ZORAN SMILJANIĆ – “Svoje bogove je treba pobiti, pa naj bodo še tako veliki in pomembni.”

Zoran Smiljanić, prekaljeni stripar, filmofil in publicist, ima za seboj nebroj kultnih albumov, pred seboj nebroj novih idej in načrtov. Po debelem desetletju trdega dela sta s so-scenaristom Marijanom Pušavcem zaključila najdaljšo slovensko stripovsko epopejo Meksikajnarji. Kljub izčrpanosti si je vzel čas in nam o tem podvigu nekaj malega povedal. [Bojan Albahari]

Začnimo na začetku. Kakšno je bilo tvoje stripovsko otroštvo? Kako nastane stripovski avtor? Se rodi ali postane?

Nihče se ne rodi kot stripar, to se postane pozneje. Če si dovolj zgodaj in dovolj dolgo izpostavljen nemoralnim vplivom, prej ali slej tudi sam zabredeš v greh in nečistovanje. Sam sem strip dobil v sistem zelo zgodaj, tako rekoč z materinim mlekom. V 60. letih, ko sem odraščal, sem bil izpostavljen škodljivemu vplivu številnih stripovskih izdaj, poleg Zlatne Serije in Lunov Magnus Stripa so kremplje stegovali še Panorama, Stripoteka, Plavi vjesnik, Pobjeda, Biblioteka Lale, Super strip biblioteka, Nikad Robom, Politikin Zabavnik ter kakopak Zvitorepec in Zvitorepčevi romani v stripu … Vsi moji starejši vrstniki so brali stripe in me silili, naj poskusim tudi jaz. In sem se vdal: najprej enega, potem še enega in še enega, dokler se nisem navlekel. Kmalu sem goltal neznanske količine stripov in se do nezavesti opijal z njimi. Starši, šola in širša družba so se sicer trudili, da bi nas zaščitili pred to kužno boleznijo, ki preži na mlado, čisto in nedolžno dušo, a zaman. Včasih so uprizorili racijo, nam stripe pobrali in jih nekam odnesli ali skurili, ne vem, a zares izkoreniniti jih niso mogli. Nekaj časa smo jih skrivali, izmenjava je potekala v strogi konspiraciji, potem so se spet razpasli in branilci morale so nazadnje dvignili roke ter priznali poraz. Stripi so vsebovali nekaj, neko snov, skrivnost, čarovnijo, ki smo jo mulci instinktivno razumeli, vzeli za svojo in postali odvisni od nje. Moj problem pa je bil še večji: v primerjavi z vrstniki sem stripe (pa tudi filme in knjige) doživljal neprimerno močneje, zadeli so me kot strela in me čisto obnoreli. Že kot otrok sem postal hud odvisnik najhujše sorte, tako da so se celo moji vrstniki norčevali iz mene. Zato sem začel to svojo obsedenost skrivati tudi pred njimi. Bil sem izobčenec med izobčenci. Izvrženec na kvadrat. Evo, tu leži moja žalostna geneza bodočega stripovskega avtorja.

Najprej si bral Bonellijeve izdaje, ki smo jih brali vsi. Kaj ti je Bonelli pomenil takrat in kaj danes?

Eh, Bonelli, neodoljivi (v pomanjkanju ustreznega slovenskega izraza) kralj kiča in šunda. Bonellijevi stripi so bili moja enajsta šola pod mostom, vse tisto, kar mi uradna kultura ni mogla in znala dati. Državno zapovedani mladinski junaki, kot so Martin Krpan, Peter Klepec in kurirček Andrejček, niso mogli kontrirati velikemu Teksu Vilerju, frajerskemu Timu in zabavnemu Dastiju, pogumnemu Malemu Rendžerju ali nepremagljivemu Komandantu Marku. Zelo sem padel tudi na pedagoško-pustolovske Priče sa Divljeg zapada, kjer so skozi tri generacije družine MekDonald (tako je bilo takrat napisano) obdelali celotno 19. stoletje. Na vrhu piramide pa je bil seveda njegovo veličanstvo Zagor. Zagor je ujel nekaj, kar je pomenilo izpolnitev otroških fantazij. Otroških? Heh, poznam kar nekaj odraslih, ki še vedno prisegajo nanj, ga kupujejo, malikujejo in zlagajo v brezhibno poravnane fetišistične zbirke.

Idila z Bonellijem je trajala, dokler je trajalo otroštvo, s puberteto pa so se prikradle prve razpoke. Ko sem imel 12 ali 13 let, sem opazil, da so zgodbe šablonske, da se ponavljajo, da ustvarjalcem zmanjkuje navdiha in upehane štorije rešujejo s fantastiko, ki na Divjem zahodu res ni imela kaj početi. Junaki so postajali vse bolj infantilni, negativci bedasti, situacije posiljene, dialogi stupidni, humor nesmešen, akcija lena in nedomišljena. Spomnim se naraščajočega občutka nezadovoljstva in antipatije nad Bonellijevimi stripi. Prvega sem skozi okno zalučal Bleka Steno, ki je že mejil na retardiranost. Sledili so mu Mark in ostali, predzadnji je šel Tex, nazadnje pa je s piedestala zgrmel še Zagor. Jezil sem se nanje, zdelo se mi je, da so me pustili na cedilu, da me imajo za bedaka in da niso niti senca tistega, kar so bili nekoč. Takrat mi še ni bilo jasno, da sem bil jaz tisti, ki se je spremenil, ne pa oni. Oni so bili ves čas enaki in še danes so taki. No, izjema in edini, ki ga še z veseljem vzamem v roke, je Ken Parker, ki je bil iz epizode v epizodo boljši in je tudi edini od Bonellijevih junakov dočakal bridki konec. Slava mu!

Pozneje sta prišli reviji Metal Hurlant in Alter Linus, ki sta te prepričali, da je strip lahko tudi drugačen, da lahko nagovarja tudi odrasle in da jih tudi sam začneš risati. Kako danes vidiš to stripovsko sceno iz osemdesetih let? Se ti iz današnje perspektive ti stripi še zdijo relevantni in navdihujoči? Kako jih danes vidiš kot bralec in kako kot stripovski avtor?

Pravzaprav se je začelo že v 70. letih, prvi Metal Hurlant je izšel leta 1975. Jaz sem svojo prvo številko dobil v roke dve leti pozneje, leta 1977, ko sem bil star 16 let. Številko 16 mi je iz Pariza prinesel starejši brat. Na naslovnici je z velikimi rdečimi črkami pisalo DANGER! NUMERO RADIOACTIF, torej je šlo za radioaktivno številko. Uau! Ko sem prelistal to čudo, je začelo res sevati, postalo mi je vroče, v glavi se mi je zavrtelo. Takrat se mi je spremenilo življenje. Ti stripi so bili nekaj povsem drugega od vsega, kar sem poznal do tedaj, kot bi padli iz drugega planeta. To so bili stripi, ki so nagovarjali inteligentne odrasle, ne pa zafrustriranih mulcev. V Metal Hurlantu sem našel vse, česar so se drugi izogibali v širokem loku: sočno nasilje, perverzno spolnost, črni humor, politično angažiranost in agresivni anarhizem. Tudi stil risbe in način pripovedovanja sta bila nova, drugačna, izdelana in zelo artistična. Metal Hurlant je medij stripa katapultiral do neslutenih možnosti, po njem stripu nihče več ni mogel reči šund. To številko sem odprl vsaj tisočkrat, preštudiral sem vsak najmanjši detajl, tudi reklame, se učil francosko, poskušal pogruntati štose, ki jih nisem razumel, ter vpijal različne stile in avtorje. Najmočnejši vtis je name naredil strip enigmatičnega naslova Absoluten Calfeutrail nekega Moebiusa, pozneje sem izvedel, da je to psevdonim Jeana Girauda, avtorja mojega priljubljenega vestern seriala Blueberry. Moebius je bil stripovski mag, avtor neskončne domišljije, virtuozne risbe in osupljivih inovacij, ki je močno vplival name.

