Anna Ehrlemark (Švedska) – intervju, Stripburger 68, november 2016

Anna Ehrlemark je stripovska avtorica, ilustratorka in jezikoslovka. V Ljubljani, kjer je živela skoraj osem let, še posebej v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto, je znana tudi kot ‘nevidna roka’, ki je ustvarila dve stenski poslikavi. Na prvi, ki je nastala v sodelovanju z londonskim umetnikom Andreom Pirom, je podgana (simbol Metelkove), druga pa prikazuje dvojčici, ki kažeta hrbet obiskovalcem Menze pri koritu.

Številni glasbeniki, ki so igrali v Menzi, ko je Anna oblikovala plakate za ta klub, so bili navdušeni nad njenimi drznimi vizualnimi interpretacijami njihovega dela, zato ne preseneča, da se njene risbe vztrajno pojavljajo na sitotiskanih plakatih, majicah, platnenih torbah in priponkah. Enako velja za plakate, ki jih je ustvarjala za Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore: še leta zatem jih lahko vidimo po kuhinjah in spalnicah od Angoulêma do Portlanda, od Pančeva do Rima, od Ria do Železnikov.

Annini stripi in ilustracije so bili objavljeni v Hopital Brut (Francija), Happiness Comix (ZDA), GRIDLords (ZDA), Kovra (Španija), AltCom (Švedska), Symposion (Srbija), Alkom’X (Francija), Komikaze (Hrvaška), Crack (Italija), Stripovi/Стрипови (Francija), Galago (Švedska), Zarez (Hrvaška) in Brand (Švedska). V Sloveniji so njena dela izhajala v zinih Belega sladoleda, v antologiji Slovenski klasiki, v zaspalih revijah Tribuna in Balcanis ter, seveda, v nadvse budnem Stripburgerju.
[Tea Hvala]

Anna, kaj počneš, odkar si se preselila v Göteborg?

Postala sem piflarka. Pravkar sem zaključila podiplomski študij jezikovne tehnologije, včasih se je temu reklo računalniško jezikoslovje. Zdaj se ukvarjam s procesiranjem naravnega jezika oziroma računalnike skušam naučiti človeške govorice. Naučila sem se programirati, preštevam besede, pišem slovnice, analiziram tekste in treniram algoritme. Zelo ‘geeky’ zadeve, in to mi je všeč. Po skoraj osmih letih življenja v Ljubljani se mi je ob selitvi v Göteborg zdelo, kot da ponovno začenjam od začetka.  Pogrešala sem življenje in delo, ki sem ga pustila v Ljubljani, a obenem se nočem ponavljati, zato sem se odločila, da bom počela nekaj novega.

Tvoj stripovski prvenec Winners (slov. Zmagovalci; Floating World Comics, 2015) vsebuje stripe, ki si jih (samo)izdala že prej, kakor tudi stripe, narisane posebej za knjigo. Knjigo si pripravljala v času študija: kako ti je uspelo najti čas za risanje, ki v primerjavi z neustvarjalnim delom sledi neki drugi logiki? Si se prikrajšala za spanec?

Med študijem sem imela še dve službi, zato sem si res morala vzeti čas za risanje, sedeti za risalno mizo sredi noči, skušati zbuditi to drugo logiko in znova najti koncentracijo. To ni strast, temveč nekaj, kar pač moram početi, in obenem tudi nekaj, čemur sem uspešno preprečila, da bi se spremenilo v službo, s katero bi se preživljala. Strah me je služiti z nečim, kar je tako tesno povezano z mojim egom, zdi se mi preveč zasebno. Ampak, ali res hočem to obdržati zase? Besno branim to malo packo črnila, ki je samo moja.

Seveda to potem pomeni, da je moj ritem dela počasen. A takšen pač je. Fragmentirana in precej izčrpavajoča krpanka ambicij, dolžnosti in dela, ki vseeno ohranja nek arhaični ideal o ‘umetnosti’ in kako naj bi ta nastajala. Arhaičen zato, ker zahteva samoto, fokus in čas za razmislek. Tega pa podobno kot ti nimam na pretek.

