ENNEA # 1

ENNEA # 1 

Media Art, Novi Sad, 2008, 104 strani, srbščina

Konec avgusta je luč sveta ugledala prva številka nove srbske revije za teorijo stripa Ennea (kar po grško pomeni devet, kao deveta umetnost) novosadskega publicista in scenarista Svetozarja Obradovića, starejšim bralcem poznanem predvsem po megahitu osemdesetih let, kaskaderju Kobri iz Yu stripa. O projektu, reviji, se je v stripovskih krogih govorilo že dalj časa in priznam, da sem bil do njega precej skeptičen, predvsem zaradi Obradovićeve izjemno slabo narejene Antologije novosadskega stripa, izdane lani. Ko pa sem dobil v roke Enneo, sem bil izjemno prijetno presenečen. 
Tehnična izvedba je zelo dobra, revija na stotih straneh je v celoti barvna, papir in tisk kakovostna, oblikovanje odlično. Slednjega podpisuje Ivica Stevanović, ki se ga spomnimo po likovno izrednem prvencu Ljubazni leševi (Novi Sad 2003), nasploh enem najboljših in najoriginalnejših srbskih stripov. Približno pol revije je namenjeno stripom, ostalo pa so teksti. 

Kar se teoretskega dela tiče, Ennea ne dosega nivoja velikega vzornika iz sedemdesetih let, Pegaza, sicer pa to niti ni bil njen namen. V podnaslovu piše, da je to revija za afirmacijo stripa, in točno to tudi je. Kdor je pričakoval obsežne kvadratovske intervjuje, lucidne tinktankovske recenzije ali študiozne pegazovske analize, je bil verjetno malce razočaran. Teksti so kratki in zgolj informativni, edini izjemi sta Zagrebčan Rudi Aljinović (starosta jugoslovanskega stripa in eden od Maurovićevih scenaristov), ki v rubriki Stari mojstri piše o bardu hrvaškega animiranega filma in stripa, Borivoju Dovnikoviću Bordu; ter Beograjčan na začasnem delu v Parizu, Aleksandar Manić, ki recenzira dva francoska albuma srbskih striparjev, razvpitega vangogovskega Gradimira Smudja in kalokagartijevskega Milana Jovanovića. S krajšimi prispevki so predstavljeni še nekateri drugi sodobni srbski avtorji (Vladimir Aleksić, Kristijan Cvejić, Mirko Čolak, Dražen Kovačević, Vladimir Kuzmanov,Vladan Nikolić, Milorad Vicanović in Simon Vučković), jugoslovanski festivali (Makarska in Laktaši), razstave (Štirideset let Stripoteke), založbe (Lavirint) in na koncu v rubriki Striparne še ljubljanska Strip.art.nica Buch našega rojaka Aleksandra Buha, ki je bila lani na hrvaškem portalu Stripovi.com razglašena (in to čisto upravičeno) za najboljšo striparno na področju naše bivše države. 

Stripovski del je soliden. Osrednji strip je reprint Bordovega Novega centarforja iz popularnega Plavega vjesnika, družbo pa mu delajo še novejši stripi avtorjev, ki so povečini predstavljeni v tekstih (Vladimir Aleksić, Goran Djukić, Denis Dupanović, Dražen Kovačević, Milorad Vicannović in Simon Vučković). 

In kot pravijo Srbi: Šečer dolazi na kraju. Če so stripi in besedila v Ennei v povprečju čisto povprečni, pa to vsekakor ne velja za miniaturna bisera Djordja Milovića. Stripa Klopka (Past) in Glad (Lakota) sta vrhunec njegovega dozdajšnjega opusa. Že prvi Milovićev album Ono što tražimrešpekta ruši pred sabo vse oblike mastodonskega akademskega realizma. To je še potrdil z drugim albumom Grbe u vrtu (SKC Novi Sad, 2004), v katerem je svojo nekonvencionalno risbo nadgradil s sijajnimi akvareli. V Pasti in Lakoti gre pri kolorju še korak dlje in plavkaste akvarele nadomesti s celotno paleto razkošnih barv, ki so v popolni harmoniji z njegovimi senzibilnimi poetičnimi stripi. Vsekakor je Milović eden največjih svetovnih mojstrov stripa, in če že zaradi drugega ne, se vam splača kupiti Enneo zaradi njega. (SKC Novi Sad, 2003) je nakazal, da gre za izjemnega stripovskega avtorja.

Ennea gre naprej! (Iztok Sitar)