Tanja Komadina (Slovenija) – intervju, Stripburger 72, november 2018

Tanja Komadina je striparka in ilustratorka, za katero je poleg iskrive hudomušnosti, ki je prisotna v večini njenih del, značilno predvsem to, da se ustvarjanja loteva zelo premišljeno in zavzeto. Zelo dobro razume značilnosti stripovskega medija in to, v čem se ta razlikuje od ilustracije, ki predstavlja velik del njenega opusa. Redno objavlja v različnih otroških revijah, riše stripe, ilustrira knjige ter je nasploh zelo produktivna. Zato se nismo pogovarjali le o stripu, temveč tudi o položaju ilustratorjev, striparjev in drugih ustvarjalcev pri nas. Malo pa tudi o fuzbalu in bobrih ter o tem, da je veliko lažje zbrano ustvarjati, če nimaš v bližini hladilnika in balkona.

Pogovarjala sta se: Ana Bogataj in David Krančan

V nekem intervjuju si povedala, da si se v otroštvu bala črk in si raje gledala ilustracije. Nam lahko o tem zaupaš več in ali je to odločilno vplivalo na tvojo izbiro poklica?

V osnovni šoli sem imela težave z branjem, kot npr. prepletanje vrstic, obračanje črk, povezovanje črk in pomenov besed, stavkov. Skratka, imela sem preveč tehničnih težav, da bi med branjem videla slike. Zato sem vse dojemala kot eno samo mučenje brez smisla. Ker pa sem knjige imela rada zaradi ilustracij in ker je moja sestra ogromno brala, sem takrat iz otroške zavisti vztrajala, ker me je zanimalo, čemu se smeji. Zdaj je vse drugače in kdaj berem več knjig hkrati, kdaj imam premor, zato mine mesec, preden spet berem, in iščem le reference za zahtevnejša besedila, na katerih delam. Nekatere obdelane vsebine si zapomnim, nekaterih še vedno čisto nič, a uživam ob poglabljanju v besedilo, zapisovanju in raziskovanju, sicer bi zelo težko opravljala ta poklic, ki zahteva pozornega bralca.

Veliko sem razmišljala, zakaj je prišlo do tega, ker mi kakšnih posebnih diagnoz niso postavili, in verjetno je poleg osnovnih težav z branjem in nezmožnostjo daljše koncentracije krivo več razlogov: pretirana nesproščenost, sram, otroška čustvena občutljivost z dogajanjem v okolju, tudi nezaupanje, ki ti zasede ves miselni in čustveni prostor. Imela pa sem zelo dober spomin krajev, poti, ljudi, prostorov in sem se počutila bolj varno. Še vedno si pogosto pred risanjem ilustracij ali stripa narišem tloris sobe, kraja ali mesta dogajanja.

Ja, zagotovo je to eden od razlogov, da je to zdaj moj poklic. Risala, prerisovala in ustvarjala svoje zgodbe na papirju sem ves čas od osnovne šole.

Si striparka in ilustratorka, v svoje ilustracije pa pogosto vključuješ tudi stripovske elemente. Nekoč si dejala, da bi vsak ilustrator moral narisati tudi vsaj en strip. Zakaj?

Že na dveh primernih straneh stripa spoznaš vse, kar potrebuješ tudi pri ilustriranju. Vidiš, koliko energije je treba vložiti v raziskavo in hkrati peljati zelo racionalne odločitve pri zasnovi, a vsebino narediti čustveno in atmosfersko živo. Skozi strip lahko spoznaš, koliko znanja potrebuješ – npr. kadriranje, dobra, primerna risba in ritem narisanega-zapisanega in posledično občutenega, poleg likovnih elementov, različnih referenc (kostumografija, zgodovina, psihologija, filozofija), ki jih moraš v končni ilustraciji/stripu povezati, jih potencirati ali izključiti, da dosežejo svoj namen. Predvsem se mi zdi pomembno branje stripa, kjer si pozoren na preplet vsega naštetega in ritem dojemanja zgodbe, ki ti zagotovo pride prav pri ustvarjanju knjige. Seveda na drugačen način, a raznolike bralne izkušnje se nalagajo in pridejo prav pri lastnem likovnem delu.

Si zelo produktivna, delaš za kopico mladinskih revij in založb. Si sploh lahko privoščiš počitnice ali ustvarjanje samo zase, mimo naročil?

