Katerina Mirović (Slovenija) – intervju, Stripburger 70, november 2017
(izske iz stripa: Tomaž Lavrič)

Stripburger s tokratnim intervjujem krši lastno prvo pravilo – nikoli ne intervjuvaj aktualnih članov uredništva! Postavljeno je bilo zato, ker nismo hoteli delati revije, ki bi se incestoidno promovirala. A obletnice so vendarle prelepa priložnost, da ne bi svetlobe iz njenega žolčnega kamna preusmerili raje vanjo. Katra je stripovska urednica in sinonim za Stripburger, a ne riše stripov. Je hardkorovka, a jo v pisarni največkrat zalotiš delati v tišini ali ob rolanju Fela Kutija. Je glavna šefica Svetlobne gverile, ki zaradi albeda svojih vedno črnih kratkih majic in ostrega, odločnega nastopa svetlobo oddaja le preko iskrenega nasmeha rdeče šminke. Je stara šola, njen javni nastop ni izpiljen, dostikrat improvizatorski, njeno delo pa daleč od tega – natančno, poglobljeno, premišljeno. Ko govori, zveni bolj kul kot Šalehar. Z avtorji in uredniki ji ni treba špilat šefice, a je v Tedniku zagotovo ne bodo gostili zaradi izsiljevanja delavcev.

Sprašujejo: dandanašnje in nekdanje uredništvo ter bližnji in daljni Stripburgerjevi sateliti

Kakšna je bila alternativna in kulturna sceni v Ljubljani v devetdesetih, ko je Stripburger začenjal svojo pot?

Scena je bila zelo alternativna, hkrati majhna, ampak intenzivna. V bistvu je bilo zelo fajn, ker je bilo dokaj malo dogodkov in hkrati so bili vsi dogodki nekako zanimivi, zato smo hodili na vse, od koncertov do razstav, projekcij videospotov … Ker je bilo pa tega tako malo, smo se odločili, da bomo delali stvari, ki nas zanimajo, a jih ni prisotnih v tem prostoru. Tako smo začeli z organizacijo hard core koncertov, imeli smo tudi svoj bend 2-2-2-7, delali smo grafite … Organizirali smo celo razstavo grafitov in potem smo se tudi odločili, da bomo naredili revijo Stripburger, ki naj bi bila kot nek fanzin, ki bi pokrival vse to, kar nas je zanimalo. Se pravi, vso to alternativno sceno od muzike do likovne scene.

Moram priznati, da se nad to idejo že od samega začetka nisem navduševala, saj sem vedela, da je to dolgoročen projekt in da se lahko razvija do neskončnosti, zato sem se dolgo časa izogibala prevzemanju kakšnih bolj obsežnih in odgovornih nalog.

Takrat je sicer obstajalo združenje društev ŠKUC-Forum, naš ŠKD Forum oz. Študentsko kulturno društvo Forum, ki je bilo ustanovljeno v šestdesetih. Mislim, da je bilo celo prvo civilno združenje na področju Jugoslavije – govori se, da ima dolge korenine. Forum je imel več sekcij in ena od njih je bila tudi Strip Core, ki smo ga ustanovili leta 1989. Bil je tudi klub K4, ki ga je vodil FV, alternativni klub, ki je imel različne tematske večere, od punka do metala in gej diska, ki je imel super program, saj je šlo za alternativen gej disko. Tja smo hodili poslušat in plesat na muziko. Zelo fin pa je bil tudi program v Galeriji ŠKUC, kamor smo ob sobotah hodili gledat videospote raznih alternativnih bendov, potem smo šli pa še na boljši trg. To je bil vrhunec vsega (smeh). Izjemen pomen pa je vsekakor imel za nas in tudi širše Radio Študent, kjer smo lahko poslušali novosti z alternativne scene (od jazza do hard cora) iz celega sveta. Kljub temu, da smo bili za železno zaveso, smo poznali več bendov kot kdorkoli od kjerkoli drugje.

Pred Stripburgerjem si bila menedžerka hard core benda 2-2-2-7. Hočemo kakšno odbito anekdoto iz teh časov!