Kmalu sem spoznal, da Moebius ni všeč samo meni, ampak ga občudujejo in kopirajo praktično vsi mlajši avtorji, ki so se ukvarjali s stripom v bivši Jugoslaviji. Vsi smo ga imitirali, vsi smo enako šrafirali, risali podobne odbite in krvave zgodbe, posnemali njegovo pisavo in pisali enako črko E (brez navpične črte, samo tri vodoravne črte). Zoran Janjetov iz Novega Sada je njegov stil ‘snel’ do popolnosti in kmalu dosegel sanje vsakega nadobudnega stripovskega avtorja: postal je Moebiusov naslednik, risal je za prestižne francoske založbe in sodeloval z velikim Alejandrom Jodorowskim. Sicer je mojstrski risar, kreativen in duhovit avtor, vendar se je v svojem vzoru povsem izgubil. Postal je njegova kopija, replika, odsev. Pravi Janjetov je ostal nerealiziran in nerazvit, kot nedonošen fetus. In v tem je problem. Ne glede na to, kako revolucionarno vlogo sta odigrala Metal Hurlant in Moebius, se mora oboževalec odlepiti od svojega vzora in najti svojo pot. Svoje bogove je treba pobiti, pa naj bodo še tako veliki in pomembni. Pa čeprav nas čaka nepomembna usoda v kakšni vukojebini, kot je Kranj.

Kako danes gledaš na stripe Metal Hurlanta in ‘svetega’ Moebiusa?

Ko danes listam stare izvode Metala, se mi zdijo preživeti. Nekateri avtorji so se bolje, drugi slabše postarali, njihov čas pa je definitivno minil. Bili so udarni in radikalni, bili so alternativa in avant-

garda, toda to je bilo nekoč, danes so le še zaprašena klasika. Ali so še relevantni in navdihujoči? Dvomim. Meni ne več. Sicer pa bi to vprašanje morali postaviti mladim stripovskim avtorjem.

Tudi Moebius ni več, kar je bil. Ko je leta 2012 umrl, sem sicer napisal spoštljiv nekrolog, kjer sem izpostavil njegovo neprecenljivo vlogo, ki jo je imel za strip in tudi za film. Zamolčal pa sem, da je serial Blueberry od albuma Nez Cassé (Zlomljeni nos, 1980) postal nekako razvodenel, ‘praznjikav’ in nezadovoljiv izdelek glede na visoke standarde, ki jih je postavil v albumih od Chihuahua Pearl (1973) do Angel Face (1975). Virtuozna risba ni mogla zakriti nekakšne apatičnosti in lenosti scenarijev, stripovske rešitve so postale rutinske, nič prelomnega se ni več zgodilo. Saj ne rečem, da je bilo slabo, toda ni bilo več tiste iskre, vznemirjenja, strasti, junak se ni več razvijal, ampak le eksistiral v stari slavi.

To je bil Giraud, kaj pa Moebius? Igor Kordej me je nekoč, ko sva šla na pivo (kot bi rekel Iztok Sitar), presenetil z izjavo, “da je Moebius avtor, ki riše čudovite stripe o ničemer”. Potem sem začel na svojega idola gledati malo drugače. Res je bil izjemni poet podzavestnega in raziskovalec nadrealističnih pokrajin, toda čemu vse to služi? To isto so počela že avantgardna gibanja na začetku 20. stoletja. Je kaj novega povedal o svetu, v katerem živimo? Je ponudil analizo našega časa? Ne, ukvarjal se je z znanstveno fantastiko, medijem stripa in predvsem sam s seboj. Ali lahko na njegove stripe gledamo tudi kot na pretenciozni egotrip, na krasno formo brez vsebine ali na psevdointelektualistično masturbiranje? Lahko. Bil je velik, mogoče največji, toda čas, ‘ta rabelj hudi’, ni bil zelo prizanesljiv z njim.

Pri nas je še vedno veliko nostalgikov, ki tudi 20 ali 30 let kasneje ostajajo zvesti stripom svoje mladosti. Pri tem mislim tako na ‘zagoraše’ kot na ‘moebiusaše’, ki pri Sandiju Buhu tvorijo večino klientele. Gre samo za nostalgijo oziroma priseganje na preverjeno ‘robo’? Kateri sodobni stripi lahko opravljajo isto vlogo, kot so jo Bilal in Corben imeli pri tebi?

Hehe, zanimiva diagnoza naše stripovske bralske scene. Tvojima skupinama bi dodal še ‘alanfordovce’, ki so številčen in hudo žilav segment naše stripovske publike. Hja, ljudje se pogosto vežemo na neko obdobje v lajfu in tam obtičimo. Tam, kjer nam je bilo lepo, toplo in varno, zato je to gnezdo težko zapustiti. S tem načelno ni nič narobe, problem je le, ko tisti, ki prisegajo na Zagorja, pljuvajo na one, ki molijo k Moebiusu, ti pa spet zviška gledajo nanje, medtem ko kult ‘alanfordovcev’ prezira vse. Te polemike se mi zdijo enako neproduktivne kot tiste med partizani in domobranci. Kot bi se kregali, katera religija je boljša, bolj pravilna in smiselna. Vse so nesmiselne. Gre za dogmatski dialog gluhih in slepih, ki so se zabarikadirali na svoje pozicije in se ne bodo premaknili niti za milimeter. Kot človek, ki je oboževal tako Zagorja kot pozneje tudi Moebiusa in ju potem oba pustil za sabo, vem, da ne gre za stripe, pač pa za tistega, ki jih konzumira. Tvojega pogleda ne določa ne Zagor niti Moebius, pač pa ti sam. Ko govorim o onih drugih, ki nimajo pojma, okusa in mi grejo na živce, pa pravzaprav govorim o sebi.

Pa da ne bom samo šimfal: pri Buhu se zbirajo zanimivi in odštekani primerki, ki se tudi kregajo na zabaven način. V tej druščini raznoraznih pacientov različnih diagnoz in bolezenskih stanj se počutim domače in sem se tudi precej naučil od njih. O stripih vedo veliko, obvladajo najbolj bizarne informacije in detajle, pogosto mi kaj dobrega priporočijo in večinoma sem z izborom zadovoljen. Ja, stripi se me še vedno dotaknejo, veliko je dobrega, preveč, nemogoče je vsemu slediti. V zadnjem času sem boleče užival v Tardijevih albumih o prvi svetovni vojni, prevzela sta me Gibratova Matteo in Odgoda, pretresel me je Saccov Goražde, očaral Juillardov Sedam života kobca (in malo manj njegovo nadaljevanje), nasploh so vse Fibrine izdaje skoraj brez izjeme vsaj vredne pozornosti, če že niso odlične. Zadnje, kar sem prebral brez sape, je Macanov/Kordejev serial Mi, mrtvi, tudi njun nedokončani Teksas Kid je mojstrovina. Pa seveda naš Tomo Lavrič, ki je veliko boljši, če svoje stripe riše po lastnih scenarijih, kot če mu jih pišejo elitni francoski scenaristi. Tolpi mladega Ješue napeto sledim iz tedna v teden in je ‘top šit’.