Poletne počitnice so prekratke. Čez leto si kdaj privoščim le kakšen prost podaljšan vikend. Včasih pa me utrujenost kar položi in kakšen dan preležim, ker mi primanjkuje spanca. Zadnja štiri leta žal bolj malo rišem zase. Več si zapisujem, kaj fotokopiram in prebiram, razvijam ideje, kaj bi lahko še naredila. Zavestno se trenutno ustavljam, da roka počiva in da kdaj ne počnem čisto nič.

Kot posledica ponavljajočega se gibanja pri risanju te je pred časom pestilo tudi hudo vnetje kitnih ovojnic v zapestju. Bila si tudi na daljši bolniški. Kakšen je po tvojem položaj ilustratorjev pri nas? V čem je največji problem: v nizkih honorarjih, prekratkih rokih, statusu samozaposlenega brez plačanega dopusta in prave bolniške?

Za področje ilustracije in otroške in mladinske literature bi rada najprej izpostavila to, da imamo kar nekaj odličnih urednikov. Pogovor in delo z njimi sta neprecenljiva za napredovanje in ohranitev ilustracije. Kot tudi to, da je v Sloveniji lažje kot v tujini začeti poklicno pot, a je težje kasneje dosegati boljše pogoje in dobiti primernejše besedilo v ilustriranje.

Sicer pa je položaj ilustratorjev precej slab in upam, da se bo s povezovanjem ilustratorjev in striparjev izboljšal. Najprej v smeri širšega povezovanja iz različnih področji in z obveščanjem ter zavedanja, da lahko s pogajanji omogočimo svojemu cehu boljše pogoje za delo in pridobivanje znanja.

Absolutno smo velikokrat podplačani. Velikokrat tudi zato neprestano rišemo, če imamo to »srečo« z naročili, in se težje izpopolnjujemo in raziskujemo ali si zaradi trenutne sistemske ureditve ne moremo zagotoviti varnosti ob bolezni in tudi za pokojnino. Kot ilustrator s statusom samozaposlenega v Sloveniji z bolniško ne preživiš. Odvisen si od pomoči bližnjih ali od morebitnih prihrankov.

Tema statusa je široka. Eden izmed problemov je bolniška, ki ti pripada šele po mesecu dni. Na podlagi vrhunskosti ti status omogoča minimalno plačilo prispevkov in hkrati omeji zaslužek, kar je zadušljivo in nekreativno in na dolgi rok pripelje do mizernih pokojnin vrhunskih umetnikov, saj si poleg nizke pokojnine niti ne morejo ničesar privarčevati.

Izgorelost je prepogosta v tem poklicu, ki zahteva neprestano zbranost, preciznost, samodisciplino in kdaj tudi veliko nadur. Delo je počasno in dolgotrajno ali v primeru časopisne ilustracije skoncentrirano in kratko. Vsemu temu je možno slediti, dokler imaš dobre okoliščine, si zdrav in hiter, živiš doma ali ti nekdo finančno pomaga. Ko moraš npr. poskrbeti za družino in stanovanje in si brez finančne pomoči, se vse spremeni. Lahko pa si eden redkih, ki zmore, zna in je dobro plačan doma in v tujini. Zapisano velja v širšem smislu.

Kako, da si se po okrevanju knjigo Gobčko in Hopko odločila ilustrirati z barvicami, ki zahtevajo še več »drgnjenja« kot pa delo s čopičem?

Knjigo najprej večkrat preberem in šele nato se odločim, katero izmed meni bližjih tehnik bom uporabila. V tem primeru se mi je zdelo, da če jo narišem s čopičem, da zgodbo naredim nerealistično, da jo pretirano zmehčam. Poudarjala bi čustva, ki so opisana in potencirana že v besedilu. Deček v knjigi proti koncu nariše grad. Odločila sem se, da ilustracije čez knjigo kadriram od totala k bližnjemu kadru dečkove risbe, ki jo nariše z barvicami. Vsebina njegove risbe je razlog, da se dečka skregata, a je na koncu tudi razlog, da se ponovno spoprijateljita. Knjiga je namenjena predšolskim otrokom in barvica spominja tudi na risanje v vrtcu.

Kar se roke tiče, je najslabše takrat, kadar rišem s peresom, ko delam za računalnikom z digitalnim pisalom ali ko tipkam. Obvezno je razgibavanje in sproščanje dlani in prstov ter hlajenje z ledom.

