Tomaž Lavrič (Slovenija) – intervju, Stripburger 54, december 2010
Tomaža Lavriča slovenskim stripoljubom ni potrebno posebej predstavljati, zato tega ne bomo počeli. Za vse slovenske stripovske telebane in za naše tuje bralce pa gre zgodba o Lavriču nekako takole: najprej je bil, tam nekje v davnih dvajsetih letih, nek Milko Bambič, ki je izumil slovenski strip. Potem je nekje v petdesetih nek Miki Muster ustvaril prvi hit tega novega izuma. Konec šestdesetih je nek Kostja Gatnik v slovenski strip uvozil underground. Potem dolgo časa spet ni bilo (skoraj) nič, dokler ni konec osemdesetih nek faliran študent ljubljanske ALU začel risati stripe. To je počel tako spretno, metiersko dovršeno, zabavno, provokativno, očarljivo, raznoliko, širokopotezno in obilno, da je za domače stripofile sčasoma postal nekaj takega kot bog slovenskega stripa. Celo njegovi stanovski kolegi, sicer po slovensko pregovorno zavistni, ponavadi na koncu skozi stisnjene zobe le priznajo, da je, če se vzame vse v premislek, tale Lavrič morda res najboljši slovenski stripar doslej. Prezreti ga niso mogli niti nekateri ugledni tuji založniki; tako je Lavrič postal eden redkih pri nas, ki mu je uspel preboj v širše stripovsko vesolje. Njegova ustvarjalna pot se je doslej že nekajkrat križala s Stripburgerjem, zato je kar nekoliko nespodobno, da ga v vseh teh letih še nismo intervjuvali. Povod, da smo se končno odločili popraviti to zgodovinsko krivico, je skorajšnji izid nove, razširjene izdaje Rdečega alarma, po mnenju mnogih njegovega najboljšega stripa.
Nalogo sta izvršila Koco in GR.
Za ogrevanje eno bolj splošno vprašanje. Kot stripofila in striporisca me vedno zanimajo bralne navade “stanovskih kolegov”. Nam lahko zaupaš, kateri strip trenutno bereš (če kakšnega)? Če ne, kateri je bil zadnji strip, ki si ga prebral?
Evo, sem se končno pregrizel skozi vašo Gemmo Bovery. Krasna risba, tekoča naracija, inovativna kombinacija stripa in literarnega besedila, lep in dovršen strip v vseh pogledih, ampak … meni ni čisto po okusu, preveč mi diši po telenovelah in “ženskih” romanih. Po drugi strani pa sem prebral Wilsona od Daniela Clowesa, kot vedno hladno ciničen, zoprn, pameten, zloben in nesrečen komentar sveta, depresiven do amena. Take imam rad. Kaj še? Sitarjeve Striporeke sem dobil pravkar v roke, zanimiva ideja in simpatična izvedba. Od vaših mi je bil všeč Čuha-puha zvežčič. Nasploh preferiram avtorski strip, klasični serijali me povečini dolgočasijo, superherojev in mang ne berem. No, se popravljam, v vsakem žanru je nekaj izjemnih izjem, ki jih občudujem, velika večina pa je le sranja, žal. No, pa saj tako ni le pri stripu.
Znano je, da se znaš izražati v različnih risarskih slogih, ki jih prilagajaš vsebinam svojih stripov. Diareja je recimo skrajno stilizirana, skoraj znakovna, Ekstremni športi so ekstremno karikirani, zaNove čase, Bosanske basni, Evropo (in še nekaj drugih) si izbral bolj realističen slog (čeprav ne popolnoma!), Slepo sonce se spogleduje z abstrakcijo … Zanima me, kateri od teh slogov pa je v resnici najbolj tvoj? Z drugimi besedami: kdaj je “Lavrič najbolj Lavrič”?