O šit, zdaj se pa nič ne spomnim! Malo sem že pozabila … Kar je bilo fajn pri 2-2-2-7, je bilo to, da to ni bil bend, ki bi bil samo bend, ampak so bili njegovi člani ustvarjalni tudi na drugih področjih. To je tudi razlog, zaradi katerega je nastal Stripburger.

Člani Strip Cora so naredili svoj bend, člani benda so tudi risali, delali video, grafite. V bistvu smo več ali manj celo kreativno podobo delali sami oz. v sodelovanju z drugimi avtorji. Super je bilo, ker nas ni zanimala samo muzika in ker nismo najemali nekih avtorjev, ki bi bendu naredili celostno podobo, ampak smo se sami ukvarjali s tem. Na koncertih so bili zraven grafiti kot vizualna oprema in luči v kombinaciji s projekcijami diasov Damjanovih (DK, op. ur.) fotk. To je bil tak vizualno-glasbeni dogodek.

Na turneji smo bili skoraj po celi Evropi. Najeli smo kombi, kar je bil valjda vedno največji strošek. Skoraj ves denar smo porabili za kombi. Bili smo pa takrat edini bend, ki je v enajstih dneh odigral enajst koncertov na Norveškem. Ker drugače je Norveška malo čudna dežela, kjer so dogodki samo ob vikendih, ker se med tednom hodi v službo. Zato je bil zanje velik šok, da hoče nekdo nastopati tudi med tednom. Tam smo imeli za kontakt enega muzičarja, ki je tudi organiziral koncerte in jih je uspel nekako prepričati, da smo imeli lahko koncert med tednom. Ni mogel verjeti, da smo poznali več bendov kot on, in mislil je, da ga zajebavamo, ko je pevec našega benda povedal, da je imel svoj punk bend pred nastankom Stiff Little Fingers. Bilo je kar hecno, ja, se peljati čez tiste norveške hribe, ko so nam šipe zamrznile od znotraj na nekem večnem snegu. Smo se kar malo ustrašili, ker nikjer ni bilo nobenega dima iz hiš, nikjer se ni nič kadilo. Potem, ko smo prišli na cilj v Trondheim, pa smo ugotovili, da se tam grejejo na elektriko, zato se nič ne kadi. Prej, na Nizozemskem, smo imeli zelo slabe izkušnje ne samo z njihovo zanič hrano, da smo morali tja vedno s sabo nositi klobase pa pršut, ampak tudi z njihovim gretjem, zato smo najprej pomislili, da so ti Norvežani še bolj odbiti od Nizozemcev in da nič ne ogrevajo. Na Nizozemskem smo enkrat spali pri enemu organizatorju, ki je imel doma na bajti veliko luknjo v fasadi, ker je en prejšnji stanovalec delal samomor s plinsko bombo. Ta je eksplodirala in ga odnesla s posteljo vred na cesto. Njemu valjda ni bilo nič, luknja pa je ostala za večno. In ta Nizozemec, pri katerem smo bivali, se je čudil, zakaj mi v njegovi kuhinji pri zajtrku sedimo v jaknah. To je bil namreč en zelo hladen mesec, januar ali nekaj takega, on pa v kratkih rokavih. Pa še veliko je takih anekdot.

Kako se je osnoval Strip Core, kdo so bili Strip Corovci in kako so povezani z začetkom ustvarjanja revije? Kdaj je začel izhajati Stripburger in v kakšnem kontekstu?

Strip Core je strip in hard core skupaj. Oboje se nam je takrat zdelo zanimivo, saj je šlo za totalno alternativo. Strip je bil itak kao šund, hard core je bil pa alternativa že samemu punku, kaj šele vsemu ostalemu. Strip Core naj bi bil tako združek tega vizualnega in glasbenega, Stripburger pa naše glasilo, v katerem bi objavljali vse, kar nas je zanimalo. Strip in burger kot kolekcija, hamburger, sendvič oziroma kruh, filan z risanim materialom, hrana za oči in možgane (smeh). To se vidi tudi na prvi naslovki, ki sta jo narisala Jakob Klemenčič in Božo Rakočević iz benda 2-2-2-7, tako, da je to skupna naslovnica dveh avtorjev. Tudi v reviji smo nadaljevali to foro in prvi strip je nastajal kot neke vrste jam session. Eden je začel zgodbo, ki jo je drug avtor na naslednji strani nadaljeval. Prva cifra je sicer izšla leta 1992, in ker smo bili brez denarja, je imela dolgotrajen nastanek: dve leti smo zbirali samo sredstva za tisk. Precej materiala je v tem času postalo zastarelega, saj recenzije fotografskih razstav in reportaže s koncertov niso bile več aktualne, zato ga je precej letelo ven.

