Izar Lunaček (Slovenija) – intervju, Stripburger 71, maj 2018

Izar Lunaček ziblje barko slovenskega stripa že kar nekaj časa, saj je že zgodaj začel z rednim stripovskim ustvarjanjem in profesionalnim avtorskim angažmajem. Lahko bi celo trdili, da je eden od bolj prepoznavnih in popularnih striparjev: njegove pasice so izhajale pri več različnih časopisih in revijah, njegove zbirke stripov pa pri skoraj vseh založbah, ki pri nas izdajajo strip. Bralstvo ga pozna tudi kot enega od agensov movensov Stripolisa, ciklusa stripovskih dogodkov, ki je pred tremi leti eskaliral tudi v prvi pravi domači stripovski festival. Intervjuvali so ga že mnogi drugi mediji, a še nihče tako kot mi za to številko Stripburgerja. Izar se tako »na ogled postavi«, uživajte v striptizu. (Krančan in Albahari)

Glede na obseg tvojega stripovskega ustvarjanja, bi bilo morda najbolje začeti pri Minijih, ki so bili tvoj prvi redni strip. In, kako prikladno, ravno letos praznujemo 20. obletnico te »male črne golazni«! Boš priredil žurko oz. narisal vsaj eno jubilejno pasico?

Miniji mi grejo, iskreno rečeno, s časovne oddaljenosti kar malo na živce. Te osebne reči notri so mi zelo ljube, toliko mene in mojega očeta je v profesorju in ježu … Vse to teženje z eno tako kvazisofisticirano filozofijo in vsa tista simpatičnost mi gresta pa malo na jetra. Vedno smo najbolj nestrpni do tega, kar smo sami nekoč bili.

Jaz pa sem se pri ponovnem branju v zadnjih dneh spet zaljubil vanje. In sem se spomnil, kako sem med šolskimi odmori dirjal v bife Pod skalco, da sem prebiral tvoje umotvore.

To je meni čisto hudo, da ste se vi, ki ste bili samo malo mlajši, tako navdušeno odzivali nanje, blazno fajn občutek. Veš, kako sem to pisal? Najprej sem si prebral eno zbirko Pogota pri založbi Fantagraphics, potem pa sem se usedel in si zamislil celo sezono, približno dvajset nedeljskih strani, do poletja, ko me je redno zamenjal Robert Ilovar. Z njim sva tudi sedela Pod skalco in si kazala stripe, po mojem v istem času kot vi.

Pri kasnejših Minijih sploh ne morem verjeti, da so bili narisani s čopičem.

Ja, ta čopič sem takrat res ful osvojil, hotel sem risati kot Muster in Kelly, tega mi še Lavrič ni mogel verjeti, ko sem mu povedal, da je v Minijih vse izključno čopič. Ko sem se ga prvič lotil, pri 13-ih, sem pa moral najprej risati po dve slikici na A4, preden sem ga obvladal.

Ampak zdaj ga imam pa kar malo dovolj! Čopič je zelo »zen«, noro skoncentriran moraš bit zanj. In, če si, izpade super, če nisi, je pa grozno.

Par let sem zdaj risal kar z nekimi kemičnimi svinčniki, samo zato, da bi malo prebolel to težaško femme fatale, ki je bil čopič. Sicer sem žaloval za presežki, ampak sem res rabil malo miru v ljubezni. Zdaj sva s peresom ful zadovoljna, čopič pa še vedno privlečem ven za laviranje.

Sta te pa potem pero in rotring odpeljala v izdatno šrafiranje pri recimo Založenem raju. Ti je manjkalo nekaj pri »goli« risbi in si zato vse zapolnil s črtkami?

Ne, sploh ne: s čopičem sem več let gnal neko minimalizacijo, malo ekspresivnih potez, neka taka faza, v kakršni sem tudi zdaj. Potem sem se pa na lepem naveličal in sem hotel narediti nekaj natančnega, fetišističnega, z noro vloženega truda. Tako sem se za par let potopil v to, kar je potem kulminiralo v Založenem raju.

