Akinori Oishi (Japonska) – portret, Stripburger 65, maj 2015
V tokratnem Stripburgerju gostimo japonskega umetnika, ilustratorja, oblikovalca in po malem tudi striparja Akinorija Oishija ter njegov večni srečni nasmeh. Akijevi drobni, vedno nasmejani liki, s katerimi polni svoje skicirke, se pojavljajo v revijah, časopisih in knjigah, osvajajo izložbena okna, galerijske stene, celo fasade nebotičnikov, ga kot igračke spremljajo na umetniških gostovanjih in se kot maskote dobrovoljno sprehajajo po različnih festivalih, v digitalni obliki pa nastopajo v oglasih, animacijah, interaktivnih projektih in na medmrežju.
Zanimalo nas je, ali se njegove ustnice (ali ustnice njegovih možicljev) kdaj obrnejo navzdol. Aki trmasto zatrjuje, da ne. Pa poglejmo, kako je to mogoče.
[Tanja Skale, Kaja Avberšek & Katerina Mirović]
Zanimivo. Strip v resnici predstavlja najmanjši delec Akijevega umetniškega udejstvovanja. Kot večina japonskih otrok je tudi sam odraščal s silno popularnimi mangami (stereotip, da mange prežemajo domala vse sfere japonske popkulture in družbe, kot kaže, res ni prenapihnjen) in si želel postati profesionalni mangorisec (ali pa profesionalni nogometaš!). Ko pa je odkril slikanice iz Evrope, se mu je odprl popolnoma nov svet, ki ga je povsem očaral. Zgodb seveda ni razumel, pritegnile so ga eksotične podobe. Sicer pa nikoli ni kaj prida veliko bral in tudi sicer umetnost v njegovi družini ni igrala posebne vloge. Ko je kot najstnik odkril MTV, se je odločil, da se bo posvetil animaciji. V devetdesetih je bilo na Japonskem zelo malo šol, kjer bi se nadobudnež lahko naučil kaj več o novih medijih in animaciji in tako se je vpisal na slikarstvo na Mestni univerzi v Kjotu. “Le čopiči in oljne barve! Nobenih računalnikov! Od nas so pričakovali monumentalna konceptualna dela, mene pa je zanimalo vse kaj drugega!”
Med študijem je odkrival alternativne francoske, nemške in ameriške stripe, se navduševal nad legendarno japonsko stripovsko revijo Garo in občudoval avtorje, kot so Yoshiharu Tsuge, Hironori Kikuchi, Suzy Amakane in Shingo Iguchi, ki so v njej objavljali svoja dela. Tako je tudi sam poskušal ustvarjati v smeri alternativnega avtorskega stripa. “Za mnenje o svojih stripih sem povprašal nekaj profesionalcev. Večina jih je bila istega mnenja. Risba se jim je zdela dobra, zgodba pa je po njihovem mnenju šepala. Sam še vedno mislim, da nisem dober v pripovedovanju zgodb, zato sem se odločil, da se bom osredotočil izključno na vizualni jezik, na risbo.”
Res, če sledimo razvoju Akijevega likovnega sloga, gre ta, smiselno, v smeri vse večjega minimalizma in izščiščene stilizacije tako likov kot ozadja. Njegove risbe so majhni, a hkrati komplek-
sni in do potankosti zrežirani univerzumi, za katere se zdi, kot da nimajo ne začetka ne konca. Imajo pa ritem. Liki se združujejo v verige in vzorce, se razraščajo kot živ organizem, ki igrivo zavzame nezamejeno površino. Točno tako: Akijev ustvarjalni proces vodijo forma, oblika, kompozicija in ne zgodba, vsebina, sporočilnost. “Začnem z dvema pikama in dvema črtama. Oči, nos in smehljajoča se usta. Potem dodajam malo tukaj, malo tam in pred mano se pojavi zanimiva oblika. To je vse! Moj vsakodnevni trening!” Čemur sledi: Akijev lik je forma, ki zaživi šele, ko gledalec nanj prilepi karakter.
Pa vendar, nazaj k zgodbi: z Akijevimi likci se, četudi brez zgodbe, nekaj vendarle mora zgoditi …? “Za kratke stripovske pripovedi rad uporabim kakšno rahlo abstraktno in preprosto šalo. Rad imam enostaven, ljubek humor, značilen za francoskega režiserja Jacquesa Tatija. Pri Tatiju mi je všeč njegov način uporabe pantomime, univerzalnega jezika, ki pušča domišljiji več prostora. Dobro je, da ljudje za interpretacijo mojih likov uporabljajo lastno domišljijo. Tebi se, recimo, nek moj lik zdi erotičen, meni pa ne. Pomen se rodi v očeh opazovalca. Zanimivo je slišati, kaj vse ljudje vidijo v mojih likih. Njihove razlage so zame pravi navdih. Lahko si lik razlagajo popolnoma narobe. Napake pa ustvarjajo novosti!”
