David Schilter / kuš! (Latvija) – intervju, Stripburger 69, maj 2017
(ilustracija: König Lü. Q.)

Okrogle obletnice so vedno odlična priložnost za pogled nazaj in vrednotenje preteklega dela. Letos ne bomo samo mi praznovali naše srebrne 25. obletnice, temveč ima razlog za to tudi prijateljska revija kuš!, ki letos obeležuje kositrno, torej deseto obletnico. Ob tej priložnosti smo se obrnili na našega starega švicarskega prijatelja Davida Schilterja, ki je soustanovitelj in agens movens te stripovske revije s stalnim naslovom v latvijski Rigi. kuš! se je iz zanesenjaško-ambicioznega projekta prelevil v polnokrvno in žlahtno stripovsko revijo, ki se ponaša z eklektičnim naborom sodobnih avtorskih stripov v barvah. David nam je pojasnil genezo in razvoj revije ter zaupal, kako se pri njih lotevajo uredniškega in založniškega dela. V intervjuju boste spoznali tudi Davidov pogled na trenutno stanje latvijske in mednarodne stripovske scene, recept za kušev! uspeh pa bo morda spodbudil še koga, da bi vzpostavil in pomagal razvijati stripovsko sceno tam, kjer je (še) ni. Hop v branje! (Bojan Albahari & uredniška ekipa Stripburgerja)

David, tvoja zgodba je precej nenavadna. Kaj je bil glavni razlog, da si zapustil Švico in se preselil v Latvijo?

Leta 2005 sem bil en semester na študijski izmenjavi Erasmus v Vilni v Litvi. V tem času sem se zaljubil v Latvijo in se tja tudi preselil takoj, ko sem leta 2006 končal študij v Švici. Nisem imel nobenega posebnega razloga, vedno sem si želel zapustiti Švico, severna Evropa pa mi je vedno bila všeč, in tako danes živim v Rigi.

Kaj si počel, preden si se preselil tja?

Zaključeval sem magistrski študij prava na univerzi v Lucernu. Imel sem tudi začasno službo, delal sem nočne izmene v največji švicarski tiskarni, kjer sem pakiral raznobarvne tabloide.

Odkod potreba, da bi izdajal stripovsko revijo?

V Švici sem vsako leto, od samega začetka festivala, torej zdaj že 26 let, obiskoval Fumetto. Tam sem se seznanil z alternativnim stripom. Prisostvoval sem vsaki ediciji festivala in pogosto delal tudi kot prostovoljec. Ko sem prišel v Latvijo, me je presenetila popolna odsotnost stripa. Ko sem potem opustil načrte o pravni karieri, sem se odločil, da naredim nekaj v zvezi s tem pomanjkanjem stripov, in soustanovil revijo kuš!.

Kako bi opisal poslanstvo revije kuš!? Katere smernice vas vodijo pri izbiri vsebine in pri uredniških odločitvah?

Na začetku je bilo naše poslanstvo pač to, da Latvijce seznanimo s širokim naborom stripov. S tem mislim predvsem na alternativne stripe, saj nas bolj mainstream stripi niso kaj preveč zanimali. Prvo leto smo izdali šest številk, ki so bile distribuirane po kioskih po celi državi, a se je potem distributer odločil, da nismo dovolj komercialni in nas nehal distribuirati.

Nato smo skoraj po naključju dobili neka manjša nepovratna sredstva, začeli izdajati revijo v manjšem formatu v angleščini in jo začeli sami distribuirati po celem svetu. Takrat se je naše poslanstvo malenkostno spremenilo. Od takrat naprej smo hoteli predstavljati latvijske avtorje mednarodnemu občinstvu, pa tudi promovirati dela manj znanih mednarodnih avtorjev z rahlim fokusom na severovzhodni Evropi. Poleg izdajanja stripov tudi redno vabimo tuje avtorje v Latvijo, da bi izvajali razne delavnice in da bi Latvijce naučili, kako se dela stripe, saj še vedno stremimo k temu, da bi okrepili domačo stripovsko sceno. Naš uredniški pristop je še vedno pod vplivom začetkov revije kuš!, ko smo hoteli prikazovati veliko različnih stilov in načinov pripovedovanja.

Še vedno iščemo avtorje z nekim posebnim pristopom in jim radi dajemo možnost, da eksperimentirajo in rišejo svoje zgodbe, ki jih morda ne bi mogli objaviti pri kakih večjih založnikih, ki hočejo imeti več vpliva na vsebino. Avtorjem ponavadi damo neko tematiko, nato pa lahko rišejo, kar hočejo. Vabimo kvečjemu avtorje, katerih stripi so nam všeč, in skušamo imeti čimbolj raznolik nabor stripov.