Dinamizem sem prignal do neke meje, pol se mi je pa zahotelo svete, počasne grafike. Point je bil prav v tem, da ne bi mogel hitro brati, da bi se moral ustaviti in preučiti vse. Fetišizem, religija, obred, ta hec.

Ilovar, ki je bil takrat ravno sredi oblikovalskega minimalizma, mi je očital, da se tega ne da prebrati z jumbo plakata, in sem mu rekel: »Točno to, to je za tiste, ki ne marajo jumbo plakatov, ki se hočejo ustaviti sredi vse te norije in najti potop v neskončnost na dnu neke časopisne strani.« Sploh spodnji »štuk« Oklepaja je bil zelo zvest temu. Če si ne boš vzel časa (in povečevalnega stekla), boš nekaj zamudil in to je bila poanta. Lahko šibaš in hitro konzumiraš, ampak potem ti bo tole pač ušlo.

Nato pa popoln preobrat. V novih stripih je tvoja risba postala zelo hitra. To je bila zavestna odločitev, ne?

Zdaj mi pa ustreza ravno obratno, hitra risba, dinamizem, hitra potrošnja, hiperprodukcija. Nekakšen antidot prejšnji fazi. Enostavno gre za to, da je tisti fetišizem postal sam sebi namen, da sem trpel ob njem, namesto da bi užival, in sem moral nekaj zamenjati.

Tukaj sta mi zelo odprla oči intervjuja z Vivesom in Bouletom na Stripolisu, ki oba delata blazno hitro. Vives je v najinem intervjuju rekel: »Ljudje pravijo, da imam grdo risbo, ampak očitno mešajo ilustracijo in strip. Če si za vsako risbo porabil tri minute, ti je potem ni škoda zamenjati, če vidiš, da škodi dinamiki sekvence.«

Pri stripu risba dobi značaj šele v sekvenci, velja le to, kar jo poganja v zaporedje, kar omogoča čim hitrejše in čim bolj učinkovito branje zaporedja. Je pa res, da ima fetišizem tudi svoj čar: Založeni raj mi je še vedno fin, pa tudi kaki Moebiusi, Crumbi in Millionairji, na katere sem takrat tripal.

Časopisni strip je precej zahtevna forma. Vsak teden rabiš objave vredno idejo, vedno se mudi, dostikrat zmanjka prostora …

To je res, a spomnim se, da mi je bila ta omejitev super. Omejen prostor in čas imaš, fiksne karakterje, zdaj pa nekaj naredi. Odlična vaja v izkoriščanju omejenih sredstev in prostora.

Kaj pa časopisna naglica?

To ni bil tak problem. To mi celo paše, roki so mi bili vedno super, dali so mi neko omejitev, da nisem imel neskončno časa za kompliciranje.

In tvoj popotniški duh? Ta je verjetno trpel. Si jih uspel kdaj narisati na zalogo?

Pri Oklepaju sem enkrat narisal kakih 12 epizod na zalogo, ker sem se ob koncu študija odpravljal na dolgo potovanje v Afriko. Tako sem pred potovanjem šest tednov risal stripe na Cresu pod borovci. Vsako jutro od petih do devetih, ko so moji sopočitnikovalci še spali, da sem se jim lahko potem pridružil na pesku in morju. Potem so pa tik pred mojim odhodom na Delu zamenjali urednika in ta me je odslovil s celim svežnjem neobjavljenih stripov. Šmrc.

Imajo pa zato zdaj Garfielda, ki ga odkupujejo za fičnike.

Ravno zadnjič je prijatelj Janko Plešnar rekel, da je to super metafora za stanje slovenskih medijev in duha vobče. Ena cinična debela rumena kepa, ki samo nekaj jamra in teži. Škoda je, da domači avtorji nimamo več časopisov za objave. To je bil res edini način, da si lahko živel od stripa, obljavljenega zgolj lokalno.

