Nicolas Presl (Francija) – intervju, Stripburger 66, december 2015

Branje stripov francoskega avtorja Nicolasa Presla (1976) se v strogem pomenu besede branje konča že pri naslovu. Zaporedje črk zamenja zaporedje slik, ki nemo pripovedujejo zgodbe. Zavestna odločitev, da se posveti stripom brez besed, v njegovem ustvarjanju nikoli ni pomenila kompromisa pri kompleksnosti zgodb. Nasprotno, njegove epske, večplastne in edinstvene zgodbe predstavljajo enega izmed vrhuncev trenutne stripovske scenaristike. Kljub temu, da je jezik, v katerem ustvarja, univerzalen, ga v stripovskih trgovinah zasledimo preredko. Krog stripovskih občudovalcev, ki nad njegovimi stvaritvami obnemijo, si ustvarja počasi, čeprav sam ustvarja hitro. Več kot tisoč strani v manj kot desetletju in ne zdi se, da bi se upočasnil.

Na njegovem stalnem popotovanju od države do države sva ga komajda ulovila za intervju Domen in David.

Nicolas, tvoja zgodba ustvarjalca stripov je neverjetna. Po dveh letih dela kot kamnosek si ponovno odkril stripe in v manj kot desetih letih dokončal sedem albumov, kar je skupno naneslo kar 1300 stripovskih strani, pri tem pa niti niso vštete kratke zgodbe, ki so bile objavljene v različnih revijah. Si tudi učitelj na Francoski šoli v Sofiji, kako in kdaj ti uspeva ustvarjati takšen opus?

Nisem računal … A ste prepričani glede te številke? Je pa res, da sam od sebe zahtevam določeno disciplino, saj imam tako kot veliko drugih avtorjev redno službo in se prisilim, da skoraj vsak večer delam za svojo risalno mizo. Seveda, včasih to ni možno. Zame je pomembno, da mi je to še vedno užitek. Mimogrede, en majhen popravek, ne živim več v Bolgariji, ampak v sultanatu Oman.

Kaj počneš v Omanu?

Všeč mi je biti nekje drugje, všeč mi je, ko se počutim daleč od svojih lastnih korenin, predvsem pa mi je všeč, da lahko poženem korenine nekje drugje. Kakorkoli že, to je tisto, kar mi je bilo všeč zadnjih pet let, ki sem jih preživel na Balkanu. V Oman sem prispel nedavno in upam, da se bom tudi tu počutil dobro.

Življenje v tujini vsebuje nekaj opojnega, konec koncev se znajdemo v nekakšni vmesni fazi, v neke vrste mehurčku, razvijamo se v svetu, ki mu v resnici ne pripadamo. Včasih je to kar udobna pozicija. Hkrati pa je tudi destabilizirajoča, v težkih trenutkih pomanjkanje orientacijskih točk vse zakomplicira …

Nenazadnje, lahko si predstavljate, da potovanje navdihuje tudi moje avtorsko ustvarjanje in nadvse vznemirljivo je živeti v deželi Tisoč in ene noči ter mornarja Sinbada.

Si kadarkoli uspel preživeti zgolj z risanjem stripov ?

Ne, stripu ne posvečam celotnega svojega življenja, temveč en dober del mojih večerov …

Morava priznati, da sva po vseh prebranih albumih in zbiranju informacij preko interneta nekoliko zmedena glede kronologije izhajanja tvojih del. Priap (2006) je sicer tvoj prvi izdan album, a dejansko je bil narisan kasneje kot ostali. Je to res?

Razen Medvedovega sina so vsi moji albumi izšli v kronološkem redu glede na njihovo realizacijo. Od Priapa iz leta 2006 do Orientalizma iz leta 2014, in vedno pri Atrabile (švicarska stripovska založba, op. ur.); dobro se razumemo, zadeve so enostavne in oni so pravi aktivisti v težki založniški situaciji.

Medvedov sin je bil dokončan leta 2004, se mi zdi, vendar takrat ni našel založnika. Šele par let pozneje, ko sem spoznal Gautierja Ducateza iz založbe Hoochie Coochie (FR), smo se odločili, da ga objavimo. Zame je bil to pomemben album; album, ki je našel svoje mesto poleg drugih. Bil je pomemben zato, ker je bil zame precej intimen.

K zmešnjavi je nekoliko pripomogel tudi album, ki ni bil nikoli izdan. V prejšnjih intervjujih si dejal, da je bila to zgodba, ki “tako ali tako ni bila dobra”. Lahko opišeš, o čem je govoril ta strip? Si boš kdaj premislili in ga vendarle izdal?

Uh, to je bilo daleč nazaj …  Govora je bilo o dominaciji; o pastirju, ki je popolnoma padel pod oblast nekega zlobnega bitja, ki ga je vabilo, da sledi svojim nizkim instinktom … Gre za delo, v katerem sem v veliki meri vzpostavil svoj lastni grafični slog, vendar forma dejansko ni bila zaključena, ni bila dovolj homogena … Sicer pa težko govorim o tem, saj po nekaj selitvah sploh več ne vem, kje bi lahko bile te risbe.

