Gašper Rus (Slovenija) – intervju, Stripburger 69, maj 2017

Na Stripburgerju ga poznamo kot stripovskega avtorja, na njegovem Behance profilu na prvo mesto postavlja ilustratorstvo, šele na tretje mesto strip. Njegov razlog je pragmatičen – v profesionalnem kontekstu to deluje manj eksotično, zato se potem včasih lahko izogneš vprašanju, ki navadno sledi, če izdaš, da si stripar: »Ja, ampak, a se od tega da živeti?«

Sproščen pogovor z enim izmed plodovitejših slovenskih striparjev je potekal v domačem objemu stripov Stripburgerjeve knjižnice, kjer je bil Gašper dolgo urednik. Tudi njegova odločitev, da preneha z urednikovanjem, je bila pragmatična – več časa je želel za ustvarjanje. Zdaj dokazuje, da se od vihtenja tintnega čopiča da živeti.

Stalno se skuša otresti oznak, ki so se ga oprijele v preteklosti. Nič več »Aloha, Gašper«, »Tapetnik« ali »Bogaboječi Gape«! To počne z vztrajnostjo, refleksijo, samoironijo in trmo. Je perfekcionist, ki sproščenost dostikrat zamenja z natančnostjo, načelnostjo in doslednostjo. Cinizem skuša zamenjati s humorjem. Rokov ne zamuja in tudi na vnaprej dogovorjen intervju je prišel pred obema izpraševalcema (Mimo in NE).

Gašper, povej nam, kako si padel v ta stripovski špas?

Že kot majhen sem izdeloval nekakšne ilustrirane knjižice. Tu mislim na cel produkcijski postopek: zbiranje papirja, s katerim sem odšel do stare mame, ki mi jih je zašila na star šivalni stroj, singerico. Tako sem dobil knjižico, v katero sem najprej napisal zgodbico. Oziroma, če me spomin ne vara, sem takrat, še preden sem osvojil pisalne veščine, komu kar diktiral, da po mojem nareku napiše zgodbo, ki sem jo potlej ilustriral. Prave stripe sem začel risati pred vpisom v osnovno šolo. Okoli petega leta. Mislim, da je ta trenutek sovpadal z momentom, ko je nastopilo zavedanje o stripu kot neki izrazni obliki. In tega mejnika se jasno spomnim kot strip Mikija Mustra, ki mi ga je prinesel moj oče (čeprav sem v Cicibanu prej gotovo že videl kak krajši strip Marjana Mančka in Boža Kosa).

Kakorkoli že, prva napol profesionalna ponudba, ki sem jo doživel v življenju in jo takrat zelo nespametno zavrnil, je bila v gimnaziji. Prišla je iz revije Pil. Za strip niso imeli prostora, želeli so objaviti kakšno mojo ilustracijo, ampak v tistem trenutku sem si še zelo naivno predstavljal, da je ta naš prostor širši, tako za strip kot za ilustracijo …

Želel si biti izključno stripovski avtor?

Ja. Povedal sem jim, da nekako ne razmišljam o ilustracijah, bi raje stripe delal. Ko sem bil čez nekaj let na likovni akademiji (smer slikarstvo), se je zgodba s Pilom ponovila. Le da sem takrat končno poslal nekaj ilustracij in začel objavljati.

Si kljub temu, da slikarstva ne maraš, kdaj razmišljal, da bi kak strip ustvaril v slikarski tehniki? Denimo v tehniki Jerryja Moriartyja, tako, da bi bile stripovske strani narisane z akrilom?

Ne, tukaj te moram popraviti. Ne bi rekel, da ne maram slikarstva … Zelo imam rad slikarstvo, le sebe ne dojemam kot slikarja. Naslikal nisem niti ene slike po zaključku študija na akademiji. Verjetno tudi stripa v slikarski tehniki ne bom, čeprav te možnosti ne izključujem. Celotna izkušnja študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je v mojem primeru bila res precej neprijetna, žal. Napačna izbira zame. Nekako ni bilo kemije med mano in profesorji, niti med mano in kolegi in kolegicami. V takem okolju pravzaprav ne moreš dosti napredovati.

Nisi te izkušnje prikazal tudi v stripu?

Res je. Ampak le bežno. Snov je obsežnejša in kompleksnejša za en kratek strip. Iz tega bi se dalo potegniti še kaj dosti daljšega. Ampak, iskreno povedano, zaenkrat je to še vedno, mogoče se sliši pretirano in patetično, prehuda travma. Tako da me niti ne veseli se ukvarjati s tem.