Običajno sicer rišeš s peresom in barvnimi tuši oz. laviranko. Cankarja pa si barvala, če se ne motiva, prvič s pomočjo računalnika. Je šlo pri tem za časovno pogojeno izbiro? Rezultat je sicer izjemno prepričljiv.

Tudi za to. Projekt je bil časovno izredno skoncentriran, ponovitev in napak si nisem smela privoščiti. Pa tudi zato, da vsebini dodamo nekaj barvitosti. Barva je v nasprotju z izvirnimi črticami in takratnim težkim časom družine Cankar ponazorila Ivanovo otroško igrivost in navihanost.

Pri stripu V temi se mi vse čudno zdi v reviji Cicido, ki je namenjena najmlajšim, si se odločila za odmik od ustaljene stripovske forme. Kako to in kakšni so bili odzivi?

To je revija za predšolske otroke. Zato sem se odločila, da je glavni lik, ki straši v temi večji in jasen. Okoli sem postavila 4–6 kadrov za uvod in zaključek. Otroci se srečajo s sledenjem kadrom, preprostim kadriranjem in oblački s kratkimi stavki ali medmeti. Likovno so jo večinoma pohvalili. Sicer pa so se otroci odzvali zelo različno. Enim je bilo všeč, drugim pa malo manj. Haha. Na uho mi je prišlo, da naj bi se dva otroka iz iste družine začela bati teme, saj prej nista vedela, da se v njej lahko kaj skrije.

Večina tvojih stripov in ilustracij je namenjenih otrokom in mladostnikom. Te delo za mlajše bolj veseli ali pač dobivaš takšna naročila? Bi delala tudi kaj daljšega za odrasle?

Ja, zelo me veseli delo za mlajše. Zaenkrat se vidim kar na tem področju. V bistvu o bralcih ne razmišljam kaj preveč, vse se dogaja spontano in zato imam veliko svobodo pri ustvarjanju. Bi pa seveda delala tudi kdaj za odrasle, saj so vsebinske spremembe zelo dobrodošle. Kot so dobrodošla različna besedila za mlajše. Ne bi zmogla ilustrirati samo smešnih knjig ali samo žalostnih, če poenostavim.

Fino kolo, tvoj stripovski prvenec, načeloma prav tako namenjen mlajšim, pa obravnava zelo odraslo temo begunstva. Strip, ki je nastal po kratki zgodbi Manke Kremenšek Križman, je bil tvoja lastna pobuda. Kako hitro med branjem zgodbe te je prešinilo, da bi to lahko bil strip, in na kakšen način si se lotila predelave v strip?

Takrat sem veliko brala kratke zgodbe slovenskih avtorjev in avtoric z namenom, da bi našla primerno, da jo lahko priredim v strip in, ki bi me tako ganila, da bi strip narisala do konca. Ker sem se prvič lotila narisati daljši strip, sem vedela, da mi mora biti čustveno blizu, da ga zares dokončam. Mislim, da sem se takoj odločila, da je to pravo besedilo. Večkrat sem ga prebrala in takoj videla, da bi se dalo narediti strip. Kontaktirala sem pisateljico in jo vprašala za dovoljenje in nekaj informacij. Obljubila sem ji, da se bom držala zapisanega. Nato sem fotokopirala besedilo in si zapisovala na kopije novo zaporedje, saj sem morala nekatere detajle v stripu drugače urediti, da sem dosegla zapisano v kratki zgodbi. Podčrtala sem stavke, ki sem jih želela zapisati tudi v stripu, kasneje ob risanju pa sem stavke priredila. Začela sem z manjšimi hitrimi skicami, da sem določila število strani in nato z malo boljšimi skicami, ki so že vključevale besedilo.

Ti je sicer ljubše delo po lastnem ali tujem scenariju? Kakšne so sicer tvoje izkušnje z našimi scenaristi?