Na žalost res ne.

To vpliva tako na format kot na zgodbe. Daljše so boljše. Po drugi strani pa imajo krajše, bolj zmedene in bolj neposredne zgodbe nekakšen zagon. Ne morejo čakati na daljši format. Ta čas morda nikoli ne napoči. Če ne moreš narisati cele zgodbe, nariši zgolj vrhunec.

Lahko bi ti pripovedovala tudi o svojih občasnih depresijah in stanjih pregorelosti. Skozi leta sem s sabo vlekla veliko temačne izčrpanosti, ker nisem vedela, kako poskrbeti zase. Ta omotična panika je pustila sledi v zgodbah, celo v ponavljajočih se rekvizitih, kot so postelje, ptiči, vrvi in dvojčice. Ampak depresija je dolgočasna tema, vse depresije so si podobne. Mislim, da je v samopomilovanju veliko humorja, zato mi je vedno všeč, ko mi kdo reče, da se mu moje delo zdi zabavno.

Strip, ki si ga narisala za to številko Stripburgerja, me ni ravno nasmejal. Mi je pa bil všeč način, kako si prikazala samopomilovanje glavnega junaka. Bolezen ga je tako prevzela, da ga ljudje, ki jejo na njegovi postelji, sploh ne motijo, še opazi jih ne!

Postelja je popoln oder. Če si paraliziran v postelji, ta postane središče, okrog katerega se začne vrteti ves svet. Rada rišem postelje, tako lepo zapolnjujejo strani, da se nikoli ne bom naveličala risati rjuh in blazin. Spanje je moja šibka točka, vsak dan bi si najraje izmislila izgovor in ostala v postelji, namesto da bi šla v službo. Ležanje v postelji je pasivni upor in prepovedani lenobni užitek. Kot odrasel človek moram na pomoč poklicati svoj superego, da se spravim iz postelje, in to se mi zdi pravo nasilje. Seveda sta resna bolezen in paraliza prava nočna mora. Obstaja balada, ki smo jo prepevali kot otroci, o deklici, ki je bila celo leto v bolnišnici. Spraševala je, kdaj bo lahko šla domov, zdravnik pa ji je odgovarjal “morda na pomlad, poleti, jeseni, pozimi, morda takrat”. Ona je seveda medtem umrla in ta tragedija je bila tako lepa in plemenita in razburljiva, da si si skoraj zaželel, da bi tudi sam bil neozdravljivo bolan, da bi se lahko smilil vsem ostalim.

Strip v tej številki temelji na odlomku iz Kafkovega dnevnika, ki me je, če sem iskrena, nasmejal. Mislim, da se poigrava s obračanjem krivde navzven, s prelaganjem krivde za lastne slabosti na druge ljudi. Želi si, da bi ga sredi džungle vzgojili volkovi. Nezrelo in smešno in povsem razumljivo.

Ha ha, Kafka kot eskapistični luzer. Če se ozreva na luzerje v Winners, potem moram začeti z mislijo Jacqueline Rose. “V kultu zvezdništva je možnost neuspeha lahko ključ do uspeha,” pravi, kakor da zvezdnike ustvarjamo zato, da bi občudovali njihovo bleščečo popolnost, a tudi zato, da bi potešili svojo kruto, malodane morilsko radovednost, ki preži na njihove pomanjkljivosti, upa na njihov neuspeh in na koncu zahteva njihovo javno ponižanje. Številni stripi v Winners, na primer The Ring (Prstan) ali Abundance (Izobilje), naslavljajo to težnjo s perspektive nepomembnih ljudi, ki si želijo slave.

Prav imaš, kolo zmag in porazov poganja veliko mojih zgodb; poraz kot zmaga; poraz, ko že misliš, da si zmagal; zmage z bedno nagrado; zmaga in to, da se izmažeš z njo. To je nekakšna past, ki jo nastavlja nezavedno. Rad bi tisto, česar ne moreš imeti, in ko to dobiš, se vse spremeni v prah. Ta trop je tako bazičen, da je že skoraj banalen, ampak všeč so mi preproste pravljične zgodbe. Če se držiš tropa, se naučiš lekcije. Nekaj v smislu “ne žrtvuj svojih prijateljev ali dostojanstva za drobiž”. Ampak, ali je to to?

