MARJANE SATRAPI: Perzepolis – Zgodba o otroštvu

MARJANE SATRAPI: Perzepolis – Zgodba o otroštvu 

Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta; Društvo za širjenje filmske kulture Kino!, Ljubljana, 2008; 158 strani, slovenščina

Sredi letošnjega maja smo dobili v slovenščini prva dva od skupnih štirih delov grafičnega romana, ki je bil v francoskem originalu objavljen v letih 2000–3, dodaten mednarodni uspeh pa je lani doživel v obliki istoimenskega animiranega filma, katerega režiserja sta avtorica stripa in Vincent Paronnaud.
A med stripom in filmom so dokaj opazne razlike: strip z otroško navihanostjo in s preprosto šaljivostjo zbada iranski politični režim, film je politično korekten; za razliko od filma strip grafično obdela tudi npr. norčevanje iz režimskih zahtev udarjanja z dlanmi po prsih za padlimi mučeniki, pletenje brezobličnih kap za vojake na fronti, primere mučenj, ki morda v stripovskem mediju niso tako mučna in grozljiva, so pa pričevanje o dejanskih dogodkih in že zaradi tega manj politično korektna.

V prvih dveh delih Perzepolisa nam avtorica predstavlja svoje spomine in Iran na pragu sprememb v obdobju 1980–4, ko je sama prehajala iz otroštva v puberteto. Njen govor je otroški, preprost, navihan; prvine fantastičnega meša z zgodovinskimi dejstvi, resničnimi dogodki in zgodbami iz družinske sage. Uporablja enak princip pripovedi – pa naj pripoveduje avtobiografske ali družinske zgodbe, razpravlja z babico, s sorodniki ali z Bogom in Marxom o zgodovini Irana in o politično-filozofskih pogledih.

Začne se s strmoglavljenjem režima šaha Reze Pahlavija. Marjane izhaja iz sodobne, liberalne, komunistično usmerjene družine, ki se je borila proti šahovi diktaturi. Sorodniki in prijatelji, pod šahom politični zaporniki, so po odpravi samodržca pripovedovali zgodbe o mučenjih in pobojih v iranskih zaporih, s tem pa postali dekličini heroji.
Ko so prišli na oblast islamski skrajneži, je Marjane kot otrok zaznala povečano zatiranje osebnih svoboščin, krepitev strahu in negotovosti zaradi uredb, kot npr. obvezno nošenje rut v šolah, ločevanje dečkov od deklic, ukinitev dvojezičnih šol. Ne le da so bivši nasprotniki šaha zdaj skoraj čez noč postali nasprotniki islamskega režima; kazen in mučenje sta doletela vsakogar, ki ni upošteval strogih pravil. Strah in negotovost sta se še povečala z začetkom iransko-iraške vojne in z bombardiranjem Teherana. Vse to in opozorila iz šole glede neprimernih hčerinih vprašanjih so starše Marjane prepričali, da jo pošljejo na šolanje v Avstrijo. Z njenim odhodom se sklene slovenski prevod.

Po formalni plati si zgodbe epizodično sledijo v okvirčkih po tri vrstice. Zaradi večje ekspresivnosti se včasih pojavijo pasično z okvirjem ali brez, lahko pa se dve ali tri vrstice združijo v en sam okvir, pri čemer risba še vedno ostaja enake velikosti. Risbe so črno-bele, narisane s peresom in čopičem. V različnih emocionalnih momentih se lahko spremenijo, npr. za epizodične zgodbe sta značilni konturna in kontrastna stilizirana grafična risba z narisanim ali nakazanim prostorom v ozadju; pri celostranskih risbah je sama risba bolj ekspresivna, z mehkimi prehodi ali pa s podobnostmi imaginarija iranskih zgodovinskih reliefov.

Zelo lep primer sta risbi 2500 let tiranije (str. 11) in Rajski ključ za reveže (str. 105). Ekspresivnost risbe avtorica veča tudi z različnim številom oseb v posameznih okvirih: s sorodniki, prijatelji in z drugimi, povezanimi z njeno zgodbo in njenim tedanjim razmišljanjem. Za skupine grafično stiliziranih oseb, ki se ponavljajo v skoraj enakem vzorcu, lahko rečemo, da predstavljajo eno od teles družbe. Le-to pa je uniformirano in tudi po formalni plati enotno podrejeno režimu. Lep primer tega je risba Objokovanje žrtev vojne (str. 98).

Marjane Satrapi v Perzepolisu prek osebnoizpovedne pripovedi in razmišljanja o odraščanju v represivni državi kritizira tako islamski režim kot tudi zahodnjaško obravnavo nazadnjaškega Irana. Namesto gole kritike političnega režima, ki vpliva na to, da so Irančani medijsko predstavljeni v slabi luči, Marjane v svojih grafičnih pripovedih zavzema predvsem humanistično stališče. Če bi Perzepolis vzeli za pogojno aktivistično obliko stripa, bi lahko dejali, da se prej bori proti vsakršnim predsodkom kot zgolj proti določenemu režimu. (Zoran Srdić)



Dodaj odgovor