Hofbauer Igor

Le redkim risarjem uspe dati svojemu mestu poseben pecat. Podobno kot ima Barcelona Gaudija in ima Ljubljana Plecnika, ima Zagreb Hofa. No, mogoce res ni ravno tako, a vsekakor so Hofbauerjevi plakati postali lepši del ogleda hrvaške prestolnice. Po dolgih letih cincanja je tudi Mocvarin plakater koncno postal tudi pravi pravcati stripovski avtor. V enem svojih mnogih obiskov v Ljubljani nam je pojasnil razloge za svoj uspeh. 

SB: Pravzaprav te poznamo samo kot poster-makerja zagrebškega kluba Mocvara, ampak kako si sploh zacel risati? 
Dejansko sploh sem zacel risati za Mocvaro. Pred tem sploh nisem niti pomislil na risanje, kaj šele na kaj takega kot so stripi. Kot vsi sem tudi sam risal zase neke zadeve. Dejansko sem risal posterje že prej, a le zase, kot zajebancijo. Takrat je k meni je prišel nek clovek, ki je bil takrat del scene, ki se je znašla v precej zajebani klimi. Sredi devetdesetih, globoko v Tudmanovi eri. Takrat se je par ljudi iz te scene na vse kriplje trudilo organizirati koncerte in tovrstne prireditve in pri tem so le z velikimi težavami uspevali. Sklepam, da so mislili, da sem bil dovolj temacen in morbiden, da bi v tistih zjebanih casih uspel privleci ljudi na koncerte. To so bili crno-beli plakati, ki so jih potem kopirali in razobesili po ulicah mesta. Najbolj primitivna oblika plakatov, ki mislim, da obstaja po celem svetu, vsemu razvoju tehnologije navkljub. In resnicno se je zdelo, da je prišlo pet-šest ljudi vec na te koncerte in prireditve zaradi mojih plakatov. Kar je precej veliko, ce pomisliš, da je takrat na tovrstne zadeve prihajala le skupina petnajstih, dvajsetih. Ko so se Mocvirniki uspeli malo bolje organizirati in spraviti skupaj svoj klub, so pocasi uspeli tudi priskrbeti denar, da so te plakate tiskali. In tako so moji plakati prvic prišli ven v barvah. Takrat sem tudi sam zagrizel v to, in prvic zacel resno jemati to delo. Sicer se to zdaj sliši malo debilno, ampak prvih nekaj barvnih plakatov sem si hodil ogledovat v mesto, ker se mi je zdelo, da delam nekaj pomebnega. 

SB: In postal si nekakšen trademark Mocvare…? 
Kasneje se je to res zgodilo. Prišli so celo kritiki in recenzenti in dali mojim posterjem status graficne identitete neke scene. 

SB: Ce kritiki pravijo, potem … Ampak na nek nacin je to postala tudi vizualna stalnica vaše, sicer precej meglene in cemerne prestolnice. 
Na nek nacin, da. Kot eden redkih ljudi, ki so imeli privilegij, da razstavljajo na ulicah mesta, sem imel tudi ta privilegij, da takrat te ulice še niso bile prelepljene z vsakoraznimi plakati in da so mi pušcali ogromno svobode, da sem lahko razvil svoj stil. Sam nisem bil preobremenjen s kakšnimi dizajnerskimi parametri, ki pa jih konec koncev sploh nisem poznal. Hotel sem enostavno delati plakate, ki bodo presenetili moje somešcane, a ne bodo presenecali z nekim direktnim politicnim sporocilom. Hotel sem prevzeti pozornost ljudi, ki se vozijo na tramvaju, s podobo, ki se nikamor ne vklaplja … ki je ne morejo umestiti v svoj univerzum. To so bili vecinoma plakati, ki so povzemali po ameriški sci-fi literaturi. To sem dejansko tudi edino takrat, preden sem zacel delati stvari po svoje, zares poznal. 

SB: V tvojih plakatih je cutiti nekakšen revival. Nek stil iz petdesetih, šestdesetih letih iz Amerike, ki pa ga pri nas nikoli zares nismo konzumirali, dokler ni postal popularen kot nostalgija po casih, ki jih nismo doživeli. 
Ker ne prihajam iz dizajnerskega miljeja, sem plakate delal cisto po svoje in seveda na roke. Tako sem bil pac soocen s tem, da sem plakate moral delati kot celovit projekt, brez da bi si lahko privošcil kakršnekoli racunalniške akrobacije. Že sam ta nacin dela, je passe in se naslanja na preteklost. Ta preteklost pa morda ni le ameriški sci-fi, ampak tudi futurizem dvajsetih let in avantgardnih gibanjih. Mogoce sem posegel po njih, ker sem vsemu navkljub precej tradicionalen risar. Vsakega od teh vplivov pa lahko preslikamo na današnji cas, vsak od teh stilov se lahko nanaša na sodobni kontekst, v katerem delam. 

SB: Sicer pa je vecina tvojega dela namenjena neki publiki, ki hodi na koncerte, ki posluša neke dolocene zvrsti glasbe. Tudi sam si igral bobne dovolj dolgo … 
Mogoce se bobni prilegajo stripovski duši. Striparji pac nikoli niso bili frontmeni. Vedno se rabijo skriti za necim – v tem primeru za cinelami – da bi lahko v miru konstruirali svoje male univerzume. 

SB: A še vec kot to. Se mi zdi, da je povezava globja. Stil, ki si ga ti izpilil za potrebe Mocvare in ostalih plakatov, ki si jih delal, spominjajo na punk, na ovitke HC plošc, ki so ravno tako uporabljali kolaž tehniko, ki so v novi kontekst dali neke logotipe, stereotipne, vsem znane podobe, ki so jih v svojih posterjih in naslovnicah sprevracali v nekaj novega in ravno tako presenecali svojo publiko.
Mogoce je ta fetiš starih, minulih casov, nekaj nezavednega, spontanega. Nekaj, kar prihaja vate, govori cez tebe, brez da bi se sploh zavedal vseh vplivov in naravnost zacuden sem, ko jih odkrijem v svojem delu. 