Zgodba je zame živ konflikt, čustvena dilema, ki je ne moreš rešiti kar tako. Konzumiram ogromno smeti, resničnostnih šovov, trača in zabavnih oddaj. Obožujem to, kako vsrkavajo naše želje in pritiskajo na prave gumbe. Napetost, ponavljanje, neskončni ‘voice-over’, nič se zares ne zgodi in vsaka sezona je takšna kot prejšnja – le kdo bi si mislil, da bo naša lakota po tovrstni drami tako neskončna? Smo morilski in kruti ali pa nas le neznansko zanima medčloveško onegavljenje? Moj prijatelj Bruno pravi, da če ne veš, kaj narisati, nariši obraz. In če ne veš, kako narisati obraz, lahko narišeš zgolj par oči. To je dovolj, da vzbudiš zanimanje za druge človeške opice.

V stripu The Ring se zdi, da je kakršnakoli javna izpostavljenost, tudi  ponižujoča, boljša kot to, da ostaneš nevidni nihče. Ali ‘izbrani’ siromak iz stripa Abundance zato brez obotavljanja sledi bogatašinji? Dobesedno strada, toda upanje, da se bo pri njeni mizi lahko do sitega najedel, ne zveni kot dovolj prepričljiv razlog za to, da zapusti svoje pleme. Ali pač?

Kakršnakoli možnost za osvojitev nagrade nas motivira, da se lotimo še tako nesmiselnih opravil. Gledala sem oddajo A shot at love with Tila Tequila na MTV-ju, ki je božala moj ego tako močno, da je bilo že skoraj zasvojljivo. Oddaja prikazuje biseksualno zvezdo Tilo, ki išče ljubezen svojega življenja v skupini desetih fantov in desetih deklet. Tekmovalci morajo v vsaki epizodi dokazovati, kako zelo jim je do nje, in to tako, da opravljajo ponižujoča opravila. Ona jim nato nežno šepeta, da si je ne želijo dovolj iskreno. V stripu The Ring sem potem to narisala na enako absurden način, kot sem to dojela. Tekmovanje za ljubezen je danes tako vsakdanje, da nočem opozarjati na njegovo očitnost. Toda z risanjem tej tragediji pridam nekaj lepote, vsaj upam, da jo.

V stripu Abundance sem se po drugi strani poigravala s konceptom ‘zaslužnega’ zmagovalca. Številne tekmovalne oddaje skušajo ustvariti vtis, da zmagaš zahvaljujoč svojim sposobnostim. A če pomislim na zmago na račun nekoga drugega, se zdi, da ima usoda več opraviti z nekakšno prijazno pravljično botro kakor s tvojimi zaslugami. Tako kot loterija za dovoljenje za stalno prebivališče v ZDA. “Ker si zaslužiš,” je kruta nagrada, ko vsi tvoji prijatelji stradajo.

V stripu Happy Ending (Srečen konec) se osredotočiš na otroka, ki bi bil rad v soju žarometov, vendar noče biti ponižan, zato maščevalno požge cirkus in tako zaključi Winners z močno in upanja polno podobo uničenja.

Ha ha, ali ni maščevanje polno upanja?! Za konec sem se res želela prepustiti tistemu otroškemu občutku za pravičnost in zaključiti v velikem slogu. Otroškost tukaj ni mišljena zaničljivo, temveč kot zgolj še en močan kolektivni čustveni tok. Tako kot v filmu Pretty Woman, kjer se Julia Roberts vrne v butik v dragih oblačilih, da bi ponižala zaposlene, ki so pred tem z njo ravnali kot s smetmi. Maščevanje ni moralna zmaga, temveč zmagoslavje. Vsak ustrahovani otrok natančno ve, kako je videti srečen konec. Po vsej tisti temačnosti je to največ, kar lahko ponudim. Nasilje. Aua. Nasilje ali pa globok spanec.

