Olaf Ladousse (Španija) – intervju, Stripburger 66, december 2015
Olaf Ladousse je posebna pojava. Ta navihanec s francoskim šarmom je še veliko več, kot je mogoče razbrati zgolj iz njegovih stripov – čeprav so tudi tamkajšnji namigi več kot zgovorni. Prekaljeni zinaš z dolgo tradicijo goji tudi močno ljubezen do glasbe, ki pri njem prestopa mejo lastne umetnosti in se zliva v likovno. In obratno: tisto, za kar v stripih ne najde izraza, izraža skozi glasbeno eksperimentiranje z napravami, ki si jih sam izdeluje ali predeluje. Njegov zaščitni znak so linorezi tako ali drugače: kot ilustracija, kot plakat, kot strip in še marsikaj.
Olaf je oktobra obiskal Ljubljano, kjer je po otvoritvi razstave svojih del vodil še delavnico linoreza in za navzoče tudi dvakrat glasbeno nastopil.
Ujeli smo ga med pripravami na prihod v Ljubljano in se prepričali, če je to res on.
(Albahari)
Najprej nas zanima kaj več o tebi, tvoji izobrazbi, ozadju in bolj ali manj skromnih začetkih. V vsakem intervjuju se zdi, kot da si neka druga oseba. Kdo si zdaj? Kako in zakaj si začel risati stripe (in se ukvarjati z drugimi umetnostmi)? Kakšna je bila tvoja profesionalna oziroma karierna pot? Si imel kakšne dileme, dvome, vzpone in padce?
V moji prvi inkarnaciji sem bil riba, natančneje losos. Zato so mi starši dali ime Olaf, po popularni in okusni znamki dimljenega lososa. Nekoč davno sem plaval v napačni smeri, iščoč svoje korenine v reki Savi, in trčil ob ladjo Argonavtov. Z Jazonom sva se sporekla, kdo ima prednost: tisti pod vodo ali tisti nad vodo. Nisva se dokončno uskladila, lahko pa prisežem, da je bila njegova posadka sestavljena iz žensk, konjev in rib, takih kot jaz. Iz te pisane druščine so potem prišli zmaji, ki so svetega Jurija tako močno motili, da se je odločil, da jih pobije. Nič bat, zakaj bi vam lagal?
Pri šestih letih sem se v šoli naučil brati in pisati. Pred tem sem risal, tako kot vsak otrok, in to počnem še danes. Potem, ko sem zaključil s šolskimi obveznostmi, sem sprejal šablone po celotni soseski. Ta vandalska dejavnost me je približala industrijskemu oblikovanju. Že dolgo, preden je Banksy postal znan, sem svoje šablone predstavil v knjižni obliki, kar mi je pomagalo, da so me, presenetljivo, sprejeli na ekskluzivno šolo za industrijski dizajn. Tukaj bom izkoristil priložnost, da javno oznanim, da nisem Banksy.
Po petih letih študija, kako oblikovati kul predmete in rokovati z napravami, in enem letu študijske izmenjave na mehiški univerzi, sem diplomiral in odšel v Madrid. Mislil sem, da bo to dobro mesto za iskanje novih priložnosti in vrnitev v Latinsko Ameriko. Kje pa. Nato sem svoj oblikovalski portfolio začel kazati raznim agencijam, kjer sem spoznal veliko neobjavljenih stripovskih avtorjev. Nisem imel službe, dobil pa sem odličen razlog, da začnem izdajati fanzin. Madrid ni pravo mesto za industrijske oblikovalce, zato sem postal ilustrator, fanzin pa sem naslovil ¡Qué Suerte!, kar pomeni “Kakšna sreča!”, saj niti malo ne dvomim, da sem srečnež s samimi vzponi.
Stripovski bralci te najbolj poznajo po tvojem fanzinu ¡Qué Suerte! Kako je nastal? Kako dolgo ga že izdajaš? Kako ti vse to znese poleg vsega ostalega, kar še počneš? Kateri je (glavni) razlog, da ga izdajaš že tako dolgo? Kdo (in kako) ti pomaga pri tem?
Moja glavna zaposlitev je, da si jo sam ustvarim. Založništvo je bila moja prva dejavnost po prihodu v Španijo. ¡Qué Suerte! sem začel izdajati leta 1992, kmalu potem, ko sem začel vaditi s skupino Las Solex. Od takrat naprej izdam po eno številko revije na leto in zamenjam skupino vsakih 13 let. Zdaj je na vrsti t. i. glasba circuit-bent (z inštrumenti s predelanim vezjem) ‘vsekonjske’ zasedbe LCDD (Los Caballos de Düsseldorf). Ta bipolarna zadeva je rdeča nit, zaradi katere sem ujet in znan na underground sceni. Moja agnostična militantnost mi omogoča, da ob nedeljah lahko raziskujem bolšjake, medtem ko drugi klečijo in molijo. Brezverstvo mi daje svobodo in čas, da lahko spenjam, pregibam ter oblikujem zine in razne čudne predmete, kot so na primer inštrumenti doorag, s katerimi skladam glasbo za LCDD.