Lahko pričakujemo slovenski Art School Confidential (strip Daniela Clowesa, op. ur.)?

Ni izključeno.

Zdi se, da pri tebi prevladujejo bodisi avtobiografske zgodbe (npr. Srečanje, Melanija in njene posledice, Prevara) bodisi zgodbe s socialno tematiko (npr. Gugalnica in Smrt je kliše). Redko so tukaj domišljijske zgodbe (npr. strip v Greetings from Cartoonia in Skozi prostor in čas). Verjetno to ni naključje?

Srečanje je definitivno avtobiografski strip. Ostala dva pa le delno. Tako Prevara kot tudi Melanija imata neka avtobiografska izhodišča, ampak na neki točki skreneta v čisto fikcijo. Tudi središčna lika sta samo do neke mere osnovana na mojem karakterju. Oba primera raje obravnavam kot čisto fikcijo. Pod avtobiografski strip bi raje uvrstil Pot v vesolje in Idejo.

Omenil si tudi socialne teme: zanimivo je, da gre v obeh primerih za stripa, ki sem ju naredil po predlogah drugih avtorjev. Se pravi Žige Valetiča in Željka Obrenovića. Ne vem, če osebno čutim močno afiniteto do teh socialnih problematik, ampak …

Kako torej, da te najdejo?

V primeru krajšega srbskega stripa je to vlogo odigral Žika Tamburić (urednik in soustanovitelj spletne strani in založbe Modesty Comics, op. ur.). Iskal je štorijo za zbirko stripov Obrenovića, manjkala mu je le še ena in je zanjo predlagal mene. Valetič (scenarist Gugalnice) pa je v meni oziroma v mojem slogu videl neko določeno nežnost, ki je ustrezala njegovi zgodbi. Ni želel pretirane ekspresije, groteske, karikiranosti, tako, da se mu je to zdela dobra ustreznica temu, kar je iskal.

Rad ustvarjaš po lastnih ali raje tujih scenarijih?

Priznavam si, da imam pri lastnih scenarijih omejitve. Strip daljše forme se mi zdi velik izziv, mogoče prezahteven zame, čeprav imam močno željo in ambicijo po ustvarjanju novega grafičnega romana. Ampak ne vem, če bom čisto sam kos tej nalogi.

Drugače je s stripi po literarni predlogi. Delujejo kot nekakšna vmesna faza. Pri Omejenem roku trajanja (strip po besedilu Vinka Möderndorferja) sem deloval kot scenarist. Sam sem odločal, katere odlomke bom vzel ven iz izvornega besedila, kako bom dramatiziral to zgodbo … Vinko je zelo velikodušno odstopil svoje zgodbe in jih dal na razpolago nam striparjem, ne da bi se hotel vmešavati. Ni ga skrbelo, kaj bomo naredili iz teh njegovih predlog. Sem se pa z njim enkrat posvetoval. Nekoč sem ga vprašal: »Je ta stolpnica, na kateri se odvija zgodba, dejansko ljubljanski Nebotičnik?« Pritrdil je, vendar je rekel, naj ne jemljem tega kot nek zavezujoči element. Čeprav na koncu sem naredil točno to in s tem močno zakompliciral zadevo. Oteževalna okoliščina je bila ta, da je to bilo, še preden se je kavarna na vrhu ponovno odprla. Šel sem lahko samo do vrha stopnic. Do vrha zaprtih vrat. Predvsem sem pogrešal ta panoramski razgled z vrha. S terase na Ljubljano. Če bi takrat imel dostop do te kavarne, kjer se odvija večji del zgodbe, bi šel malo gor in pofotkal. Tako pa sem si skušal pomagati s fotografijami in z že obstoječo dokumentacijo, ampak se ni obneslo. Pomagal sem si tudi z maketo na Prešernovem trgu.

Si kakšen scenarij že zavrnil?

O ja, sem. Bilo je kmalu po tem, ko je izšla Gugalnica. Ne bom šel v detajle. Pristopila je do mene avtorica s pobudo, da bi delal strip z versko tematiko. Mislim, da je prišla do mene zaradi določenega slovesa, ki ga uživam, da sem prakticirajoč katolik, kar pa takrat že ni več držalo.

