O hrvaški stripovski reviji Q strip smo v Stripburgerju sicer že poročali aprila lansko leto, vendar je tedaj premogla šele tri številke, zato se nam je zdelo smiselno, da pogledamo, če se je v tem času kaj spremenilo. Nenazadnje je revije težko ocenjevati, ko so tako rekoč še v povojih in še ni jasno, kaj bo iz njih nastalo. Treba jim je pustiti nekaj časa, da se vidi, katero smer razvoja bodo ubrale, ali bodo ostale zveste zastavljenim ciljem in podobno.
No, da ne bomo predolgo ovinkarili: Q strip je še vedno tu-živ in zdrav-in bogatejši za šest številk.Enkrat je bil sicer že na robu izumrtja, kot piše v uvodniku pete številke, vendar je krizo preživel zahvaljujoč nepričakovani podpori s strani Ministrstva za kulturo.Videti je, da se še vedno trdno drži poti, ki jo je začrtal s prvimi izdajami. Večino ugotovitev iz recenzije prvih treh številk lahko apliciramo tudi na novejše:stripi so raznoliki in številni, sama revija je dobro zamišljena in oblikovana, ne manjkajo niti zanimivi članki, ki obravnavajo ta ali oni fenomen iz sveta stripa ali nam povedo še kaj več o delih oziroma avtorjih, ki so nam na voljo.

Seveda velja opozoriti na določene posebnosti te revije, ki morda nekaterim potencialnim bralcem ne bodo najbolj po godu. Še vedno na primer drži, da v njej prevladujejo preverjeni klasiki kot so denimo Jim Woodring, Jason ali brata Hernandez, če jih naštejem le nekaj. Prave novosti, še zlasti tiste bolj eksperimentalne narave so občutno redkejše. A kar je na prvi pogled videti kot slabost niti ni tako zgrešeno, če upoštevamo osnovni koncept revije-v kolikor je ta res tak kot predpostavljam.

Q-strip namreč ni primerek alternativne stripovske revije tipa Stripburger. Med prebiranjem sem dobil občutek, da je to revija, ki si prizadeva v prvi vrsti zabavati bralce. Rekel bi, da njen namen ni toliko, da bi nam prinašala najaktualnejše pridobitve stripovske umetnosti ali da bi nudila svoj prostor eksperimentom znotraj le-te. Strip v Q-ju mora biti kot prvo takšen, da nas sprosti ali pritegne z zanimivo zgodbo-ne pa da nas potre ali zmede z nekonvencionalnim pripovednim pristopom.

V tem pogledu ni nič narobe, če nam servira nekoliko starejše stripe, v kolikor ti še vedno delujejo sveže, kar za tovrstne primerke v Q-ju vsekakor velja. Nenazadnje tudi ne more škoditi, če si tu pa tam osvežimo spomin na pretekle dosežke stripovske kulture, mlajšim generacijam bralcev pa vsi od teh tako ali tako še niso znani.

Da bi si lahko ustvarili vsaj približno podobo tega, kar Q ponuja, bi na tem mestu opozoril na nekatere izmed zanimivejših objav iz zadnje, devete številke.Kot prvo si lahko v njej ogledamo, kako izgleda gekiga, posebna zvrst japonskega stripa, ki za razliko od svoje slavnejše sopotnice mange obravnava bolj resne tematike, pogosto vzete iz vsakdanjega življenja.Konkretno gre za strip Yoshihira Tatsumija z naslovom “Zbogom”. Prav tako je v tej številki zastopan slovenski strip. Navdušenje Q-jevega urednika Darka Macana za Tomaža Lavriča je dobro znano, zato ne preseneča, da je slednji že kar reden gost revije. Tokrat je zastopan s svojimi “Ekstremnimi športi”, družbo pa mu dela Zoran Smiljanič z eno izmed svojih “Družinskih zgodb”. Ali se bo našel še kakšen tretji slovenski stripar, ki bi bil lahko deležen iste pozornosti je drugo vprašanje. Glede na usmerjenost revije osebno o tem sicer močno dvomim, a pustimo se presenetiti.

Od drugih zanimivosti iz pričujoče številke lahko omenimo še “Gagarina v 22. stoletju” Matije Pisačića, znanstveno-fantastičen strip z elementi satire, in “Profesionalce” Španca Carlosa Gimeneza. Zadnji, ki temeljijo na avtorjevih lastnih doživetjih iz kariere profesionalnega risarja stripov se v reviji pojavljajo že od druge številke dalje.Naj vas nekoliko izumetničena zunanja podoba ne odbije; pod njo se skriva prepričljiva in pristno zabavna zgodba.

Na splošno lahko rečem, da mi je prebiranje Q-ja kar v veselje. Mislim, da je vsekakor dobro, da taka revija obstaja. Osebno kot njeno poglavitno prednost vidim prav zmožnost, da nudi stripovsko čtivo, ki je zanimivo širšemu krogu bralcev, po drugi strani pa še vedno ohranja dovolj visok nivo, ne sklepa cenenih kompromisov, tako da tudi tistih z malo zahtevnejšim okusom ne razočara. To je stripovska revija, ki bi jo brez sramu dal brati vsem tistim, ki so že pozabili, kako zabaven je lahko strip, in kar je še več-da je to tudi povsem suverena umetniška oblika. (Gašper Rus)