Marijan Pušavec (Slovenija) – intervju, Stripburger 67, junij 2016
Marijana Pušavca vsaj po imenu pozna vsak, ki vsaj približno pozna tudi vrhunce domačega stripa. Že precej dolgo namreč s Smiljanićem ustvarjata obsežno zgodovinsko pripoved o meksikajnarjih. Kot da že to ne bi bilo dovolj, da se instantno zavihti na slovenski stripovski Parnas, je Marijan ugriznil še v eno prav posebno, nič kaj kislo jabolko.
Z Jakobom Klemenčičem, prekaljenim striparjem, sta ustvarila stripovsko biografijo (pre)malo znane in (pod)cenjene slovenske popotnice in pisateljice Alme Maksimilijane Karlin. Knjiga je izšla lani konec leta in doživela izredno zanimanje med bralci, tako da je bilo podrobnejše zaslišanje scenarista te domače uspešnice neizogibno. Vprašali smo ga marsikaj, še več je odgovoril. Jakob se je medtem na intervju odzval čisto po svoje in prispeval nekaj stripovskih odzivov na naša vprašanja in Marijanove odgovore. Uživajte.
[Bojan Albahari]
Kako je nastala ideja o biografiji Alme Maksimilijane Karlin v stripu? Kdo vse je sodeloval in pomagal pri tem?
Ideja o biografiji znane, a ne dovolj cenjene državljanke sveta iz Celja, ki ji v slovenskem kulturnem prostoru ni para, je zrasla na mojem zelniku; biografijo je tik pred izidom Jakob prekvalificiral v življenjepis.
Alma je doživela svojo predstavitev že v praktično vseh umetniških zvrsteh: gledališka monodrama, plesno-gledališka predstava (dvakrat), dokumentarni in dokumentarno-igrani film, dobila je lepo monografijo, bila je navdih za nekaj artističnih performansov … Kot raziskovalec njenega življenja in dela z vsemi temi ‘predstavitvami’ nekako nisem bil potešen, v vseh naštetih umotvorih mi je umanjkal celosten vpogled v njeno nenavadno in še za današnje čase moderno senzibiliteto in življenjsko izkustvo. Tega v grobem lahko poimenujem kot lok med neverjetnim uvidom v svojo osebnost, ki ga izpričuje v svojih predvsem pričevanjskih delih, in pustolovščino osemletnega potovanja okoli sveta, ki še do danes ni bila presežena. Kot sem že večkrat rekel: njena resnična biografija presega domišljijo marsikaterega odličnega filmskega scenarista, in ker igranega filma o Almi še dolgo ne bomo videli, je zdaj tu strip o njej.
Ker sem prišel do spoznanja, da knjižne biografije o njej ne bom nikoli napisal, sem ubral ‘lažjo’ pot in se odločil, da jo povem v stripu: s sličicami in njenim lastnim besedilom jo bo v vsej njeni kompleksnosti lažje približati najširšim množicam.
To izhaja iz mojega prepričanja o komunikativnosti stripovskega medija v današnjem času, ko podobe zmagujejo nad besedami. Strip vehementno vključuje/združuje oboje, in kakor spodbuja bralčevo lenobo po ‘malo misliti, več gledati’, tako omogoča celostno doživetje, ki orgazmira, kadar se dobra pripoved sreča z ustreznim likovnim izrazom. Konec koncev pa takšnih biografskih stripov ni kaj dosti, pri nas pa sploh ne.
Prvi in glavni sodelavec pri nastajanju stripa je bil seveda Jakob Klemenčič, izvrsten risar, nad čigar stripovskimi deli sem bil navdušen, pa kdaj tudi jezen, če se mi je zdelo, da je zgodbeni del capljal za vizualizacijo. Preveril sem svoj občutek, če bo Klemenčič pravi za mojo idejo, pri starem prijatelju in stripovskem sodelavcu Zoranu, pobaral pa sem tudi Buha, ki ima vse slovenske risarje v malem prstu, zato se mi zdi tudi njegova sodba merodajna. Nobeden od njiju mi Klemenčiča ni odsvetoval, Jakob je pa tudi bil hitro za stvar.
