ZORAN SMILJANIĆ in MARIJAN PUŠAVEC: Meksikajnarji: Laibach

ZORAN SMILJANIĆ in  MARIJAN PUŠAVEC: Meksikajnarji: Laibach 

Založba Umco, Ljubljana, 2008; 72 strani, slovenščina

V luksuzni izdaji s trdimi platnicami je avgusta izšel drugi del stripa v petih albumih Meksikajnarji s podnaslovom Laibach. Strip je v nadaljevanjih izhajal v reviji Mladina od julija 2007 do februarja letos. Hkrati je izšel tudi ponatis prvega dela, Miramar, iz leta 2006 v enaki luksuzni preobleki: namesto mehkih je ponatis dobil trde platnice.

Osnovni motiv grafičnega romana je posvečen delu slovenske zgodovine, ko je sredi šestdesetih let 19. stoletja okoli 100 prostovoljcev z ozemlja današnje Slovenije šlo v vojaško službo branit habsburško cesarstvo v Mehiki. Zanimivo je, da sta avtorja Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec skonstruirala vzporeden potek skorajda enakovrednih dveh življenjskih zgodb: glavnega junaka Antona Brusa, klenega slovenskega fanta kmečkega rodu, ki mu je oče omogočil študij medicine na Dunaju, ter drugega ključnega lika, nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega. Kdo od njiju igra glavno vlogo, niti ni pomembno. Zdi se da mehiški cesar Maksimilijan v zgodbi služi za predstavitev zgodovinskih podatkov, Tone pa kaže verjetnejši vpogled na življenje v 19. stoletju. Tone bi bil lahko kdorkoli, predstavnik brezimnega slovenskega ljudstva, ki sta mu avtorja poskušala dati karakter zajebanega Kranjca, pijanca in babjeka.

Smiljanić v osnovi tudi pri Laibachu deli strani na štiri vrstice, s tem da si v določenih kompozicijah dovoli več kot v prvem delu. Tam sta bili sicer najbolj drzni kompoziciji zamujanje Antona na vlak (stran 58) ter kadriranje določenega momenta v zgolj dveh celovrstičnih sličicah – trenutka, ko oče zagleda Antona in svakinjo, kako se valjata po senu. Pri albumuLaibach je kompozicijsko vsekakor najbolj impozanten začetek, ki je dejansko v pet vrstic razrezana slika pijanega Antona pod lipo, kjer Smiljanić pokaže pretanjeno kadriranje od detajla lipovih listov v prvi vrstici do srednjega plana Antona ob praznem kozarcu v peti, zadnji vrstici, pri čemer pa vmesne izrabi za uvodno špico svojega in Pušavčevega priimka, naslova zbirke ter naslova albuma. Kaže da Smiljanić obvlada obliko štirih vrstic na stran, ker drugače redko krši razbijanje te kompozicije z združevanjem dveh vrstic v eno ali celo z zmanjševanjem velikosti dveh vrstic na račun tretje ipd. Najbolj drzna kompozicija je na straneh 60 in 61: slika, razpotegnjena prek dveh strani, prikazuje Ljubljano, od katere se poslavljajo meksikajnarji – čeprav bi táko podobo pričakovali že nekje na začetku. Prav tako je pomembno omeniti Smiljanićev občutek za detajl ter za kadriranje, predvsem z različnimi pogledi na isto prizorišče. Če izpostavimo risbo, ta niha med izrazito obrisno in grafično poudarjeno, kjer Smiljanić s črtami in ponekod z barvo modelira površine obrazov. Med najbolje upodobljenimi je zateženi korporal Schwarz. Barve so se glede na prvi del v drugem nekoliko umirile, čeprav so določene podvojene kompozicije nekoliko okorne. Tu bi kot primer navedli menjavo prizorišč: obakrat v tretji in četrti vrstici iz Maksimilijanovega prostora preskoči v prostor Cukrarne (stran 19 in 25). Gre za nepotrebno menjavo prizorišča s popolnoma drugačnim koloritom, risbo in kompozicijsko zgradbo. Če pogledamo še naprej, v oči nekoliko zbode tudi montaža skenirane glave Kmetijskih in rokodelskih novic (strani 8), ki daje vtis, da se Smiljaniću ni dalo časopisa prerisovati na transferni papir. Vsekakor je pohvale vredno oblikovanje naslovnice. Medtem ko je naslovnica Miramaraskorajda podobna plakatu iz Disneyjevega filma Lepotica in zver, ima Laibach izraženo grafično risbo, boljšo kompozicijo ter bolj zanimive karakterje.

Zgodba v Laibachu se odvija sorodno kot v Miramaru in je prikazana v preprostem narativnem poteku, s šaljivimi dodatki, tako da strip pregledamo na mah. Pri zgodbi je vidna eklektičnost mešanja stilov tako zgodovinskega kot pustolovskega oziroma trivialnega romana, ki na trenutke poseže v polje fantazije. Razdrobljenost in prevlada Maksimilijanovega lika iz prvega dela sta v drugem manjši in vzporedni zgodbi obeh likov se lepše povežeta. Prej ali slej se bosta junaka verjetno srečala, če malo špekuliramo, vsaj na koncu petega dela, ko si bosta pred regimentom iz slike Édouarda Maneta Usmrtitev cesarja Maksimilijana izmenjala pogled.

Ne moremo zanikati, da so Meksikajnarji velik projekt, tako zaradi obsežnosti kot zaradi obravnave manj znane teme slovenske zgodovine, ki jo pri nas obujajo nekatere mehiške restavracije. Velik projekt pa je tudi, ker za njim ne stoji stripovska industrija, ampak dva ustvarjalca, kar lahko prinese manjše ali večje zaplete. Albumi namreč niso epizodični, ampak je v osnovi ena zgodba razdeljena na več delov oziroma dejanj. Medtem ko bi moral biti enovit, album že v drugem delu kaže na določene oblikovne spremembe. Namensko bi lahko strukturo stripov spreminjal od albuma do albuma, vendar se zdi, da se strip izpopolnjuje z avtorjema, medtem ko nastaja. In če je temu tako, potem si lahko obetamo, da bo že Meksiko, naslednji del Meksikajnarjev, z veliko večjo kilometrino še boljši, podobno kot je Laibach boljši od Miramara. (Zoran Srdić)