Res je, da sem se tudi jaz hranil z vsemi temi naslovkami plošc. Obstaja ogromno število striparjev, ki so risali naslovke za plošce, Daniel Clowes, Robert Crumb kot prvi … Ti ljudje so se ocitno veliko družili z glasbeniki in so eni drugim dajali material za delo. Stripaši graficnega, muzicari glasbenega. 



SB: Najbolj od vseh pa me spominja na delo Charlesa Burnsa. 
S Charles Burnsom sem sploh zacel risati. Ker mi je ta mešanica morbidnega in duhovitega enostavno ugajala. Za razliko od Stripburgerja ne maram prevec stripov, ki se ukvarjajo z nekimi sentimentalnimi pripovedmi, nekimi osebnimi izpovedmi. Ne maram stripov, kjer avtor veliko govori o sebi, niti stripov, ki imajo nek dnevniški znacaj. Pri stripu mi je najbolj vec resna zabava. To je tisto, kar me najprej pritegne. To je tudi tisto, kar me je pritegnilo pri Burnsu. Razen tega, pa tudi brez, da bi ti bil všec njegov stil risanja ali njegove zgodbe, enostavno moraš obcudovati njegovo manicno disciplino. Že zaradi vseh detajlov enostavno pritegne pogled. Veliko casa sem rabil, da sem se od njega naucil risati in mislim, da bom potreboval še vec casa, da vse tudi pozabim in izbrišem še zadnjo sled njegovega dela v svojem. 

SB: Dobro, predelali smo platnice in posterje, gremo k stripu. Ce sem prav slišal, je strip, ki bo v Striburgerju, dejansko tvoj prvi pravi strip, ki si ga naredil. 
Mogoce res ni ravno prvi. Je pa prvi, ki je daljši od ene same strani in mogoce zato tudi prvi pravi strip, ki sem ga naredil. Dejansko so pri Mocvari izhajale zloženke, ki so bili stripi, in ki so morali sicer biti zakljuceni v petih kadrih – kolikor je pac dopušcal format. Že zaradi tega sem cutil, da sem kvalificiran, da narišem kaj daljšega. A dejansko sem šele s tem stripom, ki ga bodo vaši bralci lahko prebrali med prvimi, videl kako zelo zajebano je dejansko delati prave stripe. In lahko pricakujete, da bom stripe delal še naprej. 

SB: In kje je ta zajeb? Kaj je tisto vec v stripu, cesar ni v plakatu? 
Kot prvo – ne moreš ga narediti v parih dneh. Kot drugo, pa moraš biti preprican, da ga sploh imaš; da imaš zgodbo in da imaš risbo. Da imaš nekaj, kar bo pritegnilo pozornost bralcev. Nekaj, kar bo zanimivo drugim ljudem, vedeti moraš, da ga ne delaš le zase. Težak kot je, je vseeno nezamenljiv medij. Saj, ce bi namesto stripa delal filme, niti nimaš dovolj denarja, niti producentov za sabo … Vsaj zaradi tega je zame tako pomemben. Je pa tudi precejšnja zabava. 
Jaz sicer zelo malo berem stripe in moram tudi reci, da se jih v Zagrebu ne da dobiti. Imamo sicer tri striparnice, ki pa so vse prepolne stripov, ki ugajajo okusu množice. Mogoce bi šli lahko celo tako dalec, da bi rekli, da Zagreb sploh nima prave stripovske publike. Veliko je sicer otrok, ki berejo stripe, kakršne pac berejo, druga skupina, pa so neke vrste strip-intelektualci, za katere je vrhunec stripovske umetnosti Corto Maltese. In dejansko v njihovih domovih na policah skorajda ne moreš najti kakšnih drugih stripov. Dlje od tega ni šel nihce. In kaj sem dejansko jaz sam bral? Najprej, kot vsakdo, sem bral stvari, ki so bile na kioskih. Stripoteko in te stvari. Še pet let nazaj nisem vedel, da sploh obstajajo kakšne druge stvari. Vsa ta mala druženja, srecevanja, so mi po malo razširila obzorja. In tako, pocasi lahko ugotoviš, kaj vse se da narediti. Pred tem sploh ne moreš verjeti, kaj vse JE možno. In v stripu res lahko totalno popizdiš. Do skrajnega konca lahko sfuraš neko svojo mracno fantazijo, zgradiš do konca nek svoj univerzum. In tu je ta nek demokraticen element v stripu. Ko je bila Ivana Armanini iz Komikaz nazadnje v Ljubljani, njena teza, da lahko strip riše vsakdo, ni naletela na plodna tla (glej prejšnjo številko: intervju s Sandijem Buhom). Kar je meni neumno, saj jih tako ali tako, brez kakšnih alternativcev, že delajo ljudje, ki so vsakdo. 

SB: Avtorji, ki objavljate v Komikazah (websajt) se že tako ne razumete najbolje z ljudmi recimo iz Kvadrata, Q-ja…

Se mi zdi, da so sprickani, ampak vseeno se mi zdi, da ne glede na vse, bo ravno iz kroga Komikaz prej ko slej izšel nek avtor, avtorica, ki bo prodrla dalec cez meje, ker so ljudje, ki furajo neko resnost glede stripa, precej hermeticna skupina. Mogoce je Dunja najboljši kandidat za to.

UZIVAJTE V HOFOVIH PLAKATIH!




Dodaj odgovor