Kako težko (ali lahko) je bilo sodelovati z Jakobom? Kaj te je pri delu z njim najbolj motiviralo?
Jakob Klemenčič je vesten, natančen, razgledan, občutljiv, delaven, priganjač, obvlada tuje jezike, bere knjige in misli s svojo glavo, pa še dobronameren je kot oseba … le kateri scenarist si ne bi želel takšnega risarja za sodelavca?
Pri delu z njim me je najbolj motiviralo to, da si zaradi njegovega mentalnega horizonta in risarskega dometa nisem smel dovoliti scenarističnih ‘bližnjic’ ali kakšnih drugih podobnih nemarnosti, saj sem se bal, da jih potem ne bo hotel narisati, o meni kot avtorju pa si bo začel ustvarjati slabše mnenje, kot ga ima. Nekaj sebičnosti je torej v najinem ustvarjalnem razmerju vsekakor bilo, a vedno v službi maksimalnega končnega izdelka. Zaradi tega sem se v njegove upodobitve vtikal le toliko, kolikor je bilo nujno potrebno: kadar se nisva natančno razumela, kakšno sliko naj dobijo moje oziroma Almine besede.
Risanje Alme je potekalo dobra tri leta. Kaj pa scenarij? Si ga že imel spisanega ali si ga pisal sproti? Kako je pravzaprav potekalo pisanje?
Preden sva se z Jakobom prvič srečala zaradi Alme v Celju in ko je spoštovani risar z neprikritim navdušenjem dahnil svoj ‘da’, sem imel v resnici v glavi samo prolog v strip, brez besed,* kot en čustveni poudarek, ki mora biti prepoznaven skoz vse nadaljevanje. Počakal sem, da je Jakob zrisal teh šest strani, in potem padel v globoko tremo: namreč ta prolog je bil tako močan, da sem se ustrašil, da ne bo zaradi svoje moči ‘požrl’ nadaljevanja … in zavedel sem se, da imam na svoji strani ‘ta pravega’. Šele potem sem začel zares intenzivno razmišljati, kako Almin lik in delo ujeti v besede. Hitro sem se odločil, da bo pripovedovalka kar ona sama, s svojimi besedami, mislimi, formulacijami, artikulacijami … Skupaj z Jakobom sva se tudi odločila, da bodo strip sestavljala štiri poglavja in prolog. Na koncu sem na Jakobovo nejevoljo vztrajal še pri epilogu, ki pojasni Theino življenjsko usodo; nejevoljen je bil pa Jakob zato, ker je imel teh dveh žensk že vrh glave … kompromis je epilog na dveh straneh namesto na štirih ali petih.
Prvo in drugo poglavje sem hitro pripravil, največ časa mi je vzelo tretje, četrtega je Jakob začel risati na sredini in nama je Alma v poteku nastajanja stripa prej umrla, preden je odšla k partizanom. Jakob je bil precej razumevajoč z mano, kadar me je priganjal in čakal na nove prizore, češ ni čudno, da imaš probleme povedati njeno zgodbo, ker preveč veš o njej. To je bila bržkone res moja glavna cokla, dokler se nisem osvobodil pritiska, češ: “Kaj bi pa Alma rekla na to?”
Moj glavni namen je bil povedati Almino življenjsko zgodbo z njenimi lastnimi besedami in se izogniti pasti, da bi jo v kateremkoli smislu preveličeval, kot sem to doslej (skoraj vedno) razpoznaval v delih o njej pri samozvanih varuhinjah njenega izročila. Priznam, da se imam za enega takega varuha, vendar nisem nikoli padel v skušnjavo, da bi si njo ali vednost o njej kakorkoli prilaščal ali razglašal za edino merodajno. Z užitkom in javno pa ‘pobijam’ vsakršne neumnosti in izmišljotine o njej.