Akija oziroma njegovo delo smo spoznali leta 2006, ko smo dva izmed njegovih enostranskih stripov objavili v Stripburgerju #44. “Ravno v tistem času sem preizkušal nekaj novega: drobni zgodbi sem dodal kanček prijaznega humorja in vse skupaj postavil v izrisane filmske kadre. Delovalo je!” Sprašujemo se, le kako nas je odkril. Pravi, da se ne spominja. Da je mogoče Stripburger našel njega. “Slovenija je takrat bila dejansko izven mojega območja zanimanja, he he … Bil pa sem v stikih z založniki švicarskega Strapazina, imel sem prijatelje v berlinskem kolektivu Moga Mobo … Morda so me ta poznanstva pripeljala do vas.”
Aki pravi, da njegove majcene sličice hrani velika domišljija. Vse se začne z ‘mikro’. Ko vstopimo na njegovo spletno stran (aki-air.com), se na sprano modri podlagi, v sredini zgoraj, pred nami pojavijo štirje izmed njegovih mini človečkov. Ti poplesujejo v majhnem belem kvadratku, kjer očitno vibrira nekakšna elektronska glasba. S klikom na kvadratek nas vrže na popolnoma črno stran z dvajsetimi še manjšimi kvadratki na vrhu; to so Akijevi t. i. ‘mikrofilmi’, v katere se mora človek zazreti skoraj skozi lupo … Na prvi pogled bi rekli, da je Aki človek mikrokozmosa. Hkrati pa iz njegovega ‘mikro’ raste ‘makro’, če, recimo, samo pogledamo ogromen lik, ki ga je ustvaril za fasado nebotičnika v Tajvanu. Velikost je pomembna, predvsem pa odvisna od perspektive, iz katere gledamo na stvari. Kar je mikro, je hkrati makro in obratno. Ob takem razmišljanju se spomnimo odlične japonske umetnice Yayoi Kusama. Tudi ona se namreč na zelo poseben in sebi lasten način ukvarja z mikro in makro kozmosom, pikami, vzorci, predvsem pa z neskončnostjo … Takole pravi: “V vesolju je neskončno pik. Zvezde so pike. Vse se začne s pikami. Jaz sem pika, ti si pika, vsi smo pike.” Le kaj si Aki misli o njeni umetnosti? Pravi, da sta njegov in Yayoin grafični jezik podobna le zato, ker sta oba Japonca. Japonci pa imajo radi drobne detajle. “Moja in Yayoina umetnost se v bistvu popolnoma razlikujeta. Menim, da njena motivacija prihaja od znotraj; njena umetnost je rojena iz nekega kompleksa ali travme. Mogoče gre za njene halucinacije, mogoče vizualizira svoja čustva, strahove, stres … Jaz pa izhajam iz tipografije, ne iz svoje notranjosti ali razmišljanja. Ko rišem, preprosto iščem vzorce, oblike, črte. Moji liki, ki tvorijo vzorce, so izključno oblike. Nobenih duhov in občutkov. Uživanje v procesu risanja je od vsega najpomem-
bnejše. Če bi risal iz notranjih vzgibov, zaradi strahu ali žalosti, moje delo ne bi bilo tako veselo. Moje mnenje je, da ženske perspektive na splošno prihajajo iz notranjih vzgibov, moške pa iz zunanjih.” Tako torej.
Akijeva mini bitjeca, ki se združujejo v mini ‘plemena’, se venomer smehljajo. Veselje je edino čustvo, ki ga premorejo. Ali bolje, edino, ki so se ga odločila pokazati. Tako kot iz množenja mini bitjec nastaja vzorec, se tudi njihovi nasmeški spremenijo v vzorec, ‘tapeto’, ki navsezadnje ne vzbuja nikakršnega čustva več, samo JE. Aki nam je povedal, da so njegov ‘nasmeh’ navdihnili nasmejani obrazi figuric Lego iz osemdesetih. Lego kocke so bile takrat zanj nedosegljive in zato še toliko bolj privlačne. Ko se je začel resneje ukvarjati s tipografijo, so se ti nasmehi smiselno dopolnili s tipografskimi elementi in začeli so nastajati smehljajoči tipografski vzorci.