Tvoj risarski slog je gotovo eden bolj edinstvenih in se skozi čas ni kaj dosti spreminjal. Tu nimava v mislih le vztrajanja pri stripih brez besed, ampak predvsem izrazito ploskovitost človeških figur, ki so zmeraj narisane v profilu, sklicevanje na Picassa, uporabo istih grafičnih simbolov (kot je veliko okroglo oko znanja), spreminjanje pravil človeške anatomije … Pri zadnjih dveh albumih pa si izključno črno-belo tehniko opustil in se odločil za uporabo omejene barvne palete in nekoliko poenostavljeno kompozicijo strani (le po 4 enaki kadri na stran). Je bila odločitev za takšno spremembo spontana ali si imel kakšne razloge zanjo?

V ustvarjalnem procesu spremembe niso nikoli spontane … Vsaj sam tako mislim. V mojem primeru sem prešel na barve in novo kompozicijo, ker sem začutil potrebo po spremembi. Začutil sem tudi močno željo, da poskusim z barvami, vendar ne na mimetičen način. Tako sem pristopil k barvam kot označevalnemu sistemu.

Nova razporeditev kadrov na strani predstavlja odgovor na potrebo po zmernosti, enostavnosti. Želel sem prekiniti s kompozicijami, na katere sem bil navajen. Malo sem se že dolgočasil in imel sem občutek, da se ponavljam v svojih strategijah. Postavitev štirih kadrov na stran je bolj zahtevna in to imam rad.

Zgodbe se večinoma dogajajo v določljivem prostoru in času, z ogromno kulturno zgodovinskimi referencami (kot so starogrška mitologija, konkvistadorji v Južni Ameriki, totalitaristični režimi 20. stoletja …). Kako zbiraš informacije o teh temah?

Berem … več ali manj, odvisno od prostega časa. Berem, preden pričnem z delom na določenem albumu, a tudi v času izdelave. Včasih poberem tudi kako referenco, idejo v samem procesu realizacije, zato da bi razširil zgodbo. Vendar pa niso vsi moji albumi le rezultat citiranja. Berem predvsem zato, da bi se prepojil z določenim obdobjem ali krajem. V času, ko sem ustvarjal Priapa ali Hidro, sem pogoltnil cel kup starogrške in rimske literature. Res me je navdihovala. Danes je skorajda ne berem več. Za konkvistadorje (Božanska kolonija) sem bral več različnih stvari, vendar so bila pričevanja Bartoloméja de las Casasa tista, ki so me res obogatila.

Zelo nas zanima, kako pravzaprav poteka tvoj kreativni proces. Kako se ideje prelevijo v končano stripovsko stran?

To je težko razložiti. Ne sledijo vsi albumi popolnoma isti poti. Priap ima zelo trden scenarij, ker sledi mitu o Ojdipu.

Ponavadi oblikujem glavne linije zgodbe preden začnem, sledi raziskovanje risbe in pisanje, potem začnem prve strani. Vendar si v tej fazi vedno pustim veliko širine, kar mi omogoča, da bogatim protagoniste in zgodbo … Na enem projektu delam leto ali dve; na srečo ni vse napisano vnaprej, in to mi dopušča, da spreminjam način dela, ne samo, da sledim neki že do potankosti izdelani verziji. Skratka, vse to je avtorjeva kuhinja, ni nobenih pravil …

Koliko časa potrebuješ, da dokončaš stran?

Težko je reči, to je odvisno od dela, ki ga zahteva posamezna stran. Na splošno poskušam dokončati eno do dve strani na teden, s trenutki pospeševanja, če imam več časa. Začnem z majhnimi tablami, da pripravim kadriranje, nato pa, kot vsi ostali, naredim skico … Ta ni zelo dodelana in detajle dodajam v trenutku, ko delam s črnilom. Pravim, “kot vsi ostali”, vendar veliko avtorjev danes dela na računalnik. Jaz sem zelo tradicionalen, brkljam s svojim črnilom in starimi šolskimi peresi.

Vztrajaš pri nemem stripu. Nekje si dejal, da je bilo risanje kompleksnih zgodb brez besed na začetku nekakšen izziv. Je ta izziv po toliko straneh brez kakršnekoli črke postal sestavni del tvojega izraza?

Da, mislim, da je zame postalo lažje. Na začetku je šlo za neke vrste prisilo, ki sem si jo naložil zato, da razvijem svoj lasten tip naracije: oblikovati scenarije s kompleksnimi protagonisti, ki imajo razpoloženja, intenzivno psihološko življenje, vse to, ne da bi spregovorili eno samo besedo.

Res je, verjetno je ta (nemi) jezik danes sestavni del mene, ni mi treba več toliko razmišljati o svojih pripovednih strategijah. Trenutno ne načrtujem vrnitve k uporabi besed v svojih stripih. Nemi strip je edina reč, ki jo znam delati, ne verjamem, da imam talent za pisanje besedila, ki bi si zaslužilo, da ga položim v usta svojih likov.