Konkretno je nastajanje scenarija za Jakoba potekalo tako: po tem, ko sem pri sebi domislil koncept (z Jakobovo asistenco in potrditvijo, da mislim prav), sem vzel v roke vse Almine pričevanjske knjige in iz njih izrezal besedila, ki so ustrezala konceptu pripovedi, jih krajšal, lepil, dopisal … Kjer je bilo gradiva v knjigah premalo, sem si pomagal s fragmenti iz njene zapuščine: od pisem s Theo do časopisnih člankov, ki jih je Alma objavila sama ali so jih o njej objavili drugi, pa tudi s še neobjavljeno Theino avtobiografijo sem si pomagal. Po tem, ko sem določil, katere izjave oziroma katero besedilo se mora pojaviti v nekem prizoru, sem opisal še prostor in čas ter atmosfero, kar naj bi Jakob zrisal za določen prizor. Kjer sem imel natančno predstavo, kako naj bodo videti tudi posamezni kadri, sem to vestno zapisal Jakobu kot napotek, ki ga je bolj ko ne vedno upošteval, če ni sam prišel do boljše ideje. Vestno mi je pošiljal tudi posamezne strani, preden jih je tuširal, in upošteval moje pripombe, kadar so se mu zdele umestn
Kako si se lotil raziskovanja lika in dela Alme M. Karlin?
Z Almo M. Karlin se ukvarjam že kakšnih petnajst let, zagrizel sem v njeno življenje nekje na prelomu tisočletij, ko je celjska koreografinja Goga Stefanović Erjavec pripravila plesno predstavo o Almi Angel na zemlji. Ob tem se je v Celju odprla javna debata, kaj storiti z zapuščeno in opustošeno hiško na Pečovniku, kjer je Alma l. 1950 dočakala smrt, v njej pa je do svoje smrti l. 1988 živela njena življenjska prijateljica Thea Schreiber Gammelin.
V tistem času je lokalni podjetnik na bližnji Svetini podrl tudi star planinski dom in postavil za tisto okolje megalomanski Almin dom, ki ga je, bržkone v želji po širši prepoznavnosti (in s tem komercialni uspešnosti), poimenoval po svetovni popotnici, ki je pokopana na svetinskem pokopališču. Samozvane celjske varuhinje Alminega izročila so skočile pokonci, češ da gre za nespoštljivo prilastitev imena kandidatke za Nobelovo nagrado, in so v javnosti gnale vik in krik. Takrat sem zastrigel z ušesi: kandidatka za Nobelovo nagrado iz Celja? Lotil sem se prebiranja strokovnih, polstrokovnih in novinarskih zapisov o Almi. Pravzaprav vsega skupaj ni bilo kaj dosti, a temeljni podatki o njej so se iz zapisa v zapis spreminjali. Postalo mi je jasno, da ta ženska še ni dosegla svojega miru in mesta, ki ji gre v nacionalnem kulturnem izročilu.
Da so ji mnoge navdušene ‘raziskovalke’ pripisovale več, kot je res, in na ta način ustvarjale mit o Almi, me je toliko razjezilo, da sem zavrtal v ta mit in se večkrat prekopal skozi njeno zapuščino (ki je v glavnem spravljena v rokopisnem oddelku NUK-a) in skozi (še neurejeno in nepregledano) zapuščino njene življenjske prijateljice Thee. Ob tem raziskovanju sem naletel na nepričakovane stvari, npr. to, da prvi del potopisa, Samotno potovanje, ki je prvič izšel v slovenščini šele leta 1969 (v nemščini že l. 1929, z njim se je izstrelila v evropsko literarno orbito tistega časa), ni preveden v celoti, vrhunec pa je bilo odkritje njene nikoli izšle avtobiografije. Za novo izdajo in nov prevod Samotnega potovanja sem prepričal Mohorjevo družbo, za avtobiografijo pa prevajalko Ajdnik Korošec, ki je na koncu sama tudi financirala izid knjige. Vmes sem pripravil tudi Almino ‘spletno domovanje’, ki na enem mestu prinaša verodostojne osnovne informacije in slikovno gradivo o njenem liku in delu.
