ANNELI FURMARK: Jamen förlåt då

ANNELI FURMARK: Jamen förlåt då 

Kartago förlag, Stockholm, 2007; 164 strani, švedščina

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Anneli Furmark riše rahlo eksotične stripe o vsakdanjem življenju dobrih, povprečnih ljudi. Nič več, nič manj. Eksotična je nordijska pokrajina,
njena izpraznjenost, tudi ostri kontrasti med letnimi časi in finsko-švedska tišina; prepoznala sem jih še v vsakem filmu in knjigi, ki govori o Laponski (severni Skandinaviji). Poleti je ves dan svetlo, zima je štiriindvajseturna noč. To, da prihajaš iz določenega kraja, še ne pomeni, da se tam dobro počutiš, v predgovoru in opisu neskladij med pokrajino in njenimi prebivalci zapiše Anneli. Mogoče se je s tem albumom, tako se vsaj zdi, želela potopiti v kolektivne spomine, zaigrati na pravo struno in ustvariti podobe, ki jih v trenutku prepoznamo, ob njih pa začutimo nostalgijo (ne tisto, ki prija, ampak tisto drugo, melanholično). Morda gre za generacijski strip, vezan na določen čas in ljudi, ki so se preselili na jug Švedske in prekinili vezi s socialno katastrofo, imenovano podeželje. Ali pa gre za stripe, namenjene Stockholmčanom brez korenin, ki lahko najdejo v delih Anneli Furmark nadomestilo za naravo, iskrenost, avtentičnost? Album, čigar naslov bi lahko prevedli kot Sori, no, stripovske like obravnava kot stoodstotne ljudi: torej kot ljudi s problemi, z napakami in s kompleksi; ljudi, ki so v nenehnem dialogu z drugimi – ali s seboj. Opravičilo »sori, no« ni mišljeno zares. Je molk zavoljo ljubega miru v situaciji, ko si prepričan, da imaš prav. Je samoobramba. Odpustek. Takšno opravičilo ni iskreno, ni pogumno, niti posebej zanimivo. Težko razumem Annelijino fascinacijo z mlačnimi usodami, čeprav so v album vključene tudi zgodbe, ki odzvanjajo v mojem lastnem kolektivnem spominu. Najbrž ni naključje, da so mi prav te zgodbe najbolj všeč? (Recimo, zgodba o garanju za šanki, kot v Morrisseyjevem komadu: In my life, why do I smile at people who don’t care if I live or I die?). Besedilo na zavihku albuma Anneli Furmark čestita, ker tako različne like obravnava enakopravno: v albumu pač nastopajo punce in fantje, strejti in homiči. No, meni se vsi zdijo isti.(A. Ehrlemark)