Manuele Fior (Italija) – intervju, Stripburger 72, november 2018

Manuele Fior je po izobrazbi arhitekt, po poreklu pa stripovski avtor, ki prihaja iz države z zelo močno vizualno kulturo: sosednje Italije. Doslej je ustvaril več daljših stripov in stripovskih romanov, eden od njih je bil tudi nagrajen v Angoulêmu, medtem ko njegova zbrana dela v zadnjem času izhajajo tudi čez lužo pri založbi Fantagraphics. Manuele je umetnik, ki je zaljubljen v svoje orodje in predvsem v tehniko, zato vlaga veliko napora in časa, da bi jo izpopolnil. Našemu občinstvu se je predstavil z razstavo svojih del v ljubljanski Kresiji letos januarja, ta intervju pa je priložnost, da spoznamo tudi ideje in avtorja, ki stoji za temi deli.

(Zasliševalec: Albahari)

Najprej bi si želeli, da bi nam povedal nekaj o svojih formativnih letih in svoji neformalni izobrazbi: kdaj si začel brati stripe in zakaj? Koga ali kaj si bral takrat in kateri avtorji so nate najbolj vplivali? Kaj moramo vedeti o Manuelu Fiorju, da bi ga bolje razumeli?

Že v mladih letih sem, kot večina takratne mularije, začel brati stripe. Moram pa poudariti, da moje navdušenje nad risanjem izvira iz gledanja japonskih anime risank, ki so se v sedemdesetih letih začele pojavljati na italijanski TV. Kot mnogi drugi sem tudi jaz bral Disneyjeve stripe, Marvelove superjunaške zgodbe, tudi nekaj francoskih stripov, a ne kaj dosti. Zgodbe o Spidermanu in o X-Menih so torej bile tiste, ki so me usmerile na to pot, da sem postal stripovski avtor. Kasneje, ko sem spoznal, med ostalimi, skupino Valvoline, Lorenza Mattottija in Igorta, sem opustil ta univerzum in se obrnil v bolj osebno smer.

V enem od prejšnjih intervjujev si rekel, da imaš rad pop. V kratkem dokumentarcu Massima Colelle, ki prikazuje tvoj delovni proces, te vidimo v kratki majici s podobo Fantastic Four, medtem ko na enem od tvojih ohranjevalnikov zaslona lahko vidimo Spidermana. Za založbo Bonelli si narisal tudi nekaj naslovnic, kar verjetno pomeni, da imaš rad tudi popularne mainstream stripe. Je to ironična drža ali pa jih morda res bereš? Kako vidiš ta del stripovske scene na splošno? Obstajajo kakšne inovacije ali novi pristopi, ki se jih lahko naučimo iz tega dela scene? V čem se skriva tvoja fascinacija nad temi stripi?

V tem ni nobene ironije: še vedno sem čustveno navezan nanje in mislim, da je bilo več izvrstnih avtorjev, ki so veliko naredili za strip: Miller, Mazzucchelli, Romita, Kirby in Ditko, če jih naštejem zgolj nekaj. Je pa tudi res, da je to zgolj en manjši del širše stripovske scene, ki je prav tako polna tudi smetja.

Iz pripovedovalskega vidika se mi zdi, da se lahko veliko naučimo iz ameriškega pristopa k ustvarjanju stripa, ki je zelo zgoščen in funkcionalen, saj moraš pokriti veliko informacij na zgolj nekaj straneh. Ti stripi so tudi vizualno gledano v določenih primerih dosegali vrhunce ter delujočo sintezo vseh elementov, ko je več različnih avtorjev delalo skupaj (svinčnik, črnilo, barve) in skupaj ustvarilo delo, ki daje dosledno in enotno noto tako zgodbi kot likom.

Kar pa zadeva Bonellija: zanje sem narisal zgolj nekaj naslovnic, sicer pa je to vesolje, ki sem ga le redko obiskoval in ga ne poznam prav dobro.

Na začetku kariere si risal krajše stripe in jih objavljal v Italiji in tujini, tudi v naši reviji. Nekatere od teh je napisal tvoj brat Daniele. Kakšne so tvoje izkušnje z delom v tandemu v primerjavi s samostojnim avtorskim delom tako na risbi kot scenariju? Kako pristopaš k materialu? Se držiš zgodborisa (storyboarda) ali pa delaš brez njega in improviziraš, kot se ti zariše? Kakšen je tvoj kreativni proces, ko delaš na stripovskem romanu?

Vedno sem delal sam – z izjemo teh zgodb skupaj z bratom – in mislim, da bi imel veliko težav pri delu po scenariju nekoga drugega. Tako kot mnogi totalni avtorji sem tudi jaz razvil zelo oseben, na nek način cel nelogičen delovni proces, ki pa mi omogoča, da lahko ustvarjam daljše stripe, ne da bi ob tem izgubil navdušenje nad delom. Zgodborisa ne uporabljam, na straneh ne delam kronološko, temveč se posvetim neki določeni temi in se potem zares potrudim, da izkoristim vse narativne potenciale zgodbe, da jo povsem do konca izžamem. Hočem, da so moji stripi nadgradljivi, da jih lahko brez težav predelujem in spreminjam, medtem ko delam, tako da mi ni treba obtičati pri začetni ideji, ampak se ta lahko spreminja, kot da je živ organizem.