Vseskozi nas je zanimalo tudi mednarodno mreženje, ker se nikoli nismo počutili kot nekaj tako vezanega na slovensko področje, da bi se morali ukvarjati samo z njim. To je bila v bistvu tudi tako majhna scena, da se nisi mogel ukvarjati samo z njo, saj si se takoj zaciklal. Tako smo poznali vse hard core bende, ki so takrat obstajali v Ameriki, intenzivno smo sledili tudi evropski sceni, dopisovali smo si z različnimi ljudmi, ki so delali podobne stvari ali pa glasbene fanzine. Imeli smo kolege po celem svetu in to je bilo za nas nekaj normalnega. Že takrat smo se ukvarjal s stvarmi, ki jih pri nas ni bilo. In to so bili ti grafiti in to je bil strip oziroma prezentacija likovne scene v reviji, glavna pa je bila muzika, ta hard core scena in tudi način delovanja in povezovanja hard core scene. Tako pri Strip Coru kot kasneje pri Stripburgerju je bila fora, da ni nekih glavnih, nekih šefov, ampak vsi vse delamo skupaj, kar je sicer zelo zakomplicirano in vzame veliko časa. Pri prvi cifri smo bili tako uredniki pravzaprav vsi, ki smo bili takrat pri Strip Coru, skupaj pa je revijo zložil Samo Ljubešić, tudi sam risar stripov, ni pa bilo nekega glavnega urednika.

Pri Strip Coru so bili sicer še Jani Mujić, Božo Rakočević, Dare Kuhar je bil tudi ful aktiven … Jakob Klemenčič ni bil ravno član, a se nam je pridružil pri prvi številki Stripburgerja, pravzaprav so se nam lahko pridružili vsi, ki so prišli zraven. Tudi pri Strip Coru smo delali različne celovite predstavitve kolektiva. Spomnim se recimo Ilirske Bistrice pa več dogodkov v Ljubljani. Ob izdaji šeste cifre Stripburgerja smo imeli z 2-2-2-7 predstavitev plate No brains, no tumors, hkrati še razstavo del iz Stripburgerja, razstavo grafitov, projekcijo novega videospota pa koncert in je bilo super!

Kdo so bili takratni ustvarjalci revije? Kakšni so bili njihovi cilji in vzgibi za nadaljevanje revije?

Po prvi cifri smo imeli super žur in tudi nekakšen odmev, a se je uredniška ekipa nekako vdala in svoje breme preložila na Borisa Baćića, ki se nam je takrat pridružil in ki je v bistvu poiskal čisto svojo uredniško ekipo. Njegova vloga pri Stripburgerju je bila bistvena: če on ne bi nadaljeval s tem, ne bi bilo nič. Drugo številko Stripburgerja si je tako povsem na novo zamislil in zastavil Boris Baćić kot zgolj in samo stripovsko revijo. Za nadaljevanje izhajanja Stripburgerja je nedvomno najbolj zaslužen Boris: on je vzpostavljal kontakte z avtorji nekdanje Jugoslavije, Jakob Klemenčič, ki se je spet pridružil pri 3. cifri, pa se je povezoval s tujimi avtorji (na primer z Marcelom Ruijtersom). In namen številke 2-3 je bil prav ta, da se ponovno poveže avtorje iz skupnega kulturnega prostora nekdanje države, saj v tistem času in na tem prostoru ni bilo nobene domače stripovske revije. Celo podobnih stripovskih fanzinov takrat ni bilo, fanzini so bili pretežno glasbeni, aktivistični ali literarni, tako da je Stripburger v tistem času bil unikum. Izrastel je iz neke specifične subkulturne scene, nato pa se je osamosvojil.