Kakšna je bila stripovska scena v Latviji (oziroma v baltskih državah, če ti je tako lažje) pred in po reviji kuš!?

O neki stripovski sceni (še vedno) ne moremo govoriti. Se je pa v zadnjih 10 letih precej spremenilo. V prvi številki smo imeli samo eno latvijsko avtorico, Anete Melece, ki je narisala naslovnico, medtem ko so vsi ostali avtorji v reviji bili tuji. Zdaj je naša naslednja in jubilejna številka pravo naprotje, saj vsebuje dela 19 latvijskih avtorjev in enega švicarskega. Lahko si mislite, kdo je to, saj je v vsaki številki ( König Lü. Q, op. ur.) … K risanju stripov nam je torej uspelo spodbuditi veliko Latvijcev. Mnogi med njimi še vedno rišejo, da bi jih izdali prav pri reviji kuš!, nekateri pa svoje stripe pošiljajo tudi revijam, kot sta Kuti in Stripburger.

Medtem pa tukaj še vedno nihče drug ne izdaja stripov. Super bi bilo, če bi nekdo prevedel vsaj nekaj klasikov, kot sta Maus in Perzepolis, a morda je trg tukaj premajhen tudi za to. Res neverjetno, kako so ta dela tukaj povsem neznana.

Domišljamo si, da smo bili vsaj delno v navdih kolektivu avtorjev, ki je pred petimi leti začel izdajati zine in knjige ilustracij. In da je eden od pomembnih latvijskih založnikov knjig za otroke začel sodelovati z mnogimi ‘našimi’ avtorji.

Kako vam kot neodvisnim založnikom uspeva preživeti na latvijskem in mednarodnem trgu le s prodajo svojih izdaj?

Pri tem vprašanju je ključna beseda ‘preživeti’! A moram priznati, da se je situacija za nas v zadnjih nekaj letih precej izboljšala. Na začetku je bilo zelo težko, a me veseli, da smo se pretolkli skozi težke čase in se tudi obdržali. Zdaj prejemamo denarno podporo latvijskega državnega sklada za kulturo. Za mnoge antologije prispevajo del sredstev za tisk, nedavno so nam celo začeli pokrivati stroške najemnine za našo pisarnico. Pomaga tudi to, da ta projekt izvajamo v Latviji, kjer so življenjski stroški relativno nizki, in da zdaj večino knjig prodamo v tujini. Poleg založništva sodelujemo tudi z raznimi inštitucijami, kot sta Norden ali Goethejev inštitut, s katerimi organiziramo stripovske delavnice in razstave, za katere smo potem tudi plačani. Občasno se vključimo vanje ali sami organiziramo tudi evropsko financirane projekte. Pri tem delamo tisto, kar nas veseli, in ponavadi lahko celo izbiramo avtorje, s katerimi bomo sodelovali, zato je super, da s tem lahko subvencioniramo izdajateljsko dejavnost kuša!.

Kako in zakaj ste izbrali ta miniaturni format za revijo?

To je bila čisto naključna odločitev. Naše prve latvijske izdaje so bile večje, bolj podobne formatu ameriških stripov. Ko pa smo začeli s prvo izdajo v angleščini, smo imeli zelo omejen proračun, zato je bil format A6 edini, ki smo si ga lahko privoščili. Pred tem smo v tiskanje vlagali veliko lastnega denarja in smo se odločili, da tega ne bomo več počeli (tudi zato, ker sem že bil porabil vse prihranke, ki so mi ostali od pakiranja tabloidov v Švici), tako da smo ostali pri tem majhnem formatu. Ta se je kar dobro prijel in ko smo hoteli spet začeti z večjim formatom, so nam bralci rekli, da imajo raje ta majhnega. Zato smo ga obdržali.

Poleg antologij in mini albumov ste od leta 2015 naprej izdali tudi prve tri ‘klasične’ samostojne stripovske albume (torej mono kuš!). Kaj je botrovalo tej odločitvi? Se je mini format izkazal za premajhnega in preveč omejujočega?

Že kar nekaj let smo si želeli izdati kakšen daljši latvijski strip in smo zanj hoteli zagotoviti več prostora. No, avtorji prvih treh knjig niso bili Latvijci, temveč avtorji, s katerimi smo že prej tesneje sodelovali, bo pa prav kmalu izšla četrta izdaja mono kuš!, ki jo je ustvarila latvijska avtorica Zane Zlemeša. Zelo smo ponosni nanjo in na njeno knjigo. Še tri leta nazaj ni niti risala stripov, a smo medtem odkrili njene ilustracije in slike ter jo povabili k soustvarjanju izdaje mini kuš! (24-stranski mini album), ki je odlično izpadla. Od takrat naprej je ena od najbolj dejavnih latvijskih stripovskih avtoric in upamo, da bo navdihnila tudi ostale, da se bodo lotili daljših stripov.