Posebna zgodba so Metamorphose Antropomorphice. Prvi del »rac z lulčki« si objavil že v svoji prvi knjižni zbirki Beštije. Potem pa si čez leta nadaljeval to štorijo. Kaj te je zagrabilo po vseh teh letih?

Finta je, da se je ta zgodba kar sama nekako hotela povedati naprej. Najprej sem imel v bistvu napisan le prvi del prvega poglavja, tisto, kjer gre Bruno na banko in peca blagajničarko. To naj bi bilo vse, ena taka nadrealistična žanrska parodija nekakšne TV-žajfnice.

Izšla je pa iz heca, da gre za strip s podnapisi?

Ja, TV je bil glavna referenca. Tudi s temi zaobljenimi okvirčki in statičnimi kadri v prvem delu. Nekako so se mi ta gangsterski Disney, italijanščina in televizija sestavili v neko čudaško koherentno celoto. Ko sem narisal te tri strani, pa me je začelo strašno skrbeti, kaj se zgodi v nadaljevanju. Tako sem napisal še tisti del, kjer kava pleše. Ko so liki izsilili še tretji del, sem racmana na koncu lepo ubil in sem mislil okej, zdaj bo pa mir. Ampak čez kako leto so mi šli zgornji sosedje na Prulah tako na živce, da sem jih hotel okrcati v enem stripu skupaj z vsemi podobno zagovednimi Soslovenci, in sem si rekel: »O, racman Bruno bi jih lahko zjebal kot autsajder, pa tudi autsajder bo v njih prebudil najhujše!«

In tako si za tipičnega Slovenceljna izbral Lakotnika?

Potem se mi je to sestavilo še kot srečanje Disneyja z Mustrovim malo bolj na aufbiks in brezplodno seksi univerzumom in sem si že mel roke, češ kako bo to super! Ampak … minilo me je po ene sedmih straneh. Šele čez leta sem se zmenil z Mladino za nadaljevanje in tako me je rok gnal v dve oddani strani točno na sredo zvečer. Največkrat edini način, da kaj dokončaš.

Potem pa si narisal še Brunovo mladost in epilog stripa, ki je za mene eden boljših zaključkov v slovenskem stripu.

Zadnji del se je hotel kar sam povedati. Gnalo me je vprašanje, od kod se je vzel ta racman? Vlekla me je atmosfera tistega italijanskega neorealizma, Tatovi koles itd., filmov, ki so jih gledali moji starši, ko sem bil majhen. In ko sem končno povedal še to, je Bruno res utihnil. Ni več težil, da hoče kaj zgodbe naprej, verjetno res zato, ker je dobil tako lep zaključek. Me je pa ravno ta poetično hardfakerski konec potem navdihnil, da sem začel intenzivno razmišljati o živalskem noirju.

In s soscenaristem Nejcem Jurnom sta ustvarila Animal Noir oz. Kosmati krimič, kot je naslov preveden v slovenščino. Z Nejcem sta prva domača avtorja z izdajo v ZDA. Kako sta se vse skupaj zmenila in izpeljala?

Najprej sva naredila koncept in nato prvih 15 strani stripa plus opis celote, torej pitch. To sva nesla na festival v Angoulême, kjer ni nihče zares zagrabil. Potem sem šel jaz v Barcelono, bolj zasebno kot kaj drugega, kjer je istočasno potekal salon stripa s super pitching sistemom: vrgel si svoj pitch v škatlo, in če je bil izbrani založbi všeč, so te povabili še na ustni zagovor. In to ne k nekim podurednikom, ampak naravnost k šefu založbe.