Vse to sem jaz, to včasih ljudem težko dopovem. Rad imam različne žanre, ki potrebujejo različne likovne stile. Slučajno jih znam na različne načine tudi risati. Ne vem, zakaj, zgleda, da imam na tak način povezane (ali razvezane) možgane. Menjanje likovnih stilov mi je tako naravno kot glasbeniku, ki na istem inštrumentu za zabavo preigrava malo Mozarta, malo Metallico, pa malo, em, Avsenike.
Tvoj album, kjer pride omenjeno preigravanje slogov najbolj do izraza, je prejkone Ratman. V njem privzemaš risarske sloge znanih striparjev oziroma njihovih stripov (Lucky Luke, Alan Ford, Corto Maltese …). Pa je ta tvoja sposobnost stripovske “imitacije” res tako brezmejna, kot daješ vtis? Ali pa so kakšni avtorji tudi zate “nedotakljivi” (bodisi zato, ker dvomiš, da bi jih uspel prepričljivo posneti, bodisi zaradi (straho)spoštovanja do njih)?
Ah, Ratman, to je že tako daleč. Ja, tam sem preigraval avtorje, ki so mi bili všeč, malo za vajo, malo za hec. Nekako se mi zdi, da delo umetnika še močneje začutiš, če ga “daš skozi prste”. Nekdaj je bilo prerisovanje starih mojstrov standarden del likovne izobrazbe. Imitacija kogarkoli na strani ali dveh res ni problem, saj ni nujno, da jih popolnoma posnameš, bolj gre za to, da začutiš njihovo potezo, “filing”; in ravno tisti mojstri, ki jih strašno občuduješ, so vredni truda – z drugimi se mi ni ljubilo ukvarjati. Jih je pa še precej, ki bi jih lahko tako obdelal. Še za en album, mogoče.
Podobno kot menjaš risarske stile, se sprehajaš tudi skozi različne (stripovske) žanre: satira (Diareja, Sokol in golobica), humor (Ekstremni športi), kriminalka (Evropa), “slice of life” (Rdeči alarm), parodija (Ratman, Slovenski klasiki), znanstvena fantastika (Slepo sonce, Lomm) … Kaj je tisto, kar po tvojem mnenju kljub tej žanrski raznolikosti povezuje tvoje stripe? Ali vidiš kakšno tematsko (ali drugo) rdečo nit, ki se vleče skoznje?
Hm, kvaliteta mogoče? Ne, jaz jasno vidim vsebinske in formalne skupne točke, tudi prekrivanja, čeprav stripi pokrivajo res širok žanrovski spekter. Tudi v najbolj trdo dramo se na primer trudim vnesti kak ščepec humorja, in tudi v najbolj odbitem humorju se, upam, čuti kanec človeške drame.
Kateri strip, avtor ali dogodek je usodno vplival na tvoje “spreobrnenje” v profesionalnega strip avtorja?
Hm, pravzaprav ni bilo nič usodnega, nobenega razsvetljenja. Od malih nog sem risal. Drugega ne znam. Je pa res, da sem si na določeni točki rekel: Okej, sprijazni se s tem. Nisi slikar. Nisi dizajner. Risar stripov si. Bodi torej dober risar stripov.
Po več kot desetih letih se vračaš k enemu svojih ključnih, domnevno tudi najbolj osebnih del, Rdečemu alarmu. Kaj je bilo tisto, kar te je (dokončno) prisililo k temu, da si se lotil razširitve prvotne zgodbe? Se ti je nadaljevanje v mislih porajalo samo od sebe (dokler ga nisi mogel več ignorirati in si ga moral preliti na papir), ali si se uklonil volji fenov, ki so vztrajno navijali zanj?
Oboje. Ta strip ima res kulten status – torej majhno, a zvesto publiko, ki me je že leta gnjavila, kdaj bo ponatis. Pa tudi meni se je vedno zdelo, da ta zgodba ni čisto zaključena, in da bi bilo zabavno, ko bi jo nadaljeval enkrat pozneje v realnem času, iz nove življenske perspektive. Je pa precej depresivno, ko se zaveš, da je časovna perspektiva v stripu (dogodki iz let okrog 1980 – pripovedovani petnajst let pozneje – in v drugem delu še petnajst let pozneje, torej zdaj, 2010) tudi avtorjeva osebna, kako hitro je torej človek v par skokih od mulca prek dedca do starca. Brrr…
Mnogi domnevajo(mo), da je v Rdečem alarmu precej avtobiografskih elementov. Nam lahko v tem pritrdiš?