Te zgodbe bi rada brala kot fantazije, kot necenzurirane pripovedi o zatrtih čustvih. Veliko nakopičenega besa in romantičnega sanjarjenja. Nekaj, kar bi spravilo vsega naveličani in cinični superego z nedolžno in osamljeno deklico, polno občutkov krivde.

Happy Ending in Wake up (Zbudi se) vizualno izstopata od ostalih stripov v Winners. Slog je nedvomno tvoj: močni kontrasti in pripoved, katero bolj kot kavzalnost poganjata srhljiva atmosfera in čustvovanje. Toda v teh stripih si zamenjala običajno jasno in grobo linijo z bolj izčiščenim, podrobnejšim pristopom. Zelo mi je všeč risba cirkuškega občinstva v Happy Ending kot tudi razkrajajoče poteze na obrazu dekleta, ki jo pogoltne bolniška postelja v stripu Wake up. Si v omenjenih stripih zavestno spremenila slog ali pa se je to zgodilo ‘samo od sebe’? Občutek imam, da sta ta dva stripa med zadnjimi, ki si jih narisala za Winners.

Hvala. Na kratko, zgodilo se je samo od sebe. Ti dve zgodbi sta bili res zadnji in postopoma sem risala vse več celostranskih prizorov ter ‘tripala’ na kompozicijo posameznih strani. Risanje mi je všeč, ker je težko, dovolj težko, da se še naprej trudim. Rišem s črnilom na bel papir, ker je to neka minimalna postavitev. Z minimalnimi orodji lahko omejim možnosti in kljub temu nikoli ne ostanem brez neskončnosti. Všeč mi je veliko črnine, močan kontrast in gladek tek. Pri tem gre najbolj za ravnovesje med črnino in belino. Črniljenje (inking) je hitro, kajti, da bi dobila želeni rezultat, potrebujem naključje in nonšalanco. Če si pri tem preveč skrben, zagotovo ubiješ risbo. Kar se zgodi tudi, če skušaš risati ‘dobro’. V resničnost lahko pomočiš svoj trnek in iz nje povlečeš kakšno ribo. Nanjo apliciraš svoj filter, jo poveš drugače, postaviš izven konteksta in tako iz znanega narediš neznano. Ostriš pogled, dokler izbrani detajl ne izstopi iz povprečja. Če ti uspe, bo rezultat še močnejši. Izstopil je iz svojega neškodljivega konteksta in ponovno stoji na lastnih nogah. Podrobnosti v stripih pogosto ovirajo tok pripovedi. Moje risanje je precej neekonomično. Predolgo traja. Je naporno in pikolovsko. Bere se prehitro (kratke in zgoščene zgodbe), a tudi prepočasi (veliko podrobnosti na vsaki tabli). Nisem prepričana, ali bom ukrenila kaj glede tega. Še več, stvari se lahko še bolj zgostijo. A obljubim, da bom še naprej delala na svojih udarnih poantah.

Na čem pa delaš zdaj?

Premlevam idejo o enem takem zaspanem pornostripu, v katerem so liki preutrujeni, da bi seksali. Lepo bi bilo narisati nekaj sladkega in seksi, še kakšno zgodbo za lahko noč za dolge švedske zime. Tudi prehranjevanje je vedno zanimivo. Morda nekaj z dejanskimi dialogi …

Kdo ve, morda bodo liki iz tvojega pornostripa govorili packarije v spanju! Nekaj si mi že povedala o svojem ustvarjalnem procesu, a rada bi izvedela še kaj. Na primer, kako sploh začneš?

Zgodba se običajno začne z nič več (in nič manj) kot z eno samo močno podobo. Poigravam se s kratkimi nastavki za zgodbe, ki včasih obsegajo zgolj krajšo verigo vzrokov in posledic ali celo neko nevsakdanje stanje.

Kaj pa liki?