“Moje osnovno sporočilo je optimizem. Naloga umetnika, da nikoli ne odneha, zna biti res težka. Ko je človek žalosten, ne more nadaljevati. Nasmeh je najboljše orodje za premagovanje stresa. Četudi sem zjutraj utrujen, saj sem spal le dve uri, se poskusim prepričati, da sem v redu. Nasmeh služi za samokontrolo. Nasmehnem se, nisem utrujen, vse je OK, nadaljujem. Je kot terapija, tega me je naučilo življenje. Nasmeh ima vedno pozitiven učinek. Je kot virus, ki se širi in daje upanje. Moje otroštvo ni bilo ravno veselo. Bil sem nesamozavesten, majhen. Šolski heroji so bili veliki športniki. Zdaj je drugače. Sem profesionalni umetnik in na festivalih, na katere sem vabljen, sem neke vrste heroj! Zaupam v svoje sposobnosti!”
Aki skicirke polni kot obseden in pravi, da je vsaka zase svoj ‘trip’ – potovanje. Zanima nas, ali med polnjenjem skicirk vstopa v posebna stanja duha, v neke vrste trans brez drog (no, v resnici je njegova droga kar sam proces risanja). Vemo tudi, da strašansko rad potuje, ne samo znotraj vesolja lastne domišljije (čeprav sam o ničemer, kar prihaja od znotraj, noče govoriti oziroma obrača besede in pomene), temveč tudi fizično. Proces Akijevega risanja – ritem, ponavljanje – je svojevrstna meditacija, kot bi gradil mandalo, ki pa je na koncu ne uniči. Kot terapija za manijo, za obsesijo in odvisnost … od risanja. Sam sebi je nadel nadimek ‘drawaholic’ (‘risboholik’) in odvisnost je sama po sebi kompulzivna. Aki to svojevrstno kompulzivnost uravnoveša z disciplino, rutino, vztrajnostjo, to razberemo iz pogovora. Le kakšen je njegov ‘navaden’ dan? Saj, doma je čez dan predvsem mož in oče, gospodinjec. Povedal nam je, da njegov čas pride šele po deseti uri zvečer, ko preostala družinica zaspi. Takrat vztraja in riše do dveh, treh zjutraj …
Seveda smo opazili, da Aki na svojem FB profilu (Akinori Oishi Drawaholic) dnevno objavlja pametnotelefonske posnetke, na katerih se njegovi miniaturni možiclji znajdejo v različnih izsekih na prvi pogled banalnega Akijevega vsakdana. Videti so zelo ekstrovertirani – radovedno odkrivajo svet in nenehno iščejo pozornost …
“Navdih za ustvarjanje najdem v vsakodnevnih opravilih. Sem v kuhinji in v roki držim jabolko. Rečem si: ‘To jabolko je res lepo! Zraven bom postavil sličico s svojim možičkom in vse skupaj fotografiral.’ Ko obešam perilo, vidim nebo, gledam, kako se spreminja. Naredim fotografijo neba skupaj z mojim majhnim likcem! Za vikend grem ponavadi s sinom v park. Otroci se igrajo, jaz pa se dolgočasim. Zagledam rožo, narišem možiclja, ga postavim obnjo, fotografiram, umetnost je povsod! Vedno skušam ostati pozitiven. Na začetku je bilo težko, ob gospodinjenju kar nisem mogel najti dovolj časa za ustvarjanje. Kmalu sem ugotovil, da moram le zamenjati perspektivo, najti nov način, kako nemoteno nadaljevati z ustvarjanjem. Ugotovil sem, da je moja skicirka vse, kar potrebujem. Drobna risba mi vzame le nekaj minut časa. Neprekinjeno objavljanje fotografij mojih mini intervencij na Facebooku in Instagramu je zame vitalnega pomena. Tako sebi in svetu dokazujem, da nikoli nisem in ne bom nehal ustvarjati.”