Ja, seveda, to je bil moj čas, moj svet, moja generacija. Pa vendar je to fiktivna zgodba – biografski roman, recimo.
In še podvprašanje: si že kdaj resno razmišljal, da bi ustvaril povsem avtobiografski strip, kot to počnejo nekateri znani striparji, pretežno iz alternativnih vod (Joe Matt, Chester Brown, David B., Harvey Pekar …).
Avtobiografski strip mi je sicer čisto všeč, še posebej, kadar je res boleče iskren, ampak jaz nisem pravi za ta žanr – prvič zato, ker sem precej dolgočasen tip in se mi nič ne dogaja, pa tudi, ker ne čutim nobene potrebe, da bi se razgaljal in seciral pred radovednimi neznanci. Zdi se mi, da skozi fiktivne zgodbe prav tako dobro in iskreno izrazim vse, kar želim, a na bralcu zanimivejši in jasnejši način.
Glavni junak Rdečega alarma, Jure Krt, se spet in spet nostalgično vrača v svojo punkovsko mladost. To je počel v prvem Rdečem alarmu, to počne v nadaljevanju, torej kakih deset in še nekaj let pozneje … Se imaš tudi sam za nostalgika?
V stripu je to nujno, ker je to pač rdeča nit zgodbe. Jaz sam pa, hm… Sem nostalgičen do neke mere. Ne za starimi časi, saj ni bilo vse tako krasno, pravzaprav se nam je zdelo takrat precej grozno. Ampak iz časovne distance je vse videti lepše. Predvsem mi je malo hudo, ko se spomnim, koliko ustvarjalne in življenske energije smo imeli, in koliko smo jo pokurili v prazno … Nekateri tudi vso. Ampak najbrž že mora biti tako, par plodnih let pustiš zgoreti na žrtveniku mladosti. Pravzaprav zdaj prav tako veliko časa brezplodno previsimo na kavču pred televizorjem.
Z Rdečim alarmom si postavil nekakšen stripovski hommage slovenski punkovski subkulturi iz 80ih let … Pa se je zdaj, ko si se po več letih lotil nadaljevanja, tvoje videnje in vrednotenje le-te v čem spremenilo?
Ne, ni se kaj dosti spremenilo. Se mi zdi, da sem imel ves čas kar objektiven odnos do tega obdobja – da je bil pank pomemben tako zame, za mojo generacijo, kot za našo družbo nasploh, pomemben, a ne odločujoč.
Tako jaz vidim ta zgodovinski trenutek: slučajno smo rasli v času, ko se je zdel sivi zid okrog nas zacementiran za vedno, mi pa smo iz jeze brcali vanj in scali po njem. Potem pa se je začel sčasoma po malem krušiti in majati, dokler se ni nazadnje vse dokončno sesulo. Seveda ne zaradi nas, malo pa tudi.
Morda ne čisto slučajno se je istočasno rodila čisto nova ideja, nov stil, z novo glasbo, novo modo, katalizator za nakopičene frustracije in jezo ene brezperspektivne generacije, (no ja, dela generacije – večina je poplesavala v disko klubih), surova energija, ki je brizgnila z Zahoda, se prijela tudi pod komunizmom in tudi doma rodila nekaj vrhunskih bendov in komadov, takih, ki si jih slišal prvič v življenju in so ti spremenili življenje, takih, da si rekel – vau, to je to, to je točno to, kar čutim! Močna reč.
Poleg tega, ne pozabi, da smo bili mladiči – podivjani hormoni, šolske drame, prve ljubezni in uporništvo. Vse to so zame osemdeseta.