V čem je skrivnost kuševega! mednarodnega uspeha? Hiter ogled vaše spletne strani razkrije ogromno distribucijsko mrežo, ki pokriva ne samo Evropo, temveč tudi ostale celine.

Nič ne vem o tem, to je enigma tudi za nas. Precej manj smo uspešni, kot se to morda zazdi po ogledu seznama knjigarn, ki prodajajo naše knjige. Naša naklada je še vedno precej nizka. Prvo številko revije smo natisnili v nakladi 8000 izvodov. Sam sem jih želel natisniti celo 10.000, vendar je moja sourednica dejala, da je to prevelika norost. Pri novejših izdajah se naklada giblje med 1000 in 2000 izvodov. Če je na naslovnici mačka, natisnemo več izvodov, če ni mačke, jih natisnemo manj. Okoli 200 izvodov razdelimo sodelujočim umetnikom, ostalo pa poskušamo prodati.

Komercialno je to totalna polomija in delamo skorajda 24 ur na dan, 7 dni na teden, da se obdržimo nad gladino. Eden od pomembnejših korakov v tej smeri je najverjetneje bil ta, ko nas je John Porcellino začel razpečevati preko svoje distribucije Spit And A Half. Zahvaljujoč njemu smo v ZDA bolj izpostavljeni kot prej in smo se zato lahko tudi globalno malo bolj razširili. Katra (Katerina Mirović, soustanoviteljica in urednica Stripburgerja, op. ur.) je nekoč pripomnila, da so vse naše naslovnice rožnate, morda pa je tudi to pomagalo pri tem.

Tommi Musturi je v poslovilnem pismu ob zaprtju svoje neodvisne založbe Huuda Huuda podal zelo zgovorno analizo finskega knjižnega trga in položaja malih neodvisnih založnikov na njem. Med drugim je izpostavil, da distribucijo ubijajo visoke cene mednarodnih pošiljk. Tudi mi se soočamo s tem, da cena poštne pošiljke pogosto presega njeno vrednost. Se tu manjši in lažji format kuša! spet izkaže kot odločilna prednost?

Naša največja bojazen je, da bo latvijska pošta zvišala cene storitev … Trenutno si pošiljanje še lahko privoščimo. Ampak ja, če bi delali večje knjige, bi poštni stroški že zdaj astronomsko zrasli. Ker trenutno kar sami zalagamo knjigarne z našimi izdajami (z izjemo dveh malih distributerjev), moramo ohranjati nizko težo knjig, da bi tudi poštni stroški ostali nizki. Odločitev za majhen format torej ni ravno 100-% naša prostovoljna odločitev. A brez skrbi, če poštni stroški še dodatno narastejo, ne bomo delali še manjših knjig. Izkazalo se je namreč, da jih sploh ni tako enostavno tiskati. Naša tiskarna ima že zdaj težave z našim formatom in nam je prepovedala, da bi delali še manjše izdaje. Morda je prihodnost vendarle digitalna? Še vedno se borimo proti temu in obožujemo tisk, ampak naročanje izdaj pri malih neodvisnih založbah iz ZDA in Kanade je postalo malodane nemogoče, saj poštni stroški znašajo skoraj dvakratnik vrednosti same knjige, zato se včasih zadovoljimo tudi s PDF-jem.

Za nas je bolj kot pošiljanje izziv sploh priti v knjigarne. Mnoge niso pripravljene eksperimentirati in prodajajo samo še uspešnice. Večina tistih, ki je v prejšnjih letih prodajala kuš!, je zaprla svoja vrata, a se v zadnjem času kaže tudi nek nov trend malih alternativnih knjigarn. Ko pa neka knjigarna začne prodajati naše izdaje, jim to ponavadi kar dobro gre. Zato smo optimisti.

Kaj meniš o sodobnih estetskih trendih v neodvisnem stripu? Si opazil kakšne zajetnejše premike na stripovski sceni, drugačne umetniške usmeritve ali spremembe v bralskem okusu? Kako so se neodvisni stripi spremenili (če sploh), odkar si se začel ukvarjati z njimi?