Zahvaljujoč mednarodnim sodelavcem fanzina sem v stiku z grafično sceno celotnega undergrounda. Prejemam fine stripe, luštne risbe in kul pisma … Po vseh teh letih se mi že zdi, da vsaka izdaja fanzina nekako zadovoljuje tako tiste prispevajoče kot naše malo bralstvo. To je dober razlog, da nadaljujem s tem. Trenutno se zanašam na nenadomestljivo pomoč moje drage, ki mi pomaga pri odgovarjanju na ta vprašanja in pri organizaciji naših glasbenih nastopov. Kljub temu pa vse tiste milijone fotokopiranih strani pregibam kar sam, skupaj s kozarcem piva in prijetno glasbo v ozadju.
Si tudi glasbeni ustvarjalec. Še več: v nekem drugem intervjuju praviš, da ti je glasba pomembnejša od stripov/podob. Lahko to pojasniš? Zakaj potem (sploh) rišeš?
Z notami in melodijami je zelo težko plačevati položnice, za ilustracijo pa je lažje najti naročnika. Dokler sem za to plačan, sem pripravljen narisati karkoli. Pri glasbi ne pristajam na take kompromise, tudi ko aplavz umanjka. Na srečo so moji linorezi uspešnejši kot moja glasba. Risanje je zame jezik za komunikacijo, glasba pa medij, s katerim sproščam čustva. Zelo čustven človek sem in moja čustva so zelo hrupna.
Nisi pa edini stripar, ki ustvarja glasbo ali obratno: glasbenik, ki riše stripe. Podobnega imamo tudi v našem uredništvu (Domen Finžgar), zanimivi primeri pa so tudi Matthias Lehmann, Robert Crumb, Jim Steranko in celo David Lynch. Kaj je zate v teh dveh različnih medijih tako zanimivo? Kakšni so glavni izzivi ustvarjanja glasbe sočasno z risanjem stripov?
Delam doma in tam imam veliko zbirko vinilk. Gramofon se nenehno vrti od zajtrka naprej in je zadnja stvar, ki jo ugasnem pred spanjem. Računalniške zvočnike sem s pomočjo sistema anten po stanovanju povezal s hi-fijem, zato nimam televizorja in glasbo lahko poslušam tudi, ko sem v virtualnem svetu. Poslušam jo med risanjem, linorezanjem, tiskanjem, kuhanjem … mojih receptov to nič ne moti. Tišino potrebujem le med branjem.
Morda obstaja nekakšna empatija med grafičnimi in glasbenimi jeziki, ne pa tudi med črkami in notami. Najtežje skladbe si predvajam, ko rišem: moji možgani očitno bolje osvajajo nove reči, ko se pretvarjam, da nisem pozoren na prefinjene, čudne ali nenavadne zvoke. Za glasbo LCDD priporočam prav takšen pristop. Matthiasa Lehmanna sem srečal nekoč v Parizu; strinjam se, da ‘linoreže’ in igra kitaro bolje kot jaz (toplo priporočam njegovo ploščo Raw Death s sitotiskano naslovnico od Le Dernier Cri), ampak jaz sem preverljivo lepši od njega. Z Robertom Crumbom delim navdušenje nad ploščami z 78 obrati, z Davidom Lynchem pa frizuro in prav nič njegove mistične filozofije. Upam, da bom kmalu lahko spoznal Domna Finžgarja in videl, ali je kaj lepši od Matthiasa.
Tvoja neumorna ustvarjalna žilica te je privedla do iznajdbe dooragov. Nam lahko poveš kaj več o tem, kako si jih iznašel in kako jih izdeluješ? Kakšna je ideja v ozadju teh inštrumentov?
Kot ste lahko že opazili, ne verjamem v Boga, sem pa goreč privrženec edine DIY-zapovedi: ‘naredi sam’. Najprej sem hotel dobiti zvoke igrač ter jih vključiti v svojo glasbo in najlažji način je bil, da jih vklopim naravnost v ojačevalec. Nato sem ugotovil, da dele elektronskega vezja lahko spremenim ali predrugačim in tako moduliram njihov zvok. To se je zgodilo, ko sem spoznal duo Doorag, in po nasvetih inženirja Fele Borbona iz tria Ulan Bator. To je bila odlična priložnost, da preskusim svojo izobrazbo iz industrijskega oblikovanja. Circuit-bending scena je povečini mednarodna: Azijci imajo na dosegu roke najbolj kul igrače, angleško govoreči imajo največ literature na to temo, države tretjega sveta pa močno tradicijo recikliranja, predelave in doma izdelanih naprav. To je glavni razlog, zakaj si pri LCDD želimo svetovne turneje. Dvomim, da je takšna glasba vsem všeč, ampak vedno se najde občinstvo, ki mu je všeč naš ustvarjalni postopek.
