DE CECCO & PIŽAMA – Šnofijeva družabnika

Matej de Cecco & Boštjan Gorenc – Pižama (Slovenija) – intervju, Stripburger 65, maj 2015

 

Matej de Cecco in Boštjan Gorenc – Pižama sta za Slovenijo redek stripovski pojav. Tandem scenarista in risarja, ki ustvarja mladinski strip. Ta že sedem let razveseljuje generacije bralcev revije PIL in je pred kratkim dobil svojo drugo inkarnacijo v albumu. Prvo smo pred leti izdali v mini formatu pri naši reviji. Aktualna različica pa v trdih platnicah velikega formata zadržuje kar tri smeha polne zgodbe. Recenzijo Šnofijeve druščine si preberite v tej številki Stripburgerja, na tem mestu pa se posvetimo ozadju in izdelavi ta hip najpopularnejšega slovenskega mladinskega stripa.

Pričujoči pogovor je potekal v Kranjski knjižnici na striparskem večeru Nepremagljivi dvojec brez krmarja, da o psu niti ne govorimo pod taktirko Zorana Smiljanića. Pogovor sva za pričujoče strani poštrikala in polikala KR in DF.

V Šnofijevi druščini so poleg naslovnega junaka, psa Šnofija, še osnovnošolec Pilko, njegova sošolka Čopka in kodrlajsasta Pepca, psička, v katero je Šnofi zaljubljen. Kako sta ustvarjala like in zagnala serijal?

MdC: Pilka in Čopko je zasnoval Damijan Stepančič za PIL, kjer sta se pojavljala kot lika v ilustracijah. Uredniška želja pa je bila, da bi nastopala tudi v stripu. Takrat sem za PIL risal pasični strip in so me povabili zraven. Takoj sem bil za stvar, ni se mi pa dalo ukvarjati s scenarijem, nisem hotel nositi še tega na bremenih. Bremena na plečih. Tako sem začel sodelovanje z Boštjanom.

BGP: Ko so me vprašali, ali bi delal strip za PIL, sem bil seveda za, ker sem odraščal s stripi Boža Kosa. Povabilu revije, ki je objavljala njegove stripe, se ne moreš odpovedati, nizkemu honorarju navkljub.

Kako sta se lotila snovanja stripa?

BGP: Lahko povem nekaj o genezi. Pilko in Čopka sta torej že bila ustvarjena, bralec pa lahko skozi stripe prvih treh let opazuje, kako liki rastejo. Pa ne v smislu centimetrov in zrelosti, ampak rastejo kot karakter. Vidi se tudi, kako se je Matejeva risba spreminjala.

MdC: Na začetku sem dosti časa porabil za razvoj likov. V prvih osnutkih so bili veliko bolj detajlirani in ‘sladki’. To ni šlo skozi, niti približno. Urednice je skrbelo, da se otroci ne bodo poistovetili z njimi. Potem sem iz obupa naredil še zadnji predlog, malo bolj štirioglate glave, dolge roke, malo čudne proporce in takrat sem dobil zeleno luč, to je palilo.

BGP: Saj, delati tako detajlirano, kot je bilo na začetku, bi bila res muka. Tudi pri pisanju sva skozi leta ‘strimlajnala’ proces. Zdaj narediva skice za dve strani stripa lahko že v manj kot eni uri. Včasih je to trajalo po več dni.

In kakšen je vajin proces?

MdC: Oba imava beležki, v kateri si zapisujeva domislice. Tista, kateri se oba naglas zareživa, gre v strip. Boštjan si nato zapisuje besedilo, jaz pa skiciram kadre.

BGP: Te skice so že zelo blizu končni verziji. Matej jih nato poskenira, jaz pa notri vnesem tekst. Po tej predlogi Matej izriše strip. Ampak je treba povedati, da je tudi Matej zelo aktiven pri nastajanju zgodbe. Jaz mu jo sugeriram za kakšen kader. Gre za skupen proces.