Ostanimo še za hip v Buhovi striparnici. Danes se nam zdi, kot da je od nekdaj prisoten, toda ni bilo tako. Kako si živel v času pred Buhom, pred internetom, pred računalniki, pred digitalizacijo?

Ja, Buhov pajzelj, v katerem se človek komaj obrne, je veliko več kot seštevek kvadratnih metrov, ki jih zaseda. Čeprav je v zadnjih letih dobil kar nekaj konkurence, ostaja centralno mesto, epicenter slovenskega stripa. Obstaja pa tudi čas pred Buhom.

Ko sem začel leta 1987 objavljati v Mladini, sem bil bolj ali manj prepuščen sam sebi, tako kot tudi drugi avtorji. Stripe nam je analiziral in nas usmerjal urednik Ivo Štandeker, nekaj malega smo se ocenjevali avtorji med seboj, svoje mnenje je primaknil še kakšen znanec in to je bilo vse. V zlatih časih Mladine, ko je bila naklada čez 80.000 izvodov in sem vstopil v bogve koliko slovenskih domov, sem živel v popolnem vakuumu. Pojma nisem imel, ali Hardfuckerse sploh kdo bere, jih sovražijo, ignorirajo, razumejo, ali to, kar počnem, sploh komu kaj pomeni. Nobene refleksije, nobenega feedbacka, pisma bralcev, nič. Dolga leta sem preživel v popolni izolaciji in to stanje mi je postalo povsem normalno. Potem je prišel Buh, začel sem hoditi v njegovo striparnico in tam sem spoznal neke nove mulce, ki so strip jemali hudo resno in o njem tudi veliko vedeli. In ti fantje so razumeli moje stripe, jih analizirali, me spraševali o njih in tudi kritizirali. Končno! Naravnost ginjen sem bil, ko sem videl, kako so jih vestno izrezovali iz Mladine in porumenele liste vezali v nekakšne smešne brošure. Tako sem kot novorojenček zdrsnil v orbito Sandija Buha. Postal je moja druga mama.

Buh sicer ni nek močan teoretik stripa, ni pa tudi navaden kšeftar. Stripe ima rad in je njihov velik poznavalec ter zbiratelj. Vzpostavil je sceno, povezal ljudi, ki jim strip pomeni več kot zgolj zabavo, pa čeprav mu marsikdaj najedajo živce. Je organizator, promotor in tudi menedžer, to pa je nekaj, kar avtorji krvavo rabimo, saj večinoma ne znamo poskrbeti zase. Trudi se s predstavitvami, razstavami in medijsko prisotnostjo stripa, hodi na vse žive prireditve, povezane s stripom, razmišlja in deluje na dolgi rok. Slovenski strip je dobil na veljavi, v njegovi striparnici se vrstijo predstavitve domačih in tujih avtorjev, med drugim je pripeljal tudi mojega idola Hermanna Huppena. Ko je začel še sam izdajati cvetober domačih avtorjev, pa je postal pravi spiritus movens domače scene, padre padrone, boter Buh. Da bi ilustrirali njegov pravi pomen (in težo, hehe), si predstavljajmo, da ga ni, da ga nimamo, kot da ne bi nikoli obstajal. Si predstavljate, kakšen bi bil svet brez Sandija Buha? Jaz si ne morem.

Priznavaš, da so te oblikovali tako filmi kot stripi, predvsem žanrski filmi, konkretno vestern. Verjetno te zato mnogi imajo za najbolj filmskega med domačimi striparji. Se morda tudi tebi zdi, da si svoj stripovski jezik približal filmskemu oziroma da je film vplival na tvoje risanje (montažo, kadriranje ipd.)? Kaj praviš na takšna ‘zlohotna podtikanja’?

Priznam, da se je to zgodilo, a se ne počutim krivega. Jaz samo izpolnjujem ukaze nadrejenih. Sem le kolešček v dobro naoljenem mehanizmu, orodje v rokah generalov, ki določajo in upravljajo moje početje. Iz mojega centra za vizualno projekcijo v mojih možganih, kjer se nahaja generalštab za vizualizacijo posameznega prizora ali table, pride ukaz, kako naj kaj narišem. Jaz ne razmišljam, zakaj je ravno tako in ne drugače, ampak se striktno držim navodil. Če mi ukažejo, da rišem podolgovate ležeče slike, ki spominjajo na filmski cinemaskop, jih pač narišem. Večinoma hočejo, da se v vsaki sličici nahaja del prejšnje in da vsebuje košček prihodnje, da torej strip vsebuje kontinuiteto in gibanje, in jaz ubogam.

Šefi tudi ne marajo, da so sličice nametane kar tjavdan, ampak morajo imeti neki red, urejenost, notranjo strukturo in logiko, čemur slepo sledim. Opazil sem tudi, da preferirajo filmske kompozicije, razporeditev planov ali pravilo, da je velikost sličice ekvivalent dolžini filmskega kadra (torej, manjša kot je sličica, krajši je kader in obratno), kar spet ustrežljivo izvršim. In če želijo, da pobijam nedolžne ljudi in da kri šprica naokrog, bom to opravil brez ugovora. Na stotine sem jih že pokončal, tudi ženske in otroke, a moja vest je mirna, ponoči mirno spim. Delo večinoma poteka gladko in brez zastojev, včasih pa zveza med poveljstvom in mojo roko iz meni neznanega razloga zaškrta in se prekine. Iz centra ni nobenih ukazov več, v sencih mi buta le tišina. Potem moram sam najti rešitev za posamezni prizor in takrat je najtežje. Takrat občutim vse breme svobodne volje in neodvisnega razmišljanja.

Ure strmim v prazen papir in ne vem, kaj bi. Tiste prizore, ne samo da rojevam v muki in bolečini, ampak jih naravnost abortiram. Potem se zveza spet vzpostavi, nadrejeni me naderejo za slabo opravljeno delo in pošljejo nove komande. Zategadelj se za svoje delo ne čutim odgovornega in zavračam krivdo po vseh točkah obtožnice.

Kdo pa je potem Vittorio de la Croce in kakšno vlogo ima on pri tem?