Z liki se ne ukvarjam veliko, so pač ljudje, ‘fant’, ‘sestri’, ‘obupana stara kuzla’ ali kdorkoli drug. Všeč mi je, da so anonimni kot junakinje in junaki iz ljudskih pravljic. Kot sem že omenila, za ogrodje zgodbe pogosto uporabljam ljudske pravljice ali najdeno snov, potem vizualni pripovedi pustim, da prevzame pobudo. Ko imam enkrat seme za zgodbo, začnem skicirati, kar je intelektualno delo. Črniljenje je po drugi strani tisto, kjer bi se morala zgoditi čarovnija.

In če se ne zgodi?

Potem moraš mesto, kjer si obtičal, pustiti za sabo in se k njemu vrniti kasneje. Mislim, da za blokado običajno obstaja razlog, nekaj, kar ne štima, in to lažje ugotoviš, ko so ostali delčki na svojem mestu. Za umetniško samopomoč se zanašam na dve dobri metafori o krofih, eno od Dušana Makavejeva in drugo od Davida Lyncha. V W. R.: Misterij organizma Makavejeva ima eden od delavcev ironičen pijanski govor o jugoslovanski politiki: “V naši demokraciji ima vsakdo pravico do krofa (v izvirniku đevrek, pogača z luknjo na sredini, op. ur.). Nekateri ljudje dobijo krof, drugi pa dobijo luknjo v njem.” David Lynch v svojem priročniku Kako ujeti veliko ribo (Catching the Big Fish) sledi isti misli, ko nadobudnim filmarjem pravi, naj “bodo pozorni na krof, ne na luknjo”. Tisto, kar je, je boljše od tistega, česar ni. Zveni preprosto, kajne?

Ja, razen če misliš, da je tvoj krof neokusen ali vsaj ne tako okusen kot so krofi drugih ljudi. Alison Bechdel v stripu Are You My Mother? citira Friedricha Schillerja, ki piše svojemu prijatelju, ki ga muči pisateljska blokada: “Razlog za tvoje negodovanje, tako mislim, tiči v pritisku, ki ga tvoj um vrši nad tvojo domišljijo … prehitro zavračaš in preostro zavržeš.” V podobni situaciji si mi nekoč rekla, naj pisanje jemljem manj resno, ker noben tekst ni nikoli končan, razen če se sprijazniš s tem, da je to največ, kar zmoreš v tistem trenutku. Pa tudi to, da se je mogoče učiti iz napak. Še vedno misliš tako?

Zame je to bolj vprašanje zagona. Upam, da ti nisem rekla, naj ne jemlješ tega resno, ker sem dovolj idealistična, da hočem, da se stvari jemlje resno. Nočem se učiti iz napak, a v redu je, če je tvoje delo zaznamovano s časom. To je podobno lovljenju vala. Če začetega ne končam, dokler se še lahko fokusiram na to, zadeva lahko umre. Poleg tega se zelo dobro odzivam na roke za oddajo, ha ha.

Več težav s samozavestjo in objavljanjem sem imela, ko sem pisala prozo. Ko sem besede nadomestila z risbami, sem se počutila bolj svobodno, pa tudi manj sem obsojala svoje delo. Podobe berem bolj čustveno in intuitivno; vem, kaj mi je všeč, ko to zagledam. Kot sem že rekla, je skiciranje intelektualno delo, medtem ko je črniljenje skok v neznano. Morda mi ta delitev dela pomaga razorožiti notranjega cenzorja. Kot si morda že opazila, se še vedno izogibam besedam. Besede so fajn, ampak počutim se močnejšo brez njih. Očitno se bojim, da bodo omejile branje, medtem ko podobe komunicirajo na bolj neposreden in asociativen način. Risanje je kot prebavljanje. Podobe ne prinašajo sporočila; so predelani ostanki vsega sranja, ki ga požremo.

Ko sva že pri ostankih: eden tvojih prvih stripov, ki sem jih brala, je bil Very Scientific Article About the Dicks in South-East-European Underground Comics iz leta 2006. V njem je bilo ogromno besed! In tičev, seveda. Se ti deset let kasneje, gledano iz severnjaške perspektive, zdi, da epidemija paničnih kurcev še vedno razsaja po jugovzhodnih underground stripovskih scenah?

A, seveda, in to z nekaj prav spodobnimi kurci!