MARCELO D’SALETE – O brazilskem stripu

Marcelo D’Salete (Brazilija) – intervju, Stripburger 54, december 2010

 

Bilo je pred leti, na pust, deževen dan, ko je v Stripburgerjev e-poštni predal padlo sporočilo iz daljne, sončne Brazilije. OK, pust in deževen sem dodal zaradi stila, toda sporočilo je bilo pravo. Vsebovalo je malo besed, zato pa nekaj lepih ilustracij. Kmalu smo ugotovili, da njegov pošiljatelj, Marcelo D’Salete, riše tudi stripe. In da je v tem celo zelo plodovit. Njegovi stripi, včasih kruto realistični, drugič lirično impresionistični, so nam odškrnili okno v stripovsko sceno, ki nam je bila dotlej malo znana. Marcelovi prvi objavi na naših straneh (št. 47) je sledila druga (št. 48), drugi tretja (št. 49), ob zdajšnji, četrti, pa nas je že zasrbelo, da bi izvedeli kaj več o kontekstu, ki poraja stripe, kakršni so njegovi. Marcelo se je pri tem izkazal za nadvse primernega sogovornika, in nam je velikodušno razkril nekaj osnovnih dejstev o brazilski stripovski sceni, o njenih koreninah, trenutnem stanju duha, nenazadnje pa tudi o svojem lastnem stripovskem ustvarjanju. Intervju z njim je kratka uvertura v blok brazilskega stripa, ki preži na vas v globinah te cifre.
Spraševala sta KA in GR.

 

 

Prosim, oprosti naši nevednosti, toda brazilski strip je za nas, roko na srce, precejšnja neznanka. Nam lahko za začetek orišeš, kakšna je na splošno pri vas situacija, kar se stripa tiče? Je strip popularen, široko razširjen, ali pa se še bori za svoje mesto pod (brazilskim) soncem?
Stripovski medij je v Braziliji poznan. Seveda obstajajo različne zvrsti stripa, namenjene različnim bralcem. Večina popularnih stripov (mainstreama) v Brazilijo prihaja iz tujine. Po drugi strani obstaja veliko izvirnih stripovskih del brazilskih ustvarjalcev, namenjenih otroški publiki. Tovrstni stripi so dobro sprejeti in se dobro prodajajo. Pravzaprav se je na stripe v Braziliji dolgo časa gledalo kot na nekaj, kar je namenjeno izključno otrokom in mlajšim bralcem. Dandanes mladi “alternativni” stripovski avtorji iščejo nove, odrasle ciljne skupine. Po drugi strani to ne pomeni, da zanemarjajo mlade bralce. Ti avtorji želijo pokazati, da lahko skozi strip izrazijo svoje poglede na zelo raznovrstne teme, in to na inteligenten način.

 

Nam lahko poveš kaj o zgodovini brazilskega stripa? Kdaj lahko začnemo govoriti o stripu v Braziliji?
Strip se je v Braziliji pojavil okrog leta 1869, njegov začetnik pa je italijanski risar Angelo Agostini. Ustvarjal je neke vrste pripovedi s podobami in besedilom, predvsem tako, da je postavljal podobe zgoraj in besedilo spodaj. To, kar je ustvarjal, je bilo še vedno zelo blizu ilustraciji, čeprav se v njegovih delih že čuti tudi narativni element. Pomembno je, da je Agostini svoje zgodbe v podobah izdajal v časopisu O Diabo Coxo (“Puklasti vrag”). Agostinu so sledila mnoga druga dela (brazilska, predvsem pa tuja), ki so podobe in besede grafično združevala v smiselno celoto. Brazilski strip je postal poznan v drugi polovici 20. stoletja. Najslavnejši brazilski avtor stripov je Mauricio de Souza. Njegovi liki iz Turma da Mônica (Monikinin razred) so poznani po vsej državi. Očitno je razumel potencial teh likov, danes so z njimi potiskani vsakovrstni komercialni izdelki. Težko boste našli otroka, ki ni prebral vsaj enega izmed njegovih stripov. Iz 60. let 20. stoletja naj izpostavim še Ziralda, ki je zelo tehnično dovršen v potezi in kompoziciji. Ziralda so zanimale teme s področja kulture in brazilske folklore, kar je osebnostim njegovih likov dajalo zelo poseben pridih.