De la Croce je skrivač, hinavec in strahopetec. Izmišljena persona, v katero sem se zatekel, da sem lahko neobremenjeno ustvarjal naprej. Ko sem začel v 80. letih objavljati prve stripe in provocirati oblast, državo, tradicijo, narod in občino, so hitro prišle posledice. V službi, kjer sem takrat združeval delo in sredstva (kot se je včasih reklo zaposlitvi), so me pribili na sramotilni steber, ena tajnica, s katero sem se sicer čisto lepo štekal, me je očitajoče pogledala in mi razočarano vrgla v obraz, da “kaj takega pa res ni pričakovala od mene”. Vrstile so se tovariške kritike, občinska oblast se je penila in zahtevala odgovornost. Ko pa sem iz zaupnih virov izvedel, da je v Beogradu zasedal generalštab JLA, ki je obravnaval moj plakat Tedna mladih Kranja ne bo! kot dokaz ‘kontrarevolucije’, sem se malce usral. Z vojsko pa ni šale, prišli bodo po tebe in vzela te bo noč. Zato sem se ob začetku objavljanja Hardfuckersov v Mladini umaknil v ilegalo in se zaščitil s psevdonimom, kar so pozneje prevzeli vsi Mladinini avtorji. Tako smo lahko nemoteno risali packarije in zabavljali čez režim. Ko pa so v naši lepi državici napočile zlata svoboda, pravičnost in demokracija, potrebe po Vittoriu ni bilo več, zato sem ga ukinil. Skozi čas sem postajal vse bolj državotvoren risec, ki se je udinjal sistemu in se mu nazadnje tudi dokončno prodal. Mogoče danes rabim nov psevdonim.

S Pušavcem sta ustvarila najdaljšo stripovsko epopejo pri nas. Ni ga domačega bralca stripov, ki ne bi vedel za Meksikajnarje. Kako se počutiš zdaj, ko si zaključil to sago, ki je nastajala debelo desetletje? Deluješ namreč precej sesuto.

Ja, me je kar izželo. Sem čisto izpraznjen in prekurjen, zato tudi ne morem narisati obligatornega stripa za tole številko Stripburgerja. Ko sem to omenil vaši visoki svečenici, je rekla, da bi me ona ‘odjebala’, če ne bi narisal stripa. No, še sreča, da je nova generacija urednikov bolj razumevajoča in prizanesljiva. Ne gre, pa da me jebeš.

Drugače pa je marsikdo dvomil, da bom uspel spacati strip do konca oz. da bom vzdrževal nivo, ki sem ga postavil na začetku, tudi sam sem imel svoje pomisleke. Sem tip, ki rad menjuje delo, ki skače od stripa do ilustracije, od pisanja do karikatur, od grafičnega oblikovanja do scenarijev. Če predolgo ždim na enem samem projektu, me začne utrujati. Na koncu Hardfuckersov, ki so tudi šteli čez 200 strani, je eden od junakov, Osterman, takole povzel moje počutje: “Utrujen sem … tako sem utrujen.” Meksikajnarji so še bistveno daljši in še v barvah, zato so me kar namučili, težko je bilo tako dolgo vzdrževati koncentracijo, motivacijo, predanost in energijo, še posebej naporna je bila druga polovica zadnjega dela, ko sem raje počel vse živo, pospravljal, sesal in brisal prah, kot pa risal strip. Če ne bi bilo Mladine, ki je s svojim tedenskim izhajanjem neusmiljeno skrbela, da so kopnele moje zaloge stripa, in priganjala k delu, bi vse skupaj verjetno še bistveno raztegnil. No, nazadnje sem se le opotekel do cilja, napisal KONEC PETEGA DELA, narisal še tri strani epiloga in teatralno zaključil: “Končal si, jebenti, uspelo ti je.” V petem delu sem prestopil neko svojo osebno mejo, nevidno bariero, in prišel tja, kjer še nikoli nisem bil. Zdaj bolje razumem tiste norce, ki pricapljajo na severni tečaj ali preplavajo Amazonko. Sicer to ni nek epohalni dosežek, marsikateri profesionalec toliko strani nariše v dveh ali treh letih. Če pa pogledam zastrašujoči opus kakšnega Marcela Štefančiča jr. ali Igorja Kordeja, sem še vedno amater in lenoba. Ne čutim kakega posebnega zmagoslavja ali ponosa, bolj veselje, da je konec in da se bom lahko spočil. Take, elementarne reči.

Pri ustvarjanju sta si s Pušavcem razdelila delo, saj bi bilo delo takšne dolžine in kompleksnosti prezahtevno za enega samega avtorja. Ali se takšno sodelovanje obnese?

Seveda se obnese, samo eden ne bi nikoli prilezel tako daleč. Če ustvarjata dva, prineseta v projekt dve življenjski izkušnji, dva pogleda, dva pristopa in to celo zadevo bistveno obogati. Tako sem jaz lagodno odraščal ob žanrskih stripih in filmih, torej v čisti fikciji, medtem ko je bil Marijan že zarana prisiljen opravljati kmečka, rokodelska in praktična opravila. Jaz sem mestni fičfirič, Marijan vaško dete. Jaz sem faliran študent, Marijan diplomirani komparativist. Jaz sem torej v strip prinesel lenobo, razvajenost in uživaštvo, Marijan pa znanje, pridnost in izkušnje, torej sva oba prispevala enakovreden delež.

Sicer sva že dolgoletna prijatelja, ki si deliva podoben pogled na svet, vprašanje pa je bilo, ali se bo to obneslo pri skupnem delu. Saj veš, prijateljstvo in biznis ne gresta skupaj. No, preizkusno dobo sva dobro prestala: pri prvih Hardfuckersih mi je pomagal iz godlje, ko sem se zaplezal, in tudi pri drugem delu, kjer je bil Marijan zraven od začetka do konca, je bilo sodelovanje uspešno, saj velja ravno ta del za najboljši del trilogije. Meksikajnarji pa so bili neprimerno večji in zahtevnejši zalogaj, zato sva se pred začetkom dobro pripravila in dolgo usklajevala, kakšen strip sploh hočeva.

Sam proces ustvarjanja je dobro opisal Marijan v prejšnji številki Stripburgerja, zato ga ne bi ponavljal, rad pa bi opozoril na zanimiv pojav, ki sem se ga zavedel šele proti koncu projekta. Ko sva torej sestavila zgodbo, sem jaz narisal storyboard, ki nama je služil kot nekakšen osnovni plan, potem pa sem prizore kreiral po svoje, ne da bi ga kaj preveč konzultiral pri tem. Predvideval sem, da Marijana ta plat ne zanima, da so vizualne rešitve pač moja naloga. Vendar je občasno izrazil blago negodovanje, češ, da “si posameznega prizora nisem predstavljal tako, kot si ga narisal”. Potem sem prebral še intervju s scenaristom Alejandrom Jodorowskim, ki je priznal, da je bil včasih zgrožen nad tem, kaj so risarji naredili z njegovo zgodbo: “Jaz sem si predstavljal eno, oni pa so narisali nekaj čisto nekaj drugega. Vse so razumeli narobe, zajebali so, uničili so mi scenarij.” A je bil tiho. Čez čas je spoznal, da ima vsak človek svojo predstavo, svoj način, da ni prave in neprave vizije. Sprejel je dejstvo, da vsak posameznik vidi in rešuje stvari po svoje, nikogar se ne da prisiliti, da bo delil tvojo predstavo. Vsega tega ne govorim zato, da me bo Marijan pustil pri miru, ampak da sem se precej pozno zavedel, da ima tudi scenarist, torej človek besed, svojo predstavo in da bi moral imeti več besede pri kreiranju vizualne plati zgodbe. To bova naredila prihodnjič, prijatelju.

Ali sta vse počela po začetnem načrtu ali pa sta med procesom kaj bistvenega spremenila? Kako danes, ko pogledaš nazaj, vidiš vajino sodelovanje? Česa si se pri tem naučil?

