Sveta jeza v Galeriji Alkatraz

Sveta jeza,
večmedijska razstava in stripalbum po besedilu Vinka Mödendorferja
Galerija Alkatraz, Ljubljana, Slovenija
7. – 26. november, 2013

besedilo: Vinko Möderndorfer

strip, objekti, instalacije: Lenka Đorojević, Neža Jurman, Marko Kociper, Marko A. Kovačič, Rok Mohar, Matej Stupica, Andrej Štular

glas in zvok: Miha Zadnikar, RV Maček, Arnold Marko, Rok Kušlan, Rainer Franci

»Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci!!«

Razstava Sveta jeza je zasnovana na pesmi v prozi Sveta jeza. Pridiga, ki jo je Vinko Möderndorfer spisal novembra 2010 za Sobotno prilogo dnevnika Delo.

Sveta jeza je literarno-vizualna kritika sodobne slovenske družbe, oblastniških struktur in pohlepnosti. Sveta jeza je študija aktualnega stanja stvari, konkretnih socialnih in političnih razmer, je zgodba o padcu moralnih in etičnih vrednot in poziv k združevanju za prostost sveta.

Sodelujoči avtorji so vsak na lasten način, z lastnim avtorskim pristopom in tehniko, vizualno in/ali zvočno interpretirali in nadgradili Möderndorferjevo Sveto jezo.

Pesem v prozi je Marko Kociper, strip avtor, preobrazil v stripovsko pripoved in vizualno še dodatno začinil literarno že tako sočen prikaz družbenega stanja. Stripovski album Sveta jeza na 32 straneh povzame in interpretira Möderndorferjevo pridigo. V vlogi pripovedovalca, pridigarja, nastopa Jazbec, s katerim smo se že dodobra spoznali v prejšnjih Kociprovih stripih. Dinamiko pripovedi v sivih tonih je tokrat soustvarjajo celostranske ilustracije, album pa je v Kociprovem stilu prežet s satiro.

Objekt multimedijskih umetnikov, Marka Kovačič in Andreja Štularja, prikazuje sodobno družbeno situacijo, skozi katero se zrcali preteklost. Skulptura Neže Jurman, absolventke kiparstva, opozarja na položaj kulturne produkcije, skulptura Roka Moharja pa problematizira delo. Tudi Matej Stupica, absolvent ALU, s svojo instalacijo Cikel Prekernih, sestavljeno iz Rogovih koles, mehaniziranih v ciklično konstrukcijo, izpostavlja problematiko (prekernega) dela in z njim povezanega socialnega položaja in bivanja. Inštalacija s svojo cikličnim gibanjem pooseblja vlogo prekernega »delavstva« in cikličnost sistema, ki danes z jutri povezuje v negotovosti. Lenka Đorojević bo v prostorsko inštalacijo vpela svoja razmišljanja o absurdnem konfliktu, golem življenju, mikrosužnjih, kulturnem objektu in političnem subjektu, praznem prostoru znotraj turbokapitalističnega umetniškega dela.

Za prostost sveta!

1

Neža Jurman

2

Rok Mohar

3

Marko Kociper

4

Andrej Štular in Marko A. Kovačič

5

Marko Kociper

6

Lenka Đorojević

7

kolo: Matej Stupica

Vinko Möderndorfer

          SVETA JEZA

            pridiga

    Moji lubi Slovenci![1] Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov, in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.

Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili oni, cinično dvomili v vse avtoritete, lagali brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.

  Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije.

Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate, in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.

V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho polno novcev in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaša življenja.

Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekáli po vaših glavah s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse zato, da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake skrite v omarah; vse so si prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so vse ostale, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo so uspeli v dvajsetih letih narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič ne spozna več, in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno.

Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci!! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.

Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!

Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?

In kdor vidi in ne stori ničesar – je kriv!

Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je izginil ponos?

Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če njihove lumparije ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.

 



Dodaj odgovor