Caroline Sury (Francija) – intervju, Stripburger 70, november 2017

Če se ozremo nazaj po pisani beri Stripburgerjevih intervjujev, kaj hitro ugotovimo, da si je v vseh teh letih intervju »prislužilo« precej več avtorjev kot avtoric. O vzrokih za to, na tem mestu ne bomo razglabljali, pač pa vam bomo raje predstavili avtorico, za katero težko rečemo, da je zgolj in samo striparka, saj je  polna likovnih in še kakih talentov, z lahkoto pa lahko rečemo, da »ima jajca«. Za njo je že marsikaj, pred njo takisto. Ne le, da je skupaj s Pakitom Bolinom zaštartala in več let soustvarjala program razvpite marsejske podtalne založbe Le Dernier Cri, tudi sama nepretrgoma divje ustvarja in je avtorica bogatega in prepoznavnega grafičnega, risarskega, izstriženega in še kakšnega opusa. Ostaja v podtalju, prežetem z ozračjem upora – subtilnega, a vizualno glasnega. S pronicljivo ostrino risbe (ali škarij) drzno in brez kančka zadrege secira samo sebe in mačo svet okoli sebe. Decembra bo po petnajstih letih znova obiskala Ljubljano, tokrat s samostojno razstavo v Galeriji Alkatraz ter kot posebna gostja in članica žirije letošnjega festivala animiranega filma Animateka. Skrajni čas, da jo podrobneje spoznamo!

Sprašuje: Tanja Skale

Mnogi profesionalni risarji pravijo, da predstavlja risanje v njihovem življenju neprekinjeno črto, ki se vleče vse od otroštva. Je bilo tudi pri tebi tako? Je risanje tvoja prva ljubezen ali je to morda glasba ali kaj tretjega?

Ne, ničesar takega se ne spominjam. Sem pa že pri štirinajstih zagotovo vedela, da bom imela umetniško kariero. Šola je bila tako dolgočasna, jaz pa sem hotela ustvarjati z  lastnimi rokami. Oboževala sem glasbo! Z mlajšo sestro sva bili noro zaljubljeni v Roberta Smitha in Iana McCullocha, pa v Bauhaus, Siouxsie and the Banshees, Joy Division, Kas Product – odličen francoski bend iz Nancyja, Marquis de Sade, Tugs, Bérurier noir in v še mnoge druge. Predstavljajte si mojo žalost in razočaranje pri dvajsetih, ko mi lasje niso hoteli stati lepo pokonci …

Kateri so bili tisti ustvarjalci oziroma ustvarjalke, ki si jih najbolj občudovala in so nate najbolj vplivali?

Jean Dubuffet, Gaston Chaissac, Le Douanier Rousseau, Otto Dix, George Grosz, Frida Kahlo, nadrealisti, dadaisti, COBRA …

Poznamo te predvsem kot soustanoviteljico in dolgoletno soustvarjalko programa kultne alternativne založbe, grafične delavnice in umetniškega kolektiva Le Dernier Cri (LDC). Nam lahko poveš kaj o začetkih LDC?

Živela sem v Bordeauxu, delala sitotiske za svoj portfolio, pela v skupini RWA, moj takratni fant Vinz pa je igral skupaj s Pakitom Bolinom in objavljala sta v istem fanzinu, Hello Happy Taxpayers. Tudi jaz sem risala za ta fanzin in tako sem spoznala Pakita. Nato sva se leta 1993 s Pakitom preselila v Pariz, našla neko sitotiskarsko delavnico v pariškem predmestju in začela delati lastne reči. Večinoma sva delala skupaj in ostali so nama prihajali pomagat: Kerozen, Pigassou in ostali. Odločila sva se, da bova objavljala dela avtorjev, ki niso bili prisotni v mainstream publikacijah. To ni bilo težko, večina teh avtorjev je bila takšnih kot midva, risali so in se ukvarjali z glasbo. Večina jih je živela v istem okrožju, Ménilmontant, in to so bili zelo dobri časi!

V okviru LDC si sodelovala s številnimi underground stripovskimi in grafičnimi ustvarjalci iz celega sveta. Kako je delo v kolektivu vplivalo na tvoj umetniški razvoj in ustvarjanje?