V bistvu si vsak scenaristično-risarski par obliko sodelovanja določi sam. Nekateri imajo radi, da vsak opravi svoj del in se ne vtikajo v delo drugega, drugi spet sodelujejo pri vsakem aspektu ustvarjalnega procesa. Charlier in Giraud se denimo po letih sodelovanja sploh nista več srečevala: Charlier je napisal scenarij in ga poslal Giraudu, ta ga je narisal po svoje in scenarist je rezultat videl šele, ko je bil strip že končan. Pravil ni. Marijan in jaz sva ves čas eden drugemu služila kot stalni nadzor in korektiv. Večkrat se je zgodilo, da bi jaz v trenutni vnemi zabluzil bogve kam, Marijan pa me je trezno in racionalno vrnil na pravo pot. Dragoceno je, če nekdo s hladno glavo pretehta tisto, kar se drugemu tisti hip zazdi kot super ideja, čez čas pa bo spoznal, da je bila ta ‘krasna ideja’ navadno sranje.

Večinoma sva delala po načrtu, le enkrat sva se resno ukvarjala z odklonom od začrtane poti, bila sva v hudi skušnjavi, da bi kariero najinega glavnega protagonista predčasno zaključila, a sva po dolgih in temeljitih pogovorih prišla do tega, da zaradi trenutnega učinka, ki bi bil sicer originalen in noro učinkovit, ne bova žrtvovala celote. In sva se vrnila k osnovnemu načrtu, tisto idejo pa bova uporabila v kakšni drugi zgodbi. Sva pa soglasno spremenila eno bistveno stvar: sprva je bilo mišljeno, da bo Tone prisostvoval Maksovi eksekuciji, kar naj bi bilo njuno tretje in zadnje srečanje. Ko pa je moja žena prispevala odlično idejo za finale, sva predvideni konec gladko zavrgla, pa čeprav na račun te fine simetrije. Ni nama žal, sedaj je rezultat neprimerno boljši.

Skratka, če potegnem črto, ustvarjanje Meksikajnarjev ni bil dvoboj dveh egov, kot se to pogosto zgodi v španoviji, ampak sva ta najin razmajani voz nekako vlekla v isto smer. In ga tudi privlekla v enem kosu ter izpolnila začetno obljubo.

Ko zdaj, kot general po bitki, gledam nazaj, se mi zdi najbolj bistvena ravno ta začetna želja, iskra, strast, potreba povedati ravno to zgodbo. V bistvu je abstraktna in neoprijemljiva, ne da se je ustvariti, ne vem točno, od kod prihaja in čemu služi, a je ključna za celoten proces. Brez nje ne bi bilo nič. Če jo imata oba – in v tem primeru sva jo imela, je to dobra osnova, ne pa tudi garancija za uspeh. Najprej je ta iskra, šele potem pridejo denar, slava, preživljanje družine, priznanje in kar je še motivacij za delo. Naučil pa se nisem kaj prida, že pri naslednjem projektu bom veselo delal nove napake.

Sprašujem tudi zato, ker domača stripovska scena, zgodovinsko izrazito avtorska (pisec in risar v isti osebi), doživlja premike v smeri vse pogostejšega tvorjenja tandemov pisec + risar, največkrat na področju mladinskega in otroškega stripa. Žal pa se uredniško parčkanje avtorjev ne obnese vedno. Na kaj je pri tem treba najbolj paziti? Katere so prednosti in katere so pasti takšnega produkcijskega procesa? Kaj bi svetoval urednikom?

Odnos scenarista in risarja je kot poroka za določen čas. O tem, ali bo funkcionirala ali ne, lahko odloča tisoč malenkosti. Lahko se bosta krasno ujela, dobro sodelovala in sproducirala zanič izdelek. Lahko se bosta mučila, kregala, sovražila, a iztisnila dober strip. Recept ne obstaja, ničesar ne veš, dokler ne poskusiš. Ker gre za zelo intimno zadevo, urednikom predlagam sledeče: scenarista in risarja naj za kakšen teden pošlje v motel, tam naj se onegavita po mili volji in preizkusita vse živo, spredaj, zadaj, zgoraj, spodaj, dominacijo, S & M, lustre, jazbeca, zajca, impresionizem, futurizem in na narodnozabavni način … Če se bosta ujela – krasno, naj gresta delat strip, če ne – pa ne, bo treba poskusiti s kom drugim.

Zdaj, ko so Meksikajnarji končani, kako vidiš delo kot celoto? Sta uspela uresničiti svojo vizijo? Česa bi se lotil drugače, če sploh?

Z zgodbo in načinom pripovedovanja sem zadovoljen, z atmosfero tudi, z barvami še kar, najmanj pa z risbo. Pač ne znam risati tako, kot bi si želel, veliko je napak in šibkih mest. Jebi ga, to je moja realnost. Poleg tega je prvi del, Miramar, precej trd, treba bi ga bilo zrisati na novo, ampak kdo se bo zajebaval še pol leta s tem? Ko listam starejše albume, sem na nekaterih mestih presenečen, kakšne vse pomene sva ujela in kakšne plasti zgodba premore. Všeč mi je, da ima strip več humanosti in optimizma od mojih prejšnjih izdelkov, ki so bili vsi bolj tragični, fatalistični in pesimistični.

Ta hip sem najbolj zadovoljen s finalnim prizorom eksekucije/rojstva, ki je izpadel še bolje, kot sem si predstavljal. V tem prizoru sta se dve vzporedni, soobstoječi zgodbi Maksa in Toneta zgostili in tesno prepletli v eno. Prej so se skozi cel strip izmenjevali prizori, ki so zasedali po nekaj strani (en prizor Maks, naslednji Tone, spet Maks, pa Tone …), tu pa se je dogajanje tesneje povezalo in se izmenjujejo posamezne sličice (ena sličica Maks, druga Tone, spet Maks in Tone …), kar je dogajanju prineslo primerno dramatičnost in tudi čustveni naboj. Tovrstna zgostitev dogajanja predstavlja tudi zelo primeren formalni vrhunec za ‘dvotirni’ način pripovedovanja. Še posebej, ker je izmenjava Maksovih in Tonetovih sličic prinesla neko novo kvaliteto, nove pomene in učinke, ki jih nisem načrtoval in so se zgodili sami od sebe. V risanju teh tabel sem užival, kot že dolgo ne, in se čudil, kaj se mi pravkar dogaja. To je bil svojevrstni risarski orgazem, kar se mi je zgodilo zelo redko, mogoče trikrat ali štirikrat v življenju. Neka vrata so se sama od sebe odprla in me spustila v novo dimenzijo, kjer je … fino. To je bila nepričakovana in sladka nagrada za minulo delo.

Tvoji prejšnji stripi so bili risani v črno-beli tehniki, a kljub temu so bili izrazito barviti. Meksikajnarji so pa tvoj prvi barvni strip. Kako je prišlo do odločitve za barve in zakaj? Kaj je to pomenilo za tempo risanja in ustvarjalni postopek? Gre za poskus približati strip današnjim, z barvami razvajenim bralcem ali pa za neodvisno avtorsko odločitev brez ambicij, da bi ‘ugajal’?