Kako se lotevaš risanja stripov? Imaš kakšen ustaljen postopek (v smislu scenarij, “storyboard”, svinčnik, tuš, …), ali pa le-tega prilagajaš vsakemu novemu stripu? Kako si se, na primer, lotil pisanja/risanja “novega” Rdečega alarma?
Ko začenjam, imam par ključnih elementov, imam neko grobo okostje zgodbe in imam nek zadan okvir (format, število strani) in to usklajujem. Meni pomaga, da si zrišem pomanjšane strani po vrsti, recimo vse na enem A3 papirju in potem noter označim, kje približno in kako dolgo se kaj dogaja. To potem dodelujem, po potrebi spreminjam, vnašam vse več detajlov, in ko stvar približno stoji, jo razbijem na posamezne prizore ali neko obvladljivo število strani, ki se jim po vrsti bolj detajlno posvetim. To pomeni za vsako tablo stripa posebno skico, kjer rešiš vse kadriranje, dialoge … Ko mi je v glavnem vse jasno, se lotim dejanskega risanja in tuširanja na hamerju. Ni po pravilih, a jaz ponavadi zdivjam preko več tabel naenkrat in narišem najprej vse ključne prizore, ali tiste, ki so mi posebej pri srcu, vse zoprno pa flikam pozneje, ko se mi ljubi ali res ne gre drugače. Kakšen detajl tudi še spremenim ali dodam. Dialoge pilim do zadnjega.
In nazadnje se vsi koščki kar nekako sami lepo zložijo v celoto. Medžik.
Kaj je tvoj “ventil”, ko se nažreš risanja?
Imel sem metodo, ki se je kar obnesla – zadal sem si, da bom delal po navdihu, a redno vsak dan. Če sem se zbudil poln idej, sem pisal scenarije, če ne, sem šel risat reči, ki sem jih rad risal, če sem se počutil posebej pridnega, sem šel risat tiste zoprne reči, ki se mi jih ponavadi ni dalo, kadar se mi ni dalo nič ustvarjalnega, sem pa zavihal rokave in vsaj pucal in radiral gotove stvari, da ni šel dan v nič. Tako porazdeljeno delo je delovalo raznoliko in je hitro napredovalo, ne da bi se ga na smrt zasitil. Priporočam.
Zadnje čase, ko sem že star in len, pa pač neham risati in ne delam nič. Sem v leru.
Albumi, ki jih rišeš za tuje (zlasti francoske) založnike, so za slovenske bralce manj znan del tvoje ustvarjalnosti. Če prav vem, je zadnji med njimi Appoline, ki si ga ustvaril skupaj s scenaristom Jean-Davidom Morvanom. Nam lahko na kratko predstaviš ta album?
Pravkar ga bo pri nas izdal Vojko Volavšek (še en Don Kihot na domači sceni). Gre za, hm, thriller-dramo. Ugrabitelj, lepa mladenka, stoični detektiv. Morvan je sicer scenaristični zvezdnik. Ampak … Nič ne bom rekel. (Glej naslednji odgovor.)
Kako pa na splošno doživljaš sodelovanje z drugimi avtorji (torej scenaristi)? Ali je za spremembo osvežujoče, da nekdo drug prevzame nase “breme” pisanja zgodbe, ti pa se lahko v celoti posvetiš risbi? Ali pa imaš, po drugi strani, raje, da sam držiš v rokah vse niti?
Em, imam mešane občutke. Strip je naporno delo in po eni strani je res krasno, ko dobiš gotov scenarij in je pol posla že mimo. Tudi breme odgovornosti je manjše (Kilava ideja? Šepava zgodba? Slaba prodaja? To ni moj problem. Jaz samo rišem.) Vendar je hudič, če je scenarij, ki ga dobiš, zanič (in avtorju je ponavadi itak zanič vse, kar ni njegovo delo). Saj si govoriš, da si profesionalec in oddelaš svoje, a je vseeno muka. In se sprašuješ, a je vredno potrošiti pol leta, leto za nekaj, kar ti je muka počet. Po drugi strani je tu denar in slava in vse, kar spada k temu mini-šovbiznisu. In hec je potem, ko tak strip postane celo uspešnica in se začneš spraševati, ali je ves svet nor, ali pa mogoče samo s tabo nekaj ni v redu … Bah.