Ko sodeluješ s toliko različnimi avtorji, se naučiš ogromno o različnih pristopih, tehnikah … Zelo spoštujem avtorje, kot so Nuvish Mircovich, Ludovic Levasseur, Renhard Chebner, Stumead, Matthias Lehmann in Daisuke Ichiba zaradi njihove obsedenosti z risanjem … Ludovic Levasseur me je vpeljal v jedkanice in to je bil zelo pomemben mejnik na moji umetniški poti. Pri meni je naročil serijo jedkanic in to je izjemno vplivalo na moj odnos do risanja. Dela, ki sem jih ustvarila, so bila zelo natančna in domiselna. Skozi projekta Salon de coiffure in Tsantsas sem razvila drugačen pristop k risanju, takšen bolj globok, iz sebe, iz občutka.

Bi lahko izpostavila kak projekt oziroma sodelovanje, ki ti je bilo še posebej pri srcu?

Z LDC sem spoznala tako veliko avtorjev! Le kako naj izberem nekoga? Vse imam rada! Rada imam vse te razlike med njimi, rada sem presenečena, a vseeno lahko priznam, da obožujem pokojnega Raymonda Raynauda. Ko sem ga spoznala, je imel že 75 let in je bil zelo prijeten in odprte glave, njegova dela pa so bila tako močna in nora!

Všeč mi je bilo delati maske, lutke in animacije za LDC-jev film Hopital Brut, za Les religions sauvages sva skupaj z Jonathanom Rosenom ustvarila noro sceno: morje in čoln v sobici v Friche la Belle de Mai, kjer smo imeli svoje prostore. Čisti Hollywood! Na povabilo festivala Fumetto smo ustvarili tudi razstavo v zaporu, kjer je bila v vsaki celici  odpuljena instalacija enega od avtorjev LDC, vse iz elementov, ki so bili uporabljeni v filmu Hopital Brut.

Leta 2007 sem bila v Los Angelesu na odprtju razstave LDC na postaji Sinamon v Santa Monici in kurator mi je pokazal svojo zbirko del filipinskega umetnika Manuela Ocampa, med drugim tudi čudovito platno s kraljem ščurkov! Obiskala sem tudi dom Buzza Osborna iz Melvinsov: njegovo domovanje je pravi kabinet čudes z zbirko japonskih pošasti še boljšo od moje!

Z LDC sem obiskala tudi Bolivijo, kjer se je Pakito neprijetno počutil zaradi 5000-metrske nadmorske višine. Všeč mi je bila gora, na kateri zažigaš žgalne daritve, da se ti avto ne bi pokvaril. Še bolj imenitne so se mi zdele cholas, ki prodajajo vse mogoče na lokalnih tržnicah, zato imajo svoj lastni zaslužek, same so gospodarice svojih življenj in prav nenavadno ter krasno zgledajo s svojimi klobučki, nakitom in oblekami …

To je noro, kaj vse sem takrat počela! Težko se osredotočim samo na eno stvar, toliko je bilo različnih reči, od knjižnih izdaj do animiranih filmov, ogromno ljudi je prihajalo v  studio LDC z vseh koncev sveta, razstave, potovanja … mimogrede, moj obisk Ljubljane, kjer sem bila gostja festivala Mesto žensk (2002), je bil zakon! In zelo sem vesela, da se bom v Ljubljano tudi vrnila!

Omenila si Bolivijo … je umetnost južnoameriških staroselcev zate pomemben vir navdiha?

Vse staroselske ameriške kulture me izredno navdihujejo, od severa do juga, od mehiških Otomijev z njihovimi šamanskimi papirnatimi izrezankami, huazteške umetnosti, Hopijev in njihovih kachinas do domačinov obale Nove Anglije s totemi in Inuitov z njihovimi maskami …

Kaj pa tvoja fascinacija nad japonskimi pošastmi? Povej mi kaj več o tem!

Kitajska in Japonska sta me vedno navduševali, sploh japonske pošasti so zelo izvirne in norih oblik, s Pakitom sva si ustvarila lepo zbirko prav slednjih, nakupila sva jih v Parizu v Bimbo Towerju. Zdaj je zbirka verjetno precej večja, saj ga pogosto vabijo na Japonsko. Sama pa, po drugi strani, zgolj sanjarim o tej deželi, gledajoč filme in beroč knjige o Aziji.