Do odločitve za barve je prišlo, ko mi je ‘Boter’ (Robert Botteri, urednik Mladine), nonšalantno navrgel, da imajo oni po novem barvno revijo in da hoče imeti barvni strip. Ne da bi preveč razmišljal, sem pristal, saj se mi je zdelo, da Meksikajnarji potrebujejo barve, poleg tega pa sem se hotel preizkusiti v nečem novem. Ja, prav, ni problema. In si s tem dodobra zakompliciral življenje. Že prej sem naredil nekaj enostranskih stripov za revijo PC & mediji, ki sem jih računalniško pobarval, a tokrat nisem hotel iti v tak način, ker mi računalnik nekako ne gre skupaj z 19. stoletjem, zato sem vse pobarval na roke, v tehniki akvarel/tempera/flomastri. Bilo je veliko ‘pimplanja’, veliko nanosov barv, veliko dela in veliko psovanja tistega bedaka, ki me je potunkal v to godljo. No, zdaj, ko pa sem zadevo zaključil, se je nezaželeni pankrt spremenil v malega princa. Po novem sem postal ponosni očka približno 350 strani originalov, ki jih lahko primem v roke in niso izgubljeni nekje v digitalnem labirintu. Meksikajnarji so eden redkih izdelkov izumirajoče domače ročne obrti.

Včasih si bil bolj provokativen in drzen (plakat za Teden mladih Kranja, Mladinine naslovnice ipd.). Kaj pa danes? Si opustil to ‘špikanje’ ali pa si ga zgolj premeteno prikril in skril med vrstice/okvirje/oblačke? Kaj bi današnji stripar moral narisati, da bi bil provokativen?

Z leti se človek unese, za gospoda v zrelih letih s trebuhom se nekako ne spodobi, da bi počel pizdarije. Sicer pa sem v mlajših letih dodobra izživel vso to ihto in jezo, ki je puhtela iz mene, danes preprosto nimam več te potrebe. Zdaj me na rob solz spravi že kakšna lepa slika narave ali šopek cvetlic. Poleg tega so tudi Meksikajnarji tak ziheraški izdelek, ki nikogar zares ne more užaliti. Slišal sem, da so všeč celo onim domoljubcem Hervardom ali kaj so že, ki so ga reklamirali na svojih spletnih straneh. Najbrž niso dobro prebrali priimka avtorja …

Danes, ko je internet prepoln posnetkov brutalnih nesreč, šokantne pornografije, sadističnih eksekucij in patologije vseh sort, je težko biti provokativen. Pa tudi ne bi hotel tekmovati s tem šitom. Razmere so se spremenile in treba je najti nove načine izražanja. Ni lahko, časi aktivizma in provokacij so preteklost. Kaj storiti? Če boš provokativen do posameznika, te bo tožil in te oskubil do golega, če boš provokativen do politike, te bodo kakšni krepki fantje počakali v temi, če boš udrihal po kapitalizmu, te bodo v najboljšem primeru kupili in služili s tvojim delom. Najbolj realna opcija tako ostane par sto izvodov naklade in životarjenje v polbedi.

Opažam, da v zadnjem času vlada trend osebnih izpovedi. Ustvarjalci so se obrnili od velikih tem in brez zadržkov javno razstavljajo svojo intimo, perejo umazano perilo in razgaljajo družinske skrivnosti. To počno tako iskreno in brez pardona, da je človeku že kar nerodno brati. Trend sem opazil v literaturi (Pascal Bruckner: Pridni sinko, Karl Ove Knausgård: Moj boj, Miljenko Jergović: Oče ter naša Gabriela Babnik: Intimno in Miha Mazzini: Otroštvo) in tudi v stripih, omenimo le Nino Bunjevac z Očetnjavo in Samiro Kentrić z Balkanalijami, nedolgo nazaj pa sem prebral tudi pretresljivo Katarzo od Luza, karikaturista, ki je za las ušel smrti ob terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. Avtor se boleče iskreno in s trpkim humorjem sooča z življenjem po tragediji. Tako kot Charlie Hebdo ni prizanašal nikomur, tudi Luz ne prizanaša samemu sebi. Enako merilo za vse. Mislim, da je ta nova intimnost, ki gre do konca, prinesla nov pogled, pristop in tudi novo subverzivnost. Skozi razgaljanje skrajno neprijetnih in travmatičnih skrivnosti, ki bi jih vsak normalen človek najraje pokopal v najbolj temno brezno, da jih nikoli nihče več ne vidi, pa avtorji ne govorijo le o sebi in svoji izkušnji, pač pa tudi o širši družbi in času, v katerem živimo.

Pri tebi je poleg žanrske (vesterni, zgodovina itd.) stalno prisotna tudi družbenokritična nota. Kaj je po tvojem mnenju širša vloga (stripovske) umetnosti? Je dovolj, da zabava in ponuja možnost za pobeg iz resničnosti? Je morda že ta pobeg dovolj subverziven ali pa je morda treba česa več?

Uf, nimam ambicij niti sposobnosti niti želje razpredati o kakšni družbenoumetnostnosubverzivnokritični vlogi stripa. Nisem kompetenten. Nočem biti advokat in promotor stripa, po svoje mi gre na jetra, saj sem zaradi njega zafračkal pol življenja, se sekiral, doživljal neuspehe, teroriziral družino in ji grenil življenje z izpadi nezadovoljstva, ko mi ni šlo. Briga me za strip, to je samo medij, naj se znajde, kot ve in zna, ali pa naj crkne, če je njegov čas minil. Če bi znal bajati o vlogi stripovske umetnosti, bi se raje zaposlil kot kakšen birokrat ali funkcionar in služil mastne denarje.

Meni so pač všeč stvari z ostrino, ki gredo čez okvire žanra, ki si upajo in znajo to tudi uresničiti. Take zgodbe so mi kot konzumentu prinesle največ užitka in to tudi sam rad delam. Ubadam se s temami, ki so mi pomembne, ki se me dotikajo in o katerih imam kaj za povedati. Ostalo me niti ne zanima preveč.

Tvoji prvi, najzgodnejši stripi začuda niso izhajali v neki specializirani reviji za strip ali redni periodiki za široko bralstvo, temveč v glasilu Kluba ljubiteljev glasbe. Kako je prišlo do tega? Nisi imel kje drugje objavljati? Si imel veze pri urednikih? Ti je poleg filmov in stripov blizu tudi glasba?