Najraje bi znala še pisati zgodbe. Zaenkrat imam dve super izkušnji. Z Boštjanom Gorencem – Pižamo sva sodelovala pri stripu Moj lajf. Nekajkrat sva se dobila in predebatirala zasnovo. Preden je začel pisati scenarij sva si pisala in se dogovorila, kakšen način bi nama obema bil v redu. Scenarij je tako pripravil že kadriran (s spremnim besedilom in dialogi kot tudi dodatnimi opisi) ter je po potrebi priložil tudi fotomaterial. Dogovorila sva se, da lahko kadre prilagodim, če se mi bo likovno zdelo bolje. Za nekaj fotografij sem ga dodatno še prosila med delom, ker je bolj vešč iskanja po spletu, jaz pa sem bila zelo na tesnem s časom (npr. točno določene ministrantske obleke iz točno določenega leta). Ko je napisal poglavje, mi ga je poslal v branje. Nato sva se slišala in ga skupaj preletela. Ko sem poglavje narisala in pobarvala, sem mu ga poslala v pogled. Kdaj sva še kaj likovno spremenila ali dodala pri dialogih. Najina ustvarjalna svetova si nista toliko podobna, a je šlo je na srečo kot po tekočem traku, ker drugače niti ni smelo iti.

Z Mašo Ogrizek pa sva ustvarjali seriji za revijo Galeb z elementi stripa (Zgodbe o pohištvu in Zgodbe o aparatih). Postopek in zapis scenarija je bil precej podoben stripovskemu. Za mesečno zgodbo sva imeli veliko več časa. Je pa vsaka naredila svojo »nalogo«. Maša je v prvi številki opisala glavne tri like. Jaz sem jih narisala in jih poslala nazaj. Potem sva določili zaporedje objav in naslove. Nato je napisala besedilo za posamezno številko revije z natančnimi opisi in zaporedje ilustracij ter dodala tudi fotomaterial, saj sva imeli nekaj prizorov iz zgodovine. Jaz sem preverila s hitro skico, če se vse izide na formatu revije. Ko sem vse narisala in pobarvala, sem ji poslala v branje. Po nekaj mesecih sva dobro spoznali like in kakšen način nama najbolj ustreza, zato je bilo delo vedno hitreje opravljeno in enostavneje kot prve mesece in hkrati tudi bolj zabavno.

Na splošno pa se mi zdi, da je to področje scenaristike za strip in sodelovanja pri nas še vedno bolj redko (razen že znanih dvojcev) in se ga zato učimo predvsem sproti, skozi izkušnje in pogovore. Vse pa je odvisno od tega, kako se med seboj dogovoriš in nato tudi ujameš.

Pri stripu veliko pogosteje ali intenzivneje sodeluješ kot npr. pri ilustrirani knjigi. S kolegi se pogovarjamo, da so zapisi velikokrat bolj podobni zgodbi in ne scenariju za strip, da so dialogi kdaj predolgi, da so spremna besedila odveč kot tudi, da kdaj manjka foto referenca za razumevanje scenarija. To zahteva od nas potem več dela, kar se mi ne zdi sprejemljivo. Saj pisateljica ali pisatelj tudi ne bo na koncu barval stripa, če bi jaz svoje delo pripravila le do črtne risbe.

Med tvojimi mnogimi naročniki pa se je znašel tudi prvoligaški nogometni klub Domžale, za katere si ilustrirala slikanico Bober Nogometaš. Kaj te je pritegnilo k projektu: bobri ali fuzbal?

Bober 🙂 Predvsem to, da so mi rekli, da naj dodam kakšen oblaček in gradim knjigo bolj stripovsko. Med besedilo sem vrinila še nekaj dialogov v oblačkih (npr. oče bober reče sinu nogometašu: »Poslušaj sine, skozi življenje se moramo preglodat!«), ki jih je pisateljica pregledala, kaj dodala, kaj popravila. Lik pa sem morala narisati po izgledu maskote. Sicer pa je projekt sodelovanje založbe Miš in NK Domžale.

Nekaj časa si na blogu objavljala stripe, kot nekakšne skice iz zasebnega življenja z iskrivo vsebino. Si lahko še kdaj obetamo kaj avtobiografskega v tem smislu?

Zapisujem si ideje in se čudim ter nasmejim lastnim neumnostim, nerodnosti, strahu. A na blogu so objavljene nelektorirane skice, ki so nastale med mojimi odmori. Določila sem si, da jih moram dokončati v roku ene ure (to je bilo še pred težavami z roko). Fina se mi zdi svobodna postavitev kadrov. A zaenkrat te skice za knjigo niso primerne. Plan imam, da se bom vsega še enkrat lotila kot zasnovo za 32 strani kratkih stripov.

Tudi tvoj partner, Igor Šinkovec, je odličen ilustrator. Si med seboj veliko pomagata? Ustvarjata v istem prostoru? Kako nasploh izgleda tvoj delovni dan?