Ni imela najbolj aktualnega podatka. Premisa je bila po svoje zanimiva. Šlo naj bi za resnično zgodbo duhovnika z zelo težkim otroštvom. Socialna drama z očetom alkoholikom, ki je maltretiral celotno družino. Na koncu se ta bodoči duhovnik želi pobotati z očetom. Ni ga sovražil in mu je celo pokazal, da ga ima rad. Dejansko je imela štorija zelo močne dramatične momente. Vendar se sam nisem mogel identificirati z momentom, da junak najde nov smisel in izpolnitev življenja v duhovniškem poklicu. To je bil ena taka življenjska sfera, s katero sem ravno zaključil in se ji nisem želel spet približati. Govorim o krščanskih krogih, krščanska mladina in tako naprej. S tem sem tudi utemeljeval svojo zavrnitev. Čeprav mislim, da je bila ta gospa kar razočarana in je bil tak razlog zanjo šok. Se mi zdi, da me je nekdo predstavil kot zelo bogaboječega, pobožnega katoliškega mladeniča, našla pa je precej ciničnega, no, ne ravno ciničnega, samo želel sem že prekiniti s tem.

Ne bi rekel, da sem se distanciral od krščanskega etosa in od življenjskih načel. Temu še vedno pritrjujem v večini primerov. Samo se enostavno nisem več videl v družbi drugih sovernikov. Predvsem za to je šlo. Zdelo se mi je, da s temi ljudmi nimam dosti skupnega. Pogrešal sem neko odprtost duha. Tam nisem imel sogovornikov za pogovor o umetnosti, kaj šele o stripu. Mislim, da me je to v končni fazi najbolj odbilo.

Kako je potekalo delo pri stripu Gugalnica skupaj s scenaristom Žigo Valetičem?

Čeravno sem bil pri Gugalnici mlajši, sem bil vendarle bolj stripovsko izkušen od Valetiča, za katerega je bil to prvi stripovski scenarij. Tako, da sem bil na nek način sam tisti, ki je vodil proces. Hvaležen sem, da je bil scenarij precej odprte strukture. Sicer ga je na začetku razdelil po straneh in kadrih, a sem to še precej predelal. Tako, kot se mi je zdelo boljše. Mislim, da me Žiga pri tem ni skušal ovirati, kar je meni zelo ustrezalo. Anekdota, ki jo lahko povem, je ta, da je bil na koncu, ko je strip že bil izrisan in ga je Žiga dobil v prvo branje, njegov odziv zaskrbljen. Razmišljal je namreč zelo literarno, in ko je videl svoj scenarij oziroma izrisane replike svojih junakov, se mu je nenadoma zazdelo, da je teksta premalo, želel je naknadno dodajati komentarje, glas naratorja. Tukaj, na tej točki sem se mu pa kar odločno uprl. Strip uporablja predvsem filmski tip naracije in komentarji, ki jih je predlagal, so bili enostavno odvečni, podvajali bi tisto, kar pove že slika.

Kako sta se odločila za oranžno kot sekundarno barvo v Gugalnici? Ni to nekoliko nenavadno?

Ena redkih direktiv, ki sem jih dobil tako od scenarista kot od založbe, je, da naj bo zadeva bolj živahna, optimistična, tudi v vizualnem smislu. Najbolj samoumevna opcija bi bila, da bi naredil povsem barven strip. Ampak honorar in časovni okvir tega nista omogočala. Oranžna barva je bila nekakšen kompromis. Večina zgodbe se dogaja na morju, poleti, in se mi je zdelo, da topla oranžna barva sovpada oz. najbolje ustvarja atmosfero nekega vročega poletnega dne.

Album je bil lani preveden tudi v francoščino, kjer je izšel pri založbi Des ronds dans l’O. Kakšni so bili odzivi na strip v Franciji?

Naštel sem štiri kritike v tiskanih medijih in en pogovor v neki radijski oddaji. Večinsko so bile pozitivne. Mogoče so uredniki kake kritike tudi zadržali pred mano, če niso bile tako pohvalne. Mislim, da je to kar skromen odziv. To je zame nekoliko neprijetno spoznanje. Francoski trg za stripe je pač ogromen. Četudi izdaš strip v Franciji, je to kaplja v morje, ki gre lahko mimo neopaženo. Vsekakor pa imam sedaj v Franciji en naslov, kamor se lahko obrnem tudi pri bodočih projektih. Gre sicer za manjšo, alternativno založbo, ki pa ima precej izdelan profil. Zanimajo jih ravno taki bolj angažirani stripi s socialnimi, psihološkimi tematikami, kot je Gugalnica.

Tvoji stripi se dostikrat dotikajo mladosti. Kako to, da ne delaš stripov, ki se ukvarjajo z življenjem tukaj in zdaj?