To je bilo leta 1981, ko sem prišel iz vojske, razganjalo me je od želje, da bi kaj objavil. Vprašanje pa je bilo, ali sem bil na to že pripravljen. Poleg tega takrat v Sloveniji praktično ni bilo revij, ki bi objavljale stripe, sploh pa ne takih bolj alternativnih. Hrvaški Novi kvadrat se je tačas že dodobra ugnezdil v mladinskem tisku, v Srbiji je postajala stripovska scena vse močnejša, pri nas je bilo vse skupaj bolj revno. Edini, ki se je takrat resno ukvarjal s stripom, je bil guru Igor Vidmar. Spomnim se, da nas je šlo nekaj nadobudnih striparjev (med drugim tudi Dejan Knez in pokojni Tomaž Hostnik, oba iz Laibacha) k njemu, saj je menda nameraval objaviti posebno stripovsko izdajo, a ni bilo nič iz tega. Vidmar nas je vse po vrsti skritiziral in poslal domov. In doma, v Kranju, sem včasih hodil v Klub KLG, kjer so mladinci v nekem kletnem prostoru poslušali glasbo in občasno izdajali Glasilo KLG, ki je bil en tak A5 fanzin, natisnjen z neko predpotopno tehniko s kartonskimi klišeji. Kmalu smo se dogovorili za sodelovanje in končno sem izgubil stripovsko nedolžnost. Prvi strip Folk Against Rock je bil še vezan na glasbo, v drugem sem že zavil po svoje in se delal norca iz Kranja, tretji je bil o Metodu Trobcu, s katerim sem prilezel kar visoko na vsejugoslovanskem natečaju Yu-stripa in Vidikov, četrti in zadnji je bil Balada o dveh vojakih in treh baletkah, stilska vaja brez besed v stilu Alfonsa Muche in Sama Peckinpaha. Potem je prišel čas, da se premaknem naprej …

Ja, glasba je pomembna. Poslušam jo že od mladih nog, takrat so bili ‘taglavni’ Sweet in Slade, pozneje so prišli progresivci Pink Floyd, ELP in King Crimson, kot najstnik sem se našel v punku, v 80. sem poslušal jugoslovanski in angleški novi val, v 90. sem ‘drajsal’ Dead Can Dance in Cocteau Twins, ves čas pa sem najraje poslušal filmsko glasbo, ki mi še posebej paše med delom. Z leti se vse bolj obračam k avtentični ljudski glasbi, kot so ameriški folk, bluegrass in seveda blues. Strinjam se s hrvaškim kolegom Štefom Bartolićem, ki je rekel, da je bila glasba v času naše mladosti življenjsko pomembna, danes pa je zgolj zvočna kulisa.

Meksikajnarji so se močno popularizirali, zahvaljujoč Mladini, ki jih je objavljala. V čem vidiš vlogo medijev pri širjenju stripovske bralne kulture?

Ja, Mladina je v mojem primeru odigrala ključno vlogo in objavila praktično vse Meksikajnarje, razen prologa, prvih šest strani prvega dela, ko sta bila Maks in Tone še otroka. Teh šest strani je izšlo v albumu, tako da ni nobene škode. Meksikajnarji so skupaj izšli v 165. številkah Mladine, pomisli, koliko je to, če daš vse na en kup. Od leta 2005, ko sem objavil prvi del v Mladini, se je honorar nekoliko stanjšal, ampak ne drastično. Z denarjem od Mladine sem lahko za silo preživel in delal naprej. Če ne bi bilo Mladine, dvomim, da bi jih zrisal do konca. Hvala jim in upam, da so tudi oni imeli kaj od tega.

Kakšna je vloga medijev pri širjenju bralske kulture? Hm, paradoksalna. V bivši Jugi je vsak mulec bral stripe, pa čeprav so mediji grmeli, da so stripi šund in da kvarijo mladino. Po odcepitvi Slovenije je dotok stripov z juga presahnil, svojega pa razen redkih izjem (Mladinin krog, Stripburger) skorajda nismo imeli in mediji so večinoma molčali. Kljub vsemu se je stripovska scena spet zagnala, danes deluje največ avtorjev, odkar pomnim, tiska se veliko novih izdaj, mladi avtorji se množijo kot zajci in veselo rišejo, mediji pa tudi kar dobro pokrivajo strip. Toda ali bodo zaradi tega mladi brali in kupovali stripe? Dvomim. Po drugi strani pa v časopisju ni prostora za domače stripe, ampak raje objavljajo licenčne, če sploh. Mediji po moje nekaj malega prispevajo, prevelikega pomena pa jim ne bi pripisoval. Čudna so pota stripov …

Meksikajnarji so nastajali celo dolgo dekado. Kako in s čim si se preživljal v tem času? Kako se striparji sploh lahko preživljajo pri nas?

Ko sem risal Meksikajnarje, sem se posvetil samo njim in zavračal vsa druga naročila. V obdobjih med posameznimi epizodami sem opravljal bolje plačana komercialna naročila in si malo opomogel. Vendar so mi Maks, Tone in kompanija tudi v vmesnih obdobjih viseli nad glavo, ves čas sem mislil nanje, nikamor jim nisem mogel zares pobegniti. Pritisk se je zmanjšal edino takrat, ko sem delal na stripu.

Striparji se pri nas preživljamo bolj za en drek, vedno je bilo tako in tako bo tudi v prihodnje, nimam iluzij. Od stripa se ne da preživeti, zato se je treba znajti. Če malo napraskaš tu, malo objaviš tam in na koncu pade še kakšen fičnik od albuma, si lahko bolj na tenko namažeš Gavrilovićevo pašteto na črn kruh. Vsak se rešuje kakor ve in zna, po navadi krpamo luknje z bolje plačanimi ilustracijami, ampak tudi tu je treba delati vse več za vse manj denarja. Pridejo pa redki trenutki, ko se trud obrestuje, ko se nepričakovano prikaže Marija. Jaz sem imel dvakrat več sreče kot pameti: zelo dostojen honorar sem dobil na začetku kariere za druge Hardfuckerse (ko se je naklada Mladine dvignila v nebo), kar je zrihtal Ivo Štandeker, lani pa za album Spomini in sanje Kristine B., kar je zasluga Blaža Vurnika.

To je bil zadetek na loteriji. Ostalo je životarjenje.

Zato je izid vsakega originalnega albuma pri nas mali praznik. Spoštujem naše avtorje, tudi če mi niso najbolj všeč njihovi stripi, saj dobro vem, koliko vlagajo in kako malo dobijo nazaj. Domači strip poganjajo entuziazem, trma, norost, obsedenost in pa tudi precejšnja doza neumnosti, tako avtorjev kot tudi založnikov. Sem pa prijetno presenečen, ko vidim, da se strip ne da, da se širi, raste in razvija, kljub neugodnim pogojem. Stripi so pri nas kot samorastniki, ki si morajo izboriti svoje mesto pod soncem, kot osameli viharniki, ki se ponosno pnó, kleno vztrajajo in kljubujejo, medtem ko jih neusmiljeno bičajo stoletni viharji, bliski in strele, kot … Ekhm, oprosti, malo me je zaneslo …

 

V nekem intervjuju pred leti si za Stripburger rekel, da je zate preveč intelektualističen. Ali si se že kaj premislil?

Na, zdaj ste me pa dobili … prišel je čas za polaganje računov. Kaj pa zdaj? Nič, izmazal se bom tako, kot se po navadi zagovarjajo politiki: mojo izjavo ste vzeli iz konteksta. Jaz sem le malce ironično pokomentiral razliko med Mladininimi in Stripburgerjevimi stripi. Pred desetimi, dvajsetimi leti je nekako veljalo, da so Mladinini stripi bolj komunikativni, pripovedno naravnani, lepo narisani, duhoviti in bralcu prijazni izdelki, Stripburgerjevi pa bolj nekomunikativni, hermetični, mračnjaški, avantgardistični, subkulturni in polni grotesknih kreatur, ki ena drugi režejo glave in jajca. Obstajala je neka neformalna ločnica med nami, vi ste malce zviška gledali na nas, češ, vi ste komerciala, mi pa umetniki in avantgarda, mi pa smo prhali na vas, da ste nerazumljivi, pretenciozni in neberljivi. Pa čeprav smo se vsi ukvarjali z isto rečjo.