Ali v brazilski tradicionalni (likovni) umetnosti obstajajo kakšne prakse, ki imajo na sebi kaj stripovskega, oziroma poudarjajo narativni element?
Mogoče … Na severovzhodu Brazilije obstaja t.i. literatura de cordel,* ki je morda blizu stripom po svoji produkcijski plati, ki je enostavna in poceni. Podoba na “cordelu” ilustrira besedilo. Vendar v tem primeru ne gre za pripoved, ki bi se porajala iz podob samih. Barok je bil pomembno umetnostno obdobje v Braziliji in v njem lahko najdemo določene povezave s stripom. V tistem času je cerkev uporabljala podobe kot didaktične pripomočke, saj je bil velik del populacije nepismen. Krščanske zgodbe so bile lažje razumljive skozi podobe. Kljub temu pa je bil za pojav stripa ključen nek drug kontekst, moderen, povezan s širjenjem tiskanih medijev.

Ali v tvoji domovini obstaja kakršnakoli avtohtona stripovska industrija? Domnevam, da v nasprotnem primeru stripe za “široko potrošnjo” (mainstream) uvažate. Če je to res, kakšne, iz katere države? Ob katerih stripih si, na primer, ti odraščal?
Kot otrok sem bral zgodbe Brazilca Mauricia de Souze, kasneje sem začel spoznavati zgodbe o ameriških superjunakih. Kot najstnika so me navdušili Sandman Neila Gaimana, Akira Katsuhira Otoma in zbirka kratkih zgodb Mundo Cão Michelanxa Prada. Prijatelj, grafitar Pato, mi je pokazal dela Brazilca Lourença Mutarellija, knjigo Desgraçados. Ko sem prebral te zgodbe, sem doumel, da je svet stripa veliko večji, kot sem si mislil. Čeprav sem risal od zgodnjih let, so bili mainstreamovski stripi zame nekaj precej oddaljenega. Nisem si predstavljal, da bi lahko risal heroje. Tip pripovedi Prada in Mutarellija mi je pokazal, kako je strip povezan z literaturo in s filmom, s svetovi, ki so mi dosti bližje.

To sicer ni najbolj pomembno vprašanje, toda rad bi preveril govorico, ki mi je nekoč prišla na uho. Namreč, slišal sem, da je na brazilskem stripovskem trgu pomembno ime Bonelli, italijanski stripovski založniški gigant … Ali to drži? (Če da, bi to lahko pomenilo, da so stripovska obzorja povprečnega bralca stripov v Braziliji in v deželah nekdanje Jugoslavije, kot je Slovenija, podobna …)
Ja, založniška hiša Bonelli je v Braziliji aktivna. Poznam nekaj malega Kena Parkerja in Dylana Doga, sicer pa se ne spoznam preveč na ta del stripovske produkcije.

Ali je v Braziliji prisotna močna delitev med stripovskim mainstreamom in alternativnim stripom?
Kot izgleda, da. Obstaja stabilen trg za maintreamovske stripe. Velik del tega predstavljajo stripi severnoameriških avtorjev. Evropski strip predstavlja manjšo nišo. Še manjši pa je trg alternativnega stripa brazilskega izvora. Kar poznam alternativnih stripov, jih rišejo avtorji, ki želijo pokazati svoje delo, vendar jih večje založbe redko opazijo. To se zgodi zaradi dveh razlogov: dolgo časa brazilske založbe niso prepoznale brazilskega stripa kot nekaj, kar se lahko prodaja, druga stvar pa je, da avtorji ne morejo kontinuirano ustvarjati, ker na tem področju nimajo dela. Torej, začaran krog. Vse to lahko povežemo z dejstvom, da v Braziliji obstaja izjemno visok procent nepismenih (eden najvišjih v Latinski Ameriki!). Obstajajo skupine neodvisnih stripovskih avtorjev, ki se intenzivno ukvarjajo z vprašanjem produkcije, predvsem pa z distribucijo domačih stripov. Nujno je, da poleg velikih založb obstajajo (in ostajajo) tudi take, ki se ukvarjajo z alternativnim stripom.