Kako pa se je zgodila zgodba s tabo in skupino El Cartel? Kako je prišlo do sodelovanja? Kaj je namen in cilj skupine?
Zidovi madridskih ulic so bili takrat polepljeni s stranmi fašističnega glasila La Voz de España (Glas Španije). Motilo me je, ko sem videl ljudi, kako to berejo. Odločil sem se, da izdelam plakat z ulično izdajo ¡Qué Suerte! in ga prelepim čez La Voz de España. Nekaj let kasneje mi je prijatelj predlagal, da bi iz tega naredil redni časopis in tako je nastal El Cartel. Bili smo štirje ilustratorji, skupaj smo izbrali temo, izdelali in lepili plakate. Naredili smo jih kakih 50, zdaj pa smo jih izdali v samozaložbi, zbrane v knjigo.
Ustvarjaš plakate, poleg tega pa tudi ovitke za plošče neodvisnih glasbenih založnikov. Oba medija navidez delujeta na podoben način, čeprav so plakati ponavadi oblika ‘javne umetnosti’, medtem ko se ovitki plošč praviloma ‘berejo’ doma. Ali to pomeni, da se poslužuješ drugačnih pristopov, ko ustvarjaš nov plakat, ilustracijo ali ovitek?
Pri El Cartelu ni šlo za javno umetnost, šlo je za politiko, medtem ko so ovitki plošč pravzaprav embalaža. Oba medija si prizadevata za pozornost na drugačen način. Ovitki plošč morajo ustrezati zvoku in okusu skupine, medtem ko je plakat izraz osebnega stališča, tukaj ni naročnika, ki bi ga bilo treba zadovoljiti.
Opažam preporod priljubljenosti osnovnih grafičnih tehnik (linorez, sitotisk ipd). V čem se zate (in na splošno) skriva privlačnost teh tehnik?
Nekoč smo se vsi morali učiti oblikovanja s pomočjo računalnika, ker so zahteve o končnem izdelku bile takšne. Zdaj smo vsi strokovnjaki v digitalnih tehnologijah in iščemo druge tehnologije, da bi se izognili filtrom Photoshopa. Vodni sitotisk je poenostavil tehniko, in linorez se mi ne zdi tako popularen kot sitotisk.
Moja sestra je prava profesionalna ilustratorka in na začetku mi je ona pošiljala tube z barvo. Pozneje mi je svetovala, naj se lotim linoreza, ker so moje ročne spretnosti pri sestavljanju predmetov boljše kot moje risarske spretnosti. Pristal sem pod pogojem, da mi tokrat dovoli, da si sam izbiram barve. In preponosen sem, da bi hodil v fitnes, čeprav moja leta in fizična kondicija zahtevajo rekreacijo. Zato se rekreiram z eno od domačih telovadnih tehnik: s tiskanjem na tleh s pomočjo kuhinjskega valjarja, poslušajoč Cecila Tylorja namesto Lady Gaga.
Katera je tvoja še neizpolnjena umetniška želja? Kaj bi ustvaril, če bi imel vsa sredstva za to?
Ali sploh imam neuresničene želje? Saj ti pravim, da sem srečnež. No, morda, če bi mi dal veliko denarja, priložnost in energijo, bi posnel en fin evropski film, takšen, kot jih v ZDA sovražijo in v Aziji obožujejo. Za 1000 € lahko naredim novo neonsko svetilko.
Kateri je tvoj naslednji projekt? Kaj imaš v načrtu?
Prišel sem v Ljubljano, da bi se naučil recepta za burek in v svoji trendovski gentrificirani soseski odprl prvo ‘burek’ restavracijo za hipsterje. Zaenkrat imamo tam samo sladolede z okusom ingverja in zelenega čaja, strežejo pa tudi etiopski espresso z direktnim prenosom (fixed gear), nimamo pa špinačnega bureka. Vmes bom verjetno izdal še kakšen fanzin in imel turnejo po Afriki.
KRATKA BIOGRAFIJA
Olaf Ladousse (1967, Pariz) je hiperaktivni raziskovalec likovnega medija in zvoka, ki živi v Madridu. Pri svojem delu prisega na pristop ‘naredi sam’. Kot ilustrator redno objavlja v različnih španskih in tujih tiskanih medijih. Je tudi založnik enega najstarejših stripovsko-grafičnih fanzinov z imenom ¡Qué Suerte! in član grafičnega združenja El Cartel. Poleg likovnega ustvarjanja se ukvarja tudi z izdelovanjem neonskih svetilk in avtorskih glasbil iz igrač (doorags). Je soustanovitelj glasbene skupine LCDD; z zvočnimi performansi pogosto nastopa ob nemih filmih in drugih priložnostih.