Tvoje delo črpa iz tradicije art bruta. Kritiki tvoj samosvoj risarski slog opisujejo kot divji, surov, nebrzdan, kaotičen, celo agresiven in zastrašujoč. Ali tvoje risbe tudi dejansko nastajajo tako silovito, spontano, hipno, impulzivno in neobrzdano, kot dajejo vtis? Kako običajno poteka tvoj ustvarjalni proces?

Sem zelo zbrana oseba. Sem prijazna, nasmejana in trdo delam. Sem vljudna in ponavadi rečem da, naredim, kar ljudje pričakujejo od mene, a znotraj se počutim kot vulkan. Moje risbe so mesto, kjer bom pokazala svojo češpljo, to je moja lastna terapija … Moj problem je, da čisto vsako risbo tudi objavim in iz svojih težav delam knjige, kot so bile Bébé 2000, Cou tordu, Drôles de dames, ali zdaj moj zadnji opus, La Menteuse. Na papirju sem zelo nesramen človek! To poletje sem bila na rezidenci v eni prekrasni hiši v vasici Reillanne, da bi narisala svoj novi strip Un matin avec Mademoiselle Latarte. Tam sem si izbrala meniško sobico, majcen prostor s povsem golimi stenami, kjer sem preživela cele dneve. In skozi to  prazno tiho belo sobico sem vstopila v svoj lastni um. Vsi liki iz zgodbe so bili že tam, vsa pokrajina, cel moj mali teater! Popolno poletje!

Za tvoje ustvarjanje je značilno, da se ne omejuješ na en sam medij, pač pa eksperimentiraš z različnimi tehnikami in pristopi (risba s tušem, akvarel, sitotisk, jedkanica in druge grafične tehnike, stripi, lutke, izrezanke …). Iščeš vedno nekaj novega?

Rada menjavam orodje; če delam preveč izrezank, me to kmalu zdolgočasi. Potem se vrnem k blagu in naredim kako lutko. Zgolj zato, da si spet povrnem občutek svobode. Ne posvečaj se preveč eni sami tehniki, bodi skromna, bodi poštena in premakni se naprej.

Kljub temu se mi zdi, da je risba osnova, okostje vsega tvojega ustvarjanja. Je res?

Risanje je izražanje uma; zato ga imam vse raje in raje. Zdaj je že deset let, kar rišem avtoportrete kot obliko psihedeličnega eksperimenta. Brez kakršnih koli drog, zgolj skok v neznano območje mojega uma.

Tvoja dela so zelo osebna. V svojih stripih si se brezkompromisno lotevala avtobiografskih tem – tudi skrajno intimnih in bolečih ter kot takih tudi kontroverznih, saj se o njih ponavadi ne govori javno. Na primer: Frida Gastro je »portret« tvoje želodčne-črevesne infekcije z vsemi grozljivimi detajli vred, v Bébé 2000 (L’Association, 2006) brutalno iskreno in neolepšano govoriš o svoji nosečnosti in rojstvu sina Oscarja, svojem odnosu s partnerjem, v Cou tordu (L’Association, 2010) nadaljuješ s seciranjem svojega vsakdana, fizične in čustvene bolečine, četudi so meje med stvarnostjo, morastimi sanjami in domišljijskimi svetovi zabrisane. Je težko razgaliti svojo intimo pred širnim svetom? Ali pa gre morda predvsem za način soočanja (s sabo in svojim življenjem, bolečino, morastimi sanjami …) in osvobajanja, neke vrste katarzo? Skratka, je risanje eden od načinov, kako vzpostavljaš odnos do sebe in okolice, življenja nasploh?

Odlično me razumeš!

Obstaja kakšna meja, preko katere ne bi šla? Obstajajo stvari, ki se jih v svojih delih nikoli ne bi dotaknila?

Ne vem, in tudi če bi vedela, ti tega ne bi povedala.