Tako sem dobil sestanek z IDW-jem, in to dejansko s samim Tedom Adamsom, ki je še s štirimi prijatelji pred petnajstimi leti ustanovil založbo in zdaj ostal edini in glavni šef. Ravno je bil v fazi norega navdušenja nad evropskimi stripi in se je odločil malo tvegati z nekimi bolj evropskimi projekti, ki sicer v njihovo linijo franšiznih stripov tipa Ninja Turtles, My Little Pony in Transformerji ne pašejo čisto. Če bi tam bil kdo drug z IDW, stripa ne bi nikoli vzel. Ted si je, po mojem, vzel projekt »za dušo«, za počitek od turtlesov in ponijev.

Kako je potekalo sodelovanje?

Fajn je bilo, da je bil Ted vseskozi najin urednik. Huda čast, ker kot šef take orjaške korporacije, ki med drugim snema tudi serije za TV, sicer ne ureja nobenih knjig. Zmenili smo se za poskusno serijo štirih delov. Če bi ti uspeli, bi serijo nadaljevali. A je bila prodaja med 2000 in 4000 na številko premalo za takšno podjetje (ne pa, recimo, za avtorske založbe: njim je celo v ZDA to super dosežek) in sledila je ukinitev. Smo pa dobili fajn kritike in to, da te bere cel svet in da poslušaš avstralske podkaste o svojem delu, to je bilo top. In seveda možnost, da delaš par mesecev po 20 strani na mesec, vedoč, da bo to bralo ogromno ljudi.

Kako to, da si se odločil za strip v barvah in za tako nasičeno paleto?

Že Francozi so mi na prejšnjih sestankih jasno dali vedeti, da so barve nujni pogoj. Ko sva z Nejcem začela sodelovati, sem si rekel, hej, dajmo sestaviti celo ekipo in imeti še koloristko. Ampak na koncu sem se moral sam naučiti barvati. Takoj, ko sem začel, sem videl, da se izogibam premočnim odtenkom, in sem jih zanalašč ojačal, da je bilo težje. Za pastelne tone se lažje skriješ, če še ne znaš. Zdaj imam pa spet barv malo dosti in delam en črno-bel strip.

Povej več o tem: kaj točno delaš?

Pol leta sem delal pitche, ene pet jih imam. Ker pa se do zdaj še ni zgodila nobena pogodba, sem se kar lotil prve zgodbe. Na tej bom spet malo delal, ne da bi mislil na tujo založbo. Hkrati pa sva z Nejcem začela nov strip, dogaja se v Ljubljani med študenti. En tip se zaljubi v punco, ki hodi vsak četrtek domov v rodno vas, kjer ima že od šestnajstega leta tipa. In je ravno zato tiste tri dni v Ljubljani toliko bolj živa, da se vsi zaljubljajo vanjo, ampak, ko pride vikend, vedno zbeži nazaj. To je osnovni vozel, nanj pa je pritrjenih ogromno nam ljubih lokalnih scen: na Metelkovi, v Maksiju, na štacjonu, v staromeščanskih stanovanjih itd.

Poleg tega pa za spletno Literaturo (pred tem si to počel za spletno Delo) pišeš blog, ki je kombinacija besedila, ilustracij ter stripa. Včasih izhajaš iz teksta, včasih je celotna objava v obliki stripa. Kakšen je pravzaprav proces?

Nenehno si zapisujem neke male idejice, o čem bi rad pisal, in potem vedno zadnji dan pred oddajo vidim, kaj najbolj zahteva porod. Največkrat je to dogodek iz teh 14 dni, nekaj, kar je najbolj definiralo ta čas iz perspektive dneva pred oddajo. Včasih si en teden prej zapišem idejo, na dan roka pa vidim, da me je vmes nekaj drugega ganilo. Mora biti nekaj, kar mi veliko pomeni, kar prinaša čustveni naboj.

Občasno pa, če res nimam nobene ideje ali sem nasploh bolj hladne volje in se ne počutim od ničesar ful nagovorjenega, pač pobrskam po seznamu starih domislic in naredim nekaj čisto profesionalno: realiziram idejo z najboljšimi možnimi sredstvi.