Zdi se mi, da bodo takšne teme v mojih stripih nastopile šele čez nekaj časa. Sem tip avtorja, ki imam rad neko distanco do obravnavane teme. Mislim, da so ravno zgodbe iz mladosti, otroštva v mojem življenju oddaljene toliko, da lahko na njih gledam z nekaj več distance.

Se ti ne zdi, da s tem zgubljaš prvinskost? Da preveč analitično gledaš na njih?

Mogoče. Po drugi strani pa se mi zdi problem ta, da je produkcija stripa v mojem primeru zelo dolgotrajen proces. Težko se lotim stripa, ki govori o tem, kaj se mi dogaja danes, če ga bom mogoče končal čez tri mesece, ko bo aktualno nekaj povsem drugega.

Nam lahko kaj več poveš o stripu Melanija in njene posledice? Strip si začel objavljati po delih na spletu leta 2015. Je zamišljen kot daljši strip, serial?

Melanija je že leto dni na pavzi. Strip je bil zastavljen kot nekakšen eksperiment. Risati sem ga začel brez nekega predhodnega načrtovanja. Še vedno imam neko okvirno zgodbo v glavi, ampak rišem kar sproti. Zamisel je bila ta, da ga rišem kadarkoli najdem nekaj prostega časa, čeravno le za en sam kader. Po mojih izračunih bi to moral biti srednjemetražni strip. Mislim, da sem prišel nekje do polovice, potem pa sem se v začetku lanskega leta začel ukvarjati z animiranim filmom. Priznam, da se mi je vmes zgodilo, pa ni to prvič v mojem življenju, da me je interes za nadaljevanje minil. Sedaj se še odločam, ali pospravim Melanijo v predal nedokončanih projektov ali se prisilim in zadevo speljem do konca.

Kdaj ali zakaj se odločiš, da boš v stripu uporabil antropomorfne živali? Je to samo stripovska tradicija ali še kaj več?

Ne vem, če je kaj več. Preprosto si izpostavljen vplivom iz mladosti – Mikiju Mustru, Billu Wattersonu, Charlesu Schulzu, Jimu Davisu in tako dalje. Mogoče pa je to tudi bližnjica, da lažje okarakteriziraš lik, podaš mu lastnosti neke živali. Bralec ve, kakšne lastnosti lahko pričakuje. Čeprav je zabavno to logiko tudi kdaj sprevračati in narediti kakega zafrustriranega, zoprnega in tečnega medveda, za katerega velja, da je sicer dobrodušen lik.

Ena od idej za strip, s katerimi sem se poigraval, je ta, da me v ateljeju obiščejo lastni stripovski junaki. Lev, maček in pes težijo, da sem nanje pozabil in da ne morejo živeti, če ne rišem stripov o njih. Med drugim eden od njih navrže argument, zakaj naj jih ponovno oživim: »Gašper, vsi dobro vemo, da ti gre risanje živali boljše od rok!«, pri čemer valjda totalno popizdim. Nekaj je na tem, čeprav bi rekel, da me je moral kdo drug opozoriti na to. Zdi so mi, da so mi stripi s človeškimi liki večji izziv, kar mi predstavlja več možnosti za napredovanje in razvoj.

Za konec pa še to: nisi le pasivni opazovalec stripovske scene, bil si član uredništva revije Stripburger, zdaj se ukvarjaš s teoretskim in kritiškim pisanjem o stripu. Se ti zdi pomembno, da na sceni ne sodeluješ zgolj kot ustvarjalec?

Pisanje o stripu je bil prvi način, kako sem se približal Stripburgerjevemu krogu in našel svoje mesto v tem kolektivu. Ravno sedaj je za mano pisanje teksta za pregledno razstavo slovenskega stripa v Celju. In po mojem trenutnem razpoloženju sem pripravljen postaviti pisanje na stranski tir oz. se mu popolnoma odpovedati. Čedalje bolj spoznavam, kako je to zahtevna naloga. Moraš se ji v celoti posvetiti, če hočeš biti dober v tem. Če hočeš pisati dobre kritike, moraš dosti brati. Skoraj vse, kar je relevantno, pa še kaj za po vrhu. Od teorije, da ne govorim o literaturi in še kakšni drugi vedi. Enostavno opažam pisce, ki to počno bolje.

Če ne bi imel nobenega talenta za risanje, bi bila to sprejemljiva alternativa, kaj početi v življenju. Kot nek odvod za svojo kreativnost. Tako pa lahko vendarle tudi kak strip narišem. In to kolikor toliko uspešno.