Največja sprememba se kaže v tem, da je tisk postal cenovno bolj dostopen in mnogi avtorji ‘samoizdajajo’ zelo lepe knjige, za razliko od bolj grobega videza fotokopiranih zinov, ki so včasih prevladovali na stripovskih sejmih. Predvsem risografska tehnika tiska je postala zelo modna in opažam veliko lepih knjig, natisnjenih v tej tehniki. Predstavljam si, da tiskarska tehnika precej vpliva tudi na slog risanja, in ta omogoča več eksperimentiranja z barvo. Kaj pa je dejansko trend, težko rečem. Pogosto so mi všeč zelo trendovske zadeve, po drugi strani pa tudi kakšni stripi, ki gredo proti vsem trendom. Zdi se mi celo, da sočasno obstaja več zelo nasprotujočih si trendov. Veliko avtorjev se navdihuje pri art brut in pri avtorjih, kot je Henry Darger, medtem ko drugi trendi, kot kaže, narekujejo še bolj preprosto risbo (po japonsko heta-uma: grdo, a dobro). Vidim pa tudi precej risankastih slogov v stilu animiranih serij na Cartoon Networku, kot je recimo Adventure Time, ali pa del, ki se navdihujejo v 80-ih letih, z ogromno gradienti. Najbolj trendovska žival v stripih je trenutno kača.

Prednost kuša! je verjetno v tem, da zmore vključiti vse. Zato nismo nikoli bili zelo popularni ali modni, a upam, da bodo naši stripi s časom pokazali svojo kakovost. Tisto, kar mi je najbolj všeč pri latvijskih avtorjih, ki smo jih objavljali, je to, da imajo ponavadi neke čisto svoje vire navdiha in se težko umestijo v kateri koli obstoječi trend, saj praviloma sploh ne berejo stripov, razen v kušu!. Vedno me bega, ko ljudje govorijo o nekakšnem ‘kuševem! slogu’, saj po mojem mnenju objavljamo tako raznolike stripe, da jih je nemogoče strpati v isti koš. Radi imamo dela, ki so eklektična in čudna, in to je verjetno edina definicija, ki jo lahko podam. Lepota vsega tega je, da danes obstaja toliko različnih kanalov, da avtorjem ni treba slediti nekemu konkretnemu trendu. Malih založnikov je dandanes toliko kot različnih okusov, poleg tega pa so na voljo tudi ogromne razsežnosti interneta.

Spoznal si že veliko stripovskih avtorjev. Kdo je nate osebno naredil največji vtis? Nam lahko zaupaš kakšno anekdoto?

V zadnjih desetih letih sem srečal mnoge čudovite ljudi s stripovske scene. Z mnogimi sem, vsaj meni se tako zdi, razvil prijateljstvo, ki presega stripovske okvire. Spoznal pa sem tudi veliko stripovskih zvezd, ki so se izkazale za čisto navadne ljudi.

Na primer pohajkovanje po švicarskih hribih s Tommijem Musturijem je bilo zelo zabavno. Po tem sva šla k mojim staršem na kavo in Tommijev stol se je sesedel pod njegovo težo … Močno me veseli, da si takrat ni zlomil roke ali česa drugega, še posebej roke … moji mami je bilo tako nerodno, da mu je podarila kilogram čokolade. Še dandanes me sprašuje, kako je kaj z njim. Imam še nekaj odbitih zgodb, a te vam bom raje zasebno zaupal.

Kakšne je tvoja vizija za prihodnost kuša!? Kako se bo po tvoje razvijal v prihodnje? Kaj bi naredil, če bi za to imel na voljo dovolj časa in denarja?

Veliko razvojnih prebojev pri kušu! je bilo naključnih, zato nimamo nekih posebnih načrtov ali vizij, tako ali tako se vse drugače obrne, kot si si zamislil. Na kratko, radi bi ostali majhni. Vesel bom, če bomo lahko malo razširili distribucijo, če bomo ohranili natlačen založniški program štirih antologij in dvanajstih mini albumov na leto in če nam bodo avtorji stali ob strani. Glede na to, da nam primanjkuje časa, bi bilo odlično, če bi imeli več denarja, da bi plačali dodatne ljudi za pomoč pri našem delu. Odgovor Sanite, naše sourednice, je bolj zanimiv kot moj. Pravi, da bo, če kdaj zadane na lotu, zgradila dom upokojencev za stripovske avtorje nekje na latvijskem podeželju. Poleg tega pa upamo, da bomo lahko ohranili kušev! duh tudi po letošnji deseti obletnici ter vas tako ali drugače presenetili in da bomo še več latvijskih avtorjev navdušili, da bi postali del tega nenavadnega podviga.