Takrat se Stripburger še ni izogibal mainstream stripu tako kot danes, pri reviji pa so kasneje zaradi zinovske narave medija obstali predvsem alternativni avtorji, to alternativno smer pa so se nato šli tudi kasnejši uredniki. Med njimi Jakob Klemenčič, ki je eno cifro vmes počival, pa Matjaž Bertoncelj, Igor Prassel,  kasneje pa še ostali. Vsak urednik je seveda pustil svoj pečat, a naša uredniška politika je vedno bila kolektivna in se je držala neke splošne smeri. Boris Baćić se je kasneje umaknil, z Igorjem Prasslom pa sva prevzela vodenje revije. Jaz sem prevzela organizacijske zadeve, oblikovanje in pripravo za tisk, Prassel je napisal veliko besedil za revijo in bil zelo učinkovit pri povezovanju s tujino in mednarodnem uveljavljanju revije. Vsak je prispeval po svojih močeh.

V uredništvu se je izmenjalo kar nekaj ljudi, prišlo in šlo. Veliko je bilo avtorjev, ki so nekaj časa bolj intenzivno sodelovali kot uredniki, pa so potem odšli, ker so hoteli več ustvarjati in ker so ugotovili, da je urejanje revije zahtevna stvar, ki vzame veliko časa. Sliši se zelo preprosto: izdati dve številki revije na leto, a je to veliko bolj zahtevno, kot narediti prevod enega albuma ali pa izdati album slovenskega avtorja. Pri prevodih delaš s prevajalcem in z nekom, ki dela črkopis, z avtorjem imaš pa redko kdaj kakšne stike oziroma imaš prej na začetku stike le z založbo, ko dobiš materiale oziroma ko jih daš v pregled. Pri slovenskem avtorju imaš lahko malo več dela, če kot urednik sodeluješ pri nastajanju projekta ali stripa, večkrat pa dobiš že izdelano stvar in lahko samo malo korigiraš. Medtem ko pri reviji operiraš z več ljudmi, predvsem pa moraš imeti nek koncept, vsakič tudi nek nov poudarek.

In kakšen je bil koncept revije? Kako se je ta umeščal v takratno mednarodno stripovsko sceno?

Uredništvo je enostavno hotelo ustvarjati stripovsko revijo, ki pa je bila fanzinskega formata zaradi pomanjkanja sredstev. Stripovsko revijo zato, ker smo imeli radi strip, ker smo ga vsi brali in ker smo brali vse, kar se je takrat prodajalo.

Stripburger je bila pač stripovska revija in v njej je bilo vse živo. Borisova ideja je bila objavljati vse, kar se da, zato je bil koncept precej bolj inkluziven kot danes. V Ekoburger, recimo, smo dobesedno stlačili noter tudi take stripe, ki jih danes 90-% zagotovo ne bi objavili. Borisu je bilo najbolj pomembno, da avtorji dobijo prostor, in še zdaj fura tak način pri haiku stripu oziroma pri Apokalipsi: da je treba dati možnost objave vsem, ki pošljejo svoja dela. To se je izkazalo kot problematično pri tematskih številkah, za katere smo objavili poziv in pri katerih je prispelo toliko del, da jih sploh nismo mogli zbasati v eno cifro. Takrat potem že potrebuješ selekcijo. Kasneje se je tako uveljavila bolj selektivna smer v uredniški politiki in strožji kriteriji za objavo. Poleg tega na začetku tudi ni bilo denarja, da bi plačali prevajalca ali lektorja besedil, sploh angleških, zato smo razvili neko lastno tarzansko angleščino, s katero smo komunicirali z mednarodno javnostjo. Trudili smo se, da bi revijo vedno znova izboljšali, ampak sredstev in sodelavcev za to pa žal ni bilo.

Na začetku je bil sicer poudarek na združenju stripovske scene na področju bivše Jugoslavije, s tem, da nas je valjda ves čas zanimal tudi širši mednarodni prostor. Stripburger je takrat bil velika posebnost na evropski stripovski sceni. Edine revije za avtorski strip oz. fanzini, starejši od Stripburgerja, so verjetno samo še Strapazin ter švedski Galago, ¡Qué Suerte! Olafa Ladoussa je naš letnik, vsi ostali danes aktivni stripovski fanzini pa so mlajši (kot je na primer kuš!). Nas je vedno zanimalo prav mednarodno okolje, hoteli smo sodelovati s tujimi avtorji, odkrivati nove avtorje, nove scene, to nam je bilo zelo pomembno, in tudi v času zgodnjega postsocializma za nas meje niso obstajale. Že takrat smo se povezovali in mrežili s tujino, ne da bi sploh poznali to besedo, leta, preden je mreženje postalo popularno in trendovsko. Stripburek je taka izdaja, ki sploh kaže to našo raziskovalnost in težnjo po povezovanju. Takrat smo orali ledino pri odkrivanju avtorjev v bivših socialističnih državah in smo poleg stripov objavili opise posameznih scen in kontaktne naslove avtorjev, založnikov in drugih stripovskih aktivistov.