Lahko bi poenostavili, da so nemi stripi lahki za branje in razumevanje, a to za tvoje stripe gotovo ne velja. Od bralca namreč zahtevajo popolno osredotočenost. Prav tako je skoraj nemogoče že po prvem branju izluščiti vse informacije, ki jih strip prinaša. Zgodbe ponujajo kar nekaj interpretacij in so vredne ponovnega branja. Kako zahtevni so po tvojem mnenju tvoji stripi za branje? Jih lahko bere tudi stripovski začetnik, ki še ne pozna povsem zakonov stripovskega jezika?

Kot prvo, verjamem, da so moja dela za nekatere ljudi težko branje. Včasih naletim na nerazumevanje in zavračanje. Vendar ne verjamem, da gre za vprašanje neizkušenosti; gre predvsem za sposobnost koncentracije in splošno željo po razumevanju. Mislim, da se tisti ljudje, ki ne morejo brati mojih del, ne vživijo v moj grafični svet in zgodbe. Zato je normalno, da nimajo želje po tem, da bi se posvetili iskanju zaklada in interpretacije, ki jo zahtevam od bralca.

Dejansko menim, da mora biti bralec mojih del pripravljen sodelovati pri konstrukciji zgodbe, kaj še enkrat prebrati, sprejeti mora slepe pege. To je tisto, kar me zanima, to zahtevam, vendar popolnoma razumem, da nekaterim to pač ni všeč.

Verjetno je ustvarjanje stripov brez besed zahtevno tudi zate? Konec koncev moraš biti izjemno jasen v stripovskem izražanju, da ne bi zmedel bralca, hkrati pa obdržal kompleksnost zgodbe?

Da, vedno me je malo strah, da nisem dovolj jasen, da ne bom razumljen. To, da strip pregledajo moji bližnji, mi včasih pomaga, da odkrijem kak nejasen ali zmeden del.

Ker so tvoji stripi brez besed, jih lahko prebere kdorkoli na tem svetu – so kot univerzalen jezik. Prejmeš kakšen odziv tujih bralcev, ki so po naključju naleteli na tvoja dela? Ali lahko najdemo tvoje stripe tudi v knjigarnah izven frankofonskega področja?

Nisem prejel veliko povratnih informacij iz tujine, imam pa zelo dobre izkušnje s poljskim založnikom Lokator, ki je izdal Priapa, Božansko kolonijo, Fabriko in Medvedovega sina; in res je, ni bilo potrebe po prevajanju! Na Poljskem so albumi doživeli kritiški uspeh, in to pri publiki, ki je precej drugačna od francoske. Mislim, da poljski bralci ne berejo izključno stripov, ali pa morda ta vtis izhaja iz dejstva, da so francoski kritiki specializirani za strip, medtem ko sem na Poljskem spoznal precej literarnih kritikov, ki so k mojemu delu pristopili z druge strani. Pogosto so bili bolj pozorni na ozadje zgodbe.

Tvoj strip Heureux qui comme lahko beremo tudi kot kritiko sodobnega sveta. Govora je o korupciji, velikih korporacijah, pomanjkanju pristnih človeških odnosov, individualizmu, revščini … Gre za nekakšen aktivistični vzklik ali zgolj portretiraš današnjo družbo?

Prej bi rekel, da se uvrščam v drugo kategorijo. Vendar, ko prikazujemo družbo, vedno izberemo tudi svoj zorni kot in pri tem nisem aktivist, sem pa vsaj angažiran. Nisem aktivist, ker ne bom bral svoje knjige agresivnim voditeljem multinacionalk, ki požirajo planet in socialne modele, ne bom se kazal na alternativnih svetovnih forumih.

Ljudje, ki berejo moja dela, najverjetneje mislijo bolj ali manj tako kot jaz, torej mi treba nikogar prepričevati. Raje poskušam ustvarjati svojo vizijo, morda lahko tako obogatim življenje kateremu od mojih bralcev, opozorim na določen aspekt našega sveta z izbranega zornega kota … To je tudi cilj stripa Orientalizem; prikazati družbo z gledišča, ki morda ni ravno pogosto v Franciji.

Še eno skupno lastnost lahko pripišemo tvojim stripom: zdijo se zelo resni, skoraj vsi so tragični, brez veliko humorja. Zakaj?

Ne vem … Rad bi imel fantazmo, da ustvarim lepo, lahkotno in smešno zgodbo. Humor in lahkotnost sta lepi lastnosti, občudujem tiste, ki znajo to narediti. Meni trenutno uspevajo le resne reči. To je očitno tisto, o čemer želim govoriti, tisto, kar diktira moj izbor; vse se izide kot takšno, morbidno in žalostno, tu se nič ne da narediti … Menim, da je veliko lažje doseči, da nekaj izpade tragično kot pa smešno, in, kar je še težje, narediti dober humoren izdelek. Ta izziv je zame grozljiv.

STRIPOGRAFIJA:
Priape, Atrabile, Švica, 2006
Divine Colonie, Atrabile, Švica, 2008
Fabrica, Atrabile, Švica, 2009
Le Fils de l’ours père, The Hoochie Coochie, Francija, 2010
L’Hydrie, Atrabile, Švica, 2011
Heureux qui comme, Atrabile, Švica, 2012
Orientalisme, Atrabile, Švica, 2014