Kakšen je zdaj tvoj odnos do njenega lika? Se je medtem kaj spremenil? Kakšna se ti Alma zdi zdaj? Bi jo danes morda drugače prikazal?
Moj odnos do Alme se je v vseh teh letih, kar vem zanjo, bistveno spremenil. Nanjo sem v začetku gledal malce vzvišeno: to je izhajalo bržkone iz občutka, kako malikovalsko so o njej govorile vsakovrstne navdušenke, ki pa so bolj ko ne ponavljale enake neumnosti o njej, ki so se v javnosti prijemale kot resničnost, in ker o njeni literaturi nisem imel preveč dobrega mnenja. Po odkritju njene avtobiografije Sama/Ein Mensch wird… sem ugotovil, da bolj odlične knjige o odraščanju ženske na prelomu stoletja v slovenski provinci Slovenci ne premoremo; pa še to je Alma napisala v nemščini, kakor tudi vse druge svoje knjige.
Strip o njej, če bi ga še enkrat zastavil, ne bi bil prav nič drugačen; zdaj, ko je zadeva že tretjič natisnjena, bi morda samo spremenil kakšen poudarek ali izpostavil kakšen njen doživljaj, ki je v stripu bolj skrit ali celo umanjka. Še vedno sem prepričan, da je ta enkraten človek ženskega spola iz celjske province nekaj, kar je odlično, da se je zgodilo Slovencem, a kot nas uči zgodovina tega naroda, ta ne ve čisto prav, kaj s takimi odličnimi fenomeni početi in kako se obnašati do njih. V tem oziru torej še ena žalostna provincialna slovenska zgodba.
Teoretiki zarote vehementno trdijo, da izbira Alme MAKSIMILIJANE Karlin ni naključna – ime si namreč deli z mehiškim imperatorjem, ki si ga obdelal v Meksikajnarjih. Dajmo enkrat za vselej razčistiti, ali je res kaj na tem.
Je nekaj na tem, definitivno. Sploh, ker sta oba scenarija v enem delu nastajala sočasno, a tudi zato, ker Alma na svojem potovanju po zahodni obali Mehike sreča potomca enega od meksikajnarjev – zanj je izvedel Jakob, ki se je nekdaj klatil po tistih krajih. Prepričan sem, da med Almo in Maksom obstaja nekakšna metafizična povezava, ki bi jo znali utemeljiti Almini teozofski sledilci, ki verjamejo v selitve duš in prenos lastnosti osebne duše na svetovno dušo. Če namreč sledimo teoriji zarote, Ferdinand Maksimilijan ni storil žalostnega konca na obrobju Queretara l. 1867, ampak je z novo identiteto zaživel nekje v Latinski Ameriki in živel do pozne starosti v (bojda) Arequipi, Almini prvi postojanki na njenem potovanju okoli sveta.
S Smiljanićem že dolgo plodno sodelujeta in ustvarjata najdaljšo slovensko stripovsko zgodbo, o meksikajnarjih. Kako pa je prišlo do te ideje in sodelovanja?
Zadeva ima že brado, ki je dolga kot brada kralja Matjaža. Oba z Zoranom imava rada vesterne v vseh pojavnih oblikah in tudi Mehiko v vseh pojavnih oblikah, Slovencev pa nimava najraje v vseh pojavnih oblikah. Ko sva vsak po svoje zvedela za meksikajnarsko epizodo v slovenski zgodovini, sva staknila glavi in se najprej navduševala, potem pa na vse skupaj pozabila. Nato je Zoran v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja odšel na ‘študijsko’ potovanje po Mehiki, zatem so se nama zgodili družina in otroci pa moja selitev v Celje, potem je vsak nekaj delal zase, dokler ni prijatelj Smiljanić nekega dne rekel: “A bova začela?” In sva začela. Ker sva oba tvorca zgodbe, sva vsak zase najprej spisala svoj osnutek zgodbe z vsemi junaki in glavnimi dogodki, verziji soočila ter vzela iz njiju najboljše oziroma tisto, kar je obetalo, in razvoj pustolovščine ter razvoj oseb, za katere sva se odločila, da jih vključiva v epopejo. Veliko srečevanj, dolgih pogovorov, premlevanj, iskanja in raziskovanja virov, dolgih telefonskih pogovorov je bilo … dokler ni Zoran pred enajstimi leti začel risati prvega dela, jaz pa pisati besedila in dialogov, kar sva potem skupaj spolirala do take mere, da sva se oba strinjala, da ‘je to to’. Način dela se v teh letih ni nič spremenil, pravzaprav sva že pri koncu tretjega dela dosegla rutino, zaradi katere prihraniva čas in se izogneva slabi volji, do katere je največkrat prihajalo zaradi mojih zamud pri oddaji potrebnih besedil.