Nas lahko spomniš, opozoriš na kakšnega brazilskega striparja oz. strip svetovnega slovesa? (Velja tudi za emigrantske avtorje brazilskega rodu.) Žal moram priznati, da se sam takole na pamet pri najboljši volji ne spomnim nobenega …

Najbolj poznan, popularen in tudi najstarejši je Mauricio de Souza, ki svoja dela izdaja v raznih državah sveta. Po letu 1990 se je pojavil kup ljudi, ki se ukvarjajo s stripi s priokusom ameriškega mainstreama; s tem mislim predvsem na način proizvodnje, pri katerem si avtorji razdelijo posamezne faze nastanka stripa (risba s svinčnikom, tuširanje, barvanje, zaključna dela …).
Zelo cenim delo Marcela Quintanilhe, ki treuntno živi in dela v Španiji, predvsem zaradi močnega avtorskega izraza.

Na južnoameriški celini ima, vsaj po mojem védenju, najmočnejšo stripovsko sceno Argentina, ki premore tudi nekaj mednarodno uveljavljenih imen (na primer Joséja Muñoza). Ali obstaja kakšen pretok stripovskih vplivov med obema državama?

Komunikacija obstaja. Vendar šibka, žal. Glede na bližino bi morala biti močnejša. Dela, ki sem jih v starejših brazilskih (alternativnih) revijah videl najpogosteje, so stripi argentinca Carlosa Nine. Kar se tiče Joseja Muñoza, poznam samo eno njegovo v Braziliji izdano delo in sicer Billie Holiday. Novejša izdaja je Che (risarja: Alberto in Enrique Breccia, scenarij: Hector German Oesterheld). Leta 2008 sem bil povabljen na festival Viñetas Sueltas v Buenos Airesu. To je bila zelo dobra izkušnja. Spoznal sem dela odličnih risarjev in scenaristov: Jorgeja Pereza, Lucasa Varele, Salvadorja Sansa, Ivana Bruna, Angela Mosquita, Alberta Vazqueza, Braisa Rodrigueza. Dogodek je vključeval tudi razstave in pogovore. Dejstvo je, da je stripovski medij v Argentini zelo močan. Ravno na tem “potovanju” sem spoznal Breccijeve.** Izjemno. Brazilske založniške hiše povsem ignorirajo kvaliteto njihovih del. Imel sem srečo, da je bil moj knjižni stripovski prvenec Noite Luz izdan v Argentini v španščini; izdala jo je založba Ex-Abrupto Thomasa Dassanca.

Stripovski festivali danes rastejo kot gobe po dežju povsod po svetu; domnevam, da jih tudi tvoja ogromna domovina premore vsaj nekaj … Katerega festivala (festivalov) se sam rad udeležuješ?
Pomemben brazilski mednarodni stripovski festival je Festival Internacional de Quadrinhos v Minas Gerais. Tam sem bil leta 2004, v sodelovanju z revijo Front. Letos sem bil na srečanju stripovskih avtorjev v Rio Grande do Sul. Obstajajo še drugi festivali. V São Paulu, ki je ogromno mesto, ni velikega stripovskega festivala z razstavami in spremljevalnimi dogodki (pogovori, jam sessioni) za alternativno stripovsko produkcijo. Škoda. Kar se tiče festivalov izven Brazilije sem letos razstavljal na 7. festivalu Luanda Cartoon v Angoli. Če ne bi imel težav z vizo, bi sodeloval tudi osebno. Žal mi primanjkuje časa in se udeležujem le malo tovrstnih dogodkov.

Strani brazilskega bloka si med drugimi deliš z Danielom Buenom, Jaco, Lauro Teixeiro, Rafaelom Sico, Claytonom Juniorjem … Ali poznaš katere od teh avtorjev in avtoric, nam lahko kaj poveš o njih?
Daniel Bueno je v tukajšnjih ilustratorskih vodah dobro poznan. Ilustracije ustvarja tudi digitalno. Je eden izmed najboljših na tem področju. Jaca pripada starejši generaciji. Prvič sem videl njegove originale na FIQ (stripovski festival) leta 2004. Slike. Njegov stripovski jezik je zelo specifičen. Raztresen, nekoliko grob, kompleksen. Igra se s fenomeni pop kulture in z njeno množičnostjo … “Plastičnost” je pri njegovih delih precej poudarjena, kot tudi pri Lauri Teixeiri na primer. Clayton Junior je moj sošolec s faksa, tako kot tudi ustvarjalec animacij Adams Carvalho, iz njunih del sem se v času študija kar veliko naučil. Mislim, da sem šele letos prvič trčil ob dela Rafaela Sice. Bila so mi všeč. Njegova narativa ima zelo specifičen ritem v okviru stripovske logike, poln eksperimentiranja.

Kateri pa so, po tvojem mnenju, ta hip najbolj zanimivi brazilski striparji oz. striparke? Nas lahko opozoriš na kakšno ime, ki si ga je vredno zapomniti oziroma biti nanj pozoren? (Zanimajo nas predvsem avtorji iz alternativnih vod.)
Trenutno v Braziliji deluje kar lepo število t. i. alternativnih stripovskih avtorjev (s tem mislim tiste izven velikih trgov) z močnim in kvalitetnim avtorskim pristopom. Lourenço Mutarelli je eden izmed najpomembnejših ustvarjalcev te vrste. Začel je v začetku osemdesetih in je s svojim delom vedno ostajal izven okvirjev konvencionalnega stripa. Zgoščeno. Z ogromno produkcijo si je ustvaril svojo lastno nišo. Šele dandanes, se pravi s približno 20-letno zamudo, je poznan in priznan. Čeprav je to bolj zasluga njegovih novejših del v povezavi s filmom, ali pa njegovega udejstvovanja v literarnih vodah, je namreč tudi pisatelj. Iz istega obdobja kot Mutarelli so pomembni še Laerte Coutinho, Luis Gê, Fernando Gonzales, Angeli, Flávio Colin, Marcatti in Mauricio Pestana. Vsi ti so del alternativnega stripovskega toka iz 80. let 20. stoletja. Laerte Coutinho je, v smislu stripovskega jezika, najbrž eden izmed najbolj kreativnih na področju Brazilije.

Predstavnik mlajše generacije je Marcelo Quintanilha (Gaú). Izdal je dve knjigi kratkih zgodb. Obe sta osredotočeni na mikrokozmos Ria de Janeira. Quintanilha pretanjeno razume gestikulacijo, govor in ritem prebivalcev mesta. Ne samo, da izjemno obvlada narativo, njegova risba je posebna poslastica, z detajli se ukvarja do ekstremov.

Eloar Guazzelli je stripar, ki eksperimentira z vizualnostjo in oblikotvornostjo. Poleg kratkih zgodb se v svojem delu ukvarja tudi z literarnimi in zgodovinskimi besedili. Njegova skladnja je poudarjeno lirična, nadrealna, odprta. André Kitagawa je predstavnik narative bolj klasičnega kova, njegov izraz je sarkastičen, močan in grob. Njegov grafizem je natančen, skoraj kirurški. Sposoben je uravnovesiti liričnost, nasilje in ciničen humor v smiselno celoto. Dva mlada in po mojem mnenju zelo dobra stripovska avtorja sta Rafael Coutinho in Rafael Grampá. Potem je tu še DW***, dober stripar, pa vendar v Braziliji slabo poznan. Omenil bi tudi Gugo Schulzeja in njegov stripovski album Saida 3; odlična risba in narativa posebne vrste. Še eno presenečenje, na katerega sem naletel letošnje leto je Pedro Franz. Razvil je izvirne teme in se z njimi ukvarja z raznih zornih kotov, hkrati pa ohranja nadzor nad ritmom in tonom zgodbe. Poleg vseh zgoraj omenjenih obstajajo še drugi, ki jih nisem omenil zaradi pomanjkanja prostora in spomina.

Povej nam zdaj še kaj o svoji lastni stripovski ustvarjalnosti. Če vprašam kar najbolj neposredno: kakšno je življenje striparja v Braziliji? Se s stripom preživljaš, ali za to počneš kaj drugega?
Ne ukvarjam se samo s stripom. Trg za striparje v Braziliji je majhen. Izpeljal sem dva ali tri komercialne projekte, za katere sem dobil nekaj denarja. V splošnem se striparji profesionalno ukvarjajo z ilustracijo, ki je bolj “varen” medij. Stripe rišem zaradi kompleksnosti tega medija, z njimi lahko ljudem povem svoje zgodbe. Na splošno rad pripovedujem svoje zgodbe ali take, ki me privlačijo. Zaradi tega sem tudi sodeloval s pisci kot so Kiko Dinucci, Bruno Azevêdo in Eddy Gomez. Stripe sem začel risati ob koncu srednje šole po zgodbah Kika Dinuccija, ki je tudi glasbenik in specialist v sambi São Paula. Potem je preteklo kar nekaj let in v obdobju študija sem spoznal revijo Front, kolektivni založniški projekt, ki ga je upravljala internetna skupina (začetnika projekta sta bila Kipper in Orlando). Sodeloval sem v šestih izdajah te revije. To je bila moja šola stripa. Tam so objavljali veliki avtorji kot so Eloar Guazzelli, Oswaldo Pavanelli, Maxx, Theo Cordeiro, André Kitagawa itd. Jaz sem bil le začetnik. Kasneje sem začel objavljati v drugih revijah, kot so Graffitti, Ragu, +Soma, Suda Mery K! in Stripburger. Sedaj sem stalno zaposlen in v času, ki mi ostane, rišem stripe. Leta 2008 sem izdal stripovski album Noite Luz, z njim nisem zaslužil bog ve kaj. Vendar sem zaradi knjige spoznal ljudi, ki jim je bila všeč, in se imel priložnost z njimi pogovarjati. To pa nima cene. Če bo šlo vse po maslu, bom prihodnje leto izdal nov album.

Nam lahko zaupaš, kako si pravzaprav prišel do Stripburgerja? Spomnim se, da si nam, ko si prvič navezal stik z nami, poslal nekaj ilustracij. Nato smo te vprašali, če rišeš tudi stripe, in izkazalo se je, da si na tem področju celo zelo produktiven …
Moje prvo srečanje s Stripburgerjem je bilo internetno. Daniel Bueno mi je poslal sporočilo o evropskih in južnoameriških stripovskih revijah. Videl sem Stripburgerjevo spletno stran, kar sem tam videl objavljenega, mi je bilo všeč, in poslal sem svoje zgodbe. Imel sem srečo, da sem našel nekoga, ki ga moje ustvarjanje navdušuje.

Tvoje stripovske zgodbe, vsaj mene, v nekaterih potezah (ne po likovni plati, pač pa po realistični tematiki, čutu za socialno stvarnost, malem človeku kot glavnemu junaku, odprtih koncih …) nekoliko spominjajo na japonskega striparja Yoshihira Tatsumija. Ali poznaš tega avtorja, je vplival nate? Če ne, kdo so tvoji vzorniki (v stripu, pa tudi v drugih umetnostih)?
Del Tatsumija ne poznam. Vendar hvala za namig. Del japonskih mang mi predstavlja močno referenco. Gotovo so mange dvignile kompleksnost stripovskega izražanja na novo raven. Katsuhiro Otomo, Tayo Matsumoto, Takehiko Inoue so resnični geniji tovrstnega jezika. Akira je zame eno najboljših del, kar sem jih bral v mlajših letih. Zaradi ritma, kadence, izjemno sofisticirane oblike. Vzhodni trg je tako širok, da najdejo na njem svoj prostor absurdne, čudne stvari, kot je recimo prvi del Noise-a Tsutoma Niheia ali obskurne zgodbe o Eru-Guru Suehira Marua itd. Poleg stripov obstajajo japonski cineasti, ki me vedno znova presenečajo. Eden izmed njih je Takeshi Kitano. Pravzaprav je njegov filmski jezik zelo povezan s stripovskim. Pred kratkim sem spoznal filme Takashija Miike. Audition, Ichi The Killer, Blue Harp in njegovo sodelovanje pri Three Extremes so fantastični. Zelo rad imam Hitchcocka, Tsai Ming-Iianga, Antonionija, Hanekeja, Kieślowskega, Ponte Corva, Cassavetesa, Spikea Leeja. Videl sem tudi nekaj odličnih afriških filmov kot je O Cedo Ousnama Sembena in Abouna Mahameta-Saleha Harouna.

Brazilska filmska produkcija se, kljub vzponom in padcem, ponaša z zelo posebnimi deli. Filmi Glauberja Roche, nekateri filmi Rogéria Sganzele, Sergia Bianchija, Cláudia Assisa, Luisa Sergia Persona, Fernanda Meirelesa, Andree Tonaccija, Karin Aïnouz ter Hectorja Babenka (med drugimi) vsebujejo močne dialoge, ki temeljijo na brazilskem kontekstu.

O ameriškem stripu: že pred časom sem bral Jimmija Corrigana Chrisa Warea. Enostavna zgodba, podana v kompleksni obliki z zelo dobro scensko postavitvijo. Ware napravi preproste vsakdanje stvari pomembne. Ustvari svojstven ritem. Hkrati pa se dotika tem, občutljivih predvsem za Američane: rasizma, šibkosti itd.

Vedno znova rad prebiram Daniela Clowesa, predvsem njegov album Like a velvet glove cast in iron. Izpostavil bi še eno remek delo, o katerem se le malo govori, zame pa je absolutna referenca, to je The System Petra Kuperja. Kompleksna, tiha in učinkovita narativa, takšna, ki zapelje.

Leta 2008 sem sodeloval na stripovskem festivalu v Alžiru (Alžirija), kjer sem osebno stopil v stik s striparji Matthiasom Lehmanom iz Francije in Jeremyjem Nsingijem ter Barlijem Barutijem iz Konga. Na nekem knjižnem sejmu sem spoznal delo evropejca Marka Turunena (Finska), navdušilo in očaralo me je. Evropski striparji, ki jih zelo cenim, so med drugimi Mattotti, Stefano Ricci in Hugo Pratt (vsi Italijani).

V svojih stripih kažeš, tako je videti, velik posluh za sodobno brazilsko stvarnost, še zlasti za tisto marginalnih družbenih skupin … Kakšen je tvoj stik s svetom, ki ga opisuješ v svojih stripih? Ali te zgodbe pripoveduješ iz prve roke, torej iz lastnih izkušenj, ali pa do njih prideš preko kakšnih drugih (informacijskih) kanalov?
Zgodba se lahko začne na različne načine. Velikokrat vzniknejo iz pogovorov s prijatelji, včasih izhajajo iz časopisnih novic, ali pa temeljijo na dogodku iz ulice. Prva zgodba iz albuma Noite Luz temelji na resničnem fragmentu prostora in časa. Prijatelj mi je pripovedoval o punci, ki je delala v nočnem klubu. Pripovedi sem se oprijel in iz nje razvil svojo zgodbo. Ob drugi priložnosti so mi pripovedovali o smrti nekega znanca zaradi prepirov med navijaškimi klubi. Nastala je zgodba Buldog.

Moja zadnja zgodba, ki še ni bila objavljena, temelji na nenavadnem dogodku. Na parkirišču velikega trgovskega centra je temnopolti moški. Obkrožijo ga varnostniki. Prepričani so, da je avtomobilski tat. Pretepejo ga. Moški pa je v resnici lastnik avtomobila. Dobro, ta zgodba je že sama po sebi močna, vendar sem jo moral razširiti. Dodal sem še druge, svoje elemente in ustvaril novo zgodbo, ki govori o predsodkih, rasizmu, kriminalu in potrošništvu. Na nek način me tovrstne teme privlačijo, zato jih pogosto izbiram. Vendar, kot se mi zdi, obstaja nekakšna vrzel med brazilskim kontekstom in tistim, kar prikazujejo in o čemer govorijo brazilski stripi.

Kljub vsemu pa me dandanes, bolj kot vzgib za nastanek zgodbe, zanimajo način in možnosti, kako jo upodobiti v obliki provokativne, inteligentne, učinkovite, vprašujoče in edinstvene narative. Izbira osnovne zgodbe je pomembna, narativno in vizualno poigravanje z njo pa sta še pomembnejša.

Ob prebiranju tvojega albuma (oz. romana v stripu) Noite-Luz sem se vprašala: je to strip, literatura ali že kar film? Je Marcelo stripar, pisatelj in filmski režiser v enem? Bi se knjižico umestilo med ostale stripe na knjižni polici ali morda raje ob bok romanom, novelam in črticam?
Vesel sem, da je knjiga Noite Luz nate delovala na ta način. Dejstvo kaže na to, da je strip lahko ravno tako kompleksen in globok kot katerakoli druga umetnost. Dobro delo povzroči, da človek vidi realnost z druge strani, z novimi očmi, obnovi svojo občutljivost zanjo. Fascinirajo me raznovrstne oblike umetnosti in to gotovo vpliva na moje delo. V stripovskem mediju lahko združim raznovrstne umetniške zvrsti v smiselno celoto. In kar je najboljše, v stripu lahko, tako kot pisatelji, naredimo sami skoraj vse.

V taistem delu (in tvojih ostalih, ki sem jih imela priložnost videti) so besede redke, tišina pa glasna, kričeča, vseobsegajoča; kjer se pojavijo dialogi, imajo razdiralno moč vulkana. Lahko razložiš, kako ti gledaš na tišino, tako v tvojem stripovskem (zelo filmsko začinjenem) ustvarjanju kot vobče?
Mislim, da lahko podoba v stripu ustvari veliko možnosti razumevanja. Poskušam raziskovati to področje. Beseda je pomembna. Vendar, če ni dobro uporabljena, lahko uniči zgodbo. Podoba odpre vrata domišljiji v neskončno možnosti. Besedilo pa, kadar je slabo, to vesolje možnosti zapre, oklešči domišljijo in branje, kar se dogaja z mnogimi tradicionalnimi stripi. Na ta dejstva me je opozoril The SystemPetra Kuperja, kot tudi AkiraNoise in nekateri drugi (stripi). Mogoče večina bralcev stripov ni navajena na učinkovito prebiranje podobe kot take. V splošnem poskušajo razmejevati, definirati, katalogizirati, razumeti površno. Skoraj v celoti kompleksnost podobe jemljejo v zakup. Res je, da živimo v svetu podob, v katerem so le-te bistvene. Vendar smo navajeni, da jih beremo le površno. Ne sprašujemo se, ne poglabljamo se v podrobnosti, ne razumemo nians. V smislu forme dobro zastavljen strip zahteva od bralca, da je pozoren, da se sprašuje, da se nauči videti in gledati. Ko se ukvarjam z zgodbo za strip, napišem (najprej) veliko dialogov. Vendar ko pričnem strip risati in izpopolnjevati, sistematično odmetavam vso odvečno besedilo. Podoba sama bi morala povedati zgodbo. Beseda pomaga, vendar je tišina preveč dragocena.

Marcelo, lepa hvala za tvoje odgovore.

* Gre za pesmi v šestvrstičnih kiticah, po vsebini navadno satirične narave oziroma nanašajoče se na aktualne dogodke. Tovrstne pesmi so natisnjene v zvežčičih (praviloma dolžine okoli 10 strani, vsak vsebuje eno pesem), katerih naslovnice so tradicionalno opremljene z lesorezi.

** Enrique, Cristina in Patricia Breccia; sin in hčerki pokojnega Alberta Breccie (1919 – 1993), legende argentinskega stripa. Vsi trije se, tako kot se je njihov oče, ukvarjajo z risanjem stripov.

*** Njegov strip Projection si lahko preberete na straneh prav tegale Stripburgerja.
_____________________________________________

O AVTORJU
Marcelo d’Salete (1979) je raziskovalec in specialist na področju afro-brazilske likovne umetnosti, magister umetnostne zgodovine, diplomirani grafični oblikovalec, ilustrator in risar stripov. Delal je tudi kot profesor umetnostne zgodovine in ilustracije. Svoje stripe je doslej objavljal v revijah Front, Grafitti, Quadreca, Contos Bizarros, +Soma (vse Brazilija), Suda Mery k! (Argentina) inStripburger. Nekatere od svojih stripov je ustvaril skupaj s tekstopisci Kikom Dinuccijem, Eddyjem Gomezom, Brunom Azevêdom in Edsonom Aranom.

Ilustriral je več knjig za otroke. Sodeloval je pri razstavah Consecuencias do Injuve (Barcelona, Španija, 2003), Ilustrando em Revista (potujoča razstava, Brazilija, od leta 2005 dalje) in pri razstavi originalov iz revije Front (Minas Gerais, Brazilija, 2003). Sodeloval je tudi na nekaterih stripovskih festivalih: Festival Viñetas Sueltas  – Primer Festival Internacional de Historietas de Buenos Aires, (Buenos Aires, Argentina, 2008), I. Festival International de La Bande Dessinée d’Alger, (Alžir, Alžirija, 2008) in Luanda Cartoon (Luanda, Angola, 2010). Izbor svojih stripov je izdal v samostojnem albumu Noite Luz (recenziran v št. 49 Stripburgerja). Živi in dela v Brazíliji.

 

IZBRANA BIBLIOGRAFIJA IN REVIJALNE OBJAVE
Quadreca n.12, (Com-arte) (BR), 2001
Quadreca n.13, (Com-arte) (BR), 2003
Noite Luz, Via Lettera (BR), 2008
Front n. 10, Via Lettera (BR), 2002 (Trânsito)
Front n. 11, Via Lettera (BR), 2002 (Cheio de Azul)
Front n. 12, Via Lettera (BR), 2002 (Noite Luz)
Front n. 13, Via Lettera (BR), 2003 (Mamãe)
Front n. 14, Via Lettera (BR), 2003
Contos Bizarros, Abril (BR), 2003
Graffiti 76% quadrinhos n. 16, (BR), 2007
Suda Mery K! n. 5, Ex-abrupto (AR), 2008
Graffiti 76% quadrinhos n. 17, (BR), 2008
Stripburger št. 47, 2008 (Between Roses and Stars)
Stripburger št. 48, 2009 (Sketch)
Stripburger št. 49, 2009 (Fifteen)