Aki je delal tudi že za velike studie. Magistrski študij na mednarodni akademiji IAMAS v Gifu (kjer se je Aki izučil različnih tehnik animacije ter se posvetil multimediji v splošnem), ki jo omenja kot pomembno referenco, mu je odprl vrata v svet. Spodbujali so namreč sodelovanje na mednarodnih natečajih, njegova dela so bila dobro sprejeta na mednarodnih multimedijskih sejmih (omenja sejem MILIA v Cannesu, kjer je leta 2001 prejel nagrado za sveže talente). Tako je dobil povabilo za delo v francoskem velikanu Teamchmanu, ki ga je z veseljem sprejel, zelo si je namreč želel delati izven Japonske. V Franciji se je ukvarjal z videoigrami, oblikoval je animacije in napovedne špice za Canal+, delal v oglaševanju za Coca-Colo in Niveo … “To je bila res dobra kariera. Potem pa je prišla ekonomska kriza, recesija in primoran sem bil iskati priložnosti drugje …
Nekaj časa sem kot gostujoči profesor poučeval animacijo na ECAL, univerzi za umetnost in oblikovanje v švicarski Lozani, kasneje predaval na univerzi Tama v Tokiu … Vse to je preteklost. Zdaj sem svobodni umetnik.” Pa bi, kot ‘svobodni umetnik’ še vedno sprejel Disneyjevo ali Coca-Colino povabilo k sodelovanju? “Bi! To bi seveda bila velika priložnost. Vendar bi moral biti previden, stvar bi lahko delovala razdiralno … Če bi moj lik izbrali za maskoto, bi postal strašansko slaven in potem jaz ne bi bil več jaz … Pomembno se mi zdi, da za likom stoji avtor in ne korporacija. No, denar pa vsekakor potrebujem!”
Aki nam pove, da tudi na Japonskem ni lahko biti umetnik na svobodi. Večina jih ima za služenje denarja druge službe in nemalokrat se zgodi, da jim ta druga služba požre toliko energije, da pozabijo na prvo. “V tem smislu gre meni kar dobro. Moja žena ima namreč redno službo, he he …” Sprašujemo ga o japonski alternativni sceni, vendar si bomo morali odgovor najti drugje.
- Akionori Oishi Aki
Seveda nas zanima, kako se je kot rezidenčni umetnik počutil v Ljubljani, kjer je v MGLC-jevem dvorcu bival kar osem poznojesenskih tednov, bil član žirije mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, se predstavil z razstavami v ljubljanskem Kinodvoru in Slovenski kinoteki ter mariborskem Udarniku in v izložbo marsikatere trgovine postavil listek s svojim nasmejanim likom.
Ko je veseli Aki prispel v Ljubljano, je bila vsa v megli in počutil se je slepega. Sčasoma pa se je megle privadil in začel videti svet okoli sebe. Eden izmed njegovih likov se imenuje Prijazna Megla – le zakaj? Potem sta tu še Mr. Triglav in Mr. Zmaj, s svojimi liki je ovekovečil tudi ljubljanski grad in mestni avtobus, pa našo pridno kranjsko čebelico… “O Sloveniji nisem imel pojma in ravno zato, ker o njej nisem imel nikakršne predstave, se mi je zdela potencialno zanimiva. Italijo takoj povežem s Ferrarijem ali nogometom, Francijo z Versaillesom … Slovenija pa je bila zame kot prazen list papirja. Kot moja skicirka, recimo, preden začnem risati. V dveh mesecih sem ju zapolnil s svojimi liki – tako Slovenijo kot skicirko.”
Pravi, da je bilo za njegov ustvarjalni proces pomembno ostati tako dolgo. “Potrebujem kar precej časa, da se navadim na okolje, da začnem v njem uživati. Šele tako lahko začnem uživati tudi v ustvarjanju in rezultat je veselo umetniško delo. V veselje mi je, da sem Slovencem lahko podaril svoje nasmeške. Dobival sem same lepe odzive. Začutil sem, da moja umetnost popolnoma ustreza trenutni slovenski situaciji. Slovenija je v ekonomski krizi in ljudje niso veseli. Zato še toliko bolj potrebujejo zunanji dražljaj – moja umetniška dela recimo – da bi na svet gledali bolj pozitivno!” Dragi Aki, kako veselo bi bilo, če bi bilo tako enostavno!
In, nenazadnje, najočitnejše in nujno vprašanje – kakšni so Akijevi načrti in česa se še posebej raduje? Želi si še naprej potovati, odkrivati nove dežele, sklepati nova poznanstva in ustvarjati nove like. Poudarja, da je zanj daleč najpomembnejša kontinuiteta umetniškega delovanja. Rad pa bi delal tudi na večjih in ambicioznejših komercialnih projektih, rad bi več zaslužil, bil še bolj znan; vse to nam pove. Želel bi prodreti na ameriški trg, še uspešneje združevati umetnost in posel. “Sicer pa še vedno mislim, da bi moral biti umetnik sam pomembnejši od publike.”
Nekaj kontradiktornosti smo zaznali v našem Akiju, a najpomembneje je, da nadaljuje s sejanjem semen veselja! Za konec nas je razveselil še s prvoosebnim stripovskim doživetjem umetniškega gostovanja v naših logih. Kako lepo!
