Sveta jeza v Mariboru

večmedijska razstava, strip album
galerija KiBela/KIBLA, Maribor //
ODPRTJE: petek, 27. februar 2015, ob 20.00

 

BESEDILO: Vinko Möderndorfer // STRIP, OBJEKTI, INSTALACIJE: Boris Beja, DK, Lenka Dorojević, Neža Jurman, Marko Kociper, Marko A. Kovačič, Rok Mohar, Ana Pečar, Matej Stupica, Andrej Štular. // GLAS IN ZVOK: Miha Zadnikar, RV Maček, Arnold Marko, Rok Kušlan in Franci Rainer

»Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci!!«

Skupinska razstava je zasnovana na pesmi v prozi Sveta jeza: pridiga, ki jo je Vinko Möderndorfer spisal novembra 2010 za Sobotno prilogo časopisa Delo. Projekt je literarno-vizualna kritika sodobne slovenske družbe in raznoterih deviacij, ki so vzniknile v času njene politične tranzicije. V razstavi, ki priča o padcu moralnih in etičnih vrednot, se zrcalijo aktualne socialne in politične razmere. Vsak izmed sodelujočih se z lastnim avtorskim pristopom in tehniko loteva vizualne oziroma zvočne interpretacije ter vsebinske nadgradnje Möderndorferjevega besedila.

Stripar Marko Kociper je pesem v prozi preobrazil v stripovsko pripoved, katere sočnost in mesenost še dodatno začini literarni prikaz obstoječega stanja. Objekt Marka A. Kovačiča in Andreja Štularja predstavlja sodobno družbeno situacijo, skozi katero se zrcali preteklost. Skulptura Neže Jurman opozarja na položaj kulturne produkcije, medtem ko skulptura Roka Moharja naslavlja vprašanje dela. S svojo instalacijo Cikel Prekernih, sestavljeno iz Rogovih koles, tudi Matej Stupica izpostavlja problematiko (prekernega) dela in z njim povezanega socialnega položaja in bivanja. S cikličnim gibanjem pooseblja vlogo prekernega »delavstva« in cikličnost sistema, kjer negotovost povezuje danes z jutri. Lenka Đorojević s svojo 3D-grafiko naslavlja praznino znotraj turbokapitalističnega umetniškega dela, medtem ko fotograf DK s svojim objektom nakazuje kje zares in dobesedno »vre«. Boris Beja sodeluje z objektnim diptihom, sestavljenim iz las, ki v funkciji trofeje poosebljajo metaforo sodobne družbe. Razstavi v Mariboru se pridružuje tamkajšnja umetnica Ana Pečar, ki s projektom Burn, Baby, Burn osmišlja paradigme, ki ohranjajo nevzdržno pozicijo sodobnega umetnika.

Za prostost sveta!

Odpiralni čas:pon–pet: 9.00–22.00; sob: 16.00–22.00. Na ogled do 4. aprila 2015
Razstava (v razraščanju) je bila prvotno prikazana novembra 2012 v galeriji Alkatraz na Metelkovi.
Produkcija: Strip Core/Forum Ljubljana // Koprodukcija: KID Kibla

fotoDK_SvetaJeza_Celje_11

fotoDK_SvetaJeza_Celje_04

fotoDK_SvetaJeza_Celje_06

fotoDK_SvetaJeza_Celje_03

fotoDK_SvetaJeza_Celje_08

fotoDK_SvetaJeza_Celje_10

fotoDK_SvetaJeza_Celje_09


Vinko Möderndorfer

          SVETA JEZA

            pridiga

    Moji lubi Slovenci![1] Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov, in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.

Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili oni, cinično dvomili v vse avtoritete, lagali brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.

  Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije.

Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate, in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.

V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho polno novcev in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaša življenja.

Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekáli po vaših glavah s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse zato, da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake skrite v omarah; vse so si prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so vse ostale, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo so uspeli v dvajsetih letih narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič ne spozna več, in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno.

Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci!! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.

Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!

Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?

In kdor vidi in ne stori ničesar – je kriv!

Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je izginil ponos?

Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če njihove lumparije ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.

———————————————————————————————————-
[1]Primož Trubar je svoje pridige velikokrat pričenjal z nagovorom: »Moji lubi Slovenci«. Ena od najpomembnejših stvari v Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva. Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse skušnjave in preživeti vse viharje.



Komentarji so izklopljeni.