Malin Biller – Ko zorijo maline

Kdor je zadnjih nekaj let redno prebiral Stripburger, bi moral imeti kar dobro predstavo o tem, kdo je Malin Biller. Ne samo, da je ta mlada švedska avtorica (letnik 1979) že kar redna gostja na straneh Stripburgerja, v okviru avtobiografskega stripa so njene zgodbe gotovo med najbolj iskrenimi, da ne rečem eksihibicionističnimi. Ali obstajajo še kakšne plati njenega življenja, ki jih v stripih ne razkriva, ugotavlja Stripburger v pričujočem intervjuju.

STRIPOGRAFIJA:
Welcome to Hammarö (mini album, 2003), Ernie (2005)


G.: Bralci Stripburgerja poznajo tvoje undergroundovsko orientirane stripe, ki so večinoma avtobiografske narave, preostanek tvojega ustvarjanja pa je za nas skrivnost. Nam lahko kaj poveš o njem? Je med tvojimi “osebnimi” deli in tistimi bolj “mainstreamovskimi” (če ta obstajajo) kakšna pomembna razlika?

MB: Hmmm…. Rekla bi, da razlika je, a o tem prej (nikoli?) nisem razmišljala. Vedno sem risala stripe različnih vrst, odvisno od razpoloženja. Večina je avtobiografskih na ta ali oni način, celo tisti, ki so bolj mainstreamovski. Kot protest proti duhamornemu kritizerstvu, ki je pred nekaj leti zadelo švedske stripovske avtorice (bile smo obtožene, da proizvajamo samo dolgočasne, tragične stripe o strtih srcih itd.), sem izumila nov žanr in ga poimenovala “avtobiografska fantastika” kot dober način, da malo začinim svoje zgodbe. Mislim, da to pove veliko o mojem delu. Rada preizkušam nove stvari, različne tehnike in tako naprej. Ampak vse moje delo je osebno. Nikoli ne bi mogla “prodati duše”, če veste, o čem govorim.

Enostavno je težko izbrati en sam način izražanja same sebe. Enkrat se počutim depresivno, spet drugič bi želela z bralci deliti kakšno hecno, slikovito epizodo iz svojega življenja. Je pa na Švedskem med “umetniškimi”, resnimi stripi ter smešnimi, mainstreamovskimi, globok prepad in nekako ni dovoljeno imeti rad obeh strani, zato nekateri težko sprejemajo, da kdo dela tako, kot delam jaz. Včasih je težko, ampak trudim se ne poslušati snobovskih komentarjev. In precej rada jezim ljudi …

J.: V svetu stripa je malo avtoric, ki bi lahko držale štih tvoji pošteni, brutalni direktnosti. Lahko poveš ime kakšne sorodne duše med striparkami (in, zakaj ne, striparji)?

MB.: Res? Ne vem, če se strinjam. Ampak ker sama ne berem dosti stripov, moram priznati, da situacije ne poznam toliko, kot bi si želela. Vseeno vem, da je tukaj na Švedskem kar nekaj avtoric, ki v svojih delih razkrivajo veliko o sebi, kot npr. Liw Strömquist, Âsa Grennvall, Stina Hjelm itn. Tukaj je veliko nadarjenih avtoric! Veliko sorodnih duš je, saj imam med švedskimi striparji veliko prijateljev, tako moških kot ženskih, in nemogoče jih je imenovati le nekaj…

G.: Omenila si mi, da trenutno delaš na novem albumu in da se ti zdi izkušnja dokaj naporna. Res je videti, kot da je forma kratke zgodbe kot ustvarjena zate. Se strinjaš?

MB: Ne vem še. Ne, pravzaprav mislim, da mi ustrezata obe obliki, le da je kratka zgodba lažja, o tem ni dvoma. Zgodba, ki jo pišem/rišem zdaj, je razdeljena na poglavja, a še vedno ima 180 strani! Naporno je, a zelo vznemirljivo. Glavni izziv ni dolžina, temveč dejstvo, da se ukvarjam z novo, zelo resno problematiko. Treba je bilo zakopati globoko vase in se spoprijeti z nekaj “demoni”. Po drugi strani pa je zgodba kar “stekla iz mene”, če razumete, kaj mislim. Verjemite ali ne, sem perfekcionist in hočem, da bo ta zgodba najboljša, kar se da. Stalno stopam izven sebe, jo gledam od zunaj in premišljujem: “Je to zanimivo za druge ljudi?” Mora biti!

G.: Na tvoji spletni strani smo videli nekaj pasic … Kakšen je dandanašnji trg za časopisni strip na Švedskem?

MB: Oh, tako rada rišem pasice! Zame je sicer nekaj novega, a sem dobila na tem področju nekaj nagrad in z njimi več samozavesti, tako da jih sedaj kar ne morem nehati risati. Švedski trg bi lahko bil boljši. Če nisi sindikaliziran (če tvojih pasic ne trži kakšen od “sindikatov”, ki skrbijo za plasiranje tovrstnega materiala po časopisju, op. ur.), je skoraj nemogoče objavljati v časopisih. In tudi če si, je težko (pred kratkim me je pod svoje okrilje vzel Europa Press, zato upam na najboljše!). Revije/časopisi najraje posegajo po tujih, zlasti ameriških pasicah. Manj stanejo. Toda trg se izboljšuje z odpiranjem proti manj mainstreamovskim, ostrejšim zadevam kot sta “Nemo” in “Elvis”. Vsi švedski risarji pa soglašamo v eni stvari: premalo smo plačani!

J.: Tvoji stripi dajejo vtis velike spontanosti in dinamične izvedbe. Je to samo vtis? Koliko časa povprečno porabiš za narisano stran?

MB: Moja mama pogosto pravi, da sem preveč spontana. Mogoče bi mi rada preprečila, da bi o sebi povedala preveč … ampak taka pač sem. Nisem prav potrpežljiva. Ko se zgodba pojavi v moji glavi, jo preprosto moram spraviti na papir. Ampak preden sem zadovoljna s stripom (če sploh kdaj sem zadovoljna), je treba veliko dela. Vendar v prvi, kritični fazi, nikoli ne cenzuriram svojih idej. Na narisano stran porabim, vključno s pisanjem, skiciranjem ipd., od 3 do 8 ur, odvisno od tehnike. Tehnika, v kateri delam, se spreminja s spremembami mojega razpoloženja. Vedno me je navduševalo, kako se da v stripu izražati gibanje, kako “teče”. Uporabljam veliko trikov iz filmov. Končno, stripi so precej podobni filmom.

G.: Moj veliki favorit med tvojimi stripi je “A Child is Made”, medtem ko je Jakobu najbolj všeč “The Surprise”. Je tebi katera od zgodb posebej draga?

MB: Ja, “The Surprise” je tudi meni ena od najljubših, ker govori o zelo težkem obdobju mojega življenja. Hkrati gre za nekaj, kar zadeva večino ljudi; smrt ljubljene osebe in žalovanje.

J.: Videti je, da v tvojih stripih verbalni in vizualni del igrata takorekoč enakovredni vlogi. Se strinjaš? Na katerega od njiju se bolj zanašaš? Si že kdaj poskušala – ali o tem vsaj razmišljala – povedati zgodbo samo z besedami?

MB: Se strinjam! Spet – nimam izbire! Na umetnostni šoli, ki sem jo obiskovala, sem bila omejena zgolj na uporabo podob. Čutila sem, da potrebujem več. Tako sem na svojih slikah začela uporabljati besede.

Učitelji so to kot strip, ne slike, odpisali. Verjamete? Strip je oblika umetnosti. Vedno sem rada tudi pisala in dostikrat moram “pobiti svoje najljubše”, ko besedilo prestavim v strip. Ja, tekst je pomemben, ampak po mojem mnenju morajo podobe povedati več. Enkrat v prihodnosti bi rada napisala roman, amapak strip je moj medij. Imam ga v krvi … Tukaj je še toliko za raziskati.

J.: Ena od ponavljajočih se tem v tvojih stripih so tvoje izkušnje s psihiatri in psihiatričnimi zdravljenji vobče. Nekateri izmed nas smo mnenja, da je v tvojih stripih tudi nekaj avtoterapevtskega. Imamoprav? (Če je odgovor pritrdilen – kako učinkovita je metoda v primerjavi z drugimi?)

MB: Mislim, da je vsako umetniško delovanje bolj ali manj avtoterapevtsko. Moje brez dvoma je! Vendar pa vedno želim povedati zgodbo, do katere drugi lahko potem vzpostavijo nek odnos. Mislim, da je to tisto, kar me sili v risanje stripov. Na Švedskem vlada tradicija tiščanja svojih problemov v sebi. Smo sramežljivo, mirno ljudstvo. In depresija ter druge duševne bolezni so zelo pogoste! Menim, da bi ljudje o tem morali govoriti in se ne sramovati. Večino svojega življenja sem preživela sramujoč se same sebe. To je boleče. Narisati strip je veliko bolj učinkovito kot obiskati psihiatra, kadar je treba potolažiti strto srce, se soočiti z mučnim otroštvom ali se preprosto za kaj maščevati!!! In tudi smejati se tragediji do neke mere je zdravo.

J.: Neposredno samorazkrivanje se zdi značilno za umetnike, ki pripadajo, grobo rečeno, protestantski kulturi (Dürer, Rembrandt, van Gogh, severnoameriški alternativni avtobiografski striparji). Kam ti postavljaš mejo samocenzure (če pri tebi obstaja)?

MB: Hmmm … Če obstaja … Ja … Trudim se, da ne prizadenem ljudi okrog mene. Sicer pa povem vse! Nekateri govorijo, da so samorazkrivajoči stripi iz mode, jaz pa menim, da ne bodo nikoli. Ljudje hočejo brati o življenjih drugih ljudi. To so resnične zgodbe in ko severnjaki svoje težave skrivajo pri sebi, jih hkrati tudi radi primerjajo s problemi drugih. Počutijo se bolje, če se tudi kdo drug počuti usrano. Zelo egoistična banda smo, mi severni protestantje. Redki od nas v teh časih verjamejo v kaj višjega. Zato mislim, da moramo odgovore iskati v nas samih. Glej ga no, tole začenja zveneti globoko…

G.: Ko beremo tvoje stripe, dobimo vtis, da te ni sram pokazati ničesar o sebi. Je možno, da je ta fizični ekshibicionizem samo kamuflaža za nekaj, o čemer se ne upaš spregovoriti?

MB: Najbrž imate imaš prav! Ni me sram razkriti zelo osebnih stvari, a le malo ljudi ve vse moje skrivnosti. Po pravici povedano, nisem čisto gotova, če ne gre za kamuflažo. Ampak sem že spregovorila o svoji vagini, svojem otroštvu, izgubi očeta, tesnobi, depresiji … in v svojem novem albumu res razkrivam vse. Mogoče bi me lahko imenovali pogumno strahopetko?

J. Kako vidiš razliko med švedskim in finskim stripom? Naš vtis je, da Finci bolj težijo k umetniškemu izrazu, medtem ko so za Švede značilnejše direktne, undergroundovsko orientirane zgodbe iz navadnega življenja. V tem pogledu so tvoji stripi videti skoraj emblematično švedski. Kakšen komentar?

MB: Ja, res je! Ko sem šla v Kemi na Finskem (#? opomba o festivalu#?), sem tam spoznala nekaj finskih avtorjev. Ljubim nihova dela! So zelo umetniška, hkrati pa imajo pogosto nek čudaško humoren podton. V tem smislu imam finske stripe raje od švedskih. Sama sem zrasla v švedski kulturi in odtod moj švedski način pripovedovanja zgodbe ali, če hočete, izbire tem. Upam, da si bom razširila obzorja… Po drugi strani pa je bilo tistih nekaj stripov, ki sem jih brala med odraščanjem, v glavnem tujih, tako da je moj slog najverjetneje mešanica različnih elementov – od kod vse, pa ne vem.