No, sčasoma so se te razlike zabrisale, mi smo postali bolj zateženi, vi pa bolj sproščeni. Odlični strip Pijani zajec je denimo prav prijazen za oko in stilsko bolj spominja na Disneyja kot na Stripburger. Kar pozdravljam, treba je iti naprej. Precej vaših avtorjev sem podrobneje spoznal skozi predstavitve na Striparskih večerih, ki jih že tretje leto vodim v kranjski knjižnici in so bili vsi po vrsti svojevrstno odkritje zame. Moj someščan Andrej Štular mi sprva ni bil kaj prida všeč, zdelo se mi je, da je njegov ekspresivni stil bolj poza in nesposobnost, da nariše pošteno risbo, po več kot 20 letih konstantnega dela pa ga spoštujem kot ustvarjalca z lastno vizijo in unikatnim stilom, ki je povsem avtohton in samosvoj, pa še zabaven povrh. Nekateri Stripburgerjevi avtorji mi ležijo bolj, drugi manj, ampak zdaj preberem skoraj cel Stripburger, potrudim se razumeti stripe, ki mi na prvi pogled ne pašejo, in pogosto odkrijem presenetljive reči. Kot bi rekel John Lennon: Give Stripburger a chance. Všeč so mi recenzije, intervjuji, skratka dejstvo, da toliko časa bdite nad našo sceno in jo tudi soustvarjate, je vredno spoštovanja. Zato upam, da mi ne zamerite razmetavanja z bombastičnimi izjavami. Peace?

Peace! Kakšna se ti danes zdi slovenska stripovska scena? Kaj ji po tvoje manjka, po čem izstopa v pozitivnem smislu in kaj te navdaja z upanjem na boljši stripovski jutri za žico?

Za našo stripovsko sceno je pravi mali čudež, da sploh obstaja. Manjka ji marsikaj, ne morem pa reči, da ji manjka mladih avtorjev, zagnanosti in idej. Nasploh je naša scena zelo angažirana, avtorska in samosvoja, kar je po moje rezultat ekonomskih razmer, torej dejstva, da imamo miniaturno tržišče in da zaradi jezika stripov ne moremo izvažati. V večjih državah prevladujejo programski stripi, npr. izobraževalni stripi za mladino, pa komični, ZF, zgodovinski, glasbeni, vesterni itd., in vse to je komercialno naravnano, avtorskega stripa je razmeroma malo. Številni kvalitetni risarji iz Hrvaške ali Srbije, ki delajo za tuje založnike, ne rišejo svojih stvari, pač pa komercialne stripe, ki se morajo potrditi na tržišču. Pri nas pa nobenega stripa ne moreš prodati v omembe vredni nakladi, zato večinoma rišemo osebne avtorske stripe. In tako lahko s ponosom rečemo, da smo dežela avtorskega stripa. Kaj češ lepšega?

Delno si za stanje domače stripovske scene soodgovoren tudi ti, ne samo s stripi, temveč tudi z vodenjem Striparskih večerov v Mestni knjižnici Kranj. Kaj stripovskega avtorja vodi v ta dodatni angažma, torej, da postane tudi stripovski promotor?

To ni bila moja izbira, sam nikoli nisem imel posebne potrebe, da se grem voditelja v stilu Miše Molk ali Maria Galuniča. Usmerili so me ljudje, ki me poznajo bolje, kot se sam. Rekli so, ti bi bil dober za to, in ko je prišel pravi čas, so mi naročili, naj skočim. In sem skočil. Ni mi žal, skozi predstavljanje različnih avtorjev in njihovih del sem se tudi sam učil in si širil obzorja, prisiljen sem bil zavzeti aktivno stališče do njihovega dela. Tudi če mi določen avtor ni bil ravno blizu, sem pri vsakem našel kaj dobrega, vrednega in to skušal posredovati obiskovalcem. Ali pa vsaj formiral argumentirano kritiko. V celotnem procesu sem pogruntal, da sem bil pogosto žrtev lastne ignorance, pavšalnih sklepanj, predsodkov in vnaprejšnjih diskreditacij. Tako sem v teh predstavitvah naredil nekaj dobrega zase, za avtorja in za publiko. Namesto zamerljive, privoščljive in skregane scene prispevam svoj gram za boljše odnose, razumevanje, komunikacijo in spoštovanje med cehovskimi kolegi. Zveni patetično, ampak sit sem te slovenske folklore, kjer so vsi skregani z vsemi in so vedno krivi samo ‘oni drugi’. Nekaj podobno pozitivnega počne tudi Izar Lunaček s svojim Stripolisom, le da na veliko večjem odru, jaz sem provincialna podlasica, vendar bom pač igral s tistim, kar imam. Striparski večeri so se prijeli, tečejo že tretje leto in nič ne kaže, da se bodo kaj kmalu končali. Torej so me tisti ljudje, ki so vlekli moje niti, pravilno ocenili in dobro usmerjali. Včasih je dobro ubogati strice iz ozadja.

Kaj lahko pričakujemo od tebe v prihodnosti? Kakšne načrte ali vsaj ideje imaš?

Idej in načrtov imam veliko, le življenja mi nekoliko primanjkuje. Prva svetovna vojna (soška in srbska fronta), rokovnjači, kratke zgodbe o moji družini, kratke zgodbe o Jugoslaviji, Mrlak, Cankar, ‘tapravi’ vestern pa še kaj … Če ne računam projektov, ki se vrinejo prek vrste. Z božjo pomočjo bom živel 150 let in narisal vse, kar sem splaniral. Tudi strip za Stripburger. Da pomirimo strašni srd visoke svečenice.

STRIPOGRAFIJA (izbor):
Folk Against Rock, Glasilo KGL, 1981
Slava vojvodine Kranjske, Glasilo KGL, 1982
Hiša Metoda Trobca, Glasilo KGL, 1983
Balada o treh baletkah in dveh vojakih, Glasilo KGL, 1984
1945, Katedra, 1986–1987
Hardfuckers 1, Mladina, 1987–1988
Hardfuckers 2: Zokiju v spomin!, Mladina, 1988–1989
Hardfuckers 3: Še pomnite, tovariši?, Mladina, 1989–1991
1991, Mladina, 1992
Družinske zgodbe: Njunih dvajset let, Mladina, 1993
Družinske zgodbe: Vesel božič, Mladina, 1993
Družinske zgodbe: Railroad Crossing, Mladina, 1994
1943, Mladina, 1995–1996
Družinske zgodbe: Deset dni, ki so spremenili svet, Mladina, 1995
Družinske zgodbe: Blok, Mladina, 1997
Družinske zgodbe: Junak, Mladina, 1998
Zadnja vojna, Mladina, 1999
Meksikajnarji I: Miramar (z M. Pušavcem), Umco, 2006
Meksikajnarji II: Laibach (z M. Pušavcem), Umco, 2008
Meksikajnarji III: Meksiko! (z M. Pušavcem), Umco, 2011
Meksikajnarji IV: Sierra Madre (z M. Pušavcem), Umco, 2013
Spomini in sanje Kristine B. (z B. Vurnikom), MGML, 2015
Meksikajnarji V: Queretaro (2016) (z M. Pušavcem), Umco, 2016



Dodaj odgovor