Julie Doucet je v intervjuju za Stripburger dejala, da »avtobiografija lahko postane razvada, past in duševna bolezen«. Posledično je tudi nehala risati stripe in se povsem posvetila drugim, nenarativnim likovnim formam. Je morda takšna tudi tvoja izkušnja?

Risati o svojem življenju je zelo tvegano početje: ljudje te obožujejo in hkrati sovražijo. Ampak ne bom nehala! Moj naslednji strip pripoveduje o tem, kako skušam ubežati psihopatu.

Vseeno se mi zdi, da si se v zadnjem času več posvečala drugim načinom izražanja kot pa stripu. Je to morda zato, ker je ustvarjanje stripovskih pripovedi bolj zahtevno, terja večjo natančnost, več vloženega truda in časa kot npr. ustvarjanje serije ilustracij na isto temo ali izrezank?

Res je, s stripi je veliko dela! Možgani so pri tem zelo dejavni, zato to najraje počnem v okviru kakšne rezidence. Tam si lahko osredotočen in tih. Samo ješ, spiš in rišeš.

Z izrezankami si pričela z bolj stiliziranim pristopom (silhuete, čiste linije …). Kako je prišlo do tega? Gre pri tovrstnem »risanju s škarjami« (Matisse) za nekakšno urjenje v omejevanju, v natančnosti? Kanaliziranje kaosa, popoln nadzor nad umetniškim ustvarjanjem?

Izrezanke sem začela ustvarjati skupaj s svojim sinom in v izrezovanju našla nekaj, nekaj v sebi, nekaj zelo žalostnega in skritega. Moje srce potrebuje zaščito, zato zanj izrezujem oklepe, čelade, maske in vseh sort krinke. To je zelo spokojno in navdihujoče opravilo, zato sem jih tudi ustvarila ogromno. S škarjami v rokah dobim vedno cel kup idej, takrat izumljam čisto nove reči, brez kakršnih koli risb ali predhodnih skic. In te črne oblike so zelo močne, kot nekakšen talisman, amulet, grisgris, nekaj šamanskega je v njih. Zaradi simetričnega načina nastajanja dobijo nekakšno totemsko moč. Gre za kiparjenje, pri katerem odstranjuješ črno maso.

Ženske figure so pogosto v središču tvojih kompozicij. Gre za figure otroških proporcev, z velikimi glavami in očmi, postavljene v načrtno izzivalne in ekshibicionistične poze. Ravno ta napetost med naivnim, infantilnim slogom in seksualnostjo ustvarja tudi svojevrstno komičnost, ironijo in dvoumnost. Je v ozadju poigravanja z erotiko želja po podiranju tabujev, premagovanju resnobnosti in zadrgnjenosti z zafrkljivostjo?

Morda sem znotraj še vedno otrok, ki se igra smešne odrasle igre.

Dojemaš svoje delo tudi kot nek feministični angažma?

Da, seveda! To sem vedno počela, ne da bi se tega sploh zavedala. Vedno sem se posvečala ženski seksualnosti, risala češplje, ta skrivnostni skriti del našega telesa. Poleg tega sem v Bordeauxu v bendu prepevala svoja besedila v francoščini, ki so bila  naperjena proti prvemu pevcu benda, ki je v angleščini pel slabe reči o ženskah. V Drôle de dames se vse moje risbe posvečajo odprtim češpljam, onanizmu, vsem tem skritim stvarem, ki sem jih morala pokazati. A brez kakršne koli agresivnosti, to so zgolj ženske, ki se igrajo s svojimi telesi.

Nam lahko poveš kaj več o Vagina Mushroom, ženski stripovski antologiji, ki si jo urejala? Kako se je začela in zakaj se je po treh izdajah končala?

Vagina Mushroom je bila sitotiskana knjiga, v kateri sem objavljala stripe in ilustracije različnih avtoric. Z njo sem začela, ko sem na eni od razstav LDC spoznala nekatere  umetnice iz cele Evrope: Ulli Lust, Anne Van der Linden, Elino Merenmies, Mirko Lugosi, Pirgetto Brender in druge … in ko sem obiskovala Un Regard Moderne v Parizu, knjižnico, kjer lahko najdeš skoraj vse underground umetniške knjige in kjer sem spoznala Georgeanne Deen ter Stumead. Ko sem namreč začela risati in ustvarjati knjige z LDC, sem bila malodane edina ženska v svoji generaciji, ki je risala tako svobodne risbe. Antologije je bilo konec, ker smo pri LDC imeli ogromno projektov, v katerih so sodelovali tako moški kot ženske, zato ni bilo več takšne potrebe, da bi delala poseben projekt, namenjen le ženskam.