Stripburger se je iz fanzina razvil v t. i. pro-zine, torej fanzin, ki je videti kot profesionalna revija. Ali se je koncept kaj spremenil? Kaj se JE spremenilo, če sploh? Kaj je danes pri reviji zinaško in kaj je pro?

Fanzinovska je motivacija za delo s stripom, fanzinovski je odnos do materiala, do vsebine in do scene, DIY-pristop in nizki produkcijski stroški, medtem ko se profesionalnost pri Stripburgerju pozna na tehnični izvedbi, na kontinuiteti in zanesljivosti programa, pa recimo tudi po lektoriranih tekstih ipd.

Še vedno nas zanima razvoj in napredek stripovskega medija, raziskovanje novega in inovativnega, povezovanje, izmenjava idej ter predstavitev domačih in tujih avtorjev. Koncept se kasneje ni bistveno spreminjal, razlika je predvsem v tem, da imamo danes na razpolago več sredstev za delovanje, lažje si privoščimo poštne stroške, tisk ipd. Vsebinsko in konceptualno je Stripburger še vedno fanzinovske narave, produkcijsko pa je že bolj na nivoju, kar pomeni, da si lahko privoščimo tiskarja, ki bo strip pravilno in ustrezno natisnil, in imamo sredstva za plačilo razstavnin avtorjem stripovskih razstav.

Gotovo si v svoji karieri urednice doživela vsaj en trenutek, ko bi najraje pustila vse skupaj in si raje našla kakšno »normalno«, dolgočasno, a vsaj manj stresno in za gmotni položaj bolj blagodejno službo. Katera je tvoja  najbolj zoprna in travmatična izkušnja, povezana z urejanjem Stripburgerja?

Zdaj je fino, ker je super ekipa, vedno pa so bili kakšni problemi v medsebojnih odnosih, sploh ker je vse kolektivno. Nimamo se časa ukvarjati eden z drugim, vsi pač delamo in vsak je vržen v nek svoj prosti tek in se mora zanašati sam nase oziroma na neke dogovore. Če imaš še neke druge stvari à la faks ali še neke druge obveznosti, ti včasih ne uspe vsega skupaj zmanevrirati, pa trpi tvoj kolega zaradi tega. Ali pa imaš probleme s punco, pa jih zvališ na svoje kolege. O imenih ne bomo, ker to je dokaj splošna stvar, eni to bolje hendlajo, eni slabše. Menjavanje uredništva je nasploh kar stresna zadeva, saj moraš najti nekoga, ki je zanesljiv in ki je pripravljen delati, pa četudi za džabe, tako kot mi na začetku. Za leta intenzivnega dela namreč ni bil noben plačan nič. To smo si lahko privoščili, ker smo bili še študenti in so nas podpirali starši ali smo se nekako znašli. Vsekakor pa te včasih zaboli glava, ker moraš spet iti čez ene in iste stvari, čez katere si šel že večkrat.

Itak pa vsi vemo, da je najbolj problematičen del vsega kulturna politika. Da se moraš poleg vsega ukvarjati še s tem. Naš input na tej alternativni ali neodvisni sceni je stokrat večji kot input v javnih zavodih, kjer so lepo plačani za svoje delo in imajo neko socialno varnost. Neverjetno je, da se odločujoči, vključno z našim centralnim ministrom za kulturo, ne zavedajo, kako pomemben je ta naš input, kako veliko ta scena naredi za razvoj umetnosti, za razvoj publike in neke scene pri nas. V bistvu je Stripburger sinonim za razvoj stripovske kulture pri nas. Mislim, da smo prišli nekam naprej v teh petindvajsetih letih, če bi bila pa pač ta zemlja bolj rodna, bi pa lahko prišli še dlje. Če se nam ne bilo treba ves čas ukvarjati s problemi: rešiš enega, pa nastane nov, pa moraš rešiti še tega. Potem se včasih malo sprašuješ, a se ti sploh da z vsemi temi problemi, za katere so velikokrat krivi drugi – odločevalci pa ekonomija in tako naprej, ukvarjati še naprej …