Vedno sem hotel delati nekaj avtobiografskega, ampak nisem vedel, kako bi se tega lotil, nisem vedel, kako bi risal sebe, ker ne znam delati karikatur in portretov. Veliko avtobiografskih stripov, ki sem jih poznal, mi je šlo strašno na živce, zdeli so se mi bodisi preveč kritični do sebe ali preveč podtalno naduvani.

In to mi tukaj predstavlja izziv: kako nekaj zelo osebnega posredovati splošnemu bralstvu, ne samo ljudem, ki me poznajo. Ti mi večinoma pravijo, da mi kar uspeva, in vedno dodajo, kako splošno da je, kako ni videti, da bi bilo o meni in o mojem otroku, ampak o nekih občih bitjih, s katerimi se lahko identificirajo.

Zdaj pa »Izar iniciator«. Dober si za prižiganje isker. Tako si zanetil Stripolis, Stripolisfest (danes Tinta), pa Striparno …

Ja, imam močno idejo, kaj bi bilo fajn imeti, in obenem vidim, da se nikomur ne da zbirati energije za zagon tega, meni pa je ful fajn začenjati stvari. Tako jih začnem in speljem do neke točke, nato pa močno upam, da jih bo kdo drug prevzel. To s Tinto je uspelo, Stripolis približno, Striparna pa vsaj začasno.

Drugi razlog za vse te iniciative (poleg frustracije nad tem, kako malo je treba, da se zaneti nekaj luštnega, kar bi jaz imel, pa tega nihče ne naredi) je bil pa dokaj egoističen. Sploh nisem več mogel delati v tem vakuumu: hotel sem imeti prostor za fidbek publike in soustvarjalcev. Hotel sem imeti kanal za promocijo stripa kot medija nasploh in svojih stripov posebej in hotel sem imeti prostor, kjer bi se seznanjal s tem, kaj se dogaja v svetu stripa zdaj, kot sem se nekoč v Kazini. Dokler nisem odprl Striparne, sem bral samo to, kar berem že sto let: Crumba, Krazy Kata, Moebiusa, tam se mi je pa odprlo veliko novih reči in to je bila totalna inspiracija za delo: že samo to brskanje za novimi vročimi naslovi in branje za šankom. V Striparni sem spoznal Nejca, na Stripolisu sta mi novo pot pokazala Boulet in Vives in meni je vse to super. Če pomaga še drugim, pa sploh odlično!

A znaš tudi ohranjati plamen. Vsakemu teh projektov si namenil kar nekaj let.

To je res, ja, ampak to je pa nekako maksimum. Nato mora reč postati služba nekomu, ki se zares ukvarja s kulturnim menedžmentom, vsaj za kakih pet let.

Zdi se mi, da slovenski avtorji ne moremo biti le na sceni in risati stripov, ampak moramo sceno dejansko soustvarjati.

Tudi to je res, ja. A saj je do neke mere luštno! Dokler ti ne požre preveč časa za delo, je to super. Meni je to takrat odlično zapolnilo čas, ko nisem imel prave inspiracije za risanje. A ko sem dobil naročilo za Animal Noir, mi je bilo precej v napoto, saj sem hotel 5 dni na teden samo risati. Zdaj mi pa spet malo ustreza: ravno ta pop-up Striparna mi bo super. (op. ur.: Striparna se iz Mestnega trga seli v Vodnikovo domačijo v Šiški, kjer bo obratovala enkrat mesečno.)

Nič nisva še rekla o filozofiji. Fascinantno mi je, da si študiral filozofijo, ko si risal Minije, in potem kmalu vpisal še študij slikarstva na akademiji. Spomnim se, kako mi je takrat Tibor Kranjc, tvoj daljni bratranec, govoril: »Pa še vzporedno študira. Izar je divji!« Kako si sploh zmogel vse to?