Šnofijevo druščino odlikuje tudi sproščen, ‘žmohten’ jezik.

BDP: Pri tem je tako, da mora biti jezik vseeno dokaj normiran, da ga vsi razumejo.
Čeprav se ne ustrašiva pogovornih besed in nižjega registra. Najrajši imam pa medmete in onomatopoije, ki jih rada sestavljava, ne po zvoku, ampak tako, da glagol skrajšava. Da ni ‘špomf’, ampak je ‘brc’.

V tem pogledu sta didaktična. S takimi skovankami otrokom razširita besedni zaklad in nasploh odnos do jezika.

MdC: Tako sva se tudi midva učila jezika. Zdi se mi lepo, da se s stripom učiš jezika. Četudi mlajši bralci ne bodo razumeli vsake besede, bodo še vedno pogruntali kontekst. Verjetno bodo celo staršem težili s vprašanji, kaj pomeni ‘vobče’ ipd.?

BGP: ‘Pretipati obisti’ sem se naučil iz Mustra (Miki Muster op. ur.). Lakotnik je zmeraj hotel nekomu pretipati obisti.*

Čeprav ustvarjata strip za mlajše, se ob njem zabavajo tudi odrasli bralci.

BGP: Zdi se mi, da so Šnofijeve zgodbe narejene zelo dvoplastno. Skrite reference, ki jih mladi še ne razumejo, lahko naredijo zgodbo zanimivo odraslim. V eni od epizod imava recimo Novo piratsko banko, ki zašpekulira vse premoženje in nato inscenira vojaški napad, da prikrije lastno nesposobnost. Ustvarjanje takih dvoplastnih zgodb je za naju dosti bolj zabavno.

MdC: Tisto, kar se nonstop pojavlja v medijih, še toliko raje dava v strip.

BGP: Po drugi strani pa si privoščiva tudi kakšne Kosove pobalinske (Božo Kos, op. ur.). Tako kot on, imava tudi midva rada smešne opombe.

Opombe, katerim pripišeta tudi sponzorstvo. Tako je pokrovitelj enega oblačka Društvo za nauke Republike Slovenije, drugega pa je podprlo Društvo za pametne nasvete.

BGP: Igrava se s formo, nočeva zapasti v eno kopito. Dostikrat si rada privoščiva nekaj metatekstualnosti. Tudi midva se kdaj pojaviva v stripu kot komentatorja dogajanja.

Poleg tega se izdatno posvečata tudi detajlom. V eni od epizod sta v televizijski dnevnik uvrstila rubriko ‘Športne urice’. In ta rubrika ima celo svoj znak – uro, ki teče, in to v športni opremi.

MdC: Teh detajlov je toliko, da sem na nekatere že čisto pozabil. In ko jih ponovno odkrijem, si mislim, uh, kako se mi je to dalo?

BGP: Včasih napiševa tudi kakšno pesmico. Tako, da se rima. Za take stvari se splača malo ‘pomatrat’. Ni tako, da kot Matej vse z levo roko napišeš.

MdC: Jaz sem levičar …

S čim rišeš?

MdC: Prve epizode sem risal s peresom, potem pa sem hitro ‘prešaltal’ na digitalno tehniko risanja. Moja risba s peresom se mi ni zdela nič boljša od digitalne različice. Sicer cenim tudi tradicionalne tehnike risanja. Je pa res, da je tudi čas faktor. Na začetku, ko sem risal ‘peš’, sem potreboval skoraj cel teden za dve strani stripa. Zdaj pa dan, dva, približno.

Strip nastaja kampanjsko, epizodo po epizodo, ali ga zasnujeta v celoti pred izrisovanjem?

MdC: Samo eno zgodbo sva načrtovala, ostale so nastajale sproti, spontano.

BGP: Fino je, ker gre za nenehno brco v rit. Stalno je: moraš, moraš, moraš. To je dobra motivacija. Kaj bo sledilo v zgodbi, si bova pa razbijala glave čez en mesec.

