksowe (Poljska) in v International Journal of Comic Art (ZDA). V pričujočem intervjuju Tomáš razkriva svoje poglede na češki strip, na njegovo zgodovino, sodobnost, kakor tudi na lastno delo. Intervju sta pripravila DK in GR.

Nagrade:
2002 – Češka stripovska nagrada za najboljšega scenarista
2003 – Nagrada za najboljšo alternativno zgodbo, Mednarodni stripovski salon, Beograd, Srbija
2006 – Nagrada Politikinega zabavnika, Mednarodni stripovski salon, Beograd, Srbija
2008 – Mednarodni stripovski festival, Lodz, Poljska, prva nagrada

Razstave (kurator):
2007 – Generacija nič – novi val češkega in slovaškega stripa; Brno, Praga, Poznan, Lodz, Pariz, Stockholm
2009 – Povratek kometa – češki strip 1989 – 2009; Brno, Praga

Kateri je, po tvojem mnenju, prvi češki strip? Ali se zgodovina češkega stripa začenja že pred drugo svetovno vojno?

Odvisno od tega, kaj razumemo pod pojmom strip. Če se držimo striktne definicije, da mora strip vsebovati dialoge v oblačkih, je najstarejši češki strip, ki ga poznam, izšel 10. aprila 1906 v deseti številki satirične revije Neruda pod nazivom Pamet je boljša kot žamet! (Dobrý nápad nad zlato!). Avtor je bil Josef Lada, ki se je kasneje proslavil kot ilustrator Haškovega romana Dobri vojak Švejk. A seveda je možno, da obstajajo tudi starejši primeri stripov z oblački. Risane serije Karla Ladislava Thume, ki niso imele ne oblačkov ne pripadajočih verzov, bile so povsem brez besedila, pa so v otroški reviji Mali bralec (Malý čtenář) izhajale že v devetdesetih letih 19. stoletja. Sicer obstajajo še starejši primeri zgodb, prikazanih z zaporedjem slik, ki so večinoma izhajale v satiričnih revijah, a te so si že pomagale z besedili pod okvirčki, večinoma v verzih.

Ali je bilo po žametni revoluciji zaznati kakšno opazno spremembo v češki stripovski sceni?
Vsekakor! Strip je bil v času komunizma kot »imperialistični šund« najprej povsem prepovedan, in četudi kasneje sovraštvo komunistov ni bilo več tako močno, je životaril v otroških revijah in veljal za manj vredno obliko literature. Stripu se je izjemoma bolje godilo le kratko obdobje na koncu šestdesetih let, ko se je za trenutek zdelo, da je mogoče totalitarni režim reformirati. V tem obdobju je prikukal na svet Kája Saudek, prvi in dolgo časa tudi edini ustvarjalec, ki je risal stripe za starejše bralce. A potem je prišel avgust leta 1968, z njim pa tanki Varšavskega pakta in vse se je vrnilo na stare tirnice.
Po žametni revoluciji se je vse to nemudoma spremenilo. Prepovedi so bile odpravljene, po stripih je bilo ogromno povpraševanje, kar je izzvalo velik stripovski boom. Končal se je leta 1993 – izkazalo se je, da so televizija in prihajajoči interaktivni mediji za množice zanimivejši, hkrati pa se je pokazalo, da zaradi pretrgane kontinuitete razvoja stripa manjkajo izraziti avtorji, ki bi znali nagovoriti bralce. Povrh tega je propadal sistem distribucije, vse skupaj pa so spremljali še ostali negativni stranski učinki prehoda na tržno gospodarstvo. Avtorji naslednje generacije so priplavali na dan šele v začetku novega tisočletja. Ustanovili so nekaj ‘podtalnih’ revij, v katerih svobodno eksperimentirajo, in nekateri izmed njih se dandanes že uveljavljajo tudi izven kroga običajnih bralcev stripa. Hkrati pa sodobni ustvarjalci tako tematsko kot tudi stilno pokrivajo v bistvu vse možne plati stripa.

Kateri so, po tvojem mnenju, danes najpomembnejši češki stripovski založniki? Kakšne so razlike v njihovih pristopih k izdajanju stripov, v njihovi uredniški politiki?

Leta 1997 je nastala založba Crew (besedna igra – ‘krev’ v češčini pomeni kri), ki prinaša anglo-ameriško ‘mainstreamovsko’ produkcijo. Štiri leta kasneje je na sceno stopila založba Mot, ki se posveča ambicioznejšim stripom, predvsem iz frankofonskih dežel – češkim bralcem je predstavila na primer delo Davida B.-ja Na božjastni poti. Če v sredini devetdesetih let v običajni češki knjigarni ni bilo možno naleteti na strip, pa je dandanes praktično v vsaki vsaj ena polica namenjena risanim zgodbam. S stripom so se začeli ukvarjati tudi veliki založniki – BB Art sodeluje z založbo Crew, vendar poleg pop stripov izdaja tudi kvalitetne naslove, predvsem ameriškega izvora. Labyrint v glavnem podpira domače avtorje, Argo lovi v francoskih in ameriških vodah, Albatros izdaja Tintina in Thorgala 

Kako je z dostopnostjo tujih stripov na Češkem? Ali izide veliko prevodov?
Češka je nadoknadila vsaj del dolga, ki je nastal v času komunizma, in bralci so dočakali prevode vrste ključnih del – od Spiegelmanovega Mausa in Burnsove Črne luknje (Black Hole) do Thompsonovih Odej ali Peetersovih Modrih tabletk(Pilules bleues). Mislim, da je to zelo pomembno za domačo sceno, saj tako vidi, kako različne podobe ima lahko strip. Presenetljivo se pri nas zaenkrat ni preveč uveljavila manga, a prvi poganjki se že kažejo, torej gre najverjetneje za vprašanje bližnje prihodnosti.

Letos bo že četrto leto zapored potekal Komiksfest, največji češki stripovski festival. Kakšen je po tvojem mnenju njegov pomen za stripovsko sceno? So na Češkem še kakšni drugi stripovski festivali, ki bi jih rad izpostavil?
Komiksfest je nedvomno zelo pomemben. Eden izmed njegovih glavnih ciljev je širiti zavedanje o tem, da je strip univerzalna forma, primerna za kakršno koli vsebino – torej tudi umetniško in pomenljivo. Pri nas so še vedno živi predsodki, prežitki iz časov komunizma, in Komiksfest igra pomembno vlogo pri njihovem postopnem preseganju. Poleg tega je z njim povezano tudi podeljevanje nagrad za najboljša domača dela, zanimivi gostje in vse ostale prijetne reči, ki jih človek povezuje s festivali. Hkrati deluje tudi Crwecon, ki se usmerja predvsem na trdno jedro stripovskih bralcev. Menim, da se festivala dobro dopolnjujeta.

Kakšne so na Češkem možnosti za objavljanje stripov v publikacijah, ki prvenstveno niso namenjene tovrstnim vsebinam (časopisi, revije, tisk na splošno)? Ali lahko češki stripar preživi z risanjem stripov?

Situacija ni idealna, vendar se izboljšuje. Risarje, ki se uspejo preživljati z ustvarjanjem stripov, bi sicer lahko prešteli na prste ene roke, vendar časopisi in revije postajajo vse bolj odprti in vse pogosteje eksperimentirajo z uporabo stripov. A obetajoč razvoj je nekoliko upočasnila trenutna ekonomska kriza, ki pritiska na vso periodiko.

 Z Bogiem, ma miłości!

Sam sodeluješ pri ustvarjanju stripovske revije AARGH!. Kaj nam lahko poveš o njej?

AARGH! je nastal leta 2000 kot prvi v novem (prvem) valu stripovskih fanzinov. Takrat je preprosto obstajala potreba po kakršni koli platformi za mlade domače ustvarjalce in tako sva si Tomášem Kučerovskim rekla, da najbrž za nas tega nihče drug ne bo naredil in začela izdajati. Navdihnile so naju underground publikacije, ki jih je od osemdesetih ustvarjal Vladimír Tučapský. Na naju je izrazito vplivala tudi poljska scena (predvsem revija AQQ), a kmalu sva odkrila tudiStripburger, ki naju je prav tako v nekaterih pogledih porinil naprej. Izdajamo tako dela čeških avtorjev kot tudi ustvarjalcev iz drugih držav, predvsem iz srednje in vzhodne Evrope. Vsebino AARGH! bi definiral kot mešanico alternative in inteligentnega ‘mainstreama’, včasih nas označijo za umetniško revijo. Poleg samih stripov namenjamo veliko prostora tudi publicistiki (predstavlja približno tretjino vsake številke), prinašamo pogovore s sedanjimi ustvarjalci, a trudimo se skicirati tudi zgodovino češkega stripa, ki še vedno skriva številne zaklade. Vsaka redna številka je poleg tega tematsko usmerjena na konkretno državo, prejšnja je bila posvečena Rusiji, naslednja bo predstavila poljsko sceno. Izdajamo tudi posebne številke, zadnja je bila v obliki obsežne stripovske reportaže iz delavnic v Singapurju, ki se jih je kot predstavnik Češke udeležil Tomáš Kučerovský.

Osredotočimo se na zadnjih deset let. Kateri so, po tvojem mnenju, najpomembnejši češki stripi, ki so izšli v tem času?
Po mojem mnenju gre za štiri ključne projekte. Voleman Jiříja Grusa, ki izhaja v črno belih zvezkih po 48-64 strani, je meni osebno najbližji. Avtor ima klasično slikarsko izobrazbo in njegov likovni izraz je virtuozen. V scenariju se vsakdanji momenti iz partnerskega življenja dveh tridesetletnikov mešajo z vrsto zelo bizarnih dogodkov in celota je izredno originalna ter hkrati zabavna.

Lucie Lomová je napisala in narisala album Anna hoče skočiti (Anna chce skočit), s katerim se je kot prva izmed čeških avtorjev uveljavila na Zahodu, konkretno v Franciji. Stripi o prigodah železničarja Aloisa Nebla, ki jih piše Jaroslav Rudiš in riše Jaromír 99, pa so pokazali, da lahko češki strip, v kolikor je dobro propagiran, nagovori zelo širok krog bralcev. Moram omeniti še ciklus Monstrkabaret Freda Brunolda. Njegova avtorja Vojtěch Mašek in Džian Baban zelo izvirno eksperimentirata z likovno podobo, še posebej pa s scenarijem, ki ima mnogo ravni in plasti.

Kako je s prepoznavnostjo češkega stripa v tujini?
Poleg že omenjene Lucie Lomove, ki pravkar pripravlja drugi album za francoski trg, se je do sedaj vidneje uveljavil zgolj (prav tako že omenjeni) Jiří Grus, ki je po scenariju Štěpána Kopřive narisal krvavo ‘space opero’ Nitro. Izdana je bila v že menda petih evropskih državah, pripravlja pa se tudi njen ponatis v reviji Heavy Metal. Vendar Grus nima namena nadaljevati s podobnimi projekti, osredotočil se je na mnogo subtilnejše avtorske projekte in Nitro v bistvu dojema kot davni greh mladosti.

Čemu je, po tvojem mnenju, Alois Nebel postal takšna uspešnica?
Alois Nebel
 je kot prvi v češkem prostoru postregel s preprosto zgodbo, postavljeno v običajno okolje. Po zaslugi črno belega tiska in manjšega formata je uspel postreči tudi s prijaznejšo ceno. Vendar ima za njegovo popularnost, kot sem namignil že prej, velike zasluge založnik Joachim Dvořák, ki je izredno sposoben organizator in propagator. Moram priznati, da sem do fenomena Alois Nebel nekoliko kritičen – na primer njegovo izdajanje v obliki kratkih časopisnih stripov po mojem mnenju ni bilo preveč posrečeno in je prvotni koncept preveč razdrobilo. Kljub temu pri Aloisu Neblu izredno cenim, da je običajnim bralcem prikazal eno izmed pomembnih faset stripa in odprl pot nadaljnjim avtorjem.

Poleg avtorjev Aloisa Nebla je na nas velik vtis napravila tudi Lucie Lomová (ki v tej cifri nastopa s 15 stransko zgodbo „Tylova hlidka“).  Naš vtis je, da izstopa po tem, kako medij stripa uporablja za pripovedovanje daljših, bolj sofisticiranih zgodb, medtem ko so mnogim drugim (češkim) striparjem še vedno ljubši krajši, gagovski stripi. Bi se strinjal, da z njenimi deli (kot tudi z Aloisom Neblom) češki strip stopa na neko novo raven odraslosti?
Dela Lucie Lomove imam izredno rad in zelo sem bil vesel, da smo prav Tylovo hlídko  lahko v AARGH! predstavili češkim bralcem. Dodal bi le, da so Lucie in ustvarjalca Aloisa Nebla del večjega vala, h kateremu poleg že omenjanih avtorjev spadata tudi Branko Jelínek in Nikkarin. Vendar pa je vsekakor res, da je češki strip končno začel odraščati.

Tudi sam si stripar. Trije stripi, objavljeni v tem Stripburgerju, ki si jih ustvaril skupaj s Karlom Jeriejem, so očitni hommagei raznim, bolj ali manj znanim stripovskim klasikom. Nam lahko poveš kaj več o teh referencah?
Te tri strani so del prostega ciklusa ‘mikrozgodb’, ki jih je vsega skupaj osem. Všeč mi je bila zamisel povezati posamezne faze življenja stripovskega ustvarjalca z razvojem stripovskega medija kot takega. Tudi strip se je iz otroško naivnih stvaritev razvil v prvovrstna risarska dela z zahtevno vsebino. Prva zgodba je poklon pionirju Wilhelmu Buschu in njegovima junakoma Picku in Packu (Max in Moritz), druga je posvečena Malemu Nemu (Little Nemo), vendar v njem nastopajo tudi postave iz številnih drugih stripov – od češkega Mravljinčka Ferdinanda in ameriške Miki Miške do recimo Woodringovega Franka. Tretja stran spaja popularno češko stripovsko serijo o petčlanski druščini mestnih fantov iz tridesetih let prejšnjega stoletja Hitre puščice (Rychlé šípy) z do neke mere podobno likovno estetiko zgodnjih pripovedi o superjunakih.

V enem od stripov, ki si jih ustvaril skupaj s Karlom Jeriejem (objavljen je v tem Stripburgerju), spoznamo lik po imenu Pérák. Kot kaže je ta junak na Češkem nekakšna legenda. Kaj nam lahko poveš o njem?
Pérák je tipičen primer urbane legende. Med drugo svetovno vojno so si prebivalci Prage in ostalih mest pripovedovali zgodbe o maskiranem maščevalcu, ki ima na podplatih velike vzmeti, s pomočjo katerih lahko skače izredno visoko. Po teh legendah je ponoči napadal naciste in jim povzročal tudi precejšnjo materialno škodo. Podobne postave poznajo tudi v drugih državah, v Veliki Britaniji je na primer že v 19. stoletju strašil Spring-Heeled Jack, ki pa je bil za razliko od Péráka nevaren in hudoben. Zanimiva je tudi podobnost Péráka z ameriškimi superjunaki, zato ni presenetljivo, da se je čez leta pojavilo kar nekaj stripovskih adaptacij njegovih dogodivščin. Na koncu štiridesetih let so bile del komunistične propagande, na koncu osemdesetih pa protikomunističnega undergrounda.



Dodaj odgovor