Nekako je šlo in res mi je oboje bilo fino, po moje bi me vsaka reč posebej začela malo dušiti. Takrat sem bil zelo hiperaktiven, ustrezalo mi je biti nenehno v pogonu in se bahati s kombinacijo žuranja in trdega dela.

Kaj?! Tudi za žuranje si imel čas?

Ja, ja, »work hard, party harder«! Na izpite na Filozofski sem prav načeloma hodil zmačkan, ker sem potem bolj sproščeno odgovarjal. Takrat sva s punco živela v mali garsonjeri na Prulah in vsak četrtek ali petek smo pri naju pili do jutra. Kaj pa vem, jaz sem očitno karakterno malo promiskuiteten, veš, in rabim več zadev naenkrat, da me vsaka posebej ne zaduši. Zdaj, ko sem starejši, je to sicer težje, tako da sem zanalašč malo minimiziral svoj svet. Filozofijo sem, recimo, povsem ukinil.

A še prej si iz filozofije doktoriral in svoj doktorat izdal tudi v knjigi Sveto in smešno.

Iz tega bi rad zdaj naredil še strip, ker je ful zanimiva tema, knjige pa nihče ne prebere, ker je sicer komunikativna za doktorat, a je vendarle doktorat.

S filozofije gremo na psihoanalizo: kaj je s temi kurci v stripih, ki jih vedno pošiljaš v objavo Stripburgerju?

Na faksu sem nekaj let stalno risal kurce, delno kot reakcijo na blago materinski pristop Metke Kraševec, kot provokacija prav zanjo. Pa očitno ni šlo samo za to, ker mi to še zdaj dogaja. Kaj pa vem: kurci, joški, udarci, laufanje, da kar letiš po zraku, grizenje, žretje – všeč so mi te infantilno-prastare zadeve, konkretne in obenem tako abstraktne. Odlično mi pašejo v strip, ki je prav tako prastar in otročji, najbolj konkreten in najbolj abstrakten od vseh umetnosti. Packe, veliki nosovi in noge, mastne črke, viden čas, obenem pa tudi simboli, totalno abstraktno dojemanje govora in časa, stilizacija vsega itd. S kurci je enako: zelo so konkretni in zelo abstraktni.

A bi kaj povedal k stripoma Neptuna in Lady Tomcat, ki bosta objavljena v tej številki?

Oba sta čista improvizacija, vsak je nastal iz ene same podobe, ki se je potem kar razvijala naprej. Neptuna je bila sprva samo slika tega hipervirilnega, hardfakerskega mornarja, ki pa je prignan tako daleč (vse pofuka, tudi tipe in ribe), da se na koncu prevesi v lastno nasprotje. Tudi če mu tiča odrežeš stran, bo vladal naprej kot temačna boginja globin … Prvi stavek Neptune je pa iz skeča od Monty Pythonov, ki mi je vedno rojil po glavi in kjer Eric Idle bere otroške knjižice, ki po dveh stavkih postanejo perverzne.

Lady Tomcat se poigrava s podobnimi paradoksi. Nikoli ne veš, pri čem si: je ta mačka ženska in jo v bistvu grozljivo posili neko celo pleme? Ne, čakaj, saj gre za hipervirilnega, gorilastega tipa z orjaškim tičem, ki ga posilijo neke vulve. Na koncu se tako ali tako izkaže, da gre za dva organizma v simbiozi, tako da te to še bolj zmede in vse tisto nasilje postane le nek način reprodukcije: špas, skratka. Te moje fascinacije z biologijo je tu spet precej, tako kot v Animal Noir. Podobno, ampak drugače.

Fina sta na pogled. Luštno mi je bilo brati vso tisto onanijo, ampak sem vseskozi imel občutek, da ne razumem, ker nisem bral Freuda.

Hihi. Nič Freuda ni noter in nič bolj ne bi razumel stripa.