Predvsem se veliko pogovarjava o vsem, kar se risanja tiče. Pomagava si bolj v začetni fazi in vedno si pokaževa končni izdelek. Doma imava delovno sobo in en manjši najet prostor blizu doma. Igor potrebuje idealno svetlobo, ker dela v tehniki gvaša, zato večino slika doma, jaz pa se občasno sprehodim do risalnice in rišem tam. Včasih skicirava in greva do risalnice oba. Je prostor, v katerem je samo miza in se lahko skoncentriraš za več ur, ker ni blizu hladilnika ali balkona.

Jutranja rutina je nujna. Moj uvod v dan je zelo sproščen. Brez dolge kave, branja, mačke, ki izsiljuje božanje, in krajšega teka ali telovadbe se dan ne začne. Najbolj produktivna sem med 9. in 17. uro.

Od kar imam težave z roko, rišem čez cel dan s premori in kar nekaj ur manj. Več časa posvečam pripravam, idejam, branju (splet, članek, knjiga, besedilo) in brskanju po internetu ali v knjižnici za referencami. Takrat, ko že delam nekaj dovolj rutinskega in me ne moti, poslušam oddaje ali glasbo. A to ni tako pogosto. Vsako dan pregledam list, na katerega si pišem opravke, ki jih črtam in dopisujem. Gsm-a ne izkoriščam do popolnosti, še vedno mi je ljubši notes. Ne maram pa dolgega sedenja in se ves čas nekaj raztegujem, delam počepe in v bistvu kdaj komaj čakam večerni daljši sprehod ali lahkoten tek na Golovec. Včasih ravno takrat najdem rešitev, ki mi cel dan ne da miru in se dokončno odločim, kako zadevo speljati. Po 19. uri poskušam zaključiti, ker mi zmanjka energije. Nisem več nočna žival. Med branjem ali gledanjem nadaljevanke okoli polnoči že zaspiva.

V intervjuju za Delo si omenila, da načrtuješ izdelavo avtorske slikanice. Nam lahko poveš, kaj več o tem ali pa o kakšnih drugih prihodnjih projektih?

Raziskujem in berem in zapisujem zgodbo zase, da vem, kaj bom risala. Nato me šele čaka predstavitev pri urednikih. Če dobim zeleno luč, lahko povem kaj več. A do tja je še kar dolga, ker me čaka še nekaj branja.

Od avtorskih del imam v mislih to slikanico in animacijo ter dve ideji scenarija za strip čakata v predalu, da jih nadaljujem. Tudi z Igorjem imava v mislih nekaj skupnih idej. Ne vem pa, kaj od tega bo zares realizirano, ker je odvisno tudi od besedil, ki jih dobim v naročilo. A zdaj se mi že zelo pogosto pojavlja želja in potreba po tem, da bi rada naredila zopet nekaj svojega in predvsem v svojem ritmu.

Septembra je bila premiera predstave Moj lajf (po istoimenskem stripu) v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer sem zasnovala likovno podobo in sceno. Pred kratkim je izšla pri Mladinski knjigi druga knjiga iz serije Trio golaznikus Andreja E. Skubica. Knjiga Nataše Konc Lorenzutti pri založbi Miš je ravno v pripravi za tisk. Trenutno ilustriram zgodbi za Ciciban in Galeb in tudi za festival Bobri. Nato pa sem z novimi knjigami že v 2019.

Bi lahko na kratko še malo opisala stripa, ki si ju narisala za tokratno številko Stripburgerja?

Izkoristila sem priložnost in oddala dva stripa iz resničnega življenja. Kako se je vse začelo: s fantom sva se pogovarjala, da bi imela psa in je k hiši prišla mačka. Nudila sva oskrbo mački, ki je morala biti v karanteni in ni smela priti v stik z drugimi mačkami, saj je zbolela za mačjo kugo. Takrat je bila tudi ravno sterilizirana in tudi zato zelo slabotna. Midva sva se ravno preselila in sva jo lahko imela v dnevni sobi v ogromni kletki. Tri mesece je skoraj ves čas spala. Mačka je preživela in seveda ostala. Nov začetek, ki me je spodbudil k risanju. Najino stanovanje ima balkon, na katerem mačka v toplejših mesecih preživi zelo veliko časa. Objavljena stripa sta dva iz sklopa balkonskih dogodivščin.