Kaj te je gnalo najprej h glasbi, zatem pa k stripu, umetnosti, kulturi nekoč in kaj te žene še danes, da vztrajaš kot prvoborka »kulture ti materine«? Kaj je tista »nagrada«, ki na koncu odtehta ves trud, živciranje in glavobole, tako pri Stripburgerju kot pri tvojem celotnem udejstvovanju na polju alternativne kulture?

To je narisal Štular, kulturo ti materino (smeh) … Ena od stvari, ki mi je najbolj zanimiva, je delat – da si zraven v enem ustvarjalnem procesu in da nekaj narediš ter da dobiš tudi nek odziv. Sicer ti naši bralci Stripburgerja niso ravno nekaj ful komunikativni … V bistvu je več odziva celo od avtorjev, čeprav so ti praviloma bolj asocialni (smeh). Ampak ko vidiš, da se nekaj dogaja, da se stvari spreminjajo, ko vidiš nove ljudi – to je sigurno glavni motiv pri tem. Ker če bi vedno laufal na istem mestu, bi že zdavnaj nehal.

Zatem je prišla na svetlo še Svetlobna gverila, festival svetlobne umetnosti. Kako je prišlo do tega?

Svetlobna gverila je nastala zato, ker smo se spet odločili delati nekaj, kar pri nas še ni naredil nihče. Iz istih razlogov smo se odločili pripeljati neke hard core bende k nam ali narediti Stripburger. Prvo leto se je naš festival imenoval Detektivi svetlobe. Takrat smo predstavljali združenje, ki se ukvarja  s svetlobnim oblikovanjem, v njem pa so predvsem arhitekti ter oblikovalci svetlobe v javnem prostoru pa tudi notranjih prostorih, ne pa ravno veliko umetnikov. Ena redkih izjem med umetniki je moja prijateljica in beograjska umetnica Aleksandra Stratimirović, ki živi na Švedskem in ki sem jo poznala že iz drugih projektov, ko smo predstavljali beograjsko sceno. Na Švedskem, kjer živi, ima postavljenih več permanentnih svetlobnih instalacij v bolnicah, na šolskih igriščih, na sodišču in na različnih drugih mestih. Imajo namreč tak zakon, kakršnega bodo očitno po desetih letih boja končno sprejeli tudi pri nas, da moraš ob gradnji javne infrastrukture ali obnovi bolnic, šol, sodišč itd. 1 % sredstev nameniti umetnosti, ki je dostopna javnosti. Na podlagi tega naredijo razpis, na katerega se lahko prijavijo umetniki s svojimi predlogi.

V bistvu sem hotela predstaviti njeno delo, pa sva se potem odločili, da bi naredili predstavitev Detektivov svetlobe (Lighting Detectives). Na prvem festivalu smo naredili delavnico, na kateri smo iz podhoda v parku Zvezda, ki je bil takrat preveč osvetljen, da se tam ne bi zbirali klošarji in pijanci, naredili prostor za druženje. Hoteli smo pokazati, kako se lahko z uporabo svetlobe in svetlobnih objektov naredi en drugačen, zanimiv prostor. Kasneje sva se odločili, da festival preimenujeva in se osredotočiva na umetniške projekte. Ime Svetlobna gverila sva sicer ukradli Detektivom svetlobe, ki so tako imenovali razne svoje svetlobne delavnice s publiko, intervencije. Prvotno ime Lighting Guerrilla se jim je zdelo preveč agresivno, zato so te svoje akcije preimenovali v Light up Ninja. Šlo je za svetlobne intervencije, ki so bile enkratne narave. Povabili so ljudi iz nekega okoliša, da so se zbrali, prižgali vsi naenkrat baterije in nekaj osvetlili. Spuščali so tudi osvetljene zmaje in podobno. Sicer gre za arhitekte, ki se poleg tega, da delajo res megastične profesionalne projekte, trudijo predstaviti pojem svetlobe čisto običajnim ljudem, pač gospodinjam, šolarjem in tako naprej. Ker je svetloba v bistvu nekaj tako samoumevnega v našem vsakdanjem življenju, da se sploh ne zavedamo njenega pomena. Šele, ko ta svetloba izgine, ko crkne elektrika, veš, kaj pomeni svetloba v tvojem vsakdanjiku, kako zelo malo se govori o tem in kako lahko ti to svetlobo izkoristiš v izboljšanje svojih življenjskih pogojev. Recimo, kaj vse lahko z umetniškimi svetlobnimi projekti narediš v javnem prostoru. In to je Svetlobna gverila.