Vama je sprotno ustvarjanje torej ljubše?

MdC: Načrtovani način je sicer boljši v tem, ker lahko še kaj ‘pošraufaš’. Če se v zgodbi zapleteš, lahko spremeniš kakšen predhoden prizor in bo pripoved delovala. Ko delaš ‘iz rok v usta’, pa je, kot je. Če si nekomu odsekal roko, je ta revež zdaj brez roke do konca stripa. Takrat si prisiljen delati s tem, kar že imaš, in ne moreš iti popravljati nazaj. Ampak midva se okoli tega nisva nikoli kaj dosti sekirala in tako delava vse sproti.

BGP: Po tisti zgodbi, ki sva jo naredila vnaprej, sva ugotovila, da se po tem nisva videvala. Potem ni bilo tistega stalnega kontakta in iskrenja idej …

Mogoče naju moti tudi to, da če narediš stvar v enem kosu, je ta zelo uniformna. Zdi se mi, da pri sprotnem načinu dobiš večjo širino. Poleg tega je tu še adrenalin. Nekaj si zastaviva in to morava dokončati. Zato si dostikrat v zgodbi nastaviva kakšen detajl, ki deluje kot šala, ampak če bi ta detajl spet potrebovala, se lahko vrneva k njemu. Pa tudi osnovni lok zgodbe imava začrtan. Po poti lahko vidiš, da je neka nepričakovana steza bolj zanimiva in greš po njej, saj v končni fazi prideš na isto točko.

Mislita skupaj delati še kaj drugega ali bo Šnofijeva druščina nastajala še nadaljnjih petdeset let?

BGP: Vsaj še petdeset let, potem bova obrt predala svojim otrokom. Drugače pa vseskozi žonglirava tudi ideje o drugih projektih, a sva oba prezaposlena.

Bi Šnofi lahko v stripu nastopil kot zombi?

BGP: Težko. Na eni strani bi bila proti uredniška politika, po drugi strani je to lik, ki ga imajo otroci zelo radi. Ko pišejo pisma reviji, vedno pripišejo pozdrave tudi zanj, nalepijo ali narišejo mu kakšno kost. Pošiljajo celo slike svojih psov, ki so jih poimenovali Šnofi. To je dokaz, da strip diha in živi med mladimi bralci. Na mladinskih stripovskih natečajih, ki jih organizira PIL, lahko dobimo strip s Šnofijem, ki je tako smešen, da se valjaš po tleh.

Kdaj ukradeta kako idejo iz teh otroških stripov?

BGP: Midva tega ne delava. Midva kradeva kar otroke in jih prodajava naprej poročenim gejem. Misliš, da bi samo s stripom lahko preživela?

KRATKI BIOGRAFIJI

Matej de Cecco (1979, Kranj) je kot prevajalec in urednik sodeloval pri reviji Stripburger. V letih 2006 – 2008 je risal pasice za revijo Pil Plus. Od leta 2008 soustvarja Šnofijevo druščino. Študiral je prevajalstvo (na Filozofski fakulteti v Ljubljani) in vizualne umetnosti na Inštitutu A.V.A. (Akademija za vizualne umetnosti). Znan je po ilustracijah za zbirko knjig Dese Muck Blazno resno.

Boštjan Gorenc – Pižama (1977, Kranj) je prevajalec, stand up komik, urednik, pisec, promotor bralne kulture, igralec, pripovedovalec in improvizator. Mlade bralce spravlja v smeh s prevodi mladinskih knjig. Je veteran slovenske stand-up scene. Med leti 2011 in 2013 je na Valu 202 vodil radijsko stand up oddajo Naval smeha. Trenutno po odrih orje s samostojno predstavo 50 odtenkov njive. Poleg naštetega še repa.


  • Obíst, raba peša, ledvica: vnetje obisti, pretipati komu obisti – s temeljitim izpraševanjem odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga.
    Povzeto po SSKJ.