Ko smo že pri tvojih “tujih avanturah”, kakšna je usoda Lomma?
Lomm je že zdavnaj mrtev in pokopan. Moraš vedeti, da frankofonska strip industrija zažene na desetine takih serijalov vsako leto, in velika večina, ki se v par sezonah ne prime, je prav tako brez milosti ugasnjena. In brez velikih sredstev za promocijo se hitro izgubiš v masi. Meni osebno ga je škoda, ker se mi je zdel sprejemljiv kompromis – strip, ki bi ga z lahkoto in z veseljem fural naprej še leta, hkrati dovolj komercijalen in splošno sprejemljiv za tuje tržišče. Pa se je izkazalo, da ni. Bog pomagaj.
Nasproti stripom, ki jih rišeš za tuje trge, lahko postavimo nekatere, ki lahko v resnici zaživijo samo pri nas. Tak je na primer Sokol in golobica; v njem skozi satirično prizmo komentiraš slovensko politično dogajanje izpred dveh let … Isto sicer počneš tudi v Diareji; za razliko od te pa je Sokol in golobica zasnovan in izveden mnogo bolj velikopotezno in razkošno, povsem primerno žanru sentimentalnega ljubezenskega romana, ki ga parodira … Si se ob risanju kdaj spraševal, ali se tolikšen trud res izplača, glede na to, da je humor pogojen s poznavanjem tedaj aktualne politične situacije, in da kot tak že čez nekaj let morda ne bo več (v tolikšni meri) zažigal?
Splača, ha. Seveda se ne splača. Ampak v tistem trenutku se mi je zdela ideja toliko zabavna in provokativna, da je vredna truda. Četudi za enkratno uporabo. Ne bi pa tega več počel, čeprav me ljudje, ki ne vejo, koliko je s tem dela, že nagovarjajo k nadaljevanju.
S tvoje nedavne retrospektive v Moderni galeriji mi je ostal v spominu strip, ki ga doslej (v celoti) še nismo videli natisnjenega … Del njega je sicer postal “Gospod Hudournik” iz Slovenskih klasikov, vendar smo lahko na razstavi videli, da se zgodba nadaljuje … Nam lahko zaupaš, za kaj gre (če ni skrivnost)? Je to kakšen projekt v nastajanju? (In če je, se po tvojih predalih nemara skriva še več takšnih zametkov za bodoče stripe?)
Ah ja, to je eden od projektov, ki se že desetletja “v nastajanju” valjajo po predalih. Tale je bil zasnovan precej “arty”, s poudarkom na likovni plati, pa hkrati kot precej počasen in dolg, tako da niti ne vem, kje in kako bi se ga dalo objaviti. In težko se je resno lotiti in vztrajati in dokončati nekaj, kar ima že vnaprej tako malo šans. Ampak enkrat ga bom že, zanalašč. Imam pa takih začetih in opuščenih idej še kar nekaj, vse se medijo in čakajo svoj čas.
Delaš še kaj drugega na umetniškem področju poleg stripov in ilustriranja?
Strip je forma, ki mi odgovarja. Najrazličnejši strip. Sicer pišem šaljive pesmice za Mladinin Mladinamit, občasno tudi kje drugje. To mi je v veselje in sprostitev, rad se igračkam z besedami. Enkrat bom moral napisati knjigo, kot se šika za vsakega pismenega Slovenca.
Rad bi režiral film, če bi bilo to mogoče na daljavo, s kavča, brez komplikacij, množice ljudi in tehnike in z neomejenimi sredstvi – hja, torej bi pravzaprav rad delal strip, ki bi pred menoj oživel.
Tvoji stripi so v zadnjih nekaj letih doživeli nekaj predelav v druge umetniške medije. Diareja je postala gledališka predstava, ena izmed zgodb iz Slepega sonca film, spet druga iz Ekstremnih športov risanka. Si si ogledal te adaptacije? Kaj meniš o njih?