Bi povedala kaj o razstavi svojega lastnega žolčnega kamna, ki se je zgodila pred leti? To ima namreč precej izpovedne vrednosti, tako osebno kot sociološko  …

Ta žolčni kamen, za katerega mislim, da je bil res posledica nenehnega boja s kulturno politiko, je bil tudi razstavljen v tem kontekstu, tako da je bil naslov razstave Kulturna politika vs. umetnost. Jaz sem nastopala v vlogi samozadostnega kustosa. Zanimivo se mi je namreč zdelo, da se kustose povzdiguje tako zelo, da ti postanejo kar avtorji razstave in so v bistvu umetniki nekako le kot neki (neplačani) izvajalci, čeprav so oni avtorji razstavljenih umetniških del. Kustosi so v veliki večini primerov tudi edini, ki so v tem ustvarjalnem procesu zares plačani, umetniki pa zraven zastonj služijo javnemu dobremu. Poleg dejstva, da je sama kulturna politika pač neznosna, je razstavo zares spodbudil prav nek razpis, pri kateremu je bilo treba imeti določeno število projektov, da bi se lahko prijavili nanj. Za to nam je manjkal ravno en projekt. Vedeli smo, da bomo na razpisu dobili nek drobiž, ki ga bomo morali razdeliti oziroma v večji meri investirati v druge, dražje projekte, zato sem izbrala projekt, ki je bil čisto poceni: razstavila sem svoj žolčni kamen v Galeriji Kapelica, ki je bila takrat namenjena prav takim body art projektom. Na stojalu, na temno modrem žametnem povštrčku je bil razstavljen osvetljen žolčni kamen. To je bil glavni piece na razstavi, zraven pa je bila še moja biografija oziroma seznam vseh projektov, ki sem jih naredila, sprintan na neskončen papir, pa fotke oziroma izvidi iz bolnice. Po tem projektu sem se nekaj časa celo igrala z mislijo, da bi naredila skupinsko razstavo, ker poznam več umetnikov, ki imajo težave z želodcem. Tako bi lahko naredili večmedijsko razstavo, kjer bi razstavili tudi videoposnetke njihovih želodcev.

Ob razstavi je nastala tudi super fotka tega žolčnega kamna, ki jo je posnel Damjan Kocjančič (DK). Ta fotografija je uspela priti celo na naslovnico revije Maska, zato sem res ponosna na ta svoj projekt (smeh). Povabili so me celo, da bi razstavljala v Evropski komisiji v EU. Ponujala se mi je ena zanimiva kuratorka, ki bi mi organizirala prav turnejo, ampak se nisem odločila za to kariero samozadostnega kustosa z enim masterpiecom (glasen smeh). Upam, da jih ne bo več, teh produktov.

Kdo ali kaj ti poleg stripa še požene kri po žilah? Ali preprosteje, v čem še uživaš? So to ribe, ki jih lovi »zdaj prvi moški tvojega življenja«, ali pa morda fantastična figova marmelada, s katero vsako leto razveseliš uredništvo revije?

Ja, veš kaj me navdihuje: brezdelje. Brezdelje me čisto navdihuje, ampak žal ga je vedno premalo. Enkrat mi je eden rekel: »Kakšen dolgcajt!«, pa sem si mislila: »Joj, kako bi bilo meni dobro, če bi mi bilo lahko kdaj dolgcajt!« A ne bi bilo to dobro? Tako, da ti je res dolgcajt, da res ne veš, kaj naj počneš, pa da se ne moreš nič spomniti – nimaš nobenih obveznosti, nič! Noro!