Že več kot dve desetletji živiš in ustvarjaš v Marseillu. Mesto se redno pojavlja tudi v tvojih delih – npr. stripih kot so Bébé 2000, Cou tordu, Couscous sardine, ilustracijah, ki si jih objavljala v lokalnem časopisu Marseille l’Hebdo, ilustrirala si tudi knjigo o zgodovini mesta (Marseille, quelle histoire!, Gaussen Éditions, 2012) … Ali povsod citiran stavek Aleksandra Dumasa, da je Marseille shajališče vsega sveta, drži tudi za marsejsko umetniško sceno? Se ta po čem razlikuje od scen v drugih francoskih mestih? Ti ustreza živeti in ustvarjati v Marseillu ali se morda v prihodnje vidiš kje drugje?

Bom kar ostala v Marseillu. To je dobro mesto za delo, pa še moja družina je tukaj. Scena je v redu, veliko je koncertov, razstav … ljudje so sicer obupni, niso prijazni, temveč neumni. Včasih je zato tudi težko, a te to vsaj ohranja budnega! Na srečo so vsaj nekateri ljudje okej! To je noro mesto, ki me nenehno navdihuje. Ne bi mogla brez njega. Marseille je moje življenje.

Glede na to, da boš članica žirije na letošnjem festivalu animiranega filma Animateka, me zanima, kakšen odnos imaš do tega medija. Z LDC si ustvarila nekaj animiranih filmov. Ali načrtuješ tudi kakšen samostojen podvig na tem področju?

S svojim partnerjem Ludovicom Amelinom sem znova začela delati animacije. On je scenograf mojih razstav in skupaj animirava. Ustvarila sva nekaj kratkih animacij, res zelo kratkih. V svojih razstavah rada gradim atmosfero, z Ludovicom sva tako naredila vse te animacije predvsem zato, da bi risbe in izrezanke prikazala na drugačen način, kot da se gledalec nahaja v sami risbi, z zvoki in posebnimi učinki vred. Gre za eksperiment, kako deliti to izkušnjo z gledalcem.

V sklopu razstave, ki bo decembra v galeriji Alkatraz, pripravljaš tudi performans. Nam lahko kaj več poveš o tem? Gre za nadgradnjo tvojega siceršnjega umetniškega ustvarjanja? Nekakšen ritual, ki ti omogoča bolj neposreden stik z občinstvom?

Z Ludovicom in Nicom (Nicolas Binot, op. ur.) bomo uprizorili ceremonijo s pomočjo šamanskega rituala in napredne tehnologije, kot je recimo virtualna resničnost. Naša želja je, da je razstava več kot le nekaj, kar je obešeno na steno. Kot lahko opaziš, se rada poslužujem novih orodij za prikaz umetnosti!

Kaj te trenutno kot umetnico najbolj zanima? Kaj snuješ v prihodnje?

Skoraj sem že zaključila svoj novi strip, rada bi ga končala pred koncem leta in izdala v naslednjem! Govori o mojem življenju s psihopatom, in ker zgodba obravnava občutljivo temo nadlegovanja, sem v njej sebe zakrinkala v Miss Pie, njega pa v Psychojumba. S tem človekom sem imela ogromno norih situacij in pogovorov, tema pa je dandanes žal precej popularna, govori namreč o ženskah, ujetih v mentalno ječo, ki jo je zgradil narcisistični perverznež. Po treh letih norosti sem mu ušla in se odločila, da narišem strip, kako te reči delujejo. Po eksperimentu z LDC in z Psycojumbom sem si v tej mačo igri priigrala precej točk …

Delam pa tudi na predstavi za ulično gledališče: trinajst velikanskih izrezank za senčno gledališče v slogu kamboških uličnih umetnikov. Še en nov način za animacijo novih likov!