Film Lovec oblakov (Slepo sonce) je vizualno fascinanten, se je pa režiser Miha Knific toliko oddaljil od predloge (stripa), da ga ne jemljem čisto za svojega. (Razen, ko dobiva nagrade.)
Risanka Zid vzdihljajev (Ekstremni športi) je odlična, liki in vsebina so zelo natančno preneseni iz stripa, praktično oživljeni. Dušan Kastelic, Igor Šinkovec in ekipa, bravo še enkrat. Škoda le, da so moji štosi tako svinjski, da jih še tako simpatični kužki ne spravijo v redni program TV.
Diarejo so zaigrali Dejmo stisn’t teater že v dveh predstavah, precej uspešno menda, čeprav je tak aktualno-politični časopisni humor težko prevesti v drugo formo. A zaresni, živi Diarejčki v belih pajacih z različnimi kapicami so bili na smrt smešni.
Tudi Bosanske basni bodo morda nekoč film, Slepo sonce pa celovečerna animacija.
Zmeraj mi je v veselje in zadoščenje videti, ko moje stvaritve zaživijo drugo življenje, ne glede na rezultat. No ja, če je še rezultat dober, pa sploh.
Retrospektiva v Moderni galeriji, nominacija za Prešernovo nagrado … Videti je, kot da se je, proti vsem pričakovanjem, tudi domovina “spomnila nate” še za tvojega življenja. Se uresničuje tvoja znana izjava “morda bom nekoč znan celo doma”?
Predolgo že praskam in predober sem, da bi me lahko čisto ignorirali, ne vedo pa natanko, kaj bi z mano. Za strip ni predalčka v naši kulturni politiki, ne da se ga lepo stlačit niti pod literaturo niti pod likovno umetnost. Pa da ne bom krivičen, veliko sem tudi sam kriv. Bolj ko sem iskan, bolj se otepam. V teh časih, ko se morajo samoreklamirati celo astrofiziki, filozofi in papeži.
Stripovski albumi:
Diareja – “A smo se za to borili?!“, Fabrika 13, 1988
Diareja – “2. zvezek”, Fabrika 13, 1988
Diareja – “Najboljši so že padli”, Fabrika 13, Inferno 1990
Rdeči alarm – črni dnevi, samozaložba, zbirka Cult Comics, 1996
Ratman, samozaložba, zbirka Cult Comics, 1997
Bosanske basni, samozaložba, zbirka Cult Comics, 1997; (izdan tudi v Franciji, Španiji (Glénat), Italiji (Magic Press) in na Hrvaškem (Fibra))
Le Cavale de Lézard (Glista na begu), Glénat, 1999; (izdan tudi v Italiji (Magic Press) in na Hrvaškem (Fibra))
Temps Nouveaux (Novi časi), Glénat, 2001; (izdan tudi v Sloveniji (Stripburger / Forum Ljubljana in Mladina, 2010)
Le Décalogue – Le Serment, Glénat, 2001; izdan tudi v Belgiji (Glénat Benelux, 2001), Italiji (Panini comics, 2002) in Nemčiji
Le Décalogue – Le Xieme Commendement, Glénat, 2009
Lomm 1 – 3, Vents d’Ouest, 2002, 2003, 2004
Evropa 1 – 3, Glénat, 2003, 2004, 2009; izdano tudi v Španiji (Glénat, 2005) in na Hrvaškem (Fibra, 2009)
Ekstremni športi 1-2, Mladina 2001, 2009; izdano tudi v Španiji (La Cupula, 2003) in na Hrvaškem (Mentor, 2005)
Diareja 1988 – 2002, Mladina, 2002
Slepo sonce, Stripburger / Forum Ljubljana in Mladina, 2004
Sokol in golobica, Mladina, 2008
Slovenski klasiki v stripu! (skupinski), Stripburger / Forum Ljubljana in Mladina, 2009
Appoline, Casterman, 2009
Rdeči alarm – druga dopolnjena izdaja, Stripburger / Forum Ljubljana, 2010