Tvoja tretja knjiga Rosso oltremare je narisana z zajetnimi potezami čopiča v rdeči in črni barvi, ki ne spominjajo samo na peklenski ogenj, ampak tudi na podobe iz palače v Knososu, kjer sta zaprta Dedal in Ikar, glavna lika te zgodbe. Deluje kot drzen slogovni poskus: kakšen je bil tvoj namen pri rabi tako samozavestnega in ekspresivnega sloga z debelimi in grobimi potezami čopiča?

Tukaj je šlo za poskus, da bi se vrnil k nekakšni brutalni, neokrasni risbi, na nek način podobni jamskim poslikavam. Z zgodbo nisem najbolj zadovoljen, a zdi se mi, da risba dobro deluje.

Tvoj roman 500.000 km per Second je bil leta 2010 nagrajen v Angoulêmu. Kakšna je zgodba v ozadju nastanka te knjige? Kako naj jo razumemo? 

S to knjigo sem se hotel spopasti z vsem tistim, kar se je zgodilo v letih, ko sem veliko potoval, živel v več različnih državah in izkušal močan občutek izkoreninjenosti. Uporabil sem te tri like, da bi preigral scenarije izbir, drugačne od mojih, na nek način, da bi razstavil svojo osebno biografijo in jo tako naredil karseda univerzalno. Šele kasneje sem opazil, da gre pri zgodbi za dejansko zelo sodobno in generacijsko zgodbo o tistih, ki se odpravijo od doma na študij in se nikoli ne vrnejo v svoj rojstni kraj. O neke vrste migracijah.

V Benetkah si študiral arhitekturo, nato si se preselil v Berlin, kjer si začel sodelovati z založbo avant-verlag. Zdaj živiš v Parizu, redno objavljaš pri Atrabile, medtem ko si glede italijanskih izdaj še vedno zvest svoji domači založbi Coconino Press. Kakšne so tvoje izkušnje z delom za tuje založnike in s prebojem izven meja lastne države? Kaj iščeš pri založniku, zaradi česa ostajaš pri istem in kakšen je tvoj recept za preboj v tujini?

Tukaj seveda ni drugega recepta kot to, da svoje delo opravljaš na najbolj pošten možen način, ne da bi pri tem razmišljal, kako s tem obogateti, temveč o tem, kako ustvarjati vse boljša dela. Obstaja nekaj založnikov, ki jim ostajam zvest, ker je karierna pot vsakega avtorja vedno povezana z njegovim urednikom oz. založnikom, vezana je na skupno delo, ki je bilo opravljeno.

V tvoji predzadnji knjigi Le variazioni d’Orsay, v kateri se ukvarjaš s francosko umetnostno zapuščino iz prehoda iz 19. v 20. stoletje, se poskušaš držati ene tehnike (tukaj gvaš) in jo izpopolniti, upoštevajoč nasvet kolega Lorenza Mattottija. Za ambiciozne avtorje, ki si prizadevajo za popolnost v risbi in slogu, to ni nič čudnega in metamoderni(stični) časi zahtevajo prav to: vrnitev k visokim ravnem tehnične veščine. Kaj so v tem smislu tvoji dolgoročni cilji? Imaš kakšen moto ali slogan ali navdihujočo motivacijsko misel, morda vsaj neko grobo smernico za svojo želeno kariero, ali pa enostavno improviziraš sproti?

Zelo me fascinira tehnika, rad bi bil sposoben uresničiti vse izrazne potenciale orodja, s katerim trenutno delam, pa naj bo to čopič, mala tuba tempere ali črnilo. Že leta kompulzivno rišem prav zato, ker to vidim ne kot neko pot, temveč kot pokrajino, ki jo tako malo po malo raziskujem. Je pa tudi veliko propadlih poskusov in ogromno frustracije, ko ne moreš narediti nečesa, kar bi rad. Kakorkoli, navdušenje nad novo risbo, nad nečim nepričakovanim, je vedno večje in zasenči to bolečino. Knjige v gvašu še nisem dokončal, še vedno obstajajo nekateri vidiki, ki jih lahko izboljšam, in potenciali, ki jih lahko uresničim, tudi po stotinah strani knjige.

Kaj še lahko pričakujemo od tebe v prihodnje? Katera je naslednja »velika stvar«, na kateri delaš ali bi rad začel? Glede na to, da so tvoje ilustracije objavljali že La Repubblica, New Yorker, Le Monde, Vanity Fair in druga pomembna periodika, kateri so naslednji vrhovi, ki jih boš skušal doseči?

Trenutno je moja glavna smer dokončati najnovejšo knjigo, ki se imenuje Celestia: to bo moj najdaljši in na nek način tudi najbolj eksperimentalen strip doslej. Upam, da mi ga uspe dokončati v 2019.