TOMAŽ LAVRIČ (AKA. TOTO IN LOVRO MATIČ): Sokol in golobica – epska romanca

TOMAŽ LAVRIČ (AKA. TOTO IN LOVRO MATIČ): Sokol in golobica – epska romanca

Mladina STRIP, Zbirka Viharji srca, Ljubljana, 2008; 64 strani, slovenščina

Leta 1994 je Tomaž Lavrič, takrat podpisan kot TBC, v Mladini objavil 15-stranski strip Azzardo d’amore (Ljubezenski hazard). V njem je prvič uporabil obraze znanih politikov (pa tudi nekaterih tv in filmskih zvezd) za kratko mafijsko sceno, v kateri italijanski ubijalec (Janez Drnovšek), ki dela za don Mazzinija, pobije skupino slovenskih tranzicijskih mafijašev ter njihovega šefa in vodjo kazina Royal (Danila Kovačiča). Sokol in Golobica (tokrat je avtor podpisan kot razcepljena osebnost Toto in Lovro Matič) je nadaljevanje tovrstnega stripa: J. J., njegova izvoljenka Urška in rdeči hudič Borut Pahor ter ostali politiki, ki jih bralci brez težav prepoznamo, so glavni junaki bistveno obsežnejše epske romance. Za razliko od Azzarda, v katerem je simbolična vloga politikov omejena zgolj na njihove fizične značilnosti, je Sokol in Golobica bistveno bolj večplastna zgodba. Na prvi pogled deluje kot slaba parodija celotne slovenske politične scene. Janša je predstavljen kot nerazumljeni heroj in domoljub, Pahor kot njegov antipod – oportunist brez kančka morale, Rupel kot prodana podlasica, Bajuk, Vizjak in Erjavec kot vaški fantiči, ki ga radi cugajo, Peče kot nacipederast in Jelinčič kot razposajeni nasilnež … 

Vsem na videz pripada ista neusmiljena Lavričeva predelava, ki deluje zgolj kot posmehovanje in karikiranje. Vendar gre v resnici za bolj prikrito enostransko kritiko, ki ni uperjena na same akterje v zgodbi, ampak se nanaša na bralce, ki simpatizirajo z desnim političnim polom. Lavrič jim je inteligentno ponudil njihovo plat zgodbe, v kateri so stvari takšne, kot jih desnica hoče razumeti in videti. Avtor se na videz poskuša vživeti v glavnega junaka. Ga celo zagovarja v njegovi plemeniti drži in človeški šibkosti! Zato deluje še bolj banalno, kot če bi ga predstavil kot čisto zlo in velikega manipulatorja – torej mitskega Janšo. Antijunak bi zaradi tega postal junak, s katerim bralec perverzno simpatizira … Analogija Sokola in Golobice je lahko film Moloch, kjer je Hitler upodobljen kot simpatičen, a osebnostno nedozorel moški, poln kompleksov. Njegova naivnost in človeškost ga naredita še bolj idiotskega, kot če bi ga predstavili v njegovi mitizirani vlogi brezkompromisnega poveljnika in krvoloka … Simpatiziranje z ikonami je seveda bistveno lažje kot z običajnimi ljudmi, ki so ostudno nepopolni!!!

Žal se bo ta večplastna kritika doživljanja realnosti, ki je namenjena slovenski desnici, s časom razblinila, tako kot bodo izginili s scene aktualni politiki! Potem bo ostala samo še zgodba, oropana svojih simbolov in prenesenih pomenov. To pa mi daje nelagoden občutek, da je šlo pri celotnem projektu zgolj za aktualnopolitično manipuliranje, ki na dolgi rok nima večje vrednosti. Če je bil glavni namen Lavriča banaliziranje idealistične desne družbe z njenimi govedarskimi turbosongi, črno-belim pogledom na svet in naivno slovensko folkloro, ki je pripeljala Slovenijo v novi srednji vek, potem je Sokol in Golobica strip, ki bo danes doživel svoj presežek slave, čez deset let pa bo samo še zagozda pod kakšno omaro. (Koco)



Dodaj odgovor