Nasprotno kot ostali pripadniki opičje vrste, ki se hranijo z bananami in ostalimi plodovi narave, se Smart Monkey oblizuje po mesu. Pedrzno si dovoli zaužiti sad iz harema velike gorile in se nespametno zaplete v spopad z sabljastim tigrom. Tu se začnejo njegove težave.

Beg ga vodi skozi čudovito prahistorično pokrajino, polne fantastične flore in favne, ki pa kmalu zgine pod odejo ledene dobe. Šibka, vendar spretna nakaza se z bistrimi ukanami prebija skozi nevarnosti. Ko mu uspe globoko zamrzniti prežečega tigra se vrne v domači log. Na svojem pohodu mimogrede zmaliči izredno napredno civilizacijo morskih členonožcev, ki bi po evolucijskih merilih morali zasesti mesto prvaka, če le ne bi neumni opičnjak speštal njihovega mesta in vseh njegovih prebivalcev. Po končani nasladi brezbriženo odide s svojim (perverznim) čutom, tako značilnim za človeka.

Ledena doba se stopi v ognjeni kataklizmi, ki izbruhne iz vulkana. Opičnjak izkoristi ogenj in si z baklo pokori ostale opice. Pa ne za dolgo. Roka užaloščene gorile je vendarle težja. Tako Smart Monkey ironično konča kot večerja na tabornem ognju.

V epilogu prevzame glavno vlogo mlad pustolovec, ki pa je v bistvu reinkrnacija prejšnega protagonista. Ubogi privrženec zasmehovane Darwinove teorije konča med zobmi odtajanega sabljastega tigra.

Avtor se poslužuje mešane tehnike perorisbe in bele kritne barve, včasih močno spominja na praskanko (scratch). Linija je divja, kadri ustrezajo dinamični pripovedi. Živali seveda ne potrebujejo besed, ki jih uspešno zamenjajo antropomorfni izrazi na obrazih. Presenetljivo pa izostanejo tudi živalski vzkliki in kriki. (David Krančan)