Kako to, da si se iz konvencionalnega leposlovja usmeril v scenaristiko za stripovsko leposlovje? Kaj te je potegnilo v to? Kaj te v stripu privlači? Potenciali medija, dobri zgledi ali kaj tretjega?
Težko bi pritrdil temu, da sem iz leposlovja presedlal v scenaristiko – iskreno povedano se nimam ne za pisatelja ne za scenarista, recimo pa, da oboje za silo obvladam. Obe umetniški zvrsti (strip je umetnost, saj se strinjamo, mar ne) izhajata iz enake intence: nekaj povedati, sporočiti. Za to se poslužujeta tudi zgodbe (seveda ne samo nje), meni pa so zgodbe od otroštva naprej pomembna reč za doživljanje in razumevanje življenja/sveta, tako kot so skozi mite v antiki razlagali in dojemali ustroj sveta. Strip dojemam torej kot enega od medijev za pripovedovanje zgodb. In po mojem prepričanju ima strip pred literaturo to prednost, da vsebuje konkretne podobe, ki bralčevo percepcijo lahko odprejo in razširijo (v najboljših primerih), ali pa jo zožijo, zamejijo (ideološko, poetološko …) in celo določijo (v najslabših primerih). Strip stoji med literaturo in filmom, od literature je bolj dinamičen, če bi premogel še konkreten zvok … uf, potem bi bil že film; saj poznamo nebroj filmov, ki so bili posneti po (množično popularnih) stripih. No, pa še nekaj je, kar me vleče k stripu: njegov potencialni subverzivni naboj, ki se lahko izrazi tudi brez besed, v samo nekaj sličicah (kar v literaturi ustreza denimo aforizmu, anekdoti, vicu …). In pa seveda humor v vseh njegovih pojavnih oblikah, ki ga tako pogrešam v literaturi, sploh slovenski. Dobrih stripovskih zgledov pa seveda prav tako ne zmanjka, tako tujih kot, hvalabogu, tudi domačih.
Poleg scenarijev si pisal tudi kratko prozo in članke o literaturi, diplomiral pa si iz Witolda Gombrowicza. Bi se zanimal za strip tudi, če ne bi bil komparativist in ne bi prihajal iz ‘sveta pripovedovanja’?
Za strip sem vedel, ko še nisem znal brati – ata jih je bral na stranišču, jaz pa sem jih listal in gledal na klopi za domačo pečjo. To početje sem kot mulc nadgradil z uživaškim gledanjem dolgometražnih risanih filmov, ki so praviloma nastali po znanih literarnih predlogah. Za strip bi se torej zanimal ne glede na študij, ne nazadnje sem za primerjalno književnost izvedel šele tik pred maturo.
Kaj ti osebno sploh pomeni strip? Katere stripe bereš ali si bral? Kako je potekalo tvoje stripovsko izobraževanje? Kdo so tvoji vzorniki, za koga bi rekel, da je vrhunski stripovski scenarist, in zakaj?
Strip je zame enakovreden literaturi – seveda ne vsak strip, preferiram pa svoje stripovske žanre, predvsem imam rad pustolovske ‘realistične’ stripe z veliko zgodovine, s trdno zgodbo in izrazitimi junaki/antijunaki. Blizu mi je tudi erotični strip, čez vse pa uživam v gledanju stripov, ki so nabiti z atmosfersko risbo in v katerih avtor z minimalističnim izrazom zadane moja čustva v živo in sproži doživetje, kot ga poznam iz branja ali iz gledanja filmov. Praviloma take stripe bolj gledam kot berem. Niso mi pa blizu stripi, ki imajo v literaturi ustreznico v ‘fantasy’ žanru.
Glede stripa sem čisti samouk, k moji stripovski izobrazbi je še največ prispeval prijatelj Zoran, s katerim si v mnogočem deliva senzibiliteto do sveta. Vzornikov v teh ozirih nimam, tudi premalo poznam stripovski svet, da bi lahko kogarkoli izpostavil. Občudujem pa kompletnega avtorja, torej scenarista in risarja v eni osebi.
Zdaj imaš že konkretne izkušnje s pisanjem stripovskih scenarijev. Kako v tem trenutku vidiš delo stripovskega scenarista? Kaj so glavni izzivi pisanja stripovskih scenarijev? Kaj se ti pri tem zdi najbolj pomembno in kaj najtežje?
Hm, lahko govorim samo iz svoje izkušnje, neke teoretične podlage in premisleka o tem nimam. Ker sam ne obvladam risanja, znam pa razmišljati situacijsko in dogodkovno (kar sta dva od temeljnih postulatov pripovedovanja), stripe presojam v drugem koraku predvsem po tem (prvi korak je doživetje, in če je močno, ni nujno, da korakam naprej), kako so v njem usklajeni posamezni gradniki, da mene bralca zadane celota. Zmoti me včasih, ko risba presega slabo ali celo ‘nikakvo’ pripoved oziroma obratno: da je dober pripovedovalski ‘štof’ risar zrisal preveč na hitro in ‘na prvo žogo’. Pri kompletnih avtorjih (risar in scenarist v eni osebi) pa sem včasih jezen, kako so iz dobrega materiala zvarili težko prebavljivo celoto … Kakorkoli, uravnoteženost risbe, načina pripovedi in sporočila: to je meni najbolj pomembno in to je najtežje doseči. Vedno bolj se nagibam k temu, da sta za tako početje (nujno) potrebna dva.
Vsebina pa pravzaprav ni nujno v prvem planu – če se zgodi prej omenjena uravnoteženost, ki so ji pridani še prepoznavna avtorjeva perspektiva, ki naj bo čim bolj individualno izrazita, potem lahko tudi v poetični bukoliki ali urbani bizariji prepoznam vrhunski strip, ki me poteši v vseh ozirih.
Glavni izziv dobrega stripovskega scenarija se mi zdi enak kot pri filmu – dobra zgodba, prepričljivi dialogi in junaki, ki jih živo govorijo, ter verodostojna tematika, ki izzove bralčevo/gledalčevo doživetje.
Kakšne načrte za prihodnost imaš v povezavi s stripom? Govori se, da že sodeluješ z drugimi slovenskimi risarji stripov? Kakšnih tem se boš lotil?
V teku so zadnji prizori Meksikajnarjev. Z Zoranom čutiva moralni in človeški dolg do Tonija Mrlaka, pilota 27. junija 1991 sestreljenega helikopterja nad Rožno dolino v Ljubljani. Za Martina Ramoveša, ki ga čutim kot velik stripovski potencial, sestavljam serijo o dejanjih in nehanjih prebivalcev slovenskega kraja Koritnikovo. V prihodnosti bi rad s kom pripravil še kakšen erotični strip, začinjen s slovenskimi bizarnostmi, in mika me ‘politični’ strip v mnogo bolj grotesknem izrazu, kot so bili Hardfuckersi. Pa eksperiment, ki se ga grejo na Radiu Študent, t. i. zvočni strip oz. strip v zvočni podobi, me tudi po malem vznemirja.
Izseki iz stripa: Jakob Klemenčič (Alma